Priznam da...20#

[saarijarvi]

Meni je pa kul da ljudje vse vec hodijo k terapevtom. Super je, da se vse vec pogovarjamo o skrbi za mentalno zdravje ker je to nenavsezadnje pomemben steber, ki nas drzi gor. V fitnes gremo za zdravje misic in telesa, na terapijo pa za zdravje duse in mozganov - pa sploh ni treba, da se ti trenutno kaj takega dogaja v zivljenju. Vsaj jaz tako gledam na to. Skoda edino, da so tako dragi.

Snowlake-ji gor ali dol, meni se zdi dosti boljse tem svarem posvecati sproti kot pa svoja custva malo po malo zatirati in tlaciti vase dokler enkrat ne poci.

[hayley]

ampak kdaj pa potem človek sprejme odgovornost za lastno življenje za lastne odločitve ?

Jaz niti ne znam narediti povezave med to izjavo in terapevtom, po mojem si napačno predstavljaš, kaj dela terapevt. Lahko se različni terapevti malo razlikujejo med sabo ... ampak noben nima nobene odgovornosti za dejanja, odločitve svojega klienta oz ni nikakršne povezave tukaj, da posameznik ne bi sprejel odločitve za svoja dejanja, če hodi k terapevtu.

Ni v bistvu nič takega psihoterapevt, kot bi se pogovarjal z nekim prijateljem, ki je dobro podučen o psihi ljudi npr in glede na svoje znanje zna še tebi malo usmerit razmišljanje oz se z njim pogovarjaš o različnih problemih, ne sme ti pa dati nobenega natančnega nasveta ali odgovora... mogoče bolj na ta način, da vodi tok tvojega razmišljanja in razumevanja samega sebe in dogajanja v tvojem življenju ter ti hkrati postavlja vprašanja in tebi je lažje, ko poveš neke stvari na glas, ki te morijo... Taka je recimo moja terapevtka.

[slovenc79]

priznam,

- da je sicer dobro, da ljudje s problemi hodijo k terapevtom, ampak mislim da na splošno pa to, da ima vedno več ljudi potrebo po tem, kaže na en velik problem v družbi. tako kot če bi vedno več ljudi moralo jemat tablete za nekaj.
mislim, da je razlog to, da so ljudje po eni strani vedno bolj egoistični, po drugi strani pa imajo zaradi tega še večji občutek krivde. prejšnje generacije so precej več komunicirale med sabo in bolj kvalitetno, zato ker je bil krog stikov precej omejen. danes tega ni, imamo internet in imaš lahko po 1000 nekih "prijateljev" iz celega sveta, kakšen globji odnos je pa težko imeti, ker en sam človek pač enostavno ni več dovolj zanimiv in je enostavno škoda časa pogovarjati se z njim. lažje je napisat nekaj "inspiracijskih citatov" in iti (in se hinavsko delati, da si zdaj ful človekoljub in si s tem zdaj nekomu polepšal dan).

terapevti so danes točno to, kar ljudje potrebujejo, ampak se ne da več dobiti zastonj (oz. ne zdi se jim vredno investirat v odnos, kjer bi lahko oporo dobil zastonj) - nekoga, ki ti zna prisluhnit. plačaš, in si slišan. mogoče bo nekoč s seksom isto, in bojo prostitutke nekaj čisto vsakdanjega tudi pri ljudeh v zvezah. ali pa z ostarelimi, ki so se jih otroci naveličali - boš plačal nekomu, da ga bo hodil obiskovat v DSO in igral dobrega sina/hčerko.

najbolj žalostno pa je, ko kdo tako propadanje medčloveških odnosov označi za progresivnost.

- da eni ljudje so res toksični.. tko res, za ubit in v kanalizacijo vreč, potem pa še razstrelit mnogokrat se sprašujem, koliko smiselno je bit anonimen na netu, sej se ne more nič takega zgodit, niti sram me ni kakšnih bolj čudnih stvari o meni razkrit, kot mi je bilo to na začetku pred dobrim desetletjem.. ampak ko pa srečaš takega človeka, pa veš da je še kako dobro imet močan zid med spletom in realnostjo.
je pa dobro to, da ob tem ceniš druge ljudi, s katerimi se mogoče ne razumeš najboljše, ampak si pa hvaležen, da so daleč od nečesa res toksičnega. forumašice in forumaši, rad vas imam

[Led Zeppelin]

Ljudje so bili včasih totalni faki*g čustveni kreteni.

No joke, pomisli na vso količino travm ki so se dogajale, imel si vojne vsako generacijo, vojne kjer se je posiljevalo, sosed ubijal soseda.

Družili so so, prevod, deci so pili, ženske so jih rihtale, ko je Francelj prišel domov si je še lepo "vzel" svojo ženo.

Ko berem razne statistike količine incestov in pedofilije v tistih časih zdaj mi gre na kozlanje, otroci itak niso imeli nobenih pravic, še težje so se obrnili na koga drugega.

Imeli so šihte in se družili, beri: delali so kot idioti, v raznih fabrkah, 6x na teden, že od konca svoje šole. Cele dneve so gonili stroje, in šli 2x na let na sindikalni izlet.

Idealiziramo lahko samo otroštva in mladost naših staršev, izvelkli so se ven iz dreka povojne generacije, o patriarhatu in suženjstvu prejšnih generacij niti ne bomo govorili. Naši starši so vseeno imeli določene luksuze našega sveta, predvsem pa se jim je začel odpirati svet.

Mi smo pač prehodna generacija, smo generacija pred popolno avtomatizacijo, zmanjšanjem populacije, smo poskusna generacije permisivne generacije...predvsem smo pa vzgojeni kot blazno avtonomi in individualistični.

Ergo, naši starši so bili vzgojeni od žrtev hudih travm, fasal prehod v kapitalizem, mi smo pa žrtve spremembe družbe....je pa 100x bolš kot katerakoli generacije prej.
Raje se zakoljem kot da sem poslan v katerokoli čas, razen zlatih časov Jugoslavije.
Cmon, potujemo lahko kamorkoli, izobražujemo se lahko na miljon načinov, lahko si dobesedno izmisliš svoj čas...je pa problematično, ker je tok izbire...jaz dojemam da stiska prihaja predvsem iz tega da moraš vse pogruntati sam. Okvirjev ni več, nekako smo z brezmejsnostjo blazno omejeni.

[hayley]

- se tudi jaz strinjam z LZjem. Obiskovanje psihoterapevta je kot neko izobraževanje o samem sebi in vlaganje vase. Terapevt bi pravilno moral imeti neko znanje kako človek in človeški odnosi delujejo(nima vsak prijatelj tega) in imajo vseeno vsaj nek 4 letni program narejen psihoterapije čez 5 let magistrskega (4 leta po starem) neke humanistične vede ( moja ima prav psihologijo). Ali pa neke druge varjante, da je že dodiplomski psihoterapija..

- niti ne samo izobrazevanje o samem sebi, se ti zdi, že da lahko dobro bereš/razumeš veliko ljudi okrog sebe, zdaj ne vem pri sebi ali Je to zaradi psihoterapije, ali ker se mi zdi, da se mi je nek EQ se toliko bolj razvil Oz povečal v zadnjih letih ali miks obojega..
- mogoče so eni problemi, zaradi katerih se toliko prej gre k psihoterapevtu povezani s hitrim tempom življenja ( kapitalizma?) da ni dovolj časa se odpočiti in razmišljati o svojih problemih, se sprostiti, zaradi stresa, psihičnega stresa... Ki je pa najbrž največji v zdajšnjem času.

[hayley]

- sem nekaj staknila očitno, da imam neko vnetje/ prehlajen mehur in je grozno, non stop imam občutek, da morem lulat in mislim, da sem prav malo vročine dobila od tega, sem mogla prav lekadol vzet danes. Nikoli se mi ni še to pojavilo v taki obliki. Poskušam slediti temu, da čim več vode spijem od danes naprej, upam, da bo samo izginilo.
Če bi slučajno šla še enkrat na bolniško, bi v službi izgldalo že, da se zajebavam, ker sem bila ravno pred kratkim.

[hayley]

- Sem danes iskala neke datoteke na starem mailu in sem najdla slike, ko sva bila z bivšim prvič na morju skupaj. Imam tam 23 let, ene 16 kg več kot zdaj in zgledam dobesedno kot otrok, To je bilo malo manj kot 6 let nazaj, ampak vizualno izgledam 10+ let starejša zdaj v primerjavi s sliko.
- sem pokaza Kju in je rekel, da na sliki kjer sem bila 23, zgledam vizualno 20, zdaj pri 29 pa vizualno nekje 28 (mogoče še več, samo mi noče rečt)
- no ja sej sicer meni tudi ostali študenti zdaj izgledajo kot otroci

- bivši me je čisto odrezal, mi ne odpisuje več nikjer
- mislim, da poleg enih stvari, ki so mi pri K ju všeč, ostale čisto v nasprotju z mano. Mislim, da bom imela še PSTD od tega odnosa z njim.
Se mi je zdel na začetku, da sploh ne bi hotela nič z njim imet, glede na nekatere stvari, ki mi je govoril o svojih izkušnjah, potem je deloval v redu.. in zdaj pa katastrofa, nek tak grob, ukazovalen, nima nobenega sočutja, več kot pol leta mi je skos ukazaval koliko časa med vikendom morem bit z njim in kdaj prit do njega, da mi je poleg stresa čez teden v službi, za vikend stres povzročal on.. In zdaj ko mu poskušam te stvari, ki me motijo dopovedat... me sploh noče poslušat. Sta bila moja prva dva fanta čisto drugačna tipa, noben ni bil tak grob. Kaj za vraga sem se sploh s tem zapletla, ne vem.. Je drugače deloven, očitno veliko ljudem je fajn oz kar nekaj ljudi pozna, ampak za imet bolj intimno zvezo deluje premalo čustveno razvit zame..

[hayley]

- Sem po daljšem času odprla linkedin in ugotavljam, da so tam ljudje bolj aktivni kot na fbju, na fbju, ko ga odprem imam gor večinoma samo razne xy strani, ki sem jih lajkala, oglase ali videe mačk

- mi je malo popustil stres danes, ker je petek
- malo razmišljam še vedno, če bi kam šla... me zdaj od držav J Amerike še najbolj privlači Bolivija, gledali smo pa tudi Panamo ali Salvador+Gvatemalo, zdaj ne vem, ali se splača dati nekaj dražjo karto za Bolivijo ali iti v zgoraj omenjene iz Sr. Amerike. Pa še za Iran so ideje..
- je fajn ob misli, da bosta dva praznika v naslednjih dveh tednih

[hayley]

- sem že šla volit danes, smo volili vsi za soseda
- je pašalo danes po celem tednu netelovadbe se spraviti malo na pilates in jogo. Sicer to je bolj po domače, po videih, uradno sem na skupinske dejavosti bolj na plese hodila, ta joga je bolj uizi po mojem, piše da je intermediate. Pa moja gibčnost je še ostala 1 leto do 2 po koncu baleta, zdaj, več let po koncu, je pa res kar šla, še spage komaj da naredim oz na eno nogo mislim da ne več..
Moja naj yterka, po kateri delam joge, je bila v mlajših letih olimpijska tekmovalka v gimnastiki, po narodnosti pa je ukrajinka živeča v Kanadi.

- mi je žal, da sva šla z bivšim narazen oz da nisva nadaljevala..
- sva si s Kjem ful različna, bolj v smislu, da sem jaz zakomplicirana, meščanska po miselnosti, on pa preprost, bolj iz vasi.. Jaz ga splošno vidim, kot pametnega, iznajdljivega, ampak emocionalna inteligenca je pa 'down under' in tudi razgleddanost za nekatere stvari..
- me malo bega pri Kju, zakaj je imel za prejšnje punce samo neke take bolj preproste in neambiciozne in kar nekaj mlajše od njega.. Medtem ko moja prejšnja dva s kateria se mbila v zvezah, sta vedno imela neke bolj ambiciozne punce/ simpatije.. To je že tako malo tabu tema. Ampak imam občasno filing, da nekaj ni ok oz neke dvome pri njem.. Mogoče tudi z mano ni kaj ok, da sem sploh z njim pristala...

[mmm]

* Uff, je moj lajf "težki"
* Mal stresa in že imam glavobol(e) in niso to lahki glavoboli

* Drgač. Ta vikend sem končno z eno zaplesal. No, bolj sva se dotikala, boki in tam okrog kakor plesala. Nimam še dost izkušenj s tem, v bistvu mi je kar težko ugotovit kdaj in če lahk žensko sploh primem (najprej za roke seveda). Ampak sej mi kar gre
* Pol ko je že kazalo dobro, nekaj komadov se je odvrtelo, mi je rekla, da naj plešem še s kako in se mi zahvalila. Pol me ni več poznala. A tako potem to gre tudi po "one-night standu"? Ne poznamo se več.

* Ahh, svojo novo prijateljico sem nekaj dni pred tem moral zavrniti. Je bolelo, tudi mene, ker sam sem predlagal, da bi še imela stike. Je na prvo žogo zamerila in rekla, da takole na pol se ne bova šla. Ma danes zjutraj se je pa oglasila in je ful prijazna do mene. Mi je prav polepšala jutro
* Po mojem prvič, da sem punco zavrnil preden sva postala par (Sicer bivšo sem večkrat pustil in vedno sem jaz bil pobudnik konca )

* No, res je lajf ful bolj u izi, če lahko flirtaš z eno parimi ženskami, in se ti vsaj mal dogaja
No sej vem, zamujena puberteta pač.

[v-e-s-n-a]

Priznam da:

- me je njegov klic včeraj res, ampak resnično, presenetil

- me prav zanima kaj, če sploh kaj, se bo zgodilo…

- sva spet na trnih zaradi nepričakovanega…

- ne morem verjeti! TO BI BILO SUPEEEEER!

[hayley]

- Meni pa ne nikoli obrne na glavobol ali da ne bi mogla spat, po navadi imam učinek, ko me stvari morijo, da sem depresivna, ali pa da bi samo spala in me tudi zmanjka takoj, očitno toliko razmišljam in se sekiram, da je name učinek kot, da bi kak maraton pretekla in potem lahko takoj zaspim...

- moje ljubezensko življenje je pa tako... That's it, it's over.. je, kar je in kar je blo, napak za nazaj ne morem več popravljat in tudi noben mi jih noče odpustit. Mislim, da bom kar sama in childless do konca lifa..
- ona dva sta oba z mano skregana in nimam več stikov.

- jaz niti nikjer ne vidim, ne srečam sploh nobenega moje starosti ali samskih..
- sem reševala neke teste in imam čisto vse znake depresije, edini znak ki ga nimam, je tisti da nimaš želje po spolnosti... In še to, ki je edina stvar, ki se mi jo da, nimam s kom..

[hayley]

- je moj lajf ekstra v kurcu zadnji čas

- sem peljala danes enega bruca, fanta v Ljubljano, me je na začetku vprašal, če sem študentka ali zaposlena, očitno ne zgledam še toliko stara.
- se po navadi s prevozi ne pogovarjam, odkar sem letos začela nazaj vozit, ma s tem zdaj sem se celo pot. Sem ugotovila, da prav pogrešam pogovarjanje... Prav vidim pri tem fantu tisto začetno neobremenjenost, pozitivnost, vzhičenost, kako bo vse super, ki sem jo imela tudi jaz v teh njegovih letih... Zdaj, ko sem na koncu 20ih je pa grozno, grozno... en kup čustvene prtljage sem si pridobila v 20ih... to, da moj večletni najboljši prijatelj, ki je bil moj fant, me zdaj ne mara oz me bolj 'sovraži', zbolel je za rakom pred pol leta in ne ve, kdaj/ če se mu bo vrnilo, z mojim prvim fantom je bila zelo čudna situacija in z njegovim mentalnim zdravjem, ker je pa dokaj resno zbolel, sploh ni normalen še zdaj, karierna pot mi ni šla čist po planih.. potem skrb za zdravje staršev, mama je tudi imela raka, čeprav ne kakšne hude oblike, a še vedno, zdej sem v neki zelo stresni službi in je skos stres... , zdaj sem še z enim končala odnos/ dobivanje.. Potem v koncu 20ih dobiš kar nek strah, da bi moral bit poparčkan, kdaj se boš ustalil, imel otroke, kako boš kakšno nepremičnino pridobil, o tem da/ kdaj mi bodo starši umrli.. verjetno kot 19letnik ali 20 letnik so ti te skrbi nepredstavljive. Sicer čisto vse ni do konca slabo... Službo imam in sem jo dobila, takoj, ko sem začela iskat, mogoče bi lahko bila bolj zbirčna pri službah, na svojem živim v za moje pojme lepem, novem stanovanju, s placom okoli hiše, imam svoj nov avto, zgubila sem kilograme/ shujšala toliko, kolikor sem enkrat mislila, da nikoli ne bom več, imam še vedno prijateljice iz srednje in osnovne, s katerimi se pa spet ne slišimo tako pogosto...

- me še vedno zelo obremenjuje to z bivšim in se počutim krivo in ne morem naprej

- mislim, da malo pogrešam imet z nekom nek res sproščen pogovor, ko si na isti valovni... Pri Kju niti ni toliko tega (prav na začetni pijači/ na začetku najbrž je bilo), mu grem že na živce, če preveč govorim in pri njemu tudi čutim energetsko veliko neke prtljage. Pri bivšem mi je pa tudi nekaj manjkalo komunikacije med nama... Chaski mi je sicer zelo razumevajoč, prijazen sogovornik, ampak se mi je tudi kdaj zdel precej zamorjen, v stresu.

- me dve kolegice vabita na rojstni enega otroka oz ena(druga je isto povabljena) in me zdaj sprašujeta zakaj ne pridem s Kjem in potem, ko jim že začnem razlagat, kaj je narobe, zakaj ne oz kakšne probleme imava, pa sploh nobena ni nič odpisala.. pismo napišeš vsaj kakšno besedo nazaj, če že začneš spraševat o tem. Jaz sama jim itak ne bi začela o tem razlagat..

[mmm]

* Čeprav zgleda, da mi samo sex (ali pa lepe ženske) hodi(jo) po glavi...

* Hkrati se mi odpira srce. Danes sem prvič začutil srce. Začutiš ga fizično, ampak ni samo fizično. Začutiš ga fizično + "duhovno" hkrati.

* Mi je pred leti kot še študentu ena socimra, ki je padla na novo not v jogo in je bila nad njo povsem navdušena, rekla da imam zamrznjeno srce. Da čuti, da sem otopel v tem telu. Jaz sem se mal zaljubil, to je pa bila njena zavrnitev.

* No hkrati s tem, da sem končno, verjetno prvič v lajfu, začutil srce, sem tudi začutil, da bom že jaz dobil žensko, kateri bom jaz najbolj všeč in ona meni noro, najbolj všeč. Pri tej, ki sem jo nazadnje moral zavrniti sem pač opazil, da to ni to. Ni mi žal preživljanja časa z njo, še bi nadaljeval, me je pa "stiskalo", ko sem si predstavljal biti z njo oz. imeti karkoli resnega z njo.

* Glede na vse napisano, sedaj vidim, da tudi jaz sem precej hard to get in complicated. Sprva mi paše, da sem ženski všeč, če me zavrne, me zna ful prizadet, ampak potem pa vidim, da je precej težko najti osebo, s katero bi lahko preživljal preostanek svojega življenja oz. vsaj upal na to.

[Ash.]

prejšnje generacije so precej več komunicirale med sabo in bolj kvalitetno, zato ker je bil krog stikov precej omejen. danes tega ni, imamo internet in imaš lahko po 1000 nekih "prijateljev" iz celega sveta, kakšen globji odnos je pa težko imeti, ker en sam človek pač enostavno ni več dovolj zanimiv in je enostavno škoda časa pogovarjati se z njim. lažje je napisat nekaj "inspiracijskih citatov" in iti (in se hinavsko delati, da si zdaj ful človekoljub in si s tem zdaj nekomu polepšal dan).

Starejše generacije so se mogoče več družile, ampak daleč od tega, da je bil to vedno nek kvalitetni način komuniciranja in reševanja težav. Včasih boljše bit sam kot pa v družbi, kjer vsi potlačijo čustva. Nisem fan današnjega internetnega komuniciranja in vidim mnogo problemov, ampak vseeno super, da se več govori o duševnem zdravju in pravočasnem reševanju medosebnih odnosov.

Priznam, da:
- sem se v Istanbulu in grčiji zredila. In me moti, ker nočem spet začeti z junkom. Ampak kdo se lahko odpove turški hrani in grškim gyrosom?
- Me je danes malo dajala žalost. Pogrešam vsakodnevne sprehode na dopustu, ko se zbudiš in so ena prvih stvari, ki jih zagledaš, klifi, morje, hranjenje mačk, vožnja z avtom po otoku, gledanje konjev, jesti vaflje na glavnem cute trgu in piti kapučino v družbi mačk. Samo pač vseeno ne bi mogla ostat dolgoročno tam.