Pomen prepirov

[Gost]

To željo po popolnosti smo si ustvarili sami oz. sami dopuščamo, da nas pripelje tako daleč, da vse ocenjujemo le še s stališča idealov. Če spustiš standarde (pa ne do te mere, da pustiš, da te partner izkorišča ipd.), obema narediš veliko dobrega. Jaz se tega šele učim in najprej moram nujno odpraviti predstave o tem, da če nisva popolna midva, so pa zagotovo drugi pari (ker niso!) ter o tem, da mora vedno vse stati na svojem mestu, kakor sem si zamislila jaz.

Kar se tiče slabe volje pa ugotavljam sledeče (zgolj na podlagi sebe) - jaz imam obdobja popolne sreče in popolne nesreče. Ne eno ne drugo nima nekega zunanjega vzroka, odločujoče je le tisto, kar je v meni. In v času 'nesreče', je navzven vse ok, zato marsikdo (recimo moj fant) ne razume, kaj hudiča mi manjka, da sem tako brezvoljna, izgubljena, jezna, žalostna, tesnobna in vse, kar paše poleg. In po letih vprašanj in ugibanj mi je pred kratkim odprl oči, s čimer sem ugotovila, kaj je moj glavni problem - pomanjkanje ciljev namreč. Jaz sem pač človek, ki pričakuje srečo, zadovoljstvo, ljubezen z vseh strani in ko tega ne vidim, je rom-pom-pom. In zaenkrat sem v fazi intenzivnega iskanja sebe, svojih konkretnih ciljev (ne le sreče, ker sreča je abstraktna in lahko na njeno podobo čakam do smrti) in mi je že zdaj, ko vem, da moje težave in tudi del najinih izhajajo iz moje notranje izgubljenosti, 10x lažje, ker vem, da imam ob sebi človeka, ki mi je bil sposoben odgovoriti na čisto vsako vprašanje, ki sem ga postavila glede tega, kako me vidi on in ker vem, da me izjemno dobro pozna, sem mu stokrat hvaležna za to oči odpirajočo brco v rit - ker jaz jo pač potrebujem. In tudi najini prepiri so pogosto posledica moje lastne zdolgočasenosti in naveličanosti življenja ... Včasih kar ne vem kaj sem in če si močno podvržen razmišljanju ter te le-to zavede do te mere, da ves čas razmišljaš le, zakaj se to dogaja tebi (napaka!) in ne kaj bi lahko naredil, da bo bolje, potem se vrtiš v začaranem krogu in boš tak večno - ne glede na partnerja ob sebi.

Ne vem, če je notranja izgubljenost vzrok slabe volje tvojega fanta, a sama sem do sedaj vedno iskala zunanje pokazatelje, vedno sem druge obtoževala, da so česa krivi, vedno sem našla, da je nekaj narobe in krivo za mojo nerazpoloženost - no, 'kriva' (če sploh) sem v veliki večini čisto sama in od tod tudi moja prepirljivost, s katero dajem ven razočaranje, žalost in melanholijo.

Še to glede tega, da praviš, da on tebe lahko spravi v dobro voljo, ti pa njega ne. Pri nama je podobno. In po moje je to zato, ker se jaz slabi volji pač totalno prepustim. Postanem do te mere slabe volje, da niti nočem rešitve, četudi mi jo kdo ponudi - sem celo jezna, če me na silo beza iz tragike Zato je tukaj spet veliko na človeku samem, da kdaj popustiš, da zavestno preklopiš iz ene volje v drugo ipd. Ker stati na mestu, zganjati zmedo in slabo voljo je itak najlažje. Tisti premik v boljše čase pa je velik korak naprej, ampak je nujen, če želiš srečnega sebe in vaju.

[iluzija]

Še to glede tega, da praviš, da on tebe lahko spravi v dobro voljo, ti pa njega ne. Pri nama je podobno. In po moje je to zato, ker se jaz slabi volji pač totalno prepustim.

Pri nama je pa problem v tem, da se preveč zapičim v iskanje vzrokov za njegovo slabo voljo in skušam te vzroke na vsak način odpravit - torej še kar naprej drezam v to slabo voljo in ga opominjam zakaj je slabe volje . Ko ugotovim, da ob tej slabi volji dobre volje postane šele v družbi drugih (in ne mene), me še posebej vrže. Se začnem podcenjevat v smislu, da ga ne osrečujem... Pa mi potem vedno znova poudarja, da je point v tem, da ti drugi, ki so ga spravili v dobro voljo, ignorirajo njegovo slabo voljo in s tem pozabi, da je in zakaj je slabe volje... Torej lahko zaključim, da sem popolnoma sama kriva, da ostaja v tem njegovem stanju, ker si ga sama preveč želim odpravit s tem, da drezam vanj, ga sprašujem, se hočem pogovorit o tem... Pa vem, da ne bo takrat še posebej in zanalašč spregovoril .

Tisto o želji po popolnosti... Se čisto strinjam. Ampak je precej težko v določeni situaciji to vgradit v mentaliteto. Ko je en vihar mimo, to že dojamem, ampak ravno v trenutku "prepira"... Je pa težko .

In po letih vprašanj in ugibanj mi je pred kratkim odprl oči, s čimer sem ugotovila, kaj je moj glavni problem - pomanjkanje ciljev namreč. Jaz sem pač človek, ki pričakuje srečo, zadovoljstvo, ljubezen z vseh strani in ko tega ne vidim, je rom-pom-pom.

Torej tukaj imaš v mislih tiste cilje, ki niso "v zraku", ampak so "dejanski"? Vsekakor so sreča, zadovoljstvo in ljubezen cilji, h katerim stremi vsak človek, so pa pomembni tudi tisti drugi cilji o katerih govoriš, da jih moraš še najti (ja, tudi jaz jih moram ). No, v takih situacijah, ko se čutiš izgubljenega in brezciljno tavajočega, je verjetno najbolje, da zaživiš za trenutek - si ne postaviš dolgoročnih ciljev, ampak le tiste kratkoročne. Si postaviš plan za danes in uresničuješ po točkah... In bodo tisti dolgoročni cilji sčasoma kar prišli v tvojo zavest. Sicer je verjetno tole le ena preoptimistična izjava, ampak vseeno si jo je v mračnem obdobju kdaj luštno vbit v glavo .

[xxwoman]

MsN... Jaz pa tvojega fanta čisto razumem Meni se zdi, da je za dobro zvezo zelo pomembno, da je kreganja čim manj. Če pride do nesoglasij oz. nestrinjanja glede česarkoli (kar je vsekakor sestavni del vsake zveze), se mi zdi najboljša rešitev miren in odkrit pogovor, v katerem oba razložita svoj pogled na stvar in poskušata razumeti drug drugega, ni pa nujno, da se na koncu strinjata. Pač... poveš svoje argumente in paziš, da drugega ne žališ in da ne izrečeš česa takega, česar ne misliš in zaradi česar ti bo lahko žal. Mislim, da lahko dva, ki se imata rada, nesoglasja dejansko rešujeta na miren način, brez hladnega obnašanja in povzdigovanja glasu. To meni zaenkrat uspeva in mi je všeč, da je tako... je pa res, da sem po naravi flegmatik in mi to pomaga. Imam pa tudi veliko težav zaradi tega, ker to deluje, če je tudi druga oseba taka. Če hočem s prijaznim pogovorom reševati nesoglasja z osebo, ki ji je to tuje, me ta oseba označi za "preveč občutljivo", jaz pa dobim občutek pomanjkanja ljubezni, prijateljstva in topline z njene strani. Predvsem pa pomanjkanje spoštovanja. Zato se takim osebam rajši izogibam, če je možno, ker nimam srca, da bi se spustila na njen nivo, čeprav si mislim, da je s tem ne bi mogla prizadet tako kot lahko ona mene, ker je to pač samo njen način. No, zdaj mi je lažje, ko sem na faksu, kjer je večina oseb takih kot jaz. V osnovni šoli sem bila precej osamljena, ker sem bila od doma navajena na tak "bolj zrel" način reševanja konfliktov in so se mi zdeli tisti brezobzirni prepiri grozni.

[*kayka*]

midva z mojim se zadnje pol leta za vsako malenkost skregava... sploh ne vem kako nj zakljucva s tem...mava se rada, ampak se ful velikrat skregava in pol en prepir vodi v druzga...

[KristinĆk]

*kayka* pri nama je enako..sedaj sva skupaj malo manj kot 20 mesecev.. zadnje pol leta so non stop prepirčki, tudi tisti minimalni brez pomena..vsaj enkrat tedensko se "morava" skregati oz spričkati..tega imam že polno glavo, najin odnos se zaradi tega uničuje..pripeljalo se je že tako daleč, da sva premišljevala o tem, da bi nehala biti par.. nekaj časa sva rekla da bova še ustrajala, da bova videla kako bo.. rada ga imam prou preveč in ga res nočm zgubit.sploh zaradi prepirov, ki so nepotrebni..

[p!ka]

Ja, mi2 mava tud to obdobje, ki se vleče sicr že precej časa. Skregava se za usak ku*ac. Totalno brezveze. In učasih zgleda lih ko, da ne znava drugače oz. brez kreganja.
Ampak zdej ( trenutno ) nama ratava. In upam, da bo ratalo.

[Gost]

Najini izpadi se dogajajo zadnje pol leta, mogoče malo več. V vsem tem času je bilo ogromno sprememb, stresa, različnih dejavnikov, ki so naju delali že tako razdražljiva, kaj šele v dvojini. Nekako se še učiva spopadati s tem, vsak po svoje je dovolj trmast in 'pameten', da zagovarja svoj prav do konca in seveda se na poti do tja marsikdaj zatakne.

Jaz imam vseeno upanje in željo, da bova sčasoma postala malce bolj odporna na vse skupaj, ker vem, da se z izkušnjami in časom da marsikaj urediti in nama je že uspelo na določenih področjih, a še vedno obstajajo trenutki, ko vsak po svoje ravna napačno.

[*kayka*]

Midva sva skupaj 2 leti in prej tega res ni bilo. Tud midva sva govorila ze o tem, da tako pogosti prepiri vodijo v konec zveze, ampak se imava prevec rada...upam da se bo uredilo...

[lakeesha]

verjetno pride do prepirov po določenem obdobju, ko zaljubljenost mine in nastane ljubezen... po nekaj mesecih pride do krize in se kregaš za vsako stvar za katero se loh... ponavadi, če to prebrodite, gre zveza brez večjih problemov naprej,
nekateri pa se s tem ne sprijaznijo in prekinejo zvezo.

ampak ko/če daste prepire čez, je potem s5 vse lepo in ni brezveznih prepirov (no pride do kreganja sam ni tako pogosto, kot takrat ko je razmerje v "krizi" in se kregate za bz)...

nekak mislm d grejo vsi pari skozi neko fazo razmerja, ko se kregajo, ampak če ste za skupi, boste to pač "dali čez" oz. potrpeli, potem pa pridejo lepši časi...

želim vam čimveč lepih dni, brez kreganja :bussi:

[kiny]

Midva se tut skregava. Sj to je logično. Sj kukr pravjo "koji se svađa, taj se voli"
Sicer sm js ful taka da se zadržim, ene parkrat požrem kkšne stvari, k se mi pač ne zdijo prov, pol pa da me še kej sprovocira pa mu neki rečem, pol se on bran in se itq začne mal glas zvišvt, pol ga js še bl in nastane prepir.
No in k izbruhneva si mrskej poveva, sam pol se vse pomenva in je navadn, no še lepš

[ženska]

MsN, prebrala sem tvoj prvi post. Tako je bilo v zvezi z mojim bivšim. On se je poskušal kontrolirati, tudi, kadar je bil jezen, jaz pa se ponavadi ne morem zadrževati in se preprosto zderem. Mislim, da je bolje, da se takoj pove, kaj je narobe, namesto, da držiš stvari v sebi, ker prej ali slej izbruhnejo. Tako sem bila večkrat presenečena, ko je kar iznenada deloval hladno in nato povedal stvari, ki ga motijo in zaradi katerih je bil tak. Problemi se morajo reševati sproti. Res je lepše, če ob tem ni prepira in izrečenih besed, za katere nam je potem žal. Ampak treba je upoštevati dejstvo, da imamo ljudje različne karakterje. Jaz se včaih res ne morem zadržati, če me kaj "pogreje" ...

[Gost]

Tudi jaz razumem, da v vsaki zvezi slej ali prej pride turbolentno obdobje prepirov, nejasnosti in vprašanja, kako naprej. Po več letih odnosa je to nekako naravno. Problem je, ko se stvari začnejo nalagati ali celo ponavljati ...

Bomo videli, jaz še vedno verjamem, da je pri meni osebno marsikaj potrebno dobro razčistiti, da bom tudi v dvoje bolj 'mirna'. In nekako verjamem, da je to le prehodno obdobje (sicer malce bolj dolgo), a vseeno vidim najino prihodnost in to, da se bova sčasoma naučila bolje prilagajati karakterju drug drugega. To si želim(va) in verjetno lahko uspe

[*LooBika*]

js sm mela primer..ko sma se z bivsim na zacetku ful ujela pa vse...potem pa so se zaceli prepiri..cedalje pogostejsi...in brez pravega pomena...in eden izmed takih prepirov je bil razlog, da sva koncala..pa sva vedno govorila, da morava to izboljsat, ampak ni slo... mela sva se ful rada, ampak enkrat je pocilo...no zdj mam tk drugega tipa, s katerim se ful ujemeva, glde kakrsnegakoli prepira se takoj pogovorima in razcistima...za vsako malenkost se ne splaca prepirat, bolse vcasih mal premislit o vsem skupaj preden kaj izreces, in nama ful laufa..zveza z sedanjim mi je velik bolsa, ze zaradi tega, ker ni neki pogostih prepirov, kot tudi zaradi drugih stvari..