Priznam da...20#

[hayley]

- Sem kar dobila nek velik shift v razmišljanju zadnji čas, res fascinantno. In sicer v smeri, da je preveč ukvarjanja s službo izguba časa in je več vredna moja 'mladost', kolikor jo je še ostalo pač, 20a počasi grejo, in osebno življenje... In mi ni jasno, zakaj dafak mi ni to prej kapnilo... Čeprav neke izkušnje v službi (in sicer taki, kjer naš šef pravi da to delovno mesto, ni za nekoga, ki bi rad samo oddelal in šel domov) sem dobila v teh par letih, zdej bi pa mogoče na nekaj malo enostavnejšega, manj stresnega ciljala ali vsaj takega, da imaš določeno eno vrsto dela in to delaš, js tle, ker nas je malo zaposlenih žongliram z vsem možnim, se mi zdi(no se mi ne samo zdi)... ni urnika, ni ničesar, pa še nisem neki ful dobra v organizaciji... Mogoče bi služba bila v redu, če bi mi šlo in bi se mi zdelo da sem lahko na več stvari hkrati osredotočena, ampak mislim, da ne morem... Če dobim naslednjo službo manj plačano, brez avta in vseh kritih stroškov za avto, se bom pač potrudla toliko bolj šparat, manj porabit.
- upam, da se pa ne v kakšni drugi službi spet začnem redit, kjer nimam vsako jutra adrenalina in strahu, panike...

- mi je kar mindfuck, kako se mi zdi, da sem bila še včeraj 26 in so ta tri leta kar nekam šla, izginila skoraj... zdaj, ko gledam nazaj se mi res še najbolj koristna stvar, ki sem jo v teh letih naredila zdi backpackanje po Romuniji in Zanzibarju, Tanzaniji(še tisto sem se kar namatrala/ potrudila, da sem šla iz nekega zelo dinamičnega okolje v službi takoj ob dopustu na nove zelo dinamične počitnice), pa kakšen izletek na obalo skupaj s prijateljico in njenim partnerjem.

- me malo moti pri njem, ker nimam takega občutka domačnosti, sproščenosti, kot pri K in bivšem, ne vem a samo zato, ker ga (veliko) manj časa poznam, on je malo manj sproščen in tudi pod stresom, skos v nekem pogonu, v primerjavi s K in bivšim, ki sta bila bolj v izi...

[hayley]

- se mi zdi da ga že celo, celo večnost nism vidla.. pa še unih tipičnih zmenkov, ki so bili, kje v centru Lj, je že ful dolgo od njih, sva zadnjih par tednov bila samo ali pri meni doma, ali pa martinovanje z drugimi ljudmi in potem se pol dneva sama nekje v eni vasi, na eni domačiji..

- ima ta teden tam ene 3x po 32 ali 24 urne izmene pa se kakšno 8 urno zravn, potem ima pa še eno prostočasno aktivnost, kamor sam hodi, tako da človeka zlo, zlo malo vidim ta teden..

- spet ene 3 tedne nism bila doma, komaj čakam zdaj da se o kakšnih stvareh še z mamo pogovorim, ko bom doma. Ona zna tudi o moških kar dobro svetovat.
- ma v bistvu je ful tko, sploh nimam z nobenim se pogovarjat o nekih osebnih stvareh, kaj se mi dogaja na splošno, v službi, kaj se mi dogaja na ljubezenskem področju, kot sem imela v osnovni ali srednji, vse je tako, da samo js sama vem, z nobenim ne delim... v službi se ne pogovarjam tak oosebnih stvar, prijateljice vidim bolj redko, po messengerjih pa zelo redko pišem kake zelo osebne stvari, zdaj mami tud povem, ko jih kaj vidim, zdaj mislim da sem starše celo videla samo 2x od začetka septembra ali max 3x, ne vem več...
- mi je žal da mojega mačka ni več

- se ta teden celo dobimo 4 babe, srednja šola zasedba, ene nismo videle že nekaj let in bo zdaj prvič po tistem času, ko smo bile še vse na faxu, tud ena medicinka bo

- lih ena moja naj parfumska yterka je objaila nov video, sm dobila idejo, da bi bilo ful zabavno živet skupaj z njim, da bi lahko še njegove tauniseks parfume uporabljala , ima on vseh parfumov nekje med 30-40...

- sem razmišljala, da mi ni jasno, kaj se mi je dogajalo lansko leto in pred pol leta v glavi, ok pač lahko sem bila še malo mlajša in želela uživati v trenutku, se ne tolk sekirala za prihodnost... ampak ne vem zakaj mi ni toliko bolj kapnilo, da bi se pa lahko kaj ustalila, ali se pa prenehala videvat s K, če ga nisem videla kot dolgoletnega partnerja. Mislim, da sem bila tako v krču, tako v stresu, osamljena, v nekem neprijetnem občutku, da mi je res že sam seks z njim tako pašal, da sem prav rabila to bližino ker sem se tako slabo in osamljeno počutila, , ter po tistem taprvem backpackanju sem si želela iti še 1x nekam z njim. Zdaj se mi zdi, da po eni strani mu ni nič manjkalo, razen da js nisem prebolela bivšega, lahko bi se potrudila in dala tipa na prvo mesto, se preselila na primorsko, najdla tam drugo službo, bila z njim, na nečem delala, koji k. ta služba tukaj ni res nič posebnega vredna v primerjavi z mojimi leti, ki se iztekajo.. edino je res, da sem zdaj po skoraj 3 letih še veliko bolj prišla noter in imam veliko bolj filinga nekaj delati kot takrat po 2, mogoče sem imela občutek, da želim dobiti še nekaj več izkušenj tu, ker so res dokaj specifične, se mi zdi..(no, ne spomnim se res, kaj se mi je takrat dogajalo v glavi in zakaj sem toliko drugače razmišljala kot zdaj).
- pri tem zdajšnjem pa res ne vem, kaj se je spremenilo, da toliko drugače razmišljam, ali sem ravno še toliko več stara, da mi je malo več kapnilo, ali je na njem slučajno kaj , da me je prepričal(čeprav vsaj na neki zavedni ravni ne čutim tega), ali ima mogoče še toliko bolj dane verbalne sposobnosti od prejšnjih dveh, da se zna vse tako lepo pogovorit, razložit, precej sočutno deluje, se ne trma, ne maščuje(vsaj do zdaj ne), da je to vplivalo..

[žveplenka]

- sem še kr v neki taki črni luknji
- se je pa zard tega dvignila produktivnost
- zelo čuden način da ti začne uspevat kar si si dolg časa želel
- sem se lotila tud povsem nove rutine, take k sem misla da se me ne bo nikol mogla prjet... pa morm rečt da sem kr ponosna nase ker mi tko fajn uspeva
- pa končno sem našla čas za telovadbo in mi sploh ni jasen kako sem prej živela ko sem tako malo gibala (izključujem sprehode in seks)
- pogrešam ga res ga pogrešam
-možgani se mi kar sukajo k sam pomislm kako je blo še dobr mesec nazaj in kako je zdaj res noro da se ti življenje tko na hitro spremeni, mislm da tud to k si rutino spreminjam je bolj posledica tega da bi rada nekak sama pr seb dojela kaj se mi sploh dogaja... zdej če je vse drugač je mogoče malo lažje
-jem še zmeri premalo...skrču se mi je želodec in apetita ni, še takrat ko jem se ubistvu silm...in še to velikrat zbruham..si probavam kakšne lahke stvari kuhat pa ni nč boljš
-ful se čudm sama seb da se mi sploh da vse delat kar morm in da to z veseljem delam
-mi en kolega prav da preveč dramatiziram da bo se čez čas vse popravl na boljš, mislm da ne razume da ko se ti enkrat življenje k si mislu da ga maš poštimanga usuje na glavo da ni kar tok enostaven reč ja no bomo pa nazaj vse sestavl... ja sej bo treba sam rabm mal časa najprej da sploh predelam vse skupi če je to dramatiziranje pa naj bo
-najbolj me žalosti pr vsej stvari k ni enga človeka k bi me razumel, no pa niti nočem tega, sam nočem da se mi očita, da se mi jemlje pravico da sem žalostna, da vsi sam hočjo da naj sam razumem...pa ne morem

[Led Zeppelin]

Ej, kar čutiš je popolnoma veljavno, in mi je žalostno da folk odvzema drug drugemu pravico da ima določena čustva, ali pa je v nekemu stanju nekaj časa.

To so ti kolektivni psihični konstrukti, to so zanke ki si jih nastavljamo odrug drugemu da bežimo pred čustvi...ker sej veš, bolj je biti samodestruktiven, nesrečen, pasivno-agresiven, užaljen...kolikor nekaj časa žalosten, in se to prepuca in gremo naprej.

Namesto tega pa ostajamo ujeti v teh čustvih, rečemo kakšno sarkastično, in gremo naprej.

Bedno je samo, ker dejansko včasih samo rabimo enega da je tam za nas, in da nas posluša. Folk preveč pametuje, projecira svoje stiske, tebe uporabi kot orodje transferja svojih čustev in vlog...in potem se ti samo še slabše počutiš.
Pač, bodi zraven, zdrži s temi čustvi, ali pa šatdfakupi.

Bodi žalostna, in enkrat boš boljše.

Vse bo ok, ker si ok.

[slovenc79]

priznam,

- da sem se tudi jaz začel malo več fizično gibat in je super občutek
- da se zelo strinjam s 4. odstavkom LZ - je velika razlika oz. popolno nasprotje med nekom, ki dejansko posluša in skuša razumet, in nekom, ki z aroganco izkoristi stisko za lastno dokazovanje in si te skuša podredit s pokroviteljstvom. po mojih izkušnjah se takega hitro opazi s tem, da se začne hvalit s svojim znanjem in izkušnjami.
- da imam jutri en razgovor za službo. upam, da bom izbran. ampak, kar bo, pač bo
- da se spoznavam z eno žensko, ki me zelo privlači. upam, da bo kaj lepega. ampak, kar bo, pač bo

[hayley]

- žalujem nad študentskim življenjem, kako je bilo to izi napram 'odraslem' življenju.
- zdaj jutri bom zgleda imela spet neko katastrofo od sestanka s šefom. Ta naš se meni dozdeva, da med drugim nima prav nekega občutka za ljudi, z nobenim se ne prav kaj dosti pogovarja, kje, da bi se kdaj pogovarjal kaj drugega kot o službi...
- morem prej govorit z mamo, da mi da kakšen nasvet
- naš tanov je tudi potožil, da mu šef ne razloži, nič ne daja nobenih navodil, se popolnoma nič z njim ne ukvarja, ne pogovarja, more vse sam poprijet in sam kam priključit zraven, pri meni je/ je bilo isto. Pa on ima že iz taprejšnje službe kakih 15 let delovne al 13...
- se pa veselim druženja s prijateljicami zvečer, upam da bom dovolj pri sebi, ker me najbrž tudi dolga noč čaka dns
- se do tega dneva nisem sekirala glede tega sestanka, bla precej numb, si mislila, saj je šele v petek, zdej me pa skrbi, kako me bo zdelalo in kolk prizadelo..
- ah, da je težko polno funkcionalno delat in bit dobro motiviran, ko se ti kaj mal hujšega dogaja v življenju ali če nimaš čisto v redu psihičnega zdravja, posebi kjer je treba rezultate skos kazat

- js poskušam mojega tudi spravit malo več telovadit, ma se malo upira... no upajmo, da se bo še malo bolj spravil k sebi, ko se bo preselil bližje službe in bo lahko imel malo več časa zase in za spanje
- mene so pa dns počasi nehale bolet noge od telovadbe v nedeljo, najhujš je bilo v torek, k sm se že na wc dol malo težko usedla
- se pa vseeno manj sekiram glede službe kot sem se, no mogoče po eni strani to tudi ni dobro, si pa že mislim, da če ne bo v redu, bom pa drugje iskala. Sem bila še nedolgo nazaj pa čist, čist v krču, v blaznem strahu, ko sem vedla, da ni bilo vse tako kot se je pričakovalo iz moje strani... delno mogoče malo bolj debela koža zdaj, delno vidim, da tudi ta naš veliko zahteva, pa še tistim, ki so zelo pridni, ne daje nagrad, ko bi si zaslužili..

[mmm]

* En kolega pravi, da projekcija, da te noben ne razume, pomeni pač narcisizem. Da ne bo pomote - moja projekcija je (bila) enaka. In ne strinjam se (vsaj v celoti ne).

* Ko pride prava stiska, mnogi čutimo, da nas noben ne razume. Prej smo bili dobri prijatelji, kolegi, ko se zakomplicira pa te marsikdo ne pozna več Ali pa ne zna ponuditi prave roke ob pravem trenutku

* Kljub temu imam eno žensko, ravno iz tega foruma, ki me razume Ni moja ženska, daje mi manj pozornosti in časa kakor npr. hayley, ampak... razume me (tako pač -čutim).

* In to mi veliko pomeni. In ravno danes je thanksgiving day Torej, hvala, draga neznanka

* Če smo že pri hvaležnosti - hvaležen sem tudi hayley nenazadnje, mayaeb in vsem ostalim tukaj...

* Hvaležen sem tudi, da sem letos spoznal nekaj novih dobrih kolegov, ki imajo potencial za prijatelje. Sicer so posebni še bolj kakor jaz, nismo si toliko enaki, določene interese pa imamo skupne

* In hvaležen sem za vso zdravje, ki ga (še) imam, ker stvari se lahko čez noč zakomplicirajo in nekaj kar je samoumevno lahko postane ne več toliko samoumevno.

* Nisem te hotel teptati žveplenka. Probaj (si) najti nekoga, ki te bo razumel oz. ob katerem boš tako čutila. Saj verjetno ga/jo že imaš nekje blizu v življenju, samo ta hip morda tako ne čutiš...

* Morda rabiš nekaj časa zase, preden boš (za)čutila, da kdo vendarle te razume

* Po mojem si preveč lajf skoncentrirala na njega... ki tega očitno ni (bil) vreden.

[žveplenka]

Hvala LZ...

- sej ni da prav hocem da kdo razume... sam nocem da se spodbija kako se pocutm..pac ljudje okol itak vejo tocno za kaj se gre...im te vprasajo kako si..no sej najbrz cist iz vljudnosti ne ker bi si dejansko zelel vedet..jaz sem pa taka da povem da nisem ok da velik jokam da sem zalostna...in me to prizadane ko ti potem recejo: a daj no dej tok hudo pa že ni, navadt se mors pa bo... pac ja stekam sam moja tranzicija do tega da se navadm - pa se kr upam da se mi ne bo treba- je pac zalost.. in to da se mi rece da naj neham komplicirat me pac boli...to da hocem enga da me razume bolj mislm v smislu da bi mi reku en ok vredu je kar cuts, tuki sem ce rabs pogovor al pa ce se hoceš zjokat, prpravljeno mam tequilo ti sam prid ...
- je pa hudic ko ugotovis da pac ljudje tezkih custev ne prebavljajo, noben ne caka da bi ti roko ponudu al pa vsaj prsluhnu...tud jaz ne razlagam zdej nobenmu vec kako sem...rečem da sem ok, ker pac ocitanja ne mislm vec poslusat, pa tud bom zmogla sama
- custva so kakrsna so in ce se pocutm kokr se pocutm ze more bit tko, pa zavedam se da bo minil, vse bo ok enkrat
- mi je pa zanimiv da v slo ni nobene podporne skupine v tej smeri...ok eno sem nasla sam nekje v prekmurju pa se to so mel leta 2020 razpisano
- pa mmm... on je vreden tega in mi ni zal da koncentriram zivljenje na njega... ker ljubezen se dokaže v slabih casih ne v dobrih...tista zlajnana pr porokah v dobrem in slabem..pa čeprav nisem porocena.

[mmm]

* odvisno s kakim folkom si obkrozen(a)...
* ocitno si mlajsa od mene, do sedaj ste bolj u izi zurali, tak folk ocitno marsikdaj ni sposoben poslusati o realnosti, ki ni zgolj "think positive"

* ce pogledas mene in forumsko vecino. Morda je kdo v startu se bil dober do mene, pol pa ko se nisem obrnil kakor mi je rekel, ker so "problemi" globlji, pa je folk postajal "agresiven" do mene

* mislim jaz sm tud bil v stiski za eno novo leto ki sem ga prezivel - sam. Mislis da mi je kdo prisel nasproti?

* folk se ti praviloma pribliza toliko kolikor koristi vidi od tebe

* ce ti nekdo prizadene bolecine kolikor ti je je on? Si res prepricana da je tak clovek vreden Bozje ljubezni - ok ta je ultra provokativna - oz. vsaj tvoje? Mu bos se kdaj zaupala ?

[hayley]

- da jaz čisto nič ne razberem iz postov zveplenke, kaj se sploh dogaja, ali imam pa samo jaz tako dolge kable. Ne vem, mmm zakaj pišeš vse v smislu kot da nekaj veš, ali kot D aje 'on' nekaj slabega naredil, za moje pojme ni nič razbrati, kaj se sploh dogaja..
No mogoče malo sklepam po kakšnih mojih zapisih, ko npr. sploh nisi vedel, kaj se dogaja pri meni in si kar sam malo priredil neke zgodbe v odgovoru Oz v repliki na moj post, kakor si si sam v svoji domišljiji zamislil zgodbo..

[mmm]

Ce neki na pol pise, pa jaz se na pol domisljijsko odgovarjam

* Letos nimam niti centa za black friday… drugi stroski, druge prioritete oz. je tudi blackfriday predrag

[hayley]

- spet bom mogla ugotavljat kaj oblečt za nek dogodek in če slučajno rabim kaj še dodatnega kupit. Samo dns se mi res ne da še do trgovine letat bi mogla tudi šparat ampak hkrati fuck it, cela 20a do zdaj sem bolj šparala na oblekah, kupovala bolj cenejše, niti nikamor posebno nisem hodila, kejr bi rabila bit uštimana, bom pač zdaj kaj lepšega kupila, če bom že rabila. Fora je, da js sm zelo zelo zmrzljiva in praktično oblekice in krila imam večinoma za poleti, zimskega imam zelo malo bolj elegantnega, kril, oblek, poleg tega sem pa še druga števila kot sem bila pred par leti (ma tako al tako nisem imela nevemkakšnih oblek par let nazaj, bolj nič), mislim da za oblekice so mi prav bolj 34-36 oz skoraj bolj samo 34, večina ostalega mi je preveliko, čeprav samo za spodnji del, samo krilo, mi je pa za nekatere modele prav ali celo bolj prav tudi 36.

- mi je že zdaj zelo mraz zunaj, ko je 3 ali 4 stopinje, s tem da res da doma doma sem bila na zadnje 3 tedne nazaj in imam v lj samo en prehodno tanjšo daljšo bundo, ter eno navadno kratko zimsko bundo, tiste bolj puhovke ali debelejše dolge tazimske bunde, plašč imam pa za zdaj še pri starših, morem it ta vikend iskat.

- sem v zadnje nosila k krilu kožebarvne najlonke in sem ugotovila, da izgleda lepše kot črne, bolj elegantno mogoče, vsaj na meni, on je tudi rekel, da mu je všeč, lepše kot črne.
- mislim da on ni najbolj ljubitelj črne barve na ženskah, 1x mi je izjavil da mu moji črno nalakirani nohti niso všeč

- sem vidla še eno nosečo kolegico po 1 mesecu ali 2h včeraj in zdaj se ji že kar bolj pozna trebuh, je v 5em mesecu.

- So očitno vse kolegice kar sem se zdaj pogovarjala rodile po naravni poti, približno pol je bilo jih z epidurlano, pol brez. Šivane so bile pa čisto vse pri prvem porodu, ena pri druge m porodu ni rabila več biti. Moja mama, k ime je rodila pri 40 je tudi pravila, da je naravno rodila, ker sem med drugim brala, da je pri starosti okrog 40 tudi veliko večja verjetnost za carski rez.
- eni kolegici baje porod ni bil tako zelo hud in ji je bila hujša slabost med nosečnostjo, ena druga pravi, da se ji je manjša slabost začela že pri 4 tednih, takoj, ko je dobila pozitiven test.
- Me prav zanima, kaj bo pa mene prijelo, če sploh še bom kdaj. Jaz sicer na zadnje, k osem imela splav, pri 4 tednih in malo čez definitivno nisem imela čisto nobene slabosti, nobenega simptoma povezanega z bolečimi prsmi, mislim, da še največja simptoma sta bila kot zelo močan pms - psihično nihanje, občutljivost in velika utrujenost (in ugnezditvena)
- Ne vem, mogoče mi tudi ob drugih priložnostih, situacijah vse gre veliko prej na psiho, kot da bi imela kakšne fiziološke/ fizične simptome.
- čeprav kar se tiče psihičnih simptomov, sem slišala tudi že za kontra situacijo, da imaš anxiety ali depresijo nosečniško, potem ko rodiš, je pa v redu in se ti tudi postpartum depresija ne zgodi

- ok očitno ta dogodek je bolj neki fensi, kot sm js prej mislna, in sploh mi noben ni nič povedal do tik pred zdajci. zdaj imam pa že stilista al kaj, ki mi predlaga, da nosim nekaj oprijetega, obleko, enobarvno, črne, smargadno zelene ali rdeče barve.
- kar se barv tiče, mislim da črna ni toliko zame, je premrtva in preresna in mi paše kaj bolj mladostnega, rdeča je mogoče tudi malo preveč udarna zame (no odviso od modela kroja in vsega) in mi mogoče najbolj pašejo bolj razni odtenki rožnate, vijolične..

[mmm]

* Sem si pol včeraj vseen neki kupu (za oblečt) za black "friday" - neki mal popusta pa je blo
* In tretjič v lajfu sem bil na pijači z nekom
* Že dolgo si nism nobenga novga parfuma kupu

[hayley]

- ok očitno ta dogodek je bolj neki fensi, kot sm js prej mislna, in sploh mi noben ni nič povedal do tik pred zdajci. zdaj imam pa že stilista al kaj, ki mi predlaga, da nosim nekaj oprijetega, obleko, enobarvno, črne, smargadno zelene ali rdeče barve.

- Sem na koncu končala z nakupom temno(smaragdno?) zelene in črne oblekice. Me je on prepričal naj kupim kar obe.

- izpade tudi kar mal kritičen, kaj ima ženska oblečeno, kaj obuto, i se pojavi skupaj z njim na kakšnem dogodku, kar mi je kar nekam presnetljivo, nisme bila lih tega navajena prej..

- fak, js ful zapravim za obleke, kar se z njim družim, od kar sem se začela dobivat. Zdaj za ta dogodek mi je celo rekel, da mi lahko on plača obleke, ma sem mu rekla, da ni treba. Ne zdaj čisto samo zaradi njega, ampak preden sem se začela dobivat z njim sem bila tudi samo kuča posao in to je bilo to, nikamor hodila, neki za vikend sem se kdaj videvala s K, ampak na nič posebnega nisva hodila, kot na kakšno pico kdaj, pa še to na primorskem..

- je bil čisto fajn dogodek danes, sem bila že 2. z njim v družbi nekih njegovih ljudi, družbe. Mi deluje fajn njegov sošolec iz gimnazije pa še en drug kolega.

- se mi pa malo pojavljajo dvomi in vprašanja, ker je baje že kakšne druge punce vabil na te svoje dogodke in baje so bile nekatere tudi bolj zatežene in se jim ni dalo it, te info sme dobila... in zdaj vprašanje je, če je z njim kaj narobe, da nikoli z nobeno punco ni ostal ali začel resne zveze, s katerimi je bil... ali pa zakaj je zbiral take, ki očitno niso bile resne. Ene dve, s katerima se je bolj v zadnjih letih dobival sta izgledale kar take barbike bolj na videz... zakaj potem samo na videz izbira ženske, če si kot pravi v resnici želi družino in otroke? Kaj ni nobenih žensk bilo do zdaj na tindru, pred mano, ki bi pač zgledale kvečjemu malo bolj normalno/ navadno, ne nevemkakšne barbike, ampak bi iskale kaj resnega in bi se ujele z njim oz on z njimi, to mi ne gre vse skupaj v glavo, kako je to možno...

- poleg njega imam tudi v mojo terapevtko malo dvomov..

- no zdaj, ko še enkrat pomislim, mi gre skoraj na živce s tem, da mu je očitno tako pomembno, kako je ženska, ki je z njim oblečena in naštimana..

- joj, ravno v petek je neka prijateljica nekaj rekla, ja da človeka, partnerja res spoznaš šele po enem letu, se bojim da sem si jaz naredila napačno sliko o njem in bom na koncu samo zapravljala čas in bila samo še eno leto starejša in sama spet

[hayley]

- Da nisem ravno navdušena nad staranjem. Danes naš tanov razlaga, da njegov mlajši brat bo v naslednjih vikendih 30ko praznoval, js komentiram, da pol je pa lih eno leto starejši od mene. In on meni nazaj: 'Ajaaa ti še nisi 30??!!'

- js sicer pri sebi gub ne vidim, lahko tud, da slabo vidim, ma mislim da imam bolj z nenapeto, preohlapno kožo problem, kot z gubami, pa še bla sem večino svojih 20ih kar precej bolj okrogla v obraz kot zdaj. Pa mislim, da imam podočnjake kar trajne, če si jih ne pobarvam- pokorektam. Mi je še moj zdajšnji rekel, da mi je najbolj videt na obrazu podočnjake in ta ohlapen del okrog ust (mislim, da je tudi Kate Middleton precej to videt), on je celo neke točne medicinske izraze za to izjavil.. Lahk mi zdaj zrihta še kakšnega medicinskega specialista, ki zna to vsaj približno popravit.

- ful neki razmišljam za nazaj, zdaj, ko sem lahko malo bolj na izi v službi in ja, zna bit, da sem jaz kar zajebala, da nisem ostala z bivšim... tako splošno gledano.. so bla lih neka v redu, prava leta, da bi se počasi začela ustaljevat, po 26.., mogoče imet otroke že pred 30, zdaj ta zdajšnji, še vedno imam filing, da ga ne točno poznam ,ful zna nekako spremenit karakter, kako izpade glede na različne situacije, kroge ljudi... res ne vem, da bi rekla, a je kje tle kakšna usoda in mi on v bistvu najbolj ustreza... in je bil razlog, da se nisem videla z bivšim, da se nisem videla z K.. ali je kot 2. možnost vse čisto splet naključij, nobenega pomena za ničemer in bi mi mogoče bivši najbolj ustrezal, ampak mi je šele zdaj neki kapnilo in sem tudi že toliko stara, da se bolj vidim, da bi se ustalila zdaj... Nimam pojma. Je pa res da sem delno živela po svojih žejah iz zgodnjega najstništva, ko mi je bil ideal imet več partnerjev, se počutiti svobodno, delati kar želim, nikoli nisem zase videla, da bi se zelo mlada poročila ali se zelo mlada ustalila samo z enim... Nekako delno, do neke mere sem živela po svojih idealih iz skoraj otroštva..
- se spomnim, ko sem bila v osnovni šoli in nas je prišla obiskat medicinska sestra, ki poučuje o spolnosti, in so nam različna vpr. postavljali, sem skoraj edina rekla, da bi imela otroke pri 35, vse ostale moje sošolke so pa rekle bolj 20 ali 25.
- ampak zdaj imam pa malo fobije, ko se toliko govori, koliko parov ne more zanosit, ali more it z umetno oploditvijo, da bi si mogoče sama povzročila probleme pri zanositvah, če bi predolgo čakala