Priznam da...20#

[mayaeb]

- želim si, da bi lepo mirno prišel dež in pogasil požar, zalil vse

- spet je šel tja, skrbi me, živčna sem. V glavi milijon scenarijev kaj se lahko zgodi, samo veter zapiha v napačno smer in...ne smem razmišljati.

- celo noč bom nestrpno gledala na telefon, če se je kaj javil

- ne morem si predstavljati kako je tam, če je še do sem prišlo nekaj dima

[hayley]

- ne spremljam niti več toliko tega požara, je pa ena točka požara, ki se jo vidi iz našega balkona, ko ni dima/ megle. Še dobro, da ni pri nas v glavnem.

- je cel glavobol, ko pomislim, da bo treba nazaj v službo, pa še danes naredit en kup stvari za nazaj, pa se ukvarjat s tem ali dobit novo službo ali kaj naredit z vso to situacijo... nič ni dobro, potem so pa še druge zasebne stvari, ki me ves čas skrbijo.
- poleg tega, da sem ogromno časa iz službe odsotna, mislim, da bo skupaj tudi ene 6 ali 7 tednov, ko nisem imela terapevtke, najprej jaz 2 tedna dopusta, potem ona, pred tem pa se vsaka od nas po en teden odsotna.
- pozabila štet pri kateri uri sem zdaj, ampak bom mogla nehat počasi. Tudi K mi govori, naj dam denar raje za potovanja, kot terapevtko.

- skos sem doma, mi gre že na živce, bi kam šla.. sva se hotela zmeniti v petek in soboto, da bi kam šla... pa za njegove pojme preveč in prepogosto kašljam, da bi kam hodila... ali misli, da sem še vedno kužna, ne vem...
- sem se verjetno ful polenila te dni, še tv gledam, ki ga prej nikoli nisem..
- toliko komarjev, kot me je v tem tednu popikalo, me najbrž ni že od otroštva.. ali pa doma doma, nisem bila že par let toliko dni v kosu, da bi jih zaznala..
- Komaaaj čakam, da grem kam nazaj potovat, v bistvu raziskovanje o različnih destinacijah je že skoraj pol zabave. Gledam trenutno zadnji video Eve zu Beck, čeprav moj naj yter je pa še vedno Indigo traveller. Oba sta ful podobna moji starosti, mislim, da Nick je eno leto starejši od mene, Eva pa dve?


- sovražim iti nazaj v Lj danes ali jutri zjutraj. Se je veliko spremenilo, odkar sem s to službo začela. Zdaj ne maram več živeti sama oz s cimrami, bi si želela imeti partnerja blizu ali nekoga, ki mi je kot družina, blizu, ne več kot 1 uro vožnje daleč. Nimam več nobene motivacije za službo oz delo v tej smeri. Toliko stvari je šlo narobe na osebnem področju odkar sem začela z njo, da se ti res zamajejo vse vrednote, kaj je sploh pomembno, kaj ni...
- po drugi strani, ko sem bolj notri v delu, imam pogosto precej čudne spalne navade z zelo zgodnjim vstajanjem in bi mi bilo manj ugodno imeti nekoga, ki spi poleg mene..
- se mi zdi, da kakšnega posebnega dogajanja v Lj, ko si izven študentskih let sploh ni, ali pa če imaš službo, ki se ne konča, ko prideš iz službe, res nimaš časa ali energije za kakšno žuranje, bluzenje okrog..
- ne morem priti na tisti občutek brezskrbnosti, ki sem ga imela nekje do eno leto nazaj, ne vem a je to obdobje, ali se ne bo nikoli povrnil sploh več.. ne znam čisto razbrati ali je to zaradi službe in stalnega lovjenja rezultatov, starosti?, ali bolj zaradi osebnega področja ali obojega..

- sem imela danes več sanj, ene so bile, da sem šla v Lj in je bil dim tudi tam, druge pa nekaj v smislu, da sem imela sposobnost potovanja v času ter, da sem živela v neki manjši stavbi in lahko z dvigalom prišla v neko nadstropje, ki sploh ni bilo vidno, da obstaja izven stavbe, ter preko dvigala prišla v čas par desetletij nazaj, da sem se kar naenkrat s pomočjo dvigala pojavila v nekem tujem stanovanju, s fancy bolj starinsko opremo, najprej misleč da je prazno, nato k neki tuji družini in ko sem šla na njihov balkon, sem spet videla nek nov, nepoznan del mesta..
- se mi zadeva, ki se m ije zgodila pred dopustom, zdi še vedno nerealna, kot da se ni zgodilo meni in da sploh nikoli ni bilo res, miljon enih dokumentov, ki jih še zdaj dobivam v torbici, ki sem jo na zadnje uporabljala pred dopustom, ali mi pa pošiljajo po pošti že v 2., kar so mi že 1x poslali..

[hayley]

- so bile te zadnji 2 leti in pol najbolj intenzivne v mojih 20ih in najbolj sem se hkrati počutila, kako nisem nič in kako sem slaba
- je bila prva polovica leta 2022 verjetno najhujša, najmanj prijetna od celih dvajsetih, večkrat o smrti razmišljala... ali od celega življenja poleg 13ih in mogoče 20, tisto leto pred faksom..

- je kul bit sama nazaj v Lj, totalno pospravljeno stanovanje, hladno, vse bolj novo, nobenih komarjev... edino rože so crknile, očitno tudi ostalih ni bilo ali so pa le moje tako občutljive
- spet sem imela neke bizarne sanje, ampak vzdušje, filing noter tako nekaj srednjega, ne slabo..
- pogledala zjutraj malo slik iz lanske Romunije in letos Afrike, je bila Romunija toliko bolj čil, v glavi nisem imela stvari, ki so se zgodile med lanskim dopustom in letošnjim, pa še mir je bil, nisva bila turista, ni bil tak filing. Tukaj pa kot, da si vsako sekundo, potencialni biznis, denar v očeh domačinov... On je rekel, da ne gre več v turistične države..

- je pašalo, da sem včeraj mami povedala po telefonu še dve stvari, ki me težijo, bivši nima nobenih stikov z mano, mi jih ne omogoča, ne vem skoraj, ali je živ... enkrat mi je govoril, kako se mi bo maščevalo, ko ga bom želela 1x, nekoč spet videti, govoriti z njim in ne bom mogla, ker ga ne bo več.. 2. Stvar, pa moj 1. fant, ki najbrž ni ok, ampak zanj me ne briga na tak način kot za druge (mi ni bil nikoli tako všeč, ni bilo kot pri mojem 2. fantu, pa še je veliko več slabega on meni naredil, kot jaz njemu), mi spet pisari na več koncev, že preden sem šla na dopust, seveda nisem odpisala nič.. ko povem mami, mi še ona reče, da seveda naj nič ne odpisujem, me je zaradi njene prepričanosti že malo zaskrbelo, da je on moje še kaj nadlegoval, medtem, ko mi oni niso povedali, da me ne bi obremenjevali. Tudi mi je rekla, da on ni bil ok že preden je vseh nas spoznal, samo mi tega nismo takoj/ nekaj časa opazili.. Ampak njegov oče pa je meni po telefonu , ko sem na zadnje z njim govorila, pravil, kako je z njim vse ok, samo čustveno je na tleh (zaradi mene). (Kako je čisto možno, da določene stvari se ti v nekem trenutku zdijo brezvezne, nepomembne, ko jih slišiš, ampak ostane ti pa vse noter...)
...tudi, ko se je to nazadnje zgodilo mi niso povedali in mi je on sam povedal, ko sem se oglasila na neznano št. nevedoč, da je on.. isti čas, ko sem izvedela za bolezen mame, malo sem tudi zaradi njega ali samo zaradi njega, ker so skrivali pred mano na začetku.. to je zdaj že skoraj 2 leti nazaj, še dobro..
- ne vem, kaj je s tem prvim fantom, mogoče da je tudi kaj dednega, so govorili, da je bil nekaj čaa, preden je spoznal ženo tudi njegov stric, očetov brat, malo čuden ali poseben, ampak ne vem točno kako.. mama ene od mojih najbližjih prijateljic, je v mladosti hodila s tem njegovim stricom nekaj časa menda, preden je spoznala moža... majhen svet pri nas, ena druga moja bližnja prijateljica ima pa brata, ki ima otroka z njegovo sestro.. majhen svet spet..
- Čeprav me ima, da bi mu nekaj na hitro odpisala ,ker se mi smili in vidim, kako je to ignoriranje, kar doživljam od svojega bivšega/ 2. fanta. Samo, da ne bo še kakšne čudne kaskade moj odgovor slučajno sprožil..

- moj bivši je imel neko tako avro, da si se počutil brezskrbno, da je vsepovsod v redu, izven tebe, v tebi, nek tak zen, pogrešam to, oz mi je ta filing kot nek 'doma' filing, ki sem se ga navadila skozi cela svoja 20a. Se spomnim, ko sem se nekoč želela prepisati drugam, takrat nisva še nič imela, ampak sem imela že takrat nek občutek, da bi mi bilo škoda, če ne bi bil več moj sošolec..
- ok gremo nazaj v sedanjost...

[mmm]

@hayley

* Upam, da mi s tem nadlegovanjem prvega ne sporočaš (ali pa karma) (spet) neki med vrsticami (tudi če mi, ni moj problem)

* Se spomnim, da sem ti pred dvema letoma v chatu rekel, da si zrušila svojega prvega, ampak bil je joke, slab joke - bolj zbadanje, provociranje - nisem mislil tega resno nikoli^
* Žalostno, da njegov oče tako pravi oz. misli. Tile moški (prvi, njegov oče, bivši) so kar vsi nesramni do tebe.
* Pač ne smeš sebe obtoževati za to kar se je zgodilo tem tvojim bivšim.
* Ne vem, če bo kaj pomagalo, če boš prijazna do prvega. Verjetno bo samo še bolj obseden s tabo. Mislim, lahko mu dvigneš in mu z mirnim tonom poveš, da ni več tvoj fant in da ne moreta nič imeti. Da mu ne moreš pomagati, je pa vseeno fajn moški, ki si zasluži srečo (in zdravje). Bodo pa ostali bolj podkovani "terapevti" (tukaj; v kolikor bodo) ocenili ali je to sploh smiselno početi in ali ga ne bi s tem samo še bolj razburila.
* Moja "prva" je bila prijazna do mene pozneje, ampak stiki so bili zelo čustveno komplicirani. Ker... Nikoli mi ni znala razložiti zakaj me je pustila. Niti probala mi ni. Morda še sama ni vedela, malo sem jo pritegnil, potem pa kar odbil
* Potem me je še objemala kakor mnoge prijatelje, kar pa sploh ni bilo ne prav ne primerno.

* Glavno, kakor sem ti že rekel in kakor je meni terapevtka nazadnje povedala. Z bivšimi najbolje ni imeti nikakršnega odnosa. Ker se intimno že poznamo in bi želeli nazaj v intimo, kar pa ni primerno ali pa čustveno preprosto, saj so bivši.
* Bivši (M.) te (po mojem) hoče nazaj, ko boš pripravljena biti nazaj njegova punca, ga kar kontaktiraj, čeprav po mojem ne bo preprosto (nazaj ni nikoli preprosto). Drugače pa pač naj ostane v svojih zamerah, tak je pač lajf. Opravičila si se mu verjetno že 100x, mu pojasnila določene odprte stvari in to je to.

^ Se spomnim, da si se takrat zelo ostro odzvala napram meni, kar je prav, obrambno. Me malo skrbi, če se zdaj puščaš oz. res razmišljaš v smeri, da si ti karkoli kriva. Glavno, ne tega delat. Nobenega nisi zrušila, ljubezenski lajf je pač tak, da se kdaj ne izide.

Priznam, da:
* Meni je kar lažje, ko mi je terapevtka pojasnila to o bivši(h), se mi zdi kar neka resnica. Najlažje je ne imeti stikov oz. jih imeti minimalno in je to to.

[hayley]

- nič tebi ne sporočam med vrsticami, pišem bolj, ker meni paše dat ven
- ne spomnim se res ničesar, kar si mi ti rekel, bolj imam v spominu po pravici povedano stvari, ki so mi tej fantje, s katerimi sem imela zvezo, dlje časa trajajoči odnos kaj rekli, za take s katerimi sem imela manj časa stik pa verjetno pozabim oz. razumem, da ne poznajo situacije in zato bolj po svoje nekaj komentirajo...

- od teh naštetih, je bil pa nesramen do mene samo moj bivši/ 2. fant.

Pri prvem partnerju res deluje, da ni pri sebi/ ni zdrav, po pravici povedano, njegov oče tudi ni rekel nikoli na nesramen način, ampak če pogledaš iz več zornih kotov, vidiš, da lahko tudi škodujejo take izjave osebi, kateri to izrečeš, kar je on izrekel.. Je pa stvar, da je zelo heartbreaking videt, ker tudi njegovi starši oz posebej njegov oče, trpijo/ si zanikajo stvari glede njega/ njegovega sina... in se tudi on ni obnašal vedno prav običajno(oče).. ampak to tudi mene zelo prizadene biti že opazovalec, stranska oseba v tej situaciji, zato niti nisem preveč poskušala se v to poglabljati oz preučevati vse te stvari... Je zelo težko, če kdo zboli ali fizično, ali mentalno od ljudi, ki jih poznaš ali so ti blizu..
Nekako ni lepo biti opazovalec nesreče, nikoli ne veš, kaj se bo kdaj tebi zgodilo, tvojim bližnjim, tvojim bodočim otrokom mogoče... ni rečeno, da boš sam imun na nesrečo ali razne bolezni..

Jaz ne vem, kakšno vlogo bi imela pri vsem tem, so mi tudi nekateri drugi pravili, da je zanj bolje, da ga ignoriram in nič ne odpisujem..

- s svojim prvim fantom ne bi želela iti v intimo, že takrat mi sploh ni bil zares privlačen, vem da se čudno sliši, nek miks najstniške radovednosti, kako izgleda spolnost in potrebe po čustveni bližini I guess in njegovo siljenje mene v spolnost tudi malo, sva imela bolj neko duhovno povezanost, mislim da.. Spolni svet mi je postal bolj všeč od svojega 2. fanta naprej...

- pri drugem, mi je pa res čudno tako odrezati stik, da nimaš popolnoma nobenega stika več, bila sva tudi par let kolega, preden sva bila v zvezi, sploh zdaj.. in še da nekdo zboli in ravno takrat prekine stik, da nič ne veš kako je z njim.. je ozdravel, smo pri njegovi bolezni naj bi bila večje verjetnost ponovitev znotraj 2h let in on sam govori kot da ne ve, koliko časa bo živel in podobne..
Zanj mi je tudi mama rekla, da je malo poseben oz samosvoj, preveč trmast.. In on me je tudi veliko stvari obtoževal neposredno.. to je spet tisto, ko v tistem trenutku se ti mogoče ne zdi nič takega, ampak ti potem ostane..
- ma spet, ta drugi sam mi sploh ni toliko pokazal ali rekel, da želi da sva skupaj na koncu, nekako je mislil, da bom sama ugotovila ali kaj, potem je bil pa cel hudič, ko sem se z nekom drugim dobivala...
- kako je z intimo pri drugem ne vem, mene bolj skrbi zanj kot za osebo, ne razmišljaš o intimi, ko si pod stresom zaradi drugih resnih stvari, čeprav edinkrat, ko sva se videla v zadnjem letu, je delovalo kot, da on želi to, jaz pa sploh nisem razmišljala o tem, nisem imela filinga, tako da sem ga mogla malo zavrniti.. upam, da ga ni to prizadelo.. čeprav je tudi on še ne tako dolgo, pred tistim najinim srečanjem imel eno drugo za seks..

- to glede krivde, mi je pa prvič rekla v smislu, da se po nepotrebnem počutim krivo, tista, ki bere ljudi, ko sem jo 1x obiskala, terapevtka mi ni toliko o tem govorila..

[mmm]

* Intima ni nujno zgolj seks, lahko je razmišljanje/tretiranje nekoga kot svojega partnerja. Kot pravim - težko je z bivšim potem biti samo zgolj še prijatelj - in to tako, da se obe strani dojemata tako. Posebno, če je teh stikov veliko.

* Zrušil se ni zaradi tebe, tudi če si ti bila njegov prvi "trigger" v življenju. Zrušil se je zaradi svoje duševne in/ali osebnostne motnje. Lahko se "moteni" drugače zaljubijo oz. vso svojo pozornost sfokusirajo na ta del oz. na eno osebo... in to pol zate zna biti cel pekel, v kolikor preveč razmišljaš o tem oz. krivdi povezani s tem.

* Poznam osebe, ki so vrsto let sfokusirane na eno osebo, čeprav jim ta oseba niti ni dala neke večje potrditve.

* Tudi sam sem se "zapičil" v eno osebo in trajalo je leta, da sem jo prebolel. Nisem je pa neki nadlegoval, razen takoj ko me je pustila - takrat sem jo fulkrat klical, ona ni nikoli (skoraj) dvignila, ko pa je - je pa bilo vse v najlepšem redu

* Ampak za tista leta in ko te "ljubezen" pusti sem še v redu reagiral, če sem malo "over-reacting". Ni pa bilo v redu, da je potem še leta nisem prebolel, to je pa kazalo na druge probleme v moji glavi, katere sem hotel kompenzirati čez to nesrečno zaljubljenost.

* Mi pa zdaj ni niti več privlačna, pa tudi bivša mi več ni (toliko?) Dobiš boljše/druge izkušnje in te do bivših mine. Sam problem je, če jih dolgo ne dobiš... ker si obupan in skoncentriran v tisto nesrečno zalubljenost

[hayley]

- to glede 1. fanta je v večji meri pozabljeno, mi ni več tako hudo zaradi njega, samo je pa še vedno precej žalostno ,ko mi tako večkrat piše in jaz mu ne odgovorim nikoli.. preko maila mi recimo tudi piše, imaš občutek, kot da ti nekoga mučiš s tem, da mu ne odgovoriš.. ker vidim kako je, ko bivši meni ne odpiše..
- me skrbi za tega zadnjega bivšega/ drugega fanta, pri njem imam tudi občutek, da se mu naredila kaj slabega ali da je zaradi mene dobil raka.. Takrat, k osem prekinia dobivanje z njim baje več noči ni mogel spat, dokler ni vzel nekega promirjevala.. in podobne ijave, ki ti jih pove, da se počutiš krivo, čeprav jaz do takrat res nisem vedela, da mu je toliko do mene, ali nisem ozavestila tega, kakšnih skupnih planov za prihodnost recimo nikoli nisva imela, kot bi bila naša zveza bolj iz danes na jutri oz odnos na koncu.. in nekaj me je tudi pri njem motilo, ampak si še vedno ne znam razložiti kaj... Mislim, da neka ta njegova nihilističnost, kako nič v resnici ni pomembno, nek tak njegov pogled na svet, ekstra neidealističen, prazen.. čeprav po drugi strani ne maram, da bi imela preveč idealistične partnerje, mi tudi neka druga skrajnost ni všeč..

Za prvega me res ne briga toliko, ker je on veliko več meni naredil slabega, kot jaz njemu, plus očitno niti ni pri sebi še vedno.. je pa še vedno žalostno vse skupaj... že kot opazovalec videt, spremljat...
Sem se pa počutila slabo še nekaj časa po tem ko sva končala, ko sem bila nekje na sredi štud. let, niti ne znam si razložiti zakaj in takrat sem si pa še manj znala, ali sem bila samo tako navezana nanj ali zakaj, ker recimo erotično me ni privlačil že takrat, niti libida nisem imela v tistih prvih letih.. Očitno ni v večini primerov koristno/ dobro za najstnico imet 9 ali če zaokrožim 10 let starejšega fanta.
Ta prvi fant je očitno bil že malo poseben, čudn že prej, baje da mu je kdaj mama od njegovih muslimanskih frendov na študiju v tujini že rekla, da deluje crazy.. ena od izjav, ki se jo spomnem recimo..

S K jem sva sicer zdaj 13 let razlike ampak je čutit zdaj veliko manj kot je bilo takrat 9 let razlike.

Mogoče pri obeh, ali v življenju na splošno, je tudi najbolj moteče, ko si ne znaš razložit, ali ne razumeš določenih stvari..

- jah to je ful moreče, da je nekdo tako obseden s tabo, po drugi strani, če si z nekom v zvezi je po eni strani pozitivno, da mu toliko pomeniš in da ne gre kar zlahka takoj naprej, kot da ni vajin odnos nič pomenil, ko prekineš. Ne vem, dvorezen meč, pozitivno ko si skupaj, pekel po drugi strani, če greš narazen in te tako zelo zaznamuje, da nisi več isti... ali pa da imaš do konca življeja krivdo.
- K mi je 1x v prvih mesecih najinega druženja rekel, da delujem drugačna/ ali posebna in da je tipom verjetno zelo hudo, ko prekinejo z mano, ker ne najdejo več nobene podobne.. ali nekaj takšnega, ali mI je hotel pa samo nakladat, da bi me osvajal..

[hayley]

* Intima ni nujno zgolj seks, lahko je razmišljanje/tretiranje nekoga kot svojega partnerja. Kot pravim - težko je z bivšim potem biti samo zgolj še prijatelj - in to tako, da se obe strani dojemata tako. Posebno, če je teh stikov veliko.

- ja ok, to razumem, mislim, da sem hotela imeti stik z njim, zato, ker sem še nekako računala na to, da bi mogoče bila nazaj skupaj, z bivšim. ( se spet počutim krivo/ preračunljivo ob tem) Nisem nikoli samo iz nekega dolgčasa, ali da bi imela ffja.
Po drugi strani pa spet sva bila tako dolgo skupaj, da se mi zdi nepravično, da mi niti ne pove, kako je zdravstveno, tudi če ne bi nič imela več, in mi s tem povzroča neko stisko in skrbi...
- poleg raka, je menda imel še kovid z vročino nad 42, da so mu že očrneli prsti(takrat ni imel več raka) in medtem ni (hotel)dajal nekih podrobnosti, je bilo slutit, da so ga mogoče domači želeli spravit v bolnico, ampak on ni hotel, ker je tako sit bolnic, da raje umre, ali nekaj podobnega v stilu njegove trme...
Upam, da obstaja sicer praksa ali zakon, da se osebo magari proti njegovi volji spravi v bolnico, če to nujno rabi..
- zdaj mi je dala ta izjava misliti še nekaj drugega, da sem jaz mogoče, preveč intimna/ preveč prijateljska, s tistimi s katerimi nimam seksa in utegne to motiti tistega, s katerim bi bila na vse načine intimna..

- zdaj mi grejo še po glavi te izjave tvoje terapevtke in za mojo se res ne spomnim, da bi kakšne trditve preveč dajala. Nikoli mi ni rekla, nič direktno, da ne bi smela imeti stika z bivšim, saj ga tudi nisem imela, sem ga samo jaz poskušala ustvariti. Zgleda, da terapevtki, ni bilo dosti več jasno kot omeni ali kaj vem...
Največkrat mi postavlja vprašanja, ali si pa jaz najbolj zapomnim vprašanja, ma mislim, da tudi v resnici največkrat postavlja vprašanja in ne daje toliko nekih razlag ali sklepov. Vem, da eno od vprašanj je bilo, kakšno vlogo ima občutek krivde, ali kaj dobrega prinese... ali kakšno vlogo ima nek nevemkateri občutek... in potem morem to vse jaz odgovorit namesto nje in ona nič ne reče..
Bolj se mi zdi, da je kdaj hotela reči, da kakšna stvar nima nobenega smiselnega/ dobrega ali koristnega namena/ učinka, kar čutim...
Zdaj nE vem al ije to odvisno od kakšne usmeritve terapevta ali bolj od osebe do osebe, kolikšen del njene ure so njene ugotovitve, ali jiH pa sploh ne daje in samo tebi pusti, da govoriš.. ali pa tej moji terapevtki za določene stvari res ni jasno, kje imam problem ali ne ve pomagati..



- zanimivo sicer, mislim, da en fant iz grupe, s katero se je družil moj 1. fant, je tudi postal malo čuden, kot da ima probleme, bi malo zabluzil, zelo podobno kot moj 1. fant(sicer sem bolj iz družbenih omrežij to opazila in malo iz začetnega druženja določene stvari opazila) in mislim, da ga je nekako občudoval takrat na začetku, starostno je bil ravno nekje na sredini med mano in 1. fantom. Končal splošno medicino potem namesto specializacije pa nekaj zabluzil ali bil obseden s tem, kako bo on zaslužil, ali kako bo uspel z nevemkakšno svojo stvarjo... Oba, z mojim 1. fantom sta imela neke 'probleme', da sta želela biti zelo uspešna, zaslužit, se pokazat pred drugimi... ne vem sicer, kako je zdaj z njim, mogoče gre pa dobro temu drugemu.
- so mi zdaj/ od takrat nasprotno privlačni postali taki bolj prizemljeni, skromni (kot sta bivši in K) dobrosrčni, ki znajo uživat v trenutku, brez obsedenostjo s svojo prihodnostjo in uspehom. To je prav nočna morak ki sem jo od blizu doživela, kako je nekdo tako skrajno obseden z uspehom, pretirano idealističen, da se mu zmeša na koncu... 1. fant je na koncu obtoževal svoje starše, da so oni krivi za vse, da so oni od vedno samo nanj pritiskali, kako more biti uspešen, kaj vse doseči, na njegove sorojence pa ne.. (ko si že ravno začel, da nisem jaz kriva, po eni strani se ne počutim, ker vem celotno ozadje, po drugi mi je hudo, ker sem sama vpletena v vse to, mogoče ker sem bila jaz takrat napodoben način idealistična kot on, ali me je pon še dodatno napumpal z njegovimi idejami..)

[slovenc79]

priznam,

- da komaj čakam osvežitev. mislim pravo osvežitev, ne malo pod 30 za par ur
- da sem se sicer kar navadil na vročino, edino spat mi je grozno v vročem. pa ugotovil sem, da mi je zvečer še bolj vroče kot čez dan, ne vem kako to.
- da mi ni všeč obvezen 14-dnevni dopust skupaj, meni bi bolj pasalo imet po manjših delih
- da sem bil malo na morju čisto stran od vsega in je res pasalo. se mi pa zdi, da je gužve vedno več povsod, precej več kot ene 10 let nazaj, ne vem, od kje se vsi te ljudje vzamejo.
- da mi je zelo zoprna svetlobna onesnaženost, čist povsod že nastavijo raznorazne razsvetlitve
- da mi je ena ženska ful interesantna (končno, zadnjih par mesecev sem čist bil nezainteresiran za karkoli), in upam, da najdem način, kako jo kontaktirat

[hayley]

-mi delajo neke misli in ideje 100 na uro, odkar sem sama v lj
-sem prišla še na idejo, da mogoče premalo zaupam terapevtki, Oz da me je določene stvari bolj sram povedati njej kot ostalim bližnjim, osebi s katero se dobivam, mami, kateri od prijateljic.. In bilo naj bi ravno obratno, da najbolj zaupaš terapevtu... Zdej sicer po tem počitku, odklopu, pavzi od terapije, imam občutek, kot da bi lahko povedala, ali poudarila stvari, ki me najbolj skrbijo in katere me je bilo prej sram izpostavljat (sej nekatere sem povedala, ma ona sama ni tistega videla kot največjega problema ali opazila, da mi je o tistem najbolj sitno govorit, ne vem..) Oz bi verjetno mogla načet vsaj to temo, da mi je nekatere stvari neprijetno govorit. In v skrajnem primeru zamenjat terapevta..
Mislim, Da je povezano s tem, D aje neka oseba mojih let in se bolj primerjam in če bi bil nekdo xy, ki bi imel čim manj skupnih stvari z mano, bi mogoče lažje govorila..
- sem si že parkrat, ko sem se vozila iz terapije govorila, da ne rabim izpast dobro, da ljudje ravno hodijo tja, zato da tam izpadejo slabo.. Ampak se morem prav opomnit na to, se takrat ne vem, če pomaga..

[hayley]

- sem imela zelo neproduktivne zadnje 3 dni v službi, se počutim precej krivo, ampak toliko nekih idej/ prešinkov sem imela v tem času glede osebnega življenja, si pisala razne misli/ ideje.. Potem me spet dajejo misli, da po eni strani morem biti odgovorna do službe, po drugi strani, je pa bolj pomembno neko moje mentalno zdravje in ugotavljati, kaj želim, kot vedno dati prednost službi.
- si moreš vzet nek čas zase, da hodiš samo na tisto uro terapije v tednu ni dovolj.

- sem čist na hitro malo čekirala še ostale psihoterapevte, čeprav mislim, da bom ostala pri moji, imam že malo slabo vest, občutek krivde, ko želim iti drugam/ čekiram druge.
Sem pa študirala, da me malo bolj vleče iti k moškemu v naslednje ( mogoče bi se lažje zaupala ali je pa to samo moja teorija, ampak se mi zdi, da so ženske bolj obsojajoče oz , da se jaz lažje pogovarjam z moškimi po večini), če bi kadarkoli šla še kam. Dejansko sem naletela na enega, ki me je pritegnil po napisanem in glede tem, s katerimi se ukvarja, sem nekako še najbolj začutila do njega it, če že. Mislim, da naj bi imel pa polno/ zasedeno (kar ima sicer tudi moja zdaj). Pa še ima že več kot 10 let prakse, čeprav deluje dokaj mlad na slikah.

- Verjetno je sicer dobro, da ti kdaj terapevti razložijo kakšne psihološke procese, primere obnašanja, kaj je v nekem primeru prav? ..ampak po drugi strani ta moj nagledani očitno posebej zagovarja nekaj v smislu (ok, to ni lih topla voda, tako naj bi se vsi terapevti obnašali, kolikor sem do sedaj brala), 'da nihče ne more povedati kaj je za nekoga/klienta dobro, kaj je prav narediti, niti terapevt' ...ter, da 'bi te s predlaganjem rešitve/ izražanjem mnenja, kaj je zate(klienta) dobro, oropal spoznanja vzrokov in razlogov, zaradi katerih je sploh prišlo do začetnega vprašanja/ problema.'
- sem si nek plan naredila glede službe/službenega področja, bomo vidli, če bom zmogla in če se bo kaj izboljšalo. Ali pa bom poskusila na kakšnem drugem področju.

- razmišljam, da se ne strinjam glede določenih izjav terapevtke. Ne vem če znam to dovolj razumljivo napisat... ona je rekla, da klient ne rabi nobenega znanja psihologije (kot odgovor na to, da sem ji jaz 1x rekla, da bi lahko ona več govorila, ker ima več znanja psihologije, ker jaz lahko niti ne znam vsega prav poimenovati ali ne razumem vsega, kar se mi dogaja, ne znam tako pravilno povedati, kaj se mi dogaja), da lahko vse pove s svojimi besedami, kako se počuti. Ampak po moje ni tako, lahko imaš kot klient neko svojo vrsto počutja že od vedno in sploh težko ločiš, da je to nekaj, kar ni normalno ali nekaj, kar bi se dalo popravit/ izboljšat... dokler se ne začneš kot klient sam malo bolj izobraževat, brat, poslušat o psihologiji in terapiji... ko imaš sam več znanja, se tudi lažje pojasniš...
Težko se je pojasnit, kaj je problem, če ne znaš uporabiti pravih besed/ izrazoslovja, še toliko bolj, če si bil naučen, da moreš za vse potrpet ali da si za vsako stvar sam kriv, če se ne počutiš dobro..

- in potem imam spet občutek krivde, da se preveč ukvarjam sama s sabo. Imam eno misel, da v preteklosti, so manj komplicirali (kompliciranje mi spet K rad očita), ni bilo treba toliko mentalnega zdravljenja. Potem imam pa tudi protimisel, sem par različnih stvari brala o alkoholizmu zadnji čas, ter še o drugih možnostih/ pojavih, ki se razvijejo kot posledica krivde.. in ugotavljam, da je mogoče to v preteklosti nadomeščalo ukvarjanje z lastnim mentalnim zdravjem

[hayley]

- sem imela danes prav krizo zaradi službe, zaradi vsega, ne vidim izhoda. Noben mi ne zna povedat, kaj naredit. Spet sem govorila z mamo po telefonu. Ona govori, da sem preveč črnogleda, ma nisem. Jaz nisem kot ona, ko se je kdaj pritoževala, kako ima ona nesrečo, ali zakaj se ji je tisto pa tisto zgodilo v življenju, kot da je nekaj drugega krivo, ne ona.
Jaz gledam drugače, da sem za vse sama kriva, vse lahko samo jaz spremenim in se mi meša, ko je vse vedno manj pod nadzorom oz. vse gre vedno bolj v tako smer, da ne znam rešit in nimam energije rešit oz priti do rešitve oz postavit na tako mesto, da bom zadovoljna.
- mi je rekla mam na koncu, da imam premalo trdo kožo.
Mogoče me je vrglo iz tira, ker eno leto nazaj začetek leta bila precej sproščena, nekaj sem hotela slediti 6. čutu, nisem preveč razmišljala, kaj delam, pa se je potem vse zelo neg. končalo..(še vedno cenim svoje izkušnje in so mi še vedno fajn ljudje, k isem jih na novo spoznala)... ampak zgleda, da me je vseeno vse tako pretreslo, da zdaj želim ubrati kontra pot in imeti pa čisto vse pod nadzorom??(ne vem, poskušam razumet..)
- če bi ravnala po principu 'jeb* se mi, ne bom več uporabjala možganov, ampak delala samo kar mi paše' bi najbrž res kar službo pustila in se izklopla in šla kamor bi me samo peljalo, pa ne vem več, kateri način je zdaj boljši...

- sem si naredila tako dolgo beležko, nekega toka misli, idej za terapevtko. Ma dostikrat je tudi tako, da kar si napišem prejšnji teden, se mi potem zdi že neumno, ali brezveze za debatirat do naslednjega ponedeljka, ko jo imam.

- ne vem, kaj so ta teden kakšni čudni planeti, ali sem samo tako iz tira, ker sem v službi po 2 bolniških in dopustu. Miljon nekih misli sem imela ta teden, kot da bi celo svoje življenje si odvrtela pred očmi, posebej danes, kot da me čaka neka sprememba čutim po eni strani.

Drugače, verjamem da nek vpliv imajo planeti... npr. leta 2016 je bila najbrž kakšna posebna energija, ko je snežilo maja in jaz in 2 moji prijateljici smo istočasno aprila in maja leta 2016 začele zvezo z novim partnerjem, jaz z mojim bivšim, one dve z njihovima sedanjima možema. Precejšnje naključje. Možu od ene je menda vedeževalka napovedala da bo spoznal partnerico to leto konec pomladi. A še ena ta tretja prijateljica je tudi moža spoznala 2016 in sta resno začela nekje spomladi.

- sem malo brala o psihologiji ta teden in sem prišla do ugotovitve, da imam perfekcionizem, glede na vse opise.. prvič sem kaj takega prebrala/ odkrila
- poskušam najt nek vzrok oz problem težav pri sebi, danes se se poskušala spominjati stvari iz otroštva.. potem iz vseh zvez, krajših 'zvez' najti kakšno ugotovitev in nekaj idej imam oz domnev, je pa še vedno tako, da več stvari ne razumem in jih nisem razumela..

- ne vem kaj je s tem taprvim fantom, nič nočem od njega, nobenega stika, ampak me vrže iz tira vsakič, ko mi pisari, ko kaj hoče od mene.. kot da sem alergična nanj. Ne prenesem se ukvarjat z njim, mi je too much. Sem mu vseeno napisla en stavek kot odgovor, na njegov mail ampak nimam živcev, da bi prebrala zdaj njegov odgovor, bom lih živčni zlom dobila če tisti mail odprem, tam bo ostal, kjer je zdaj, neprebran...
- nočem, da on trpi, ampak, ko se pojavi s svojim pisanjem meni imam strah, da bo komu kaj naredil od mojih. Lahko ni realen strah, ko sem na zadnje govorila z njim po telefonu, ne vem kdaj.. 2 leti nazaj ali 1 leto in pol, ni deloval čisto nič nevaren, samo tako izgubljen, ampak nikoli ne veš, kaj pa čeee ...je tisti 0,01% možnosti, da se kaj zgodi slabega..

[hayley]

- sem ta teden sux v službi, sem pa dobila polno idej glede same sebe in si naredila en res dober zapisnik za trapevtko, za moje pojme

- sem se z mamo pogovarjala še doma in ona je tako drugačna od mene, bi vedno dala službo na 1. mesto oz. nekaj kjer nosiš odgovornost in samo sebe na 2. (tudi če greš v drugo službo, se lahko razširi slab glas, če v prvi ne dovolj dobro delaš bla bla) in probleme ostale vstran ali je pa res ne toliko prizadenejo osebne stvari. Ampak potem pa govori doma kako je nesrečna, kako ona nima nič od življenja..
Ona sploh ne razume, da je meni res hudo zaradi bivšega in mi je po enem letu še vedno hudo (je pa tudi res da sem več časa svojega življenja skos delala, ali razmišljala o službi, bolj kot kadarkoli prej v življenju in se mi zdi, da nisem imela niti časa, da bi premlela vse pri sebi, kaj in kako, nekaj razrešila) Za njo je rešitev, samo da najdem/ spoznam nekoga novega in bo vse v redu. Tako plehko se mi sliši.
- sem dobila idejo/ sem se spomnila, da tista 'bralka ljudi' pri kateri sme bila 1x, je tudi o meni lani decembra rekla, da želim imeti vse pod nadzorom, da sem bolj odgovorna do drugih kot do sebe(ali nekaj tazga) in da preveč poudarjam krivičnost( oz da se preveč počutim krivo, po nepotrebnem), prav na koncu pa še da sem zelo odprta oseba in da me čaka materinstvo (cringe malo, sploh je nisem o tem ničemer spraševala, ona kar sama začne govorit), kaj je zdej to res ali ni, jaz ne vem. Od ene prijateljice menda hodi cela družina k njej in ta prijateljica je rekla, da je njej vedno pravilno povedala. Tudi ocen/ izjave prijateljice ne znam ovrednotit, se meni zdi prijateljica veliko manj kritična, analitična od mene.. res ne vem sigurno kaj reči o vsej tej zadevi. Naj pa povem, da me je ta ženska ' ki bere ljudi', izkušnja z njo je v meni povzročila, da sem se na koncu odločila za terapijo in sem kontaktirala terapevtko 1 teden po izkušnji s to žensko.

- sem ta teden prišla do ugotovitve, (mislim, da do zdaj nisem o tem razmišljala ali se tega nisem zavedala v polni meri) da jaz sploh ne povem vsega tej terapevtki, kaj čutim in tiste stvari, kar mi je neprijetno govorit ali kar me je sram, sploh ne povem.
Je pa bil recimo chaski v petek pri meni in njemu lahko povem vse, nimam zadržkov kot pri terapevtki, mu lahko več povem kot njej. Kar vse skupaj ni pravilno pri terapiji. Ni prav, da imaš terapevta ,ki mu ne moreš zaupat. Mogoče bom zdaj lahko povedala ji stvari nekatere, ki sem jih že nekomu zaupala in mi bo potem lažje še njej. Mogoče je ta dopust name vplival, da sem si mal odpočila in lažje razmišljam/ ozavestim stvari nepovezane s službo in bom zdaj tudi njej več zaupala, ne vem..
Ta terapevtka, deluje popolna in zelo malo govori o sebi ali karkoli o sebi razkrije, ima neko distanco, tako, da je težko govorit njej neke zelo osebne in sramotne stvari.

- sem pisala še enemu novemu terapevtu, 1x sem že eni ženski, kateri sem že v prvem sporočilu omenila, da že hodim na terapijo, ampak bi mogoče zamenjala in me je takoj odpikala (se prav spomnem, ko sme to chaskiju povedala, se je smejal in rekel, da tega pa ne bi smela povedat ji ), sem se kar slabo počutila.
Ta 'tatretji' je deloval bolj prijazen oz. zelo prijazen, mu pa nisem v prvem sporočilu povedala, da že hodim na terapijo. Sem mu zdaj kasneje razložila. Ugl. upam da/ naj bi me kontaktiral, ko se mu sprosti kakšen termin.

- imam noro nevihto idej/ brain stormanja skos že cel teden, glede sebe/ osebnih problemov.

[hayley]

- Sem prvič prišla na idejo, da bi mogoče imela terapevtsko raje zjutraj namesto popoldan po službi. Moji možgani so takrat na pol puding, ful je težko sam govorit celotno uro in odgovarjat na vprašanja in smiselno povedat. Sem ugotovila da prejšnji teden, ko sem si vzela malo več časa za razmišljanje o sebi I nda la službo Mal na stranski tir, sem res dobila jasne čiste misli med brainstormanjem, zdaj ko med terapijo hočem kaj povedat, so pa moji možgani puding za kaj lepo artikulirat. Parkrat se mi je tudi zgodilo, že bolj na začetku terapij, da mi je tako padel cuker med terapijo, da se mi je kar malo vrtelo, ko sem na koncu vstala
-ja jaz tej terapevtski ne zaupam, ne vem Al se preveč primerjam z njo, ali pač je bolj neka oseba moje starosti, pred katero mi je še toliko bolj bedno slabo izpast, kot pri komerkoli drugega spola, druge generacije.. Ne vem, a ima smisel da zdaj ne vem koliko ur, ali že par ur porabim in plačam samo, da se pogovarjam z njo o tem, zakaj ji ne zaupam, ali grem raje kar k komu drugemu, ki se mi zdi, da bi mu bolj zaupala... In pol ona tam vrta vame z nekimi vprašanji I je res cringe povedat, kaj me na njej moti ali kaj si mislim o vsem.. Malo me je tudi odbilo, ker na začetku sem ji poskušala povedat, kaj me moti pri njej da manj govori in jaz sem dobila občutek, kot da jo je tako malo prizadelo... In mi ni prijetno človeku govorit se naprej, kaj me pri njem moti.. Sploh če mi ne deluje kot nekdo s trdo kožo, ali nekdo, ki ima dovolj čustvene zrelosti, da ne bi bil užaljen ali preveč subjektivno gledal na komentar.
Občasno imam občutek, da je malo preveč neizkušena ali premalo čustveno zrela.. Govori pa tako malo, da težko zares poveš, kakšna je..

-mi je težko iti iz te službe, že iskati nove sluzbe, če nisem sigurna, da želim iti od tu. Sem pa ugotovila, da trenutno je ful nekih služb za določen čas zuni, ravni misliš, da neko mesto deluje Da bi ti ustrezalo, pol na koncu vidiš določen čas.
- ne moreš verjet, imamo enega novega, ki je celo mlajši, bolj proti moji starosti. Ne vem kolk je star, mogoče kakšno leto od mene starejši. Moj vtis o njem, da deluje zelo prijazen, skromen, (precej) v izi, ta služba je hudič, mi deluje, D a njegova prejšnja sluzba je bila veliko enostavnejša, bo videl kako mu bo tle.. Je pa vrsta dela, ki jo on dela, manj stresna od moje vseeno.

-si ne morem pomagat, ma mi gre po eni strani na živce sef. Če bi jaz enkrat za spremembo nehala biti kritična samo do sebe in bi bila še do koga drugega, bi lahko rekla celo, da je malo nesposoben v vodenju Oz ne zna z ljudmi/zaposlenimi, sam kot oseba je zelo delaven in vse, če bi delal sam, z ljudmi, svojo ekipo, se pa ne zna povezat in na pravi način vzpodbudit. Zakaj da fak je meni vedno toliko pritiska naredil, če se mu je zdelo, da ne delam dovolj dobro. Pritisk name ne deluje, ker sem že tako več kot sto procentov samokritična do sebe in živčna anksiozna, nikoli nisem zadovoljna, nikoli se ne počutim dobro. Če bi hotel dobro meni in v dobro celotne naše ekipe, bi me mogel vzpodbuditi, pokazat neko pozitivno energijo do mene, da bi dobila malo več samozavesti in posledično boljše delala, ne pa tako...

[mmm]

* Nisem vsega od hayley prebral, a malo bom vseeno komentiral.
* chaski nima pojma, jaz sem s terapevti vedno bil iskren, je (bil?) del moje osebnosti, da nisem z nobenim zadovoljen in da skoz iščem nekaj drugega. Pač, ko me je končno eden hotel vzeti v roke, mi je rekel, <moje_ime>, sedaj je pa dovolj tega letanja naokrog in zbeganosti. Čas je da se odločite in da skupaj nekaj narediva oz. nekam prideva.
* Če terapevta moti to, da menjuješ, potem že ni pravi zate.
* Tudi ko službo iščeš je bolje, da jo že imaš in sam menjaš. Tudi partnerja je bolje kar zamenjati on the fly, vsaj meni bi bilo Joke

* Nisi na terapiji za to, da se učiš opravljati delo terapevta. Praviloma pacient (klient je res spoštljivo, dostikrat te imajo za pacienta ) ne rabi poznati metode po kateri dela s terapevtom, morda je celo lažje/bolje, če nima nikakršnega znanja.
* No pri meni noben ne bo imel te sreče, vedno nekaj vem.

* Zadnje čase - to je osebno prepričanje - mi je pri terapiji (lahko tudi samo-terapiji) najbolj pomembno to, da stvari začutim. Torej emocije bolj od razuma. Poznavanje in občutenje čustev, občutkov.
* To je lahko dvorezen meč, ker čustva so ponavadi tisto kar vara in te pripelje na drugo stran "pacienta". Pa vendar so metode in so tehnike, ki posamezniku izpilijo čustva, občutenje sebe in občutenje bližnjega. Jaz sem vedno mislil, da nimam smisla za to, sedaj pa vem... da je na svetu veliko "razumskih" ljudi in le-te kar malo zviška gledam oz. se počutim "boljšega" od njih, ker vem oz. točneje čutim, da določenih stvari enostavno niso zmožni zaznati (začutiti) in to vidim/prepoznavam kot svojo prednost
(Toliko bolje je, če mislijo da so močnejši/pametnejši od mene, in se jim ne sanja, da sem jih spregledal )

Priznam, da:
* Me je kolegica "napotila" na Freuda in sedaj se mi Freud zdi preveč - razumski
* Mislim, na živce mi gre človek, ki je tako zlahka zanikal duhovnost, hkrati pa zbiral amulete ostalih ne-judovsko-krščanskih religij.
* Potem celo spisal delo "Mojzes in monoteizem", kjer je zanikoval (svojo judovsko) religijo oz. poenostavljeno rekel, da se o tem preprosto ne da ničesar povedati
* Mislim baje, da je to eden največjih umov 20. stoletja. Samo kaj je naredil? Kavč za pogovarjanje? Id, ego, superego - OK, ta konstrukt mi je še všečen..
* Mislim, razumsko pogovarjanje je premalo - ne vem, če razumete. Človek je razumsko-telesno-duševno in po mojem tudi duhovno bitje. Če ne nasloviš vseh komponent (hkrati) mu ne moreš pomagati. Freud ne vem, če je s svojim kavčem lahko prišel naprej od razuma.
*