Priznam da... #19

[mmm]

Priznam, da:
* Žalosten sem:

- ker nimam nobene prijateljice, ki bi zdaj prišla k meni in gledala z mano film ali pa se vsaj slišala po telefonu ali kaki aplikaciji.
- ki bi kdaj z mano in mojim prijateljem šla ven

- ker ne bo dejta ta vikend

- žalosti in skrbi me vojna.

Bo že 1x bolje

[hayley]

- da ooo, blažen petek

- sem danes pokonci že od 2 ali 1:40 nekje.. sem imela za pripravljat 8 tedenski plan za sestanek dopoldan, potem imela še drugi sestanek, oba interna in potem sem bila nekaj po terenu na 2 sestankih z zunanjimi, mogla bi imet najprej 3, ampak sem enega premaknila na drugič. In kar ni bilo časa za kosilo, sem šele zdaj jedla.
- ugotavljam, da so mi vse hlače, ki jih imam zdaj malo prevelike, si bom mogla očitno it kupovat kakšne nove hlače 34 številke, da bodo prav.

- sem bila na eni lokaciji službeno, kjer so bili začuda sami mladi ljudje (tudi bivši dela ali je delal tam, samo ne vem na katerem oddelku in v kateri stavbi) in tudi par vizualno dobro izgledajočih tipov. Začuda na začetku stavbe pri vratih srečala sošolko iz faksa, kije odhajala iz službe, na hodniku še eno sošolko pa še ime ene sošolke iz gimnazije sem videla pri vhodnih vratih. Waw, kot da bi prišel v en sekundarni razred na faksu. Sem drugače navajena samo bolj starejših okrog sebe. Kar pogrešam neko tako skupnost isto starih ljudi iz faksa, pa da čepiš skupaj cel dan in skupaj greš na malice. Pri meni je zdaj drugačen režim.

- sem bila na sestanku z eno ful prijazno punco mojih let, kar se sicer ne dogaja nikoli, samo po drugi strani sem pa malo sfalila kontakt in bi bil kdo drug boljši naslov zame, ma ajde, tudi to se zgodi..
- je pašal ta kozarec vina danes po celem tednu, ob swing glasbi
- sem nabavila eno kolonjsko Jo malone. Mimosa & cardamom. Mi jo je pomagal Chaski izbrat.
- sem pa sicer 7 parfumov in en del potovalnega seta prodala letos.
- se bom spravila počasi na Primorsko danes

[Led Zeppelin]

Jaz ko te berem doživljam kup neke tesnobe in nepovezanosti ki jo imaš s samim seboj. Vse je full up, ali je pa vse down, vmes ni....in to mora biti zelo naporno, ker se zmotiviraš, in greš ven, in probaš nove stvari...in potem stvar useka v tla in začneš dvomiti vase, v svoje odločitve in v svet.

In postavil bi vprašanje, misliš da bi partnerstvo rešilo tvoje težave in tesnobo?

Sam bi rekel da ne, ker bi se tesnoba obrnila samo v strah pred zapuščenostjo, najbrž bi se ful obrnil v zvezo in ščasoma postal partnerici težek, razen če bi bila disfunkcionalna zveza, kjer špilaš neko vlogo: copata, žrtev, rabelj...
Mislim da ženske to tudi začutijo, ker so v tem enostavno boljše, sami moški sploh tisti ki so logični bolj, da lahko kognitivno vplivajo na razplet...pa pač ne moreš, ker je vse subtilno, podzavestno, vajb, govorica telesa, kako varno se počutijo ob tebi.

Obenem imam včasih občutek da ko pišeš o ženskah, da se vidi da si res skoncetriran na njen videz, in razumem da je lepa ženska poudarja nek status ki ga imaš kot moški. Vse to doživljam kot da je to nekaj nepredelanega (sklepam da v mladosti in študentskih časih nisi veliko dejtal ali imel zveze z mladimi privlačnimi ženskami), kar bi obrazložilo da si na nek način "ostal tam".

Diskači se mi zdijo najbolj beden kraj za iskanje žensk, plesni tečaji so bili velik fail tudi pri mojih frendih (vse vejo zakaj si tam, ponavadi ženske ki so v zvezi privlečejo svoje nesrečne prijateljice), in vse postane greznica žalosti, nesreče in samskosti. Širi si socialni krog, več ljudi kot poznaš, več ljudi kot te pozitivno doživlja, več kot imaš globljih povezav, na več stvari prideš, in ljudje tam garantirajo zate, tak da maš nek sociajalni credit.

Realno mislim da bo moralo postati veliko huje, zato da boš res začel delati spremembe, Terapija ti ni, postavil si si neko strukturo ki te drži v nekemu loopu, in šele ko te bo čisto poradiralo...in boš rekel, hej nekaj moram spremeniti v odnosu do sebe, se bo to začelo prelivati na odnose do drugih in tudi žensk.

To ne pišem z cinizmom, ali sarkazmom, samo povem kako doživljam.

[mmm]

Te jemljem pozitivno, čeprav ne vlivaš nekega optimizma

Ne vem koliko časa si bil v vojski, vojaka (v sebi) občudujem tudi sam (čeprav bi se izognil konfliktu dokler bi se dalo, ko bom pa noter - pol se me pa bojte ), po mojem kot vojak ne bom pustil, da me nekaj dotolče, ker že celo življenje hodim po robu, a ne padem čez. Če razumeš, padel ne bom, da bom karkoli lahko začenjal, nikoli se ne bom odklopil, da padem.

Dobro si opazil ta diametralna "bipolarna" nasprotja: gor, dol, črno, belo, vmes ni. Če ni bipolarna motnja, kar pri meni ni, potem dnevna taka nihanja sodijo bolj v borderline osebnosti, kar je kar križ biti taka osebnost. Po mojem sem bolj borderline kakor narcis, nobena osebnostna motnja ni ravno spodbudna, ker je v teoriji vsaka neozdravljiva. S psihoterapijo nekaj narediš, a vidim da nisem presegel teh skrajnosti, gor - dol, hitrih nihanj razpoloženja...
(na tem mestu se ti zahvaljujem za refleksijo, ker na ta del nisem bil pozoren, takoj ko si mi opisal to zaznavo, pa sem ozavestil)

Jaz sem se fokusiral na diskače, sodi k lepim puncam in k temu, da pubertete nisem izživel, zato jo imam sedaj. Nisem edini v puberteti v 30., 40. letih. Jah, zdaj sem prestari za to. Dobro mi pojasnjuješ/ozaveščaš zakaj toliko gledam lepe punce, občasno mlade. Jah, saj to še lahko izživim, to je še manjši problem tukaj

Dejtal še nekaj sem v študentskih letih, definitivno sem lažje prišel do dejta (in z manj truda), kakor sedaj, sem pa bil takrat kar velikokrat zavrnjen.

Ples mi je bil svetovan kot menjava za diskače od prijatelja, ki si je na plesu našel potem novo ljubezen (samo on je že prej plesal dobro in dobro pleše - to je problem večine ljudi, da izhaja/svetuje iz svoje kože). Seveda mi ples v parih še ne gre, ampak se mu tudi izogibam, me niti ne pritegne.

To kar "plešem" trenutno pa kar dobro generalno vpliva name. Bi rekel, da vendarle sem bolje kakor sem bil prej.

Kar si opisal glede partnerstva je bil moj prejšnji odnos. Želim si, res si želim, da moj naslednji ne bo enak.

Bi pa rekel, da tudi borderline/narcisoidnosti ne vplivajo toliko na sposobnost začetka zveze. Žensk je še več borderline od tipov in ta procent je zastrašujoč - 15-20%, kdo bi cinično rekel da je že 50% populacije borderline (kmalu bodo tisti, ki niso borderline moteni; saj itak obnašanje družbe določa normalnost). Pa praviloma je dosti osebnostno motenih žensk v zvezah, tako da tudi to ni to.

Očitno kaj veliko na vašem študiju še ne govorite o diagnozah, pač vse duševne in osebnostne motnje so navedene v psihopatologiji (in te medicinske klasifikacije sploh niso neko dolgo čtivo), vsak ki se ukvarja s psihoterapijo bi to moral poznati. Je pa res, da jaz to poznam bolje od marsikaterega terapevta, ker sem se v študentskih letih veliko predružil z določenimi ljudmi z duševnimi in/ali osebnostnimi motnjami, nekaj sem doživljal tudi sam, tudi sam iskal svojo resnico, brskal po različnih diagnozah. Če nekaj občutiš na lastni koži, lažje/bolje razumeš kot če samo bereš diagnoze ali gledaš druge.

Če sva že pri širjenju socialnega kroga (nasvet je dober, ampak jaz sem itak zelo zelo zelo odprt za širjenje že precej časa in spet verjetno zaradi tega odbijajoč?), ti nisi ženska in te upam javno vprašati. Kdaj greva na pijačo?

No saj, naprej se lahko meniva privat, jaz bi se dobil

[Led Zeppelin]

Personality disorders se učim, ni pa naloga terapevta da postavlja diagnoze, to delajo klinični psihologi in psihiatri, in še tam je res zajebano. Sam si ne bi drznil postavljati diagnoz, samodiagnoz, ker lahko povzročiš veliko nezaupanja, bolečine.

Narcisoidnost in borderline imata enak izvor, zgodnja travma v otroštvu, čustvena zloraba. Narcis je nekdo ki je bil nepomemben, prezrt ko je bil otrok, in to dela drugim. Mehanizem z čimer se zaščiti pred drugimi, in mehanizem z čimer si ustvari utvaro da je boljši od drugih, v sebi se pa počuti kot zadnji drek.
Borderline je pa problematičen v regulaciji čustev, zato je up and down, agresiven, vzkipljiv...spet kot posledica zavrnitev in ostalih zlorab.

Vse je samo obramba in posledica sranja ki se je nekom zgodil v življenju.

* Kdor to bere, in se vidi v temu, naj poišče pomoč strokovnjaka. Jaz to nisem.

----------

Hvala za vabilo, trenutno odlagam na kasnejši čas, trenutno se šele navajam na normalno socialno življenje in rutino.

[hayley]

- Borderline motnja je tema v enem filmu, ki mi je všeč iz leta 1999 kjer igra Angelina Jolie stransko vlogo.

- sem, ko sem iskala psihotrapevta, na eni strani reševale teste, katero motnjo imaš in sem dobila tako mejno št. točk oz. na začetku intervala depresije in anksioznosti in zelo nizko št točk pri narcisoidnosti in borderline (tega nimam, narcisoidnosti itak vem, da nimam, samo za to borderline pa nisem vedla, kaj mi bo dalo).

- ni mi ratalo iz na Primorsko, sem se prepočasi spravljala, tako da jutri zjutraj

[mmm]

* No saj, zelo verjento da nimam osebnostne motnje, ampak včeraj sem imel zelo down dan, kakor si tudi sam opazil, po tem ko sem se dobro naspal sem še kar OK, bomo videli, če me bo danes tudi kaj zabilo proti večeru

* Najprej so mi postavljali diagnoze duševnih motenj, ampak to so dokaj kmalu obrnili, najdlje sem imel borderline diagnozo, ki pa se je očitno pri tistem h kateremu sem hodil na skupino spremenila v narcisoidnost

* Pač če te zdravijo, pišejo recepte, ti morajo nekaj "nalepit" ...duševne jim očitno ni ratalo, ker me niso znali nikamor umestit

* Zagrabil sem, ker si mi rekel, da pišem zelo bi-polarno - večinoma se hvalim kako je vse in sem super (anyway, ful samohvalno pisanje počneš tudi ti, LZ ), pol me pa nekaj zabije in je vse najslabše - tako binarno doživljanje sodi k borderline-u, ja

* LZ, glede na to da si šele pol leta v tem, si še kar dober.

* 1x sem z eno partnersko terapevtko govoril, ki je pojasnila, da ima problem s temi osebnostno motenimi ljudmi. Ker pač nad njimi ne sme uporabljati mnogih tehnik, ki se jih je na izobraževanju naučila, ker bo izzvala njihove obrambne mehanizme in to ne bo dobro. Skratka, ne moreš terapevtsko obravnavati osebnostno motenih enako kot "čustveno stabilne" populacije. Meni se zdi zelo smiselno kaj je spoznala skozi svojo prakso.

* Težko je razlikovati med šibko strukturirano osebnostjo in osebnostno motnjo. Najlažje je te stvari reševati v času, ko se osebnost še razvija, zato bi morala psihologinja v srednji šoli, ko sem ji pisal eseje, zaznati da imam težave v socialnem življenju in mi pomagati, ker tega verjetno ne bi vedela, bi me vsaj morala napotiti nekam na psihoterapijo.

* Žalostno je, da so se ukvarjali z navzven problematičnimi osebami, pri enem so npr. videli, da je ubogi, ker mu je umrl starš, pri drugih po redovalnici, ker niso opravljali obveznosti - mene pa ni noben opazil. Mislim, opazili so me vsi, ker sem zbujal veliko pozornosti, ampak nobenemu se ni dalo ukvarjati z mano, ker pač obveznosti sem imel pokrite, mal drugačen sem pač bil... noben ni začutil, da sem oz. lahko kmalu pridem v kar hudo stisko, če bom šel tako naprej.

* Ali sem kaj rešil s psihoterapijo ali ne, ne vem. Sigurno sem, ne vem koliko sem bil "fucked up" pred njo, torej ali sem rešil dovolj. Tudi sem predolgo hodil po tablete preden sem dejansko prišel do ustreznega psihoterapevta. Ta zdravstveni sistem res ni OK (Še svetovali so mi, da je psihoterapija draga, naj najprej končam faks in se zaposlim in si bom potem plačeval)

* Hočem povedati, da v teoriji ne moreš odpraviti osebnostne motnje, v praksi če bi mi to nekak uspelo, oz. mogoče mi že je, bi potem pač rekli, da so se zmotili, da nikoli nisem imel osebnostne motnje. Bi bil v tistih procentih čudežev, ko tudi npr. alternativa kaj pozdravi in medicina potem zanika obstoj bolezni za nazaj

* Zakaj se ne da osebnostnih motenj odpraviti? Ker je verjetno struktura možganov že drugačna, pač manjkajo določene strukture/povezave, pri staremu se to ne da več kar takoj nazaj narediti. Tudi vzroka za osebnostno motnjo sta dva. Slaba vzgoja (travma bi bila po mojem zgolj povod) s slabo postavljenimi mejami + genetska predispozicija.

* Drug razlog je, da osebnostno moteni človek zavrača vso pomoč in ves napor okolice po spremembi. To so prave osebnostne motnje, tam ni pomoči, zato svoji sestri ne morem(o) pomagati. Čeprav, verjetno bi se tudi njo dalo motivirati, če bi se je pravi lotil.

* Jaz nekak sem odprt za pomoč oz. sem vsaj bil, delam spremembe, probam da se ne skregam z vsakim, ko preidem v fazo črnega, probam iskati takrat vsaj sivino, če že kake druge barve ne vidim.

* Glavno ja, ne vem zakaj sem včeraj padel not v te osebnostne motnje (razlago LZ-ju), včeraj sem bil kar šibek, danes ne bi tako odgovarjal. Njegov nasvet je dober. Razširi socialni krog. Saj delam tudi to, a me bo kdo iz foruma povabil še na pijačo? Z dvema sem bil, ena je prijateljsko odprta, da občasno greva... samo včeraj sem si želel prijateljice (ne nujno punce), ki ima čas me poklicati in se pogovarjati z mano po telefonu


* Še nekaj teorije (pišem po spominu kjer imam not že 10 let stare podatke, dolgo nisem tega že bral, lahko da se je kaj spremenilo). 2 vrsti motenj imaš vezano na medicinske diagnoze (ne vem kako se knjigi pravi), ki jo postavlja WHO (Svetovna zdravstvena organizacija - mislim da to diagnostiko uporabljamo mi), Američani pa imajo svojo diagnostiko, ne uporabljajo tisto od WHO.

Oboje ima:
1) duševne motnje: tu noter je depresija (različni tipi), anksioznost, psihotične motnje (shizofrenija, bipolarna motnja, shizotipska motnja... še kaj), obsesivno-kompulzivna (ali to sodi med anksizonost?)... drugo se ne spomnim
2) Osebnostne motnje

V Evropi, ki uporabljamo medicinsko/psihiatrično diagnostiko od WHO, imamo pod osebnostnimi motnjami: narcisoidno motnjo, izogibavajočo motnjo, čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo in kot njen podtip mejno osebnostno motnjo (to je borderline)
+je še vsaj eno 6 osebnostnih motenj, ampak se jih zdaj ne spomnim

V ZDA je borderline svoja osebnostna motnja (ni podtip osebnostne motnje, ampak je samostojna osebnostna motnja).

Je detalj, ki po mojem niti obravnave ne spremeni, ampak sam imam detajle rad


Diagnozo imaš lahko hkrati iz osi (točke) 1 in osi 2, bojda pa lahko celo imaš različne diagnoze iz osi 2 hkrati (eni pravijo da celo vse )

Če je kdo dovolj pameten, pa me naj popravi, na vseh mestih kjer sem naredil napake

[hayley]

Uf si dolgo napisal...
- sem ravno prispela v svoje mesto, odložila prevoze in zdaj me čaka naprej delo, se dejansko počutim bolj pozitivno in motivirano kot večino vikendov. Mogoče pomagajo tudi B kompleks, ki sem ga začela jemat. Pomanjkanje B vitaminov namreč tudi na živce vpliva..

- sem prebrala do tiste psihologinje v srednji šoli, 1. ona je tam zaposlena da izobražuje kot profesorica o neki tematiki, ne da psihološko pomaga, svetuje ljudem, za to so druge psihologinje ali socialne delavke zaposlene, no bolj v osnovni so, kako je v srednji ne vem točno.. Malo se tako bere, da si pričakoval, da se bo ves svet okrog tebe vrtel..
-2. Jaz tudi zelo opažam ta tvoja nihanja v pisanju.. Saj tudi jaz sem jih imela, ne vem ali je bilo tudi videt med pisanjem, spet nisem čisto vsega dala ven..
- po moje pride človek psihično svoh že če mu primanjkuje socialnih stikov, prijateljev, bližnjih.. Je že to dovoljsen povzročitelj nekih motenj, brez da bi bil še nek poseben vzrok zraven, lahko pa tudi je.. Verjetno bi se bolje počutil, če bi imel neko svojo družbo in ti ne bi nic več manjkalo. Edino ljudem verjetno deluje odbijajoce, ker deluješ tak kot da si zelo želiš neke potrditve, občudovanja s strani okolice.. Pa večina ljudi ne deluje po takem principu, kot ti misliš, da deluje..
- lahko bi ti pa psihoterapija pomagala, da ozavestis pri sebi, kaj te najbolj muci. Ker malo deluje, da si želiš sam sebi prikrit z raznoraznimi drugimi vzroki, proč od resničnega. Kot sem jaz razumela, si na zadnje hodil na psihoterapijo pred več leti..?

--------
... A sem jaz prav razumela, da si bil še z eno s foruma na pijači, Al sem narobe to razumela? No zdaj me pa firbec, bi šla po kokice..
- po mojem spominu si mene blokiral, ko sem se začela dobivat s Chaski jem..

[mmm]

- po moje pride človek psihično svoh že če mu primanjkuje socialnih stikov, prijateljev, bližnjih.. Je že to dovoljsen povzročitelj nekih motenj, brez da bi bil še nek poseben vzrok zraven, lahko pa tudi je.. Verjetno bi se bolje počutil, če bi imel neko svojo družbo in ti ne bi nic več manjkalo. Edino ljudem verjetno deluje odbijajoce, ker deluješ tak kot da si zelo želiš neke potrditve, občudovanja s strani okolice.. Pa večina ljudi ne deluje po takem principu, kot ti misliš, da deluje..

Ja hvala hayley za malo spodbude, rabim tople besede, tudi iz tvoje strani

Ma da mi primanjkuje družbe je lahko čist notranji občutek, pogojen s svojo šibko/čudno osebnostjo.

Saj nisem več v letih, ko bi folk v nekih klapah vsak vikend, tudi 1x na mesec hodil ven. Tega si želim, ker v puberteti nisem dobil.

Sicer sem v knjigi, ki sem jo nazadnje študiral bral, da night club populacija, da je to folk z neizživeto puberteto.

- lahko bi ti pa psihoterapija pomagala, da ozavestis pri sebi, kaj te najbolj muci. Ker malo deluje, da si želiš sam sebi prikrit z raznoraznimi drugimi vzroki, proč od resničnega. Kot sem jaz razumela, si na zadnje hodil na psihoterapijo pred več leti..?

In kdo mi jo bo plačal? Vprašanje je čist na mestu. Finance imam trenutno rezervirane za druge stvari, npr. potovanja, nenazadnje za ženske, če bo treba, ples, tudi alternativno medicino, ki mi je zdravstvena zavarovalnica ne krije, jaz pa čedalje raje grem h kakemu alternativcu namesto zdravniku... za psihoterapijo mi je trenutno škoda denarja

No zdaj me pa firbec, bi šla po kokice..
- po mojem spominu si mene blokiral, ko sem se začela dobivat s Chaski jem..

Ne vem kaj zdaj hočeš, ne morem ti povedat kdo je

Mi je prinesla tudi eno lepo darilo in zdaj ko sem že razmišljal, da morda ta s katero mi je dejt ta vikend failal (in vsa ta včerajšnja negativna energija je od tega, ker pač zavrnitev res ne prenašam), pride kaj kdaj na obisk (obisk je sicer še vedno v opciji) - ne vem še kaj ji bom povedal od koga je to darilo. No, saj dokler ne bo moja punca, ji ne bom rabil nič pojasnjevat

Je že en obisk vprašal kdo mi je prinesel to No saj za tiste, ki ne vejo (sam kaj ko sem na facebooku izpostavil to kot darilo ), bi lahko rekel da sem si sam kupil

P.S. Sicer pa veš da odkar sem ti želel srečno novo leto si odlokirana ženske in govorice in to

Mogoč se je pa registrirala samo z namenom, da gre z mano na pijačo, kar sem sprva hotel pripisati mayaeb ali pa je kaka od starih neaktivnih tukaj. Al pa sem si vse skupaj zmislil, da me bo hayley peljala na kokice

[hayley]

Toliko jamraš, kako nisi psihično ok in potem ti je škoda denarja za terapijo in bi ga raje porabil za potovanja ali kaj si vse tam še omenjal.

Čisto napačne prioritete. Očitno ti potem lastno zdravje ni pomembno, ni prioriteta. Ne bi rekla, če si nekdo res ne more privoščiti, ampak, da raje za neke druge neumnosti zapravljaš je pa tudi.. Kaj se potem sploh pritožuješ.

- meni zdaj terapija ni tako zelo draga. Priznam pa, da v študentskih letih bi se mi to zdelo ogrooomno, praktično ista vsota za terapevta mesečno, kot vsota, ki sem jo porabila za vse svoje življenjske izdatke, študenta, hrano, prevoze, v roku enega meseca ali še več..(če ne štejem kakšnih plačil za treninge/ ples ali pa še vključno s tem, sem zdaj že malo pozabila cifro). Pa bi jo ravno takrat mogoče še najbolj rabila in bi mogoče bolj uspešno prišla skozi lajf in skozi tista leta, če bi si jo lahko privoščila.

- sem neskončno hvaležna, da si jo lahko privoščim zdaj. Sicer zdaj je že 3 tedne nisem imela, ker je terapevtka na dopustu.

[mmm]

Priznam, da:
* Žalosten sem:

Sem napisal včeraj.

Nikjer nisem rekel, da psihično nisem OK. Psihično sem vsak dan bolje.

U bistvu sem šel na k***c egotu od Leda Zeppelina, morda ker sem ga nazadnje "seciral", kar me je opomnila tudi Firestorm, in mi je pač pokroviteljsko vrnil.

Saj njemu že dlje časa grem na k***c. Pa mnogim tukaj.

Jah, žalosten sem bil včeraj, sem pač napisal priznanje v zvezi s tem.

Doživljanje žalosti je OK. Namesto psihoterapije uporabljam "ples" in zaenkrat je super.


Tukaj pojamram oz. ne vem če jamram - pač napišem kako mi (ne) gre - o temah glede spoznavanja žensk, ker bi rad šel naprej - v zvezo, bom tam predeloval kaj bo za predelovati.


Ne vem, saj razmišljam že dlje časa, če bi nehal na forumu, ker pač večinoma me tukaj ne sprejemate. Samo če sem pač drugačen, pametnejši, več razglabljam, s tem verjetno ni nič narobe, narobe je če se trudim v okolju, ki mi ne sprejema. Saj zunaj imam iste probleme.

Kljub temu, da sem drugačen se pa vsak dan znam imeti lepše med ljudmi in verjamem, da bom slej ko prej spoznal družbo, ki me bo sprejemala takšnega kot sem.

[hayley]

- a nisi sam na dolgo o nekih psihičnih motnjah v prejšnjem postu razglabljal. Nisem čist natančno prebrala celega.
- ja jaz sem iz tvojega pisanja dobila občutek, da nekaj nisi zadovoljen in da ti manjka prijateljev ali socialnega stika, saj si o tem tudi sam pisal..
- no kakorkoli, to sem jaz razbrala iz napisanega. Zdaj pa ti veš, kaj je..

- LZ ju nisi šel 'na k', vsaj zdaj po zadnjih postih ne, po mojem opažanju imaš problem razumeti, razbrati, komunicirati z ostalimi ljudmi..

[žveplenka]

-sem po dveh tednih končno sposobna zbrat misli, sem se toliko presekirala zadnje dni da še nikoli toliko, hkrati pa sploh razmišljat nisem mogla , končno se je realnost usidrala v možgane...
-zaradi vsega skupaj so se pa povsod drugje stvari/načrti ustavili, kar me pa še jezi, ker ne gre po časovnici, ki sem si jo zamislila
-sem hvaležna da mam ljudi okoli sebe, ki me do določene mere razumejo, pa seveda da mam njega ki pa me absolutno razume in podpira- še toliko bolj ker berem vas na forumu koliko vas je osamljenih, vedno sem si mislila da ljudje v naših letih pa že niso osamljeni in sem morda družbo in njega jemala bolj samoumnevno kolikor bi smela

[mmm]

* Sem se odprl (tudi za nazaj; seveda imam še veliko dvomov vase, to ne izgine kar čez noč), ker je Led Zeppelin obrnil v to smer, in sem pač zagrabil včeraj zvečer.

* V splošnem grem na bolje z zadovoljstvom do samega sebe, imam pa še veliko zadev za uredit, ampak jih urejam, kakor se mi trenutno pač zdi najbolj ustrezno.

* Na splošno me je LZ res kar zabil. Vse moje hobije je dal v nič, kot izhod je sicer nakazal, najdi si več socialnih stikov.

* Ampak ni lepo kako me je pokroviteljsko potolkel z mojimi hobiji. Saj me ne boli, ker pač sem dovolj trden - kakor mi je pred 2 letoma očital da nisem - da vem kaj mi je všeč in da mi je pomembneje tisto kar sam čutim kakor vtis ki ga bom tukaj na določene naredil.

* Že to kaže, da grem v pravo smer. Seveda pa imajo vsake oči svojega malarja.

* Verjamem, da LZ ni bil slabonameren, niti maščevalen (vsaj na zavestni ravni ne). Ampak pri vsakem terapevtu je ključno, da gre v proces psihoterapije tudi on sam. Da ugotovi kdaj njegov ego ali pa njegovo nezavedno doživljanje pride na plan, medtem ko obravnava "pacienta".

* Jaz mu kar veliko negativnih občutkov vzbudim. Že s tem, da imam različna stališča, pa s tem, da sem naredil kako stvar v življenju, ki je njemu moralno najbolj sporna. Ampak že z načinom komunikacije ga sprovociram.

* Sicer on ni moj terapevt tukaj, ampak ko se dela neka ocena nečesa oz. daje nasvet, je dobro te stvari ozavestiti in upoštevati.

* Vseeno sem vesel, da je LZ odgovoril na moja priznanja, in da je stekla ta psevdo-psihološka debata tukaj.

[hayley]

- Samo da dodam nekaj glede na zgornjo izjavo o osamljenosti.. ne vem za katero starost govoriš, za moje pojme je za srednjo šolo ali fax manj običajno, da si osamljen in imaš ekstra časa za druženje (vsaj v mojih časih, ko ni bilo toliko družabnih omrežij in šolanja od doma). Potem, ko ima človek pritiske s službo ali je na polno zaposlen s službo, je bolj verjetno, da ima manj časa za druženje, sploh če dela kaj takega, da ne dela skupaj s sodelavci, dela sam, ali ima kakšno menedžerko, vodilno vlogo.. Pa tudi sem brala, da se mame lahko počutijo osamljene, ki imajo tudi manj časa za socialne stike in več svojega časa porabijo za skrb otroka.. Samo moje mnenje.
Tukaj smo bdw pa zdaj že vsi bolj okoli 30 ali čez 30 na tem forumu. Je kar šel čas, ko smo bili večina še na začetku 20ih...