Psihiatri

[lonly]

pozdravljene vse!!! najprej, ja, bi se tudi jaz opravičla če je ta tema že bla... no da povem... po moje ( no, ne samo po moje) sem zrela za psihiatra... zakaj? pravzaprav ne upam povedat ker se zavedam tega in me je kar fejst sram... in če povem se bojim da me mnogi ne bodo razumeli, kot je bilo do zdaj vedno... če pa kero vseeno zanima pa mi naj pošlje zs bom vse lepo razložla...

v bistvu me bolj zanima če res znajo pomagat... pa kak v bistvu vse to poteka? joj počutim se tak neumno...

[shiva*]

jaz sem hodla k psihologu... pa mi ni znala ravno nekak pomagat. taka težka vprašanja ti dajo, kao da se moraš postavit v to situacijo, kaj misliš kaj bi bilo po tvojem prav.... meni ni ravno blo v pomoč, nič konkretnega ni bilo.

[McLarnovc]

psiholog je neki druzga kot pa psihiater....

in psihiatri so že drgač IMO zelo "težki" ljudje.....imej en "prijateljski" pogovor z enim psihiatrom, tko ene pou ure, pa te "spere" do daske...

[rdeče vrtnice]

ja js sm bla tud že skoraj pr njemu...ampak le pri psihologu.
glede tega; ne se počutit naumno ker imamo vsi probleme in veliko ljudi hodi tako kot h psihologu in kot k psihiatru.

[Fusion]

Jst sem razmisljala da bi sla mal do spihiatra, ker imam probleme z ziuci [ se iz otrostvo ker je bila v druzini prisotna pijaca in posledice so take ] in sedaj se za cist vsako mjhno malenkost sekiram pa ce je se tako nepomembna pa ce si se tako dopovedujem da tega ne smem.. mela sm ze dva ziucna zloma.. in pr mojih letih tega ne bi smel bit. Kaj vse bom se dozvela u ziuljenju tega se zavedam ja ampak ker sm bla navajena zivet v druzini k te je zmer skrbel kaj bos prou reku in kaj ne da ne bos 'naj....'. Tko da zdej razmislam, da bi sla a en pgovor da vidim kako bo ce bo pomagal bo, drugac om pa mogla sama mau delat na temu =/

[Lenna]

Najboljše je, da poiščeš pomoč pri psihoterapevtu/ki - to so ljudje, ki so v veliki večini sami doživljali določene traume in šli skozi probleme - in so za svetovanje tudi usposobljeni........pomagajo ti razumeti problem ter najti njegov izvor, kar je pri reševanju najbolj pomembno....


lp,

lenna

[skratek]

oj evo zelo pohvalno od tebe Fusion,pršla si do zaključka ki marsikdo v celem življenju ne pride!!!!!!!če si sami ne bomo pomagal nam nihče drug ne bo.Lah greš do psihologa al pa do psihiatra ampak po moje bo na koncu tako da bosta oba na istem zaključku!vedno moramo zaupati sebi in svoji presoji.V življenju je polno padcev in vzponov(v šoli,problemi doma,prepiri,pijača.......),ampak pa si zapomni da si ti drugačen človek od tvojih staršev ti imaš svoje življenje,ki ga boš sama furala naprej!!!!!!!tak da se ne sekiraj in začni živet svoje življenje brez živčnih zlomov!!good luck
lp

[Insomnia.]

Vsak od nas se je že kdaj znašel v kakšni brezizhodni situaciji, nekatere pa so nas te "situacije", ki niso bile več situacije, temveč so postale tegobe, ki te ukleščijo v svoj bit brezizhodnosti, dobesedno posrkale v temačne kote zakotnosti... kjer ni svetlobe, ki bi sijala skozi špranjo, ni upanja, da se stvari lahko obrnejo na bolje, konec koncev ni več volje do življenja...

Nič ni narobe s tem, da se v sebi počutiš drugačno [vsak človek je svet zase, ki mu ni enakega] in da te mogoče tudi ljudje, ki te obkrožajo na nek način vidijo drugače - mogoče je to samo slika, ki jo imajo ustvarjeno o tebi, ki pa je v večini primerov daleč od resnice, ki se skriva za debelo plastjo kože, ki ne prepušča duševnih krikov ...

Sama hodim k psihiatru iz lastne želje, saj takrat nisem videla nobene svetle plati v takratnih dneh, ni bilo nobenega smisla več...bila je samo tema, praznina, ki me je razjedala od znotraj...
Lahko rečem, da sem s težavo prestopila prag zdravstvenega doma in poiskala vrata, ki bi mi naj znova dala upanje, razumevanje, pomoč, smisel...
V prvi fazi je bilo najtežje ustvariti odnos, ki temelji na zaupanju tistih najtemačnejših tegob zaradi katerih je moje življenje izgubilo svoj pomen. Ko sem prebila svojo "pandorino skrinjico" in izpustila iz nje vse kar je ležalo globoko znotraj, kamor pogled ne seže, kamor vprašanja ne prispejo,je bil najtežji del za mano. Od takrat sva imeli redna srečanja [beri:pogovore] enkrat ali dvakrat mesečno po uro in pol ali dve, lahko sem jo pa v kriznih trenutkih obiskala kdaj koli. Vsa terapija je v začetni fazi temeljila na pogovoru, potem so dobile svojo vlogo tudi tablete in tako je ostalo do današnjega dne...

[_ni-ni_]

jz sm hodila tud h psihiatri pa mi je vsen nek pomagal.ker sm mela res same črne misli in mi je vsaj to spravu iz glave...zdej hodm pa sam zarad počutja=)

[astarta]

Ja najti moraš nek smisel, nekaj kar te drži gor.

Samo včasih kot ste že napisale rata tema, enostavno več ne moreš. Jaz sem enkrat sama prišla čez eno krizo. Sam zdaj po 3 letih je prišla še hujša in zdaj res ne vem kaj bom.

Jaz bi rabla psihiatra oz. psihologa samo zato, da bi se mela s kom pogovorit. Ker enostavno trenutno v življenju nimam nikogar komu bi se lahko zaupala. In to me še dodatno muči.

Kakšen nasvet kje v lj najti dobrega psihiatra oz. psihologa?

[Insomnia.]

Jaz bi rabla psihiatra oz. psihologa samo zato, da bi se mela s kom pogovorit.

Najprej: prihiater NI ENAKO kot psiholog. Psihiater se razlikuje od psihologa po tem, da ti lahko predpiše zdravila, medtem, ko ti jih psiholog ne more; tam je le za pogovor, svetovanje, verbalno pomoč in podporo. Psihiater pa te skozi tvoje besede preučuje, išče globlje vzroke za tvoj problem/-e in na podlagi nekakšne psihoanalize izda recept za tvojo bolezen (če ta sploh je).
Najprej pa moraš ti razčistit pri sebi, če rabiš prihologa ALI psihiatra.

[*tinkica*]

kot prvo, sram te res ne sme bit da greš tja. zdej nemorm rečt ali ti bo pomagal ali ne, ampak zgubit ubistvu tk nemorš nč. probi....tam je vsaj nekdo, ki te posluša....lahk ti sam pomaga

[Insomnia.]

kot prvo, sram te res ne sme bit da greš tja.

To je že res, saj tudi nihče ne rabi vedeti, da hodiš tja (če se odločiš in ga vseeno obiščeš). Vsaj v mojem primeru je tako. Vedo samo starši, najboljši prijatelj in fant.

Kadarkoli lahko prenehaš s terapijo/obiski, saj konec koncev boš ti tam zaradi sebe.
Nimaš se česa sramovati (če te tudi to malo ovira), saj smo vsi ljudje s svojimi težavami. Eni jih pač lahko rešujejo sami, nekateri poiščemo strokovno pomoč, kar je pa tudi odvisno od resnosti problema oz. kakšnekoli frustracije.

[Lenna]

oj evo zelo pohvalno od tebe Fusion,pršla si do zaključka ki marsikdo v celem življenju ne pride!!!!!!!če si sami ne bomo pomagal nam nihče drug ne bo.Lah greš do psihologa al pa do psihiatra ampak po moje bo na koncu tako da bosta oba na istem zaključku!vedno moramo zaupati sebi in svoji presoji.V življenju je polno padcev in
vzponov(v šoli,problemi doma,prepiri,pijača.......),ampak pa si zapomni da si ti drugačen človek od tvojih staršev ti imaš svoje življenje,ki ga boš sama furala naprej!!!!!!!tak da se ne sekiraj in začni živet svoje življenje brez živčnih zlomov!!good luck
lp

žal se ne morem strinjat s teboj. Včasih je izvor problema tko globok, da posameznik ne najde rešitve ali pa je ni sposoben najti......seveda je življenje polno padcev in vzponov...še več tega ja pa ravno zaradi tega ker ljudje v sebi neodkrijemo vzrokov za določena obnašanja in reaksije.

Praviš da je "Človek drugačen od svojih staršev" - mislim, da si še mal premlada da bi razumela določene stvari.......v obdobju otroštva se od svojih staršev "nalezemo" številnih vzorcev obnašanja, reagiranja...oz. se nam v podzavest vcepi vzorec po katerem bomo hrepeneli (ga bomo podzavestno upodabljali) ko bomo stopali v svet odraslih. V kolikor se tega za nekatere napačnega vzorca ne začnemo zavedati, ga enostavno sprejmemo in po njem živimo naprej - tako nosimo s seboj breme staršev in živimo isto življenje kot so ga oni sami.

Rešitev tega je, da se zavedemo tega vzorca in ga poskušamo zavestno spreminjati, vendar nastane problem, kot sem že omenila, da tega enostavno sami ne zmoremo. Redki so tisti, ki to lahko izvedejo sami...je pač tako da smo si ljudje različni.

Sama sem bila v enaki situaciji in sem poiskala pomoč pri psihoterapevtki (ne psihologu ali psihiatru)kjer sem na začetku imela samostojne obiske kasneje pa delo v skupini. Moram povedat, da se človek veliko , ampak res veliko nauči o sebi, svojih čustvih.....hkrati pa spoznava način kako lahko reši težave, ki jih ima.

lp,

Lenna

[Nu$k@]

ko me je fant pustil, sem mislila, da umiram. kar dušila sem se in me je fant peljov k zdravniku in mi je povedov, da je to živčni zlom. Pol mi je pa reku, da bi blo dobr da grem k psihiatru in mu nism čist nič mogla povedat, ker vedno ko sem kej govorila od bivšiga sem se začela dušit in sem se mogla slečt pa nekam na mrzlo da sem se pomirila. zdaj je že dobr...