Priznam, da... #21

[hayley]

- no so mogoce pa plusi, da je lepse sprejela vrtec in se ni jokala se mesece in tedne, ce je hkrati tudi bolj druzabna, zivahna?
- ok saj pri mojem se bo mogoce jok se pojavil, baje se lahko tudi sele cez en mesec pojavi, bomo videli….
- ja glede obrokov,gh, da so vedno ob isti uri, da ga zacnem pripravljat spat vecinoma ob isti uri, ima rutino, zaspi pa razlicno, ne pb isti uro, ker tezje zaspi kot kdo drug…
- do zdaj kar sem napisala, sem zadovoljna s svojim otrokom no, se mi ne zdi nic narobe z njim, vse primerno njegovi starosti, se mi zdi da kasni komentarji so poskusali to nakazovat…
- meni do zdaj je bilo vsec da otroka dojim, se mi zdi grozno, da bi mogla sredi noci iz postelje vstajat in ga v rokah prenasat okrog, da bi zaspal recimo
- moj otrok poleg tega da se upira, deluje izredno vesel in nasmejan, vecino casa, dobrovoljcek oz moj mu pravi veseljak, vsaj do zdaj no, poleg tega, da ima mocan karakter… samo nisem inela do zdaj neke potrebe, da vse to pisem na forum in se z bilocim hvalim…

[saarijarvi]

moj otrok poleg tega da se upira, deluje izredno vesel in nasmejan, vecino casa, dobrovoljcek oz moj mu pravi veseljak, vsaj do zdaj no, poleg tega, da ima mocan karakter… samo nisem inela do zdaj neke potrebe, da vse to pisem na forum in se z bilocim hvalim…

Sej to ni hvaljenje.. meni je to res lepo prebrat lepo, da je tako.. me veseli, da ti ni vedno težko, in da je vmes tudi ogromno lepih in veselih trenutkov. In da si generalno gledano zadovoljna.

Če te stvari izpustiš in poročaš samo takrat, ko ti je težko ali celo grozno.. potem tukaj pač dobimo občutek, da ti je 90% časa težko ali celo grozno. in zato skušamo pomagati z nasveti.

Seveda nikomur ne dolguješ pisati, česar nočeš. Kar hočem že dolgo povedati je preprosto to, da ti s svojimi komentarji želim samo dobro, ne slabo. Ker osebno lahko vidim samo kaj pišeš, ne kaj je doma - in večkrat pač pišeš o tem, da ti je težko. O lepem pa bolj malo. Tako da si tukaj težko predstavljamo, kako ti je v resnici.


Enivej - dovolj foruma za danes. Lep vikend ti želim.

[hayley]

- ja paše mi napisat, ko zelim nekaj dat ven

- ne z otrokom je sicer vecino casa zelo težko, ampak to je realnost vecine, nisi nikoli prost, ampak sej kot sem napisala, kar sem jaz do zdaj prebrala ali slisala, je veliko ljudem ali vsem tako
- zdej eni ljudje dajejo otroka kam v varstvo, eni so tudi taki, da sta s partnerjem sama , kako je to tocno procentualno, ne bi vedela

- no meni pa ravno kontra deluje, ko kdaj koga preberem na tem forumu, da ne pise iskreno/ je fake. Zdaj itak to jemljem kot anonimni forum, nenricakujem da bi kdo pod svojim imenom nevem kaksne osebne stvari pisal..

[mayaeb]

- Wtf se ti mayaeb delas pametno, otrok je bil bolan in vec kot 14 dni ni jedel in se je samo dojil, 0poleg tega ga uspavam z dojenjem, ko se ponoci zbudi… ker se na drug nacin ne uspava
- bolje da za svoje poskrbis mayaeb kot da se drugje pametno delas

Na sikaj preveč. Saarijarvi je nekaj vprašala in sem napisala svoje mnenje. Kolikor vem je forum zaenkrat še javen in to ni prepovedano. Lahko je otrok še tako naporen ampak kdo ga je navadil na takšno uspavanje veš sama odgovor.

[hayley]

Ja je javen, zato bom tudi jaz napisala svoje mnenje, posebi, ce kdo kvouta mojo objavo, ti je jasno, ali ti narisem?

Ja za moje pojme je to pravi nacin uspavanja, kar je nasprotno temu/dalec od tega pa nepravilen. Jaz sem vesela, da sem lahko z otrokom skupaj v prvih mesecih in prvem in drugem letu zivljenja toliko skupaj.
Jaz za moje pojme do zdaj vse delam pravilno in osebno zelo obcudujem in spostujem zenske, ki veliko/ polno dojijo/ dojijo do 2. Leta, spijo z otroci v postelji skupaj/ cosleeping v prvem/ dveh letih/ prvih par letih zivljenja… si kakorkoli zmanjsajo delovni cas ali ostanejo doma in so vec casa z otrokom v prvih letih zivljenja. Zelo obcudujem take ljudi in so mi za zgled. Tisti, ki so bolj kontra temu, pa si jih ne zelim posnemati.

[hayley]

- ajde, ce se ti ful dogaja v Berlinu, zabav in vsega, se lahko tudi splaca uzivat in ne imet otrok zgodaj ali srednje zgodaj Samo ne zivijo vsi v Berlinu. Pa ce sam res uživas v takem načinu življenja tam.

Mah, zabave sem že dala skozi.. me ne mikajo več …

Tako da ja - če boš le imela čas - terapevt zveni kot dobra opcija. Jaz sem šla nekajkrat in bom tudi še šla - sem res srečna, da je v tem res vse manj stigme in da se o teh stvareh bolj odprto govori. Imam ljudi v krogu, ki se soočajo z izpadi jeze.. terapija pomaga. Kolikor sem razumela, so jeza in kričanje enostavno neke vrste klic na pomoč, ker se človek počuti neslišanega in nevidenega.

Ma ja, malo sem lahko navajena, ker se je pri nas doma lahko vec kričalo, kot, da je to nekaj normalnega…. Se pa tudi prej razjezim kot pred leti.

Ja…. Ljudje imajo vse mogoce zgodbe in situacije, moj tudi kdaj pravi, da more poleg dejanskega otroka skrbeti se za drugega otroka- svojo mamo. Ni ravno primerljivo ampak tako… Saj se dobro, ce bi voda res tekla v grlo, si lahko placamo se kaksno pomoc. Ali si jo mogoce bomo kdaj, ce bomo imeli vec otrok.

Ja, kot veš glede vsega…

Terapevt, o moke. Sem zelela iti po vecini zaradi smrti ali vsaj en vecji del razloga zaradi smrti, potem pa se kaksne prtljage iz preteklosti, ena manjsa pika je to o jezi, zaenkrat… kor razlogi, iz mojega pogleda…

[hayley]

- babica je bila cisto prijazna, ko sem jo srecala zunaj, ta ki zivi pod mano… tudi ce sem kricala tam eno jutro okrog 5ih…. Imam malo tak preddosek, da mi niso vsec tako ljudje iz tega dela slo oz se z njimi nekako manj poistovetim, kot s katerimi drugimi.. ampak babica pa ne izvira iz tu in je preseljena iz prekmurja in deluje zelo simpaticna in pristna meni in zelo dobro se drzi za svoja leta

- fascinantno, sem se trudila brati eno psiholosko knjigo, avtorica je otroska psihologinja celo porodnisko oz vsaj od rojstva do 6 m, potem nisem imela casa in sem glih nekje do cca 130/140strani prebrala in z muko… zdaj januarja odkar sem koncala porodnisko, sem se lotila nazaj brat in prebrala v manj kot mesecu dni od 105 do 283 strani, se pravi 178 strani, vec kot prej celo porodnisko, se ene 30 strani mi manjka do konca
- se mi je zdel zacetek knjige težji, težje berljiv, ta intencionalna faza, kako si to stvar razloziti, medtem, ko za oralno in analno si ze kdaj prej slisal in je bolj oprejemljivo…
- tudi bolj neprijetne teme, zdaj trenutno, kako so v vsej zgodovini clovestva grdo delali z otroci oz dojencki, kako so mislili, ce jim solze ne tecejo, nimajo custev… isto z dusevnimi bolniki, da ce drugace dojemajo realnost/ ‘nimajo razuma’, da nimajo custev/ cutov in se lahko z njimi pocne, kot z živalmi… kako je bil cilj, da se otroku cim prej zlomi voljo…. Same neke teme ‘ anticni sadizem, , ‘kako uniciti dostojanstvo’, samo cilj imam, da do konca te knjige pridem… so mi tezke teme in stalno neki tezki in negativni primeri…
- je pa obdobje 1 - 3 let ravno najkrajse v knjigi. Se v Glavnem poudarja, da je z otrokom treba lepo delati, medtem, ko tisti predavatelj za otroke v soli za starse je bolj govoril, kako so otroci razvajeni nekateri, ampak iz povedanega je bilo malo bolj cutiti, kot da je bilo predavanje namenjeno predvsem bolj glede starejsih vrtcevskih otrok, ne toliko enoletnikom… vsaj sklepam, da tema kako si nekateri ne znajo zavezati vezalk in kako bi prepovedal jezke, se ne tice ravno enoletnikov…

[mmm]

hayley, ta vikend ne bom več komentiral, ker se strinjam, da je zaenkrat (bilo) dovolj.

Tako da ja, jaz osebno (spet - JAZ - ne govorim, kaj točno moraš ti narediti) bi absolutno vztrajala na tem, da dobim pomoč varuške - v kolikor ne bi bilo denarja za kaj takega, bi vztrajala, da je partner več doma z otrokom. Tudi, če na koncu mora menjati urnik, službo, whatever. Izgovorov partnerja ne bi poslušala. Kompromisi v odnosu so eno, ja - da bi pa za kričečega in nadpovprečno napornega dojenčka bila skoraj popolnoma sama in brez pomoči.. pa je drugo.

Vse se da rešiti, če se hoče - treba je samo udariti po mizi in se postaviti sam zase in za svoje potrebe. Dokler ne zaleže. Drugač nas ne bo nihče prišel rešiti.. in se bomo počasi scvrli.

No, po želji - navsezadnje je tvoje življenje in tvoj otrok, sama veš, kako in kaj. Sama veš, kaj je dobro zate in za svoje. Jaz nimam otrok, niti jih nočem, zato ti res nimam kaj pametovati glede tega.. Ampak osebno bi v vsaki situaciji delala vse v svoji moči, da si najdem pomoč - dokler je ne dobim. Pri partnerju, družini, pri prijateljih, pri znancih.. in če je ne bi dobila v tej kategoriji.. bi kontaktirala varuške, socialne delavce, zdravnike, psihologe, razne svetovalnice.. dokler nekaj ne zaleže in mi vsaj ena stvar ne pomaga olajšati situacije in duše. Tudi, če bi trajalo tedne, mesece - bi vztrajala. Tudi, če se nihče od mojih domačih ne bi strinjal - bi vztrajala. Poslušala bi sebe in svoje potrebe, ne pa druge mamice na Facebooku. Samo zato ker druge pišejo, da je vse to normalno in da pač moraš trpeti, in da bi bilo lahko huje...si jaz osebno tega ne bi pustila in pika.

To kar si napisala in ta tvoja vztrajnost, rekel ti bom, da čeprav je med nama (bilo?) ogromno negativnega "transferja" (verjetno je izraz izven konteksta, ker transfer se uporablja verjetno samo znotraj psihoterapije? - ampak saj razumeš kaj hočem povedat ), imava po mojem veliko podobnih lastnosti.

OK, jaz pač sem pameten za naravoslovne stvari, tebi to pač ni šlo, ti pa verjetno grejo ljudje, pa humanistika, morda jeziki... mal si zdej zmišljujem, skratka verjetno si tudi ti za marsikaj nadarjena... že slovnica/pisanje ti ful dobro gre

Mene je pokojni šrink (na)učil vztrajnosti, čeprav v računalnikih sem vztrajnost že imel prej, ko me je sodelavkava zafrkavala: "Vztrajen pa si. Obupaš pa ne." Valda, če sem si ful želel rešiti neko stvar, pač ni šlo, a kaj me brani, da vedno znova ne poskušam?
Tudi ko je treba folku težiti, to kar si napisala - nasveti hayley, sam bil bi pripravljen iti precej daleč. Tudi če bi me 100 ljudi zavrnilo, bi pa šel k 100 prvemu. Ampak večina folka ne funkcionira tako, to moraš vedeti, in če to imaš, je to ena izmed boljših lastnosti, ki jo imaš.

Glede klasičnega dejtinga, plesa... marsikdo bi že obupal, a jaz sem si vzel individualne ure, je po mojem že učitelj (haha, ja k tipu hodim, itak ...vsaj "transferja" ne more biti) obupal, mi "očital", da se premalo učim... kaj se potem zgodi Naenkrat začenjam plesati, fak sem šel v težki ples ko še ritma ne slišim, ampak se nisem obremenjeval s tem... no in zdej je on ful happy, kolk dobr on uči, ker mi je naenkrat kar steklo... pač "programiral" je moj telesni spomin, nism se neki odzival na prvo žogo, pol pa naenkrat kar steče in naenkrat delaš gibe in vse kar te je učil naenkrat veš in nič ti ni jasno, kaj se odzadaj dogaja, katere gibe delaš, ker pač... to ni naravoslovje, to je neka druga stvar o kateri nimaš pojma...

* Saj OK, morda sm mal preveč "nahajpan", ampak čutim nek preboj, oba sva vesela zanj

* Se pa zgodba nanaša na to, da pač ples me je nekak privlačil, še sam ne vem zakaj, ovir je (bilo) ogromno, prijatelj, ki dobro pleše ko me je videl, je rekel, če ne bi probal kake druge, "lažje" plese raje, kot pa da denar za individualne ure zapravljam

* Nisem vedel ali bom sploh kaj plesal, ampak to mi je bil izziv...

* Trenutno delam bolj 70 ur na teden kakor 40... kar pomeni, da energije za učenje nimam, ker mi šiht večino energije vzame... imam pa zadovoljstvo, fakin keš imam naenkrat, da si lahk privoščim zobarja, doktorja, raznorazne terapije... invidualne ure... v tistem malo časa, kar ga imam

* In ker kaže da se mi bodo obremenitve zmanjšale, me vseen najbolj boli, da me čaka manjši cash flow...

* Čeprav mi bo počitek dobro del


* Pišem pa zato, ker pač. 1x sem pisal, da sem bil zelo proti, ko je bivša predlagala da plačujeva hišno pomočnico, ker se pač nobenemu ne da. OK, še sedaj mi gre na živce, ampak če bi to pomenilo manj konfliktov, bi pa pač to plačal.

* Varuška za "samo" enega otroka... ne, s tem ni nič narobe - pa sem rekel, da ne bom o tem pisal

* Pač, če delaš več, je večji cash flow, če gre del al pa precejšen del keša nazaj v storitve... pa pač naj gre...

* Vsak rešuje sebe. Jaz recimo vem, da trenutno bolj rabim fiziatra, plesnega pedagoga, kakor pa psihiatra/psihoterapevta... čeprav sem si že dal novoletno zaobljubo, da grem na psihoterapijo in že vem kam bom/bi šel
(sem bil priden, "naštudiral" zadevo in izbral )

* Ampak mi folk okrog mene govori, da morda pa ne rabim. Ta moja osnovna dilema. Dejansko je moja psihoterapija pri pokojnem šrinku bila zelo uspešna

* Namen psihoterapije je, da si spreminjaš nevronske mreže, ampak nujni del je, da se spremeniš v družbeno sprejemljivo bitje, ki je zmožno preživet in samostojno reševat probleme. In ta del... to sem

* Nikoli ne škodi, da se hodiš še pogovarjat... ampak po mojem moji psihi bolje dene, da končno slišim vsaj malo ritma v glasbi in da svet začenjam gledati in doživljati drugače, ko premikam svoje telo
-tudi s tem spreminam/-š nevronske mreže, torej je tudi ples psihoterapija


* Ampak ja, ko/če bo čas in denar pa morda tudi psihoterapija, čeprav bi rekel, da gibalno delam bistveno večje preboje, ker tam sem na začetku, psihološko pa že nekje sem in sem se morda zmožen tudi (samo)zdraviti preko pisanja...


* No toliko, še nekaj mojih priznanj



* Drugače pa nekako mislim, da tole ti bo všeč, oz. po zaključku, ki sem ga potegnil, mislim da se oba znava napajati iz tega, saarijarvi:
"Success consists of going from failure to failure without loss of enthusiasm (Churchill)"

Pri meni ste to ženske, dejting scena, zavrnitve, tudi ples... dejstvo pa je, da mi vse to paše, če ne travmatiziran preveč, ker mi daje možnost, da rastem... in ko vidim svojo počasno rast, postajam entuziastičen nad njo

Podobno izkušnjo sem imel v dolgoletni psihoterapiji, zato mi je ta stavek zelo globok, čeprav v osnovi verjetno govori o večkratnih neuspehih Združenega kraljestva proti Nemčiji v 2. svetovni vojni :wink:

[hayley]

- ja dojeni otroci so bolj navezani na mamo, moj se veckrat v dnevu doji in mu ne bi bilo ok, da bi kar z neko xy varusko ostal, bi sigurno jokal… zdaj trenutno, ko sem ze tako v sluzbo zacela hodit in ga bom manj videla, nimam Lih potrebe, da ga zdaj kam v varstvo oz ne razmisljam o tem v zdajsnjem starostnem obdobju in nimam te potrebe, mogoce ko bo starejsi od 2 let ali starejsi od treh let, zdaj se mi zdi premajhen, da bi bil z nekim tujcem…
- mi je obicajno zadoscalo, da sem kak dan prej vstala in bila malo sama, ali da ga moj za kako urico odpelje na sprehod…
- najbolj rabijo odklop mame, v smislu pomoci/ varstva, ki so celi dan doma z otrokom, ce si vsaj malo v sluzbi, je ze boljse/ lazje

[hayley]

Priznam da:

- se spomnim sebe, ko sem bila “pametna” in hotela drugo hči “gor spravit” brez dude
Sem precej hitro opustila to misel, ko je pri meni visela tudi po 1,5h…
Sva šli na adaptirano mleko, dudo…

Joj, jaz imam cisto nasprotna mnenja glede tega. Pac bi se pocutila sama fail, da bi prekinila dojenje in sla na adaptirano in tudi duda mi izgleda bolano na kaksnih 2 letnikih ali vecjih otrocih, Moje iskreno mnenje, se ne bom zadrzevala z mnenji.

Meni to ne ustreza, sem neskoncno ponosna, da dojim. To je zame del materinstva. In pri meni je to uspelo z veliko, truda, ni steklo samo.

Je pa res edino, da pred leti ni bilo toliko svetovalk in materiala za pomoc pri dojenju, je zdaj tisto leto, ko sem jaz rodila, tega bilo ze kar veliko in z lahkoto dosegljivo.

Dalec od tega, da bi se bilo za hvalit, kako je ena boljse se znajdla, ker je uporabila dudo in imela adaptirano. Za to pa res nisem.

Za dudo, se strinjam sicer, da je ful lazje z njo, je pa eno veliko pomagalo in mašilo za otroka. Starsu pomaga, ne otroku.

Ko je bil sicer dojencek majhen, sem imela pravilo, da ga odstavim po 30 min, ze zato, da mi bradavice ne bi poskodoval, je pa bilo pristavljanje na 20 min,10mon , pol ure, 1 uro… Prakticno cel dan sem dojila.

Jaz sem tak tip, da bi naredila vse in sem naredila vse, da sem lahko dojila.
In tako mnenje imam.

Vsaj pri prvem sem dala res vse od sebe povsod.

Mogoce se pri drugem malo polenim, ce ga bom kdaj imela, bomo videli.

Mali je zdaj imel 2 virusa naenkrat, pri katerih, ze pri enem samem veliko dojenckov in malih otrok konca v bolnisnicah in ju je zelo dobro prenesel, mogoce tudi s pomocjo protiteles v materinem mleku.


Mogoce je inelo tudi kaj vpliva vmes, da so vse moje prijateljice z otroci pred mano dojile in sem bila samo tako, zakaj dafak jaz ne bi, pa vem da sem najbolj zagrizena in trmasta od vseh, ce imam nek cilj.

[v-e-s-n-a]

Da ne bo pomote. Jaz sem želela dojiti in to čimveč, čimdlje. Pri prvi sem bila praktično primorana it najprej na črpanje mleka in dodajanje Apramila, kar je na koncu privedlo do, samo Apramil. Pri drugi pa tudi nisem imela veliko mleka in se je vse skupaj ustavilo pri 3 mesecih.

Tako da, seveda mi je žal, da nisem mogla več časa dojiti in kapo dol vsem tistim, ki vam to uspe!

Kar se dude tiče, jo je prva sama od sebe zavrnila pri 2 letih, mlajša jo je imela do 2,5. 3 dni malo krize, potem itak nista več vedeli da sta jo kdaj imeli…

- končnooooo hiša spet očiščena, pospravljena…I feel better!

- se veselim drugega vikenda, da bomo spet skupaj.

[emanuela]

-v casu, ko sem bila se v mama skupinah sem lahko kar hitro potegnila vzporednice med mamami, ki so bile sveto za nekaj-pa naj bo to dojenje, brezplenicarstvo, you name it. Ampak to je ze svoja tema. Na koncu pogledamo recimo desetletnike. Med njimi zaradi zgoraj opisanih zadev ni razlik.
-je bilo kar ja...na dan intervencije, ko pride v ucilnico gasilec v polni opremi in nas napoti ven. Jaz pa sama z dvema razredoma. Ampak dobro, na koncu je bilo vse dobro. Sem pa vmes morala spraviti domov se moji dve, me je kar stisnilo, dokler nista bili izven sole/vrtca.
-se mi obeta ena sprememba v sluzbi. Ze po novem letu do zdaj je bilo fajn, smo se ze navadili, ce se uresnici, bom kar pogresala te fante.
-sem cez prejsnji vikend zacela s kvackanjem. Komentarjev, da se lahko pridruzim drustvu kmeckih zena, ne manjka

[hayley]

- ma da mi zacne kaksna prekmaknjenka v glavi v zivo kje komentirat, kaj moj otrok dela, ji lih gobec razbijem s prve

[v-e-s-n-a]

Priznam da:

- zgleda, da bomo do konca tedna (spet) doma. Glede na njeno jokavost, razdraženost in prekomerno željo po cartanju bo verjetno kmalu nastopila vročina… potem pa (spet) vse ostalo.

- očitno ne bo nič! Spet Počasi sem že sita vsega…

- - - - - -

- je pri tamali nastopila vročina manj kot 30 min po tem, ko sem zgoraj pisala

- mi je žal, da bo zamudila petkovo prireditev. Pa takoooo se je veselila!

- me mika, da bi malo prevetrila svojo garderobo in dodala oz. poskusila nekaj bolj mladostnega Imam samozavest? Moj pravi, da dokler ne probam, ne vem…

- hvala bogu je šlo včeraj vse super skozi in zdaj ne potrebujem več mesečnih kontrol!

[Sarissima]

- da je z nono in nonotom kakšen dan res toliko dela .cposkušam biti pozitivna, razumevajoča in jih maksimalno podpreti v teh trenutkih, a je res težko ko zapadeta v ta depresivna razpoloženja. se mi zdi da imata toliko stvari ki ima kljub starosti prinašajo veselje - pravnuvki, prijatelji s katerimi hodijo še na izlete, zaenkrat sta še mobilna in gresta lahko sama z avtom naokoli, za za njuna leta jima tudi zdravje še kar dobro služi pa sta vseeno tako žalostna . mi je res hudo ampak več kot toliko tudi sama ne zmorem pomagat.
- je bil včeraj tako super dan, res sem uživala na polno. res jo imam rada, tudi (ali pa prav zato) ker se tko malo vidimo. smo se nakleptetale in mi je prav dala eno novo/dodatno perspektivo na moje probleme in lajf na splošno. včasih pomaga da nekdo zunanji da nek komentar ki ti da misliti. včasih se človek zakoplje tako globoko v svoje okope da ne vidiš več nič drugega.
- sem nama menda za vikend uredila varstvo, zdej samo še izberem kam greva! masaža in savne, komaj čakam