Led Zeppelin napisal/-a:Seveda ne moremo sprejemati svojih odločitev, na podlagi statistike in raziskovanj, ne moremo pa zanikati nekaterih vprašanj ki se ob temu porajajo.
Mislim da ni nič narobe, če vprašamo nekoga, ali verjameš da boš dovolj fizično in mentalno aktiven, da boš aktivno vzgajal majhnega otroka, in mu bil prisoten skozi njegovo adolescenco in vstop v odraslost?
Boš lahko sprejel, in prilagodil svojo vzgojo svojemu stanju, in drugače podpiral otroka?
Boš lahko pripravil drugačno ekonomsko stanje in svoj vstop v starost, če bo pri tvojih 70ih otrok še vedno živel in bil deloma odvisen od tebe?
Boš lahko sprejel, da si izpostavljen večjim zdravstvenim tveganjem, da najbrž ne boš aktivno vpleten v multigeneracijsko vzgojo svojih vnukov?
Boš lahko sprejel, da čeprav boš imel možnost za aktivno udejstvovanje svojega odraslega otroka, da pač boš več utrujen, da boš potreboval več miru zase, in bosta morala prilagoditi odnos temu?
Boš lahko sprejel, da ko bo tvoj otrok kot odrasel, tebi moral nameniti več časa za oskrbo in pomoč?
Boš lahko sprejel, da kljub vsemu svojemu trudu, da razumeš življenje in svet v kateremu živi tvoj otrok, je razlika v med vajinima generacijama enostavno prevelika?
Vse to so vprašanja, ki bi morala obstajati ko se nekdo odloča za otroke v višji starosti. Ne gre se zato da ne moreš biti dober oče ko si starejši, gre se zato koliko lahko daš, in če sprejemaš da bodo s tem prišle spremembe in omejitve.
Če se tega pač ne zavedaš, si egoističen in jaz kot posameznik, ne bom sodeloval v skupinskemu ploskanju zablodam določenim osebkom.
"Sam sem pri sebi mentalno določil 38 kot zgornjo mejo" --> khm, na podlagi česa si pa ti sprejel potem to odločitev, če ne na podlagi statistike in raziskovanj? (razen če imaš že zdaj kakšne zdravstvene težave, ko si pod 38 let, in je to tvoje vodilo pri sprejemanju odločitev). Se sliši bolj na foro "pišeš eno, sam delaš pa točno obratno".
Vse to se bere skrajno pesimistično. Se mi zdi žalostno, če imaš že pri teh letih tak negativen pogled na svoje življenje in zdravstveno stanje - v enem od svojih prejšnjih komentarjev (se mi ni dalo še tistega quotat, ker bi bila prevelika klobasa) pišeš, da bo 50-letnik že v breme mlajši partnerici in iz gasa. Samo zato, ker človek ni več rosno mlad, ne pomeni, da se leta poznajo na njegovem življenjskem stilu. Seveda nek ekstremni življenjski stil in nezdrava prehrana pusti posledice pri recimo 50 letnikih, načeloma pa ni za pričakovat, da bo recimo 55 let star človek ves zgaran in trikrat na teden pri zdravniku. Ne vem, poglej si statistiko pričakovane življenjske dobe današnjega časa, če ne verjameš, in ti bo morda jasno, da slika ni tako črna, kot jo ti prikazuješ. Ja, so neke statistične vrednosti, na podlagi katerih se lahko orientiraš, ampak kot starš ni tvoja naloga, da otroku 25 let podpiraš rit in z njim počneš vse, prav tako ni naloga otroka, da te kot starša vozi na preglede in ti briše rit, ko boš v plenicah. To so neka prepričanja konzervativnih družb in ravno to povzroči, da so otroci "postaršeni" - kot si sam uporabil izraz. V praksi nek oče, ki je star recimo 42 let, ko se rodi prvi otrok, ima tam nekje pri 60ih že precej manj skbi in dela z otrokom, ker otrok, oz. v tem primeru že najstnik, stremi k samostojnosti in vsaj deloma svojemu služenju denarja. Če si otroka vzgojil tako, da mora bit oči vedno zraven in vse medgeneracijsko nadzorovat, potem pa res ni za pričakovat, da bo tak otrok samostojen in si si naredil medvedjo uslugo kot oče.
Ta vprašanja, ki si jih postavil, so tako: recimo temu "racionalna" za neko konzervativno družbo, kjer otroci živijo v hiši staršev in prihaja do neke močne medgeneracijske izmenjave. Ok, če ti je taka družina cilj, ampak temu modelu moderne družbe več ne sledijo, kar je posledično tudi vplivalo na to, da si starši postavljajo druga vprašanja, kot so: A si pripravljen imet otroka pri 25ih, ko si kao v najboljših letih, in tvegati, da vmes minejo leta, ko bi raje še delal na svojih ciljih, mogoče razvijanju biznisa?you name it? A bo 10 let res naredilo tako razliko, da potem iz biološkega vidika to ne bo več mogoče? A je vredno pri 25ih vložit prihranke v otroke, ali raje še naprej šparam, da to ne z*ebe mojega plana? Na koncu se vsak odloči po svoje in za tisto, kar mu prinaša manjši riziko; to je moja perspektiva kot perspektiva otroka staršev, ki sta bila ob mojem rojstvu stara 38 (ona) in on 41 (on). Pa moj foter še danes ni nič iz gasa in dela vse tako, kot takrat, ko sem bila jaz majhna. Malo pozitive pa bo vse lepše/lažje.
But if thought corrupts language, language can also corrupt thought. (George Orwell)