Priznam da... #19

[mayaeb]

https://www.viva.si/Ginekologija-in-porodni%C5%A1tvo/2583/Nose%C4%8Dnost-po-35-letu

Zakaj bi to vzela kot pametovanje?
Ne smeš, ti imaš take navede, nekateri drugačne in vsak ima pravico do svojega mnenja. To ni nikakršno obsojanje.

Vsak zase ve kdaj je pravi čas.
Glej ne vem, mi se s kolegi tudi o takih zadevah pogovarjamo, nimamo tabujev glede tega, smo kar različnih starostih in ja, znajo biti zanimuve debate. Bolj kot so nekateri mladi, odprti bolj te lahko presenetiji s čim.

Včasih mi je tudi zanimivo kako se ljudje pogovarjajo o seksu, spolnosti na splošno, otroci in nosečnost so pa tabu.

[hayley]

Oprosti ampak, ne gre samo za pogovarjanje, ampak za način, kako je bilo napisano, je že kar malo sprenevedanje zdaj vse to...

Če ima nekdo od prijateljic 10 ali več starejšega partnerja, ne bi šla do njega in ji začela, veš po nekih raziskavah, je bolje da je med partnerjema taka in taka razlika, ali da bi nekemu paru začela o tem, koliko je dobro da je moški star ob spočetju, če vem da je nekdo med pari tudi starejši..
Ne, to preprosto ni primerno, niti osebno se mi ne zdi starost takšen problem, dokler sta oba še do 40 ali za moške malo čez 40, ali tudi več ne... ne bi nikoli začela nekomu o tem govorit, vsak sam že ve zakaj je nekega partnerja izbral.. ajde ne bi rekla, da ima ena nekoga, ki ima 50, 60, ma da greš nekaj govorit za 38 ali 40 letnika, se mi zdi pa čisto neprimerno..

- drugače otroci, ki imajo prirojene napake in starši, ki zbirajo sredstva.. se neke bolj mlade mame in mladi pari po navadi pojavljajo v medijih (mogoče, da se samo taki bolj izpostavljajo tudi), kar sem jaz zasledila teh oglaševanj, tako da tudi ne doleti to samo starejše starše, na to temo se je tudi lz obesil..
- začetna tema je pa bila o starosti moškega, ne ženske.

[slovenc79]

načeloma res velja, da je imeti otroke v 20ih bolje kot v poznih 30ih, ampak to je samo en faktor. koliko pa je drugih? vsak človek je drugačen, tudi kar se zdravja tiče, načina življenja. teh faktorjev je toliko, da če čakaš na neko popolnost lahko ugotoviš samo, da nisi nikoli pripravljen. saj je prav, da je dobro misliti vnaprej, tudi planirati, ampak življenje se vrti po svoje. pa tudi - živiš v prvi vrsti zase, ne za idealne pogoje za otroka.

pred kratkim sem se spoznaval z eno 27 letno punco, s katero sva se malo spoznavala. tema je nanesla tudi na otroke, jaz sem povedal da si želim nekoč družino, ona pa, da ne. vprašala me je, če me ni nič strah kako se bom soočil s problemi, da kako umirit otroka če ves čas joka, če ne uboga, če dela škodo in kaj polomi, riše po stenah, pa ko bo najstnik, kaj če začne kaditi, zaide v slabo družbo, kaj če ne bo hotel delati nalog, se učiti, špricati šolo, kaj se takrat naredi.. sem ji rekel daj no, poznava se 1 uro pa imava že najstnika in ga odvajava od kajenja, se ti ne zdi da mal prehitevaš

[hayley]

- ja ok vsak ima neko drugo situacijo torej... jaz sploh nisem še nikoli bila okoli ljudi, ki bi nekaj zagovarjali, da se ima otroke do 35, se mi strašno čudno sliši. Tudi vsi sestrične in bratranci v prvem kolenu, so bili rojeni staršem po 30, brat od mame mislim, da je tudi imel moji sestrični pri 39 in 40 ali 38 in 39, nisem sigurna več al ije 3 al 4 leta mlajši od mame.. Brat od tatu je pa tudi imel bratranca v letu ko je 38 dopolnil, je pa Mel enega ne zakonskega kot najstnik se.
- fotr od bivšega je Mel njegovega starejšega brata pri 28 in mi deluje prav hecno po slikah ker je tak zlo mlad pa visok, nabit, kot da bi en od današnjih modelckov, zurerjev iz kakšnih Zrc ali kakšnega diskaca uletel z dojenckom v narocju
- mojega prvega fanta sta pa imela starša pri 20 in 22, bil je nekaj časa v študentskem naselju v Lj in ima polno neke jeze na starša, da sta mu onadva povzročila vse psihične probleme, ker sta preveč pritiskala celo življenje s pričakovanji nanj..
- kako je, ko imajo 40 letniki otroke, koliko so utrujeni, ne vem točno, ampak brez otrok je ta moj bolj hiperaktiven, bolj energičen od mojega bivšega pri 26, 27, on bi vsak vikend nekam hodil na neke izlete.., zdaj do novega leta, ko jaz nimam več dopusta, bo najbrž sam odletel v neko bolj rizično državo izven Eu., ker mu ostaja še skoraj za 3 tedne dopusta, ki ga mora porabiti, in ne bi bil rad doma.. samo kot primer. Tudi 40 letni mož od moje isto stare prijateljice, je strašno energičen, športnik, zgovoren primorc, obalčan, v bistvu sta oba moj in od kolegice mož 81 letnik bolj živahna in energična od ostalih mlajših tipov iz družbe..

[emanuela]

Malo pridem pogledat in glej, drama, skoraj kot v starih časih. Skoraj.
Kolikor berem, je lz pisal iz svoje perspektive in na splošno, ne o hayleyinem fantu (a edina nisem razbrala, da je to dejansko fant?) in o starših.
Je pa tudi moje mnenje, da starejši starši težje sledijo ritmu odraščanja.

-zaradi prehladov sem trenutno na tem, da sta malički en teden v vrtcu, en teden doma, včasih še hujše razmerje. Mož je začel z izobraževanjem, tako da smo kar veliko same in samo upam, da se sploh mlajši čim hitreje okrepi imunski sistem.
-sem kar zadovoljna s potekom in hitrostjo dela na "vikendu", glede na to, da se trudiva sama.
-nam je zadnjič na dvorišče pritekel ogromen sosedov konj. Zaradi vremena in okolja je izgledal, kot da je ravnokar pritekel iz filmske scene. Hb je bil miroljuben, samo nahajpan in sem ga komot prijela, da ni bezljal dalje.
-sem v zadnjem mesecu nabavila nekaj knjig. Glede na to, da imamo samo kartonk skoraj trideset, moram za nekaj časa nehati. Kar je težko, ker ima svak skoraj vedno na zalogi kakšno kvalitetno knjigo.

[hayley]

- jaz sem že na pisanje od mayeeb odgovorila, kakšno je moje mnenje o takem izražanju in izražanju mnneja, če se kdo z mano ne strinja, imate pač drugačne navade in poglede na te stvari. Jaz vem, da na tak način med ljudmi s katerimi se družim, mnenja o osebnih stvareh ne bi govorila in tudi ostali ga ne meni.. To ni bila tema na forumu, kdaj bi kdo imel, da bi vsak prosto debatira o naslovu teme, ampak priznanje in debatira je o osebnih izkušnjah..

[mmm]

* Na svetu je toliko lepote, toliko umetnosti, toliko toplih, ljubeznivih stvari (in ljudi)
* Svet je res tako lep

* Zaradi tega mi je res žal za vso to negativo, ki sem jo tukaj stresal
* tudi danes, sigurno jo kmalu spet bom

* Glavno, vse in vsi tukaj ste super

* Vem, da zvenim hipijevsko in da me verjetno noben tukaj ne čuti, pa vendar. Prejle sem neko žuželko našel na steni, ni bil pajek. Žuželka mi ni bila všeč, sem se bal, da me ponoči ugrizne. Nekoč bi jo brez pomisleka ubil oz. vse o čemer bi razmišljal je ali je ne bi raje posesal, saj če jo ubijem zapacam steno. No tudi tole sem razmišljal. Vendarle najdem robec, nekoč če je ne bi znal na robec spravit, bi jo ubil, sem imel danes potrpljenje z njo. Potem se mi je zasmilila, da bi jo dal ven na balkon, saj je zunaj mraz (OK, morda pa ji je v mrazu boljše ). In sem jo dal raje na hodnik bloka.
* S takim mindset-om ne bom več dolgo jedel mesa, čeprav je to bil zgolj preblisk. Res se mi zdel večer za pobijanje, pa četudi enega drobcenega tujka.

* Upam, da ostanem v takem mindset-u. Potem se bom moral tudi za kar nekaj stvari pokesati in k spovedi bom (če sploh) šel šele takrat, ko bom stare stvari že popravil/izboljšal.

* No pa tudi s temi hipijevskimi moram končati, ker po mojem bom z enimi in istimi posti hitro postal dolgočasen.

[Ash.]

Seveda ne moremo sprejemati svojih odločitev, na podlagi statistike in raziskovanj, ne moremo pa zanikati nekaterih vprašanj ki se ob temu porajajo.

Mislim da ni nič narobe, če vprašamo nekoga, ali verjameš da boš dovolj fizično in mentalno aktiven, da boš aktivno vzgajal majhnega otroka, in mu bil prisoten skozi njegovo adolescenco in vstop v odraslost?

Boš lahko sprejel, in prilagodil svojo vzgojo svojemu stanju, in drugače podpiral otroka?

Boš lahko pripravil drugačno ekonomsko stanje in svoj vstop v starost, če bo pri tvojih 70ih otrok še vedno živel in bil deloma odvisen od tebe?

Boš lahko sprejel, da si izpostavljen večjim zdravstvenim tveganjem, da najbrž ne boš aktivno vpleten v multigeneracijsko vzgojo svojih vnukov?

Boš lahko sprejel, da čeprav boš imel možnost za aktivno udejstvovanje svojega odraslega otroka, da pač boš več utrujen, da boš potreboval več miru zase, in bosta morala prilagoditi odnos temu?

Boš lahko sprejel, da ko bo tvoj otrok kot odrasel, tebi moral nameniti več časa za oskrbo in pomoč?

Boš lahko sprejel, da kljub vsemu svojemu trudu, da razumeš življenje in svet v kateremu živi tvoj otrok, je razlika v med vajinima generacijama enostavno prevelika?

Vse to so vprašanja, ki bi morala obstajati ko se nekdo odloča za otroke v višji starosti. Ne gre se zato da ne moreš biti dober oče ko si starejši, gre se zato koliko lahko daš, in če sprejemaš da bodo s tem prišle spremembe in omejitve.

Če se tega pač ne zavedaš, si egoističen in jaz kot posameznik, ne bom sodeloval v skupinskemu ploskanju zablodam določenim osebkom.

"Sam sem pri sebi mentalno določil 38 kot zgornjo mejo" --> khm, na podlagi česa si pa ti sprejel potem to odločitev, če ne na podlagi statistike in raziskovanj? (razen če imaš že zdaj kakšne zdravstvene težave, ko si pod 38 let, in je to tvoje vodilo pri sprejemanju odločitev). Se sliši bolj na foro "pišeš eno, sam delaš pa točno obratno".

Vse to se bere skrajno pesimistično. Se mi zdi žalostno, če imaš že pri teh letih tak negativen pogled na svoje življenje in zdravstveno stanje - v enem od svojih prejšnjih komentarjev (se mi ni dalo še tistega quotat, ker bi bila prevelika klobasa) pišeš, da bo 50-letnik že v breme mlajši partnerici in iz gasa. Samo zato, ker človek ni več rosno mlad, ne pomeni, da se leta poznajo na njegovem življenjskem stilu. Seveda nek ekstremni življenjski stil in nezdrava prehrana pusti posledice pri recimo 50 letnikih, načeloma pa ni za pričakovat, da bo recimo 55 let star človek ves zgaran in trikrat na teden pri zdravniku. Ne vem, poglej si statistiko pričakovane življenjske dobe današnjega časa, če ne verjameš, in ti bo morda jasno, da slika ni tako črna, kot jo ti prikazuješ. Ja, so neke statistične vrednosti, na podlagi katerih se lahko orientiraš, ampak kot starš ni tvoja naloga, da otroku 25 let podpiraš rit in z njim počneš vse, prav tako ni naloga otroka, da te kot starša vozi na preglede in ti briše rit, ko boš v plenicah. To so neka prepričanja konzervativnih družb in ravno to povzroči, da so otroci "postaršeni" - kot si sam uporabil izraz. V praksi nek oče, ki je star recimo 42 let, ko se rodi prvi otrok, ima tam nekje pri 60ih že precej manj skbi in dela z otrokom, ker otrok, oz. v tem primeru že najstnik, stremi k samostojnosti in vsaj deloma svojemu služenju denarja. Če si otroka vzgojil tako, da mora bit oči vedno zraven in vse medgeneracijsko nadzorovat, potem pa res ni za pričakovat, da bo tak otrok samostojen in si si naredil medvedjo uslugo kot oče.

Ta vprašanja, ki si jih postavil, so tako: recimo temu "racionalna" za neko konzervativno družbo, kjer otroci živijo v hiši staršev in prihaja do neke močne medgeneracijske izmenjave. Ok, če ti je taka družina cilj, ampak temu modelu moderne družbe več ne sledijo, kar je posledično tudi vplivalo na to, da si starši postavljajo druga vprašanja, kot so: A si pripravljen imet otroka pri 25ih, ko si kao v najboljših letih, in tvegati, da vmes minejo leta, ko bi raje še delal na svojih ciljih, mogoče razvijanju biznisa?you name it? A bo 10 let res naredilo tako razliko, da potem iz biološkega vidika to ne bo več mogoče? A je vredno pri 25ih vložit prihranke v otroke, ali raje še naprej šparam, da to ne z*ebe mojega plana? Na koncu se vsak odloči po svoje in za tisto, kar mu prinaša manjši riziko; to je moja perspektiva kot perspektiva otroka staršev, ki sta bila ob mojem rojstvu stara 38 (ona) in on 41 (on). Pa moj foter še danes ni nič iz gasa in dela vse tako, kot takrat, ko sem bila jaz majhna. Malo pozitive pa bo vse lepše/lažje.

[hayley]

- jaz se strinjam z zgornjim zapisom. Pa tudi ni nujno, da je vsak človek nek hud karierist in je kariera razlog za odlozitev odločitve za naraščaj na kasnejšo starost. Lahko nekdo se ni spoznal svojega življenjskega partnerja v dvajsetih, ali pa se razide po več letih razmerja brez otrok in mora nekje v začetku, sredi, konec tridesetih začeti vse na novo ali so tu drugi razlogi, raje uživa brez otrok več časa..
- da ne boš ravno ti lz jedel zarečenega kruha, če bi spoznal partnerico in bil pripravljen na otroke šele okrog 38. Saj kolikor se spomnem imaš pa tudi cca 5 let do te meje, ne cele večnosti..
- meni se tudi ta pričakovanja Oz nekakšna pravila, kaj vse bi moral starš nuditi otroku, v enem od lzjevih postov zdijo kot neke visje zahteve, ne standard, ki bi jih moral vsak starš nuditi.. Torej omenjeno športanje skupaj z otrokom, da bi ga starši morali voziti ne vem kam vse, da so v pripravljenosti mu denarno pomagati pri okrog 30, da so dovolj vitalni za še ukvarjati z vnuki. Super, če je na voljo katera od teh stvari, se mi zdi pa nekako razvajeno pričakovati, da to vsakemu otroku--odraslemu otroku pripada samo po sebi. Saj človek po navadi najbolj zna cenit stvari, razvije hvaležnost, ko nečesa nima, Oz ko je navajen, da nima vsega.

[Led Zeppelin]

Najprej naj povem, da vaju razumem. Če si otrok starejših staršev, verjamem da gledaš bolj osebno na celo zadevo, in imaš drugačno izkušnjo.

Jutri bom napisal daljšo repliko, ampak samo hitra misel:

Mislim da se pogovarjamo o temu, kaj je najboljše za otroka, ne zate kot staršu a ne?

Imam pa nekaj vprašanj, ker me zanima:

Keer imate takšne izkušnje, kaj vidita kot prednost očeta ki je recimo star 43 let, v primerjavi z 30 letnikom?

Imata sorojence? (vprašam, ker sklepam da če je starejši oče, da si edinec ali zadnji otrok)

Kakšno izkušnjo očeta ste imele, oziroma kako doživljate vlogo očeta?

Primer: Jaz sem otrok ultrašportnika, ki me je imel pri 30ih, in je zraven mene aktivno preživljal moje otroštvo. Vlogo očeta sem ob njemu doživel, kot varno in dinamično izkušnjo, svet je bil poln energije, varnosti in samostojnosti. Predvsem sem ga videl kot nekoga, ki je del živega sveta, bil sem obkrožen z mladostjo njegovih sovrstnikov, in njihovih otrok. Stvari so se dogajale z brzino miljon kilometrov/uro.
Seveda sem kasneje dobil svoj prostor, in vsak od otrok se je razvil po svoje, ampak tisto res otroštvo, sem pa imel nekoga ki je res zajemal lajf s polno žlico.

[mmm]

LZ, glede na to da si imel sanjsko otrostvo, vsaj glede oceta, kje/kdaj si si pol “zafural” lajf?

Ce prav razumem si ne vec toliko mlad, samski - zdajle preko studija psihoterapije v prvi vrsti resujes sebe, pozneje bos sele svet

Ali sem dobil napacen vtis, ampak tudi ti se mi ne zdis neki srecen. Pa brez zamere, samo pisem kako te vidim glede na pisanje

[Led Zeppelin]

Legit vprašanje.

Vsi smo žrtve patoloških odnosov, tudi jaz, sploh odnos fanta z očetom je nekako glaven odnos ki te definira kot odraslo osebo.
Sam lahko mirno priznam, da poznam samo dva moška, ki sta imela za moje pojme očeta ki je bil sposoben shendlati vsa obdobja otroka. Mojemu je manjkalo nekaj kompetenc, ampak ga tu ne krivim, in imam do njega empatijo, ker je imel težke vzorce. Ne morem zanikat da nimava problemov.

Moj lajf je že tam od 14 leta plod mojih odločitev, in to je to, vse dobro in slabo sem si jaz nakopal, in je plod moje osebnosti. Dobra stvar odnosa z mojim očetom, je to da ga bom imel okoli sebe še dolgo časa in v aktivni vlogi. Dobra stvar je, da zdaj ko bo postal dedek, da bo lahko sam sebe na nov način doživel v vlogi moškega okoli otroka. To je tisto, vsak moški pogrunta da ima problematičen odnos do očeta, ker je nek sistem hirearhije, moči in sposobnosti intime. Lahko samo upaš da to rešiš dovolj kmalu, in da imaš fotra še okoli, ker moje izkušnje so da to ljudje ugotovijo šele ko so starši ali starejši.

[hayley]

MA glede starosti očeta, prvo kot prvo bi jaz rekla, da človek si ne more kar poljubno izbrati starosti, takrat ko dobiš partnerja in sta oba pripravljena imet in zmožna zanosit, takrat jih imaš. Ni zdaj, da bi rekel, jaz bom pa pri tej starosti imel in se avtomaticno zgodi, kot si si zamislil.

- Glede športa jaz ne vem, nisem navajena da bi moji starši nevem kaj z mano sportali, se na kakšne treninge me niso hoteli vozit na začetku srednje in sem mogla sama večjo razdaljo kdaj prekolesarit, da sem do njih prišla, s tem da (sem takrat) živela na hribu in je večji izziv bilo prit nazaj gor kot kupeja preteči. Sem pa sicer kar se tiče neke genetske predizpozicije za šport, bila vedno med boljšimi v razredu, posebi pri razni atletiki, tekih, sem bila vedno prva ali druga na merjenjih v razredih.

-uno glede alkohola in krožkov pri mmmju se je pa tudi meni dogajalo. Da sem kdaj na začetku osnovne čakala po koncu podaljšanega bivanja in nisem vedla kdaj me bodo prišli iskat, ali bodo, klicala v prazno.. Gledala kaj doživlja ta drugi starš.
Veliko ljudi je imelo pa se dost težje stvari..
------------------------------
Aja kako doživljamo očeta, jaz bi rekla normalno, meni se ne zdi, da je nevemkakšna razlika zdaj zaradi starosti, če nimaš s čim primerjat tega ne opaziš. Nevem ,moj vem, da je hodil tudi ko sem bila mlajša vsako jutro zelo zgodaj teči, ko smo bili na morju, kar se spomnim, da je delal izpit za čoln in se z ribolovom ukvarjal, enkrat je na nekih službenih dogodkih igral nogomet in si neko kito poškodoval in bil operiran. To je kar se spomnim, če to šteje kot koliko so starši bili aktivni..

Drugače bratranec, je tudi imel očeta, ki je imel ob njegovem rojstvu 37/38, je pa bil skoraj profesionalni nogometaš, vem, da je hodil na tekme po raznih državah v Evropi, je pa potem malo pred 20im pustil, zaradi več operacij kolena, problemi s sklepi..

Js sem edinka. Zdej sem se spomnila, da mi je LZ v živo 1x rekel, da dajem občutek, da sem iz velike družine.

[emanuela]

Ne vem zakaj bi lz kaj zafural. Šola se za poklic, ki mu leži, ima svojo hišo, xy izkušenj, ni uspeh samo družinsko življenje. Marsikdo se zavestno odloči, da ne želi otrok, ker jim ni do njih. Drugi jih ne marajo. Vsakemu svoje. Življenje marsikaj prinese.

-jaz in najmlajša nekako gurava to virozo, jaz pa delam domače zvarke. Lovorjev sirup, inhalacije, čebula po hiši, vsega po malo.
-imam psičko na "dieti". Pravi sodček je postala, po moji krivdi, preveč hrane plus preveč priboljškov.
-danes sem skopala in porezala oldtimerja, mačka pa sčesala. Počasi bom začela izdelovati krznene plašče, toliko je dlak. Sesam 2x dnevno. Brišem 1x. Ampak vseeno so naši cukri in cukri pač prinesejo s sabo pucanje.
-sem z eno izmed Ikeiinih rož domov prinesla nepovabljene goste. Poredne goste. Nekako si mislim, da se jih bom znebila (tripsov, namreč). Najprej sem jo mislila vreči ven, pa nekako nimam srca, ker drugače lepo raste.

[hayley]

- po mojem razumevanju se je mmm navezoval na zadnjo temo, torej lz je tako zagovarjal, da se ima otroke in družino zgodaj in je mmm mislil, reči, kaj je v tem njegovem prepričanju zafural, da tega še nima, ali je pa kakšno nezadovoljstvo iz kakšnega drugega njegovega posta razbral..