* Če ne bo kdo začel brisati spama, bo tale forum dokončno propadel.
* Se (skoraj) javim. Glede na to, da sem v preteklosti že na roke uspel v
sveti jezi poeditirat svojih 500+ prispevkov, bom tud teh nekaj spamov pobrisal
* Emocionalno sem se zelo vživel letos v veliki petek. Ker mi je blizu. Blizu mi je tudi stavek:
Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapusil?! Čeprav ga v letošnjem evangeliju oz. pasijonu ni bilo.
* Do sedaj mi je vedno bilo branje Kristusovega pasijona dolgočasno. In s tem nas "morijo" že na cvetno nedeljo in potem še na veliki petek - eno in isto ponovno.
* Letos pa se mi je nekak "odprlo". Morda tudi zaradi tega, ker sem začel pisat - sicer sem v tem že
on hold - čeprav mi je v štartu kar steklo (strani se kar množijo same od sebe

). Ko sem začel pisat sem opazil, da so moje tehnike preslabe, da bi bilo treba še kaj prebrat, da bi znal kaj bolj slikovito opisat in napisat. Brat sicer še nisem začel, a morda vse skupaj vpliva na to, da z večjo vnemo poslušam evangelije... mnogo pestrosti je tudi v njih.
* In ja, evangeliji na prvi pogled zgledajo suhoparni, pač neke skope besede tistih treh učencev v sinoptikih, in malenkost drugačen slog v Janezovem evangeliju, ki neka ponavljanja uporablja, pa neko magičnost hoče ustvariti, morda pa je še slabši pisec od ostalih treh sinoptikov.
* Potem pa se lahko, ko ti drugi berejo pasijon, naenkrat zgolj iz besed, ki so v Svetem pismu, vživiš v Jezusa... njegovo trpljenje... da u bistvu ostane popolnoma sam na tem svetu. Izkusi pekel... in na koncu se tudi vda... misli, da so ga vsi zapustili. Apostole je strah, se porazgubijo...
* Če odmislimo ta del, hkrati se lahko poskušaš vživeti v judovsko ljudstvo (neverjetno) in če gledaš/bereš/poslušaš iz njihove perspektive... je pač Jezus zgolj prevarant, ki je žalil Boga in zato zaslužil smrt.
* In še sedaj se spomnim ene sošolke v OŠ ali SŠ, ko je gledala po mojem film Kristusov pasijon, je ateistka bila in je še vedno. Pa je komentirala... pa saj Jezus je bil aroganten do zasliševanj(a), ničesar ni pojasnjeval, obnašal se je
odmaknjeno in na koncu je potem pač rezultati bil... kakršen je bil. Od takrat brez težav zaznam en kup arogance v Jezusovem pristopu, Jezus je dejansko Sin... dobivam asociacije na sinove uspešnih očetov, ki so zelo nadarjeni, umetniški, sposobni... a ponavadi imajo neko prekletstvo tistega močnega uspešnega očeta in sami ne dosežejo v življenju... veliko. Ne le da ne dosežejo veliko, tudi mnoge stranpoti jih pritegnejo.
* No in potem se lahko vrnem k Judom, ki so se pač odločili, da hočejo kaznovati tega arogantnega otroka, ker žali vse povprek.
* In še značilnost Pilata, mnogokrat sebe vidim kot Pilata. Pilat je bil vodja brez jajc, ki ni želel usmrtiti Jezusa, vendar je na koncu naredil - točno to, ker kot se kot
labilni vodja ni upal zoperstaviti pritiskom ljudstva.
* No in če se spomnim duhovnika, ki me je precej zaznamoval... ko sem v stiskah hodil k njemu k spovedim ali na pogovore. Enkrat mi je rekel, sedaj bo velikonočno tridnevje... vživite se.
* Jah, čutil je, da trpim, tudi sam je trpel po mojem, od tod njegova empatija.
* No in po mojem sem se šele letos lahko vživel v veliki petek, tako nazorno lahko vidim sebe kot Jezusa, cel moj lajf je Kristusov pasijon. Vso to hlapenje po bližini, sprejetosti... in vse te zavrnitve iz strani okolice ali pa moje notranjosti... ko nikoli ne dobim odnosov, ki bi me napolnili. Kljub temu, da že dolgo delam na sebi.
* Seveda pa, ko si enkrat v velikem petku, ko je tvoje življenje veliki petek... hahaha, ni pa niti malo tako trivialno stopiti v veliko noč. Danes je velika noč. Bil sem na vigiliji. Bil tudi danes pri maši. Mislil sem, da čutim vstajenje.
* Le da je ena stvar, ki jo čutim bolje od vstajenja. In to je
žalost.
* In vesel sem za to žalost, ker je pristna. Tukaj sem zdaj, in tukaj sem bil mnogo mnogo močneje v preteklosti.
* In po drugi strani imam razum in vse te poteze, ki me po mojem vodijo v pravo smer. Da znam to žalost potlačiti oz. da na videz bolj kažem veselje kakor žalost, čeprav žalost je... moje čustvo.
* Glavno, v svojem lajfu sem nekaj že naredil. Zadovoljen sem kjer sem trenutno, tudi nad napredkom, ki je.
* Lahko pa vseeno, da tudi ko upam da bom dočakal starost... da bo žalost še vedno tisto moje čustvo, ki bo močnejše od ostalih. Pa to ne bo pomenilo, da nisem dovolj delal na sebi, ampak pač morda je žalost čustvo, katerega mi je Gospod namenil za to življenje
