Osamljenost

[Led Zeppelin]

simple

-včlaniš se v aktivnosti, krožke ki te zanimajo
-športaš v skupinskih športih
-najdeš si đob
-kakršnekoli vaje ali seminarske počneš v knjižnicah
-živimo v modernih časih, FB
-greš na dogodke, zabave.......

Aja pa pogovarjaš se z ljudmi, pa jih ne označuješ preden jih poznaš.

[Doutzen]

Cobkob, pri meni je podobna situacija. Sama sem v minulem letu in pol 2x zamenjala okolje. Zaenkrat sem razpeta med dvema krajema zaradi dela in upam, da bom spet čim prej na svojem, ker mi to najbolj ustreza (čeprav se s starši fajn razumemo). In medtem, ko so me določene življenjske okoliščine prisilile v to, da se osamosvojim in grem svojo pot, ne ozirajoč se na poti drugih, so se poti s prejšnjimi prijatelji nekako razšle. Sicer sem imela (v sš) samo eno prijateljico, ostali so bili bolj kolegi za druženja ob kavicah in žuranja vsak vikend v petek IN soboto, kar me je počasi začelo utrujati, ker se nisem več našla v tem. Saj še grem tu pa tam ven, ampak ne vsak vikend, ker se mi zdi škoda denarja, pa tudi škoda se mi zdi zapravit sončne vikende za treznitev.

Kar imam občasnih kolegic (še ta krog se vedno bolj manjša), da se dobimo na kavi, ima vsaka fanta, kar še ne bi bil problem, če ne bi bile vse tako zapečkarske, da neprestano visijo samo s fantom, čeprav je marsikatera od teh kdaj rekla da ona pa že ni taka.
Skratka, trenutno je moje socialno življenje bolj pusto. Tistih par oseb, ki bi samo zabušavale ali šle pit, niso več družba, v kateri bi mi bilo zanimivo, ker nimamo nekih skupnih interesov, pa tudi za prijateljstvo ne gre, pač pa samo za pijančevanje.
Največ zaupam sestri, ker sva si že od nekdaj blizu. Bolje je imeti eno osebo, s katero se razumeš in ji lahko vse zaupaš, kot 10 ljudi, od katerih ni niti eden pravi prijatelj.

[Džeki]

Jaz imam obraten problem. Kako naj se otresem ene par modelov, ki jih poznam še iz starih časov in mi zadnje čase skoz pošiljajo sms-e, kdaj gremo na pijačo, meni se pa ni za družit, ker nimamo nič skupnega.

Sej veste, scena, ko po dolgem času nekoga srečaš, ta se spomni "aha, sej imam tvojo cifro" in zdaj smo tam, kjer smo.

En folk je res trd v glavo, da ne razume, da mi enostavno ni, če ne odpisujem in da preprosto nočem bit nesramen in direkt rečt, da mi ni do te družbe.

[Doutzen]

No, tudi meni sta lani dva znanca nekaj časa vztrajno pisala, če gremo na pijačo ipd., pa po par ignoriranih sms-ih nista več gnjavila. S takimi se mi pa spet ni za družit, če ni vsaj nekaj skupnih točk. Niti ne vem, o čem bi se pogovarjali, ko pa se poznamo iz otroških let in smo ob zadnjem naključnem srečanju, ko sem s kolegom odhajala z žura, spregovorili le par besed, pa še to take klasične kako sem, kaj počnem, kaj študiram, če imam fanta itd., potem pa se izbor tem zaključi.

[mravljicaa]

Ko grem na sprehod s psom, nimam koga srečat, ker sem doma na vasi, kjer srečujem samo eno gospo iz vasi, ki se prav tako šeta s svojim psičkom in sem pa tja kakšnega kolesarja, to pa je tudi vse.

Mogoče bi se probala s kužatom vpisat v kakšno pasjo šolo, agility ipd. če imaš kje v bližini no.. pa imata oba telovadbo, pa še družila bi se z ostalimi.iz lastnih izkušenj povem da je fuul fajn!

[shiva2]

meni je tu uspelo spoznat eno novo prijateljico in je super..
Orobi na teh forumih, se splača, hitreje je..
Samo opiši pa, kakšn si oz. kakšne ljudi bi rad spoznal,
da ne boš koga spoznal ki bo čisto drug karakter.
Se pa ne strinjam da jih v šoli probi spoznat, pa na delovnem mestu,
ker ravno tam je ponavad tekmovalnost pa skos si skupi v površinskih odnosih,
tko da mislim da jih je dobro spoznat vse prej kje drugje kot tako..
Pa srečno!

[GeorgeConstanza]

Jaz sem že nekajkrat popolnoma zamenjal življensko okolje. Nazadnje nedavno tega. Problem je v tem, ker ni težko spoznati ljudi v novem okolju, problem je ustvariti prijateljstva. Ko si enkrat v tujem okolju, drugi ljudje ne bodo spreminjali svojih življenskih navad zaradi tebe. Če imajo neke ustaljene navade, družino, hobije tega ne bodo opustili zaradi nekoga novega.

Najbolje v tem primeru je, da najdeš ljudi, ki so na istem kot ti. Najdeš ljudi, ki so isto popolnoma novi v tem okolju in tudi iščejo neka globlja poznanstva in odnose.

[Cordy]

Pri meni je pa tako, da kraja nisem zamenjala,a sem kljub temu osamljena. Čeprav sem družabna, sem takoj za, da gremo na sprehod,kino,žur,kava,nakupovanje....pa nimam nikogar s komer bi šla. Saj najdem družbo(najpogosteje poleti,ker je ogromno časa,tudi preko neta), ampak sčasoma med šolskim letom vse izgubim(šola ipd),jaz pa bi tudi med tem časom hodila ven. Nekaj časa nazaj sem končala s fantom in moram reči,da od takrat občutim osamljenost. Prijateljica pa mi je tudi obrnila hrbet.

[Ninča]

Tudi sama se počutim tako strašno:-( man samo kolege ki so za pijačo. Drugače jim ni čisto nič mar kaj je z mano. Danes sem čisto potrta. Zjutraj sem vstala grozna. Lasje mastni, vse uničeni, podočnjaki in mozolj na bradi. Potem na praksi je šlo vse narobe. Zdaj sedim v knjižnici na wc-ju in pišem tole ker enostavno nimam nikogar da bi se mu potožila. Vsi grejo mimo mene kot da me ni. Od sedaj se ne bom več za nikogar menila,čisto vseeno mi je za druge. Tudi njim se j*** zame:
Kak naj? Tako žalostna sem in sama. Najraje bi se nabasala hrane, vsem povedala kaj si mislim. Šla bi spat. Vse mi gre narobe, uikoli se še nisem počutila tako grozno. Čeprav je cel moj lajf en šit. Nikoli niman sreče, ne prave frendice. Eno sem mela pa me je pozabila odkar se v šolo vozi z avtom jaz pa še itak z busom. Čisto poklapana sem. Uničena pa izmozgana. Rada bi nekaj naredila zase pa nevem kaj.

[sirova štručka]

...

[lemurka]

Če ti niso ti kolegi za pijačo ravno zoprni, pa ti pokaži mar za njih. Če jih maš pa samo zato, da lahko rečeš 'sej mam kolege, ampak sam za pijačo', se raje ne druži več z njimi. Na ta način se v resnici znebiš 'bremena' in tudi bolj motivirana boš, da pogledaš še kje drugje...
Good luck

[Kleio]

To bo morda zvenelo kot navaden kliše, vendar sem se pred kratkim sama vpisala v tečaj tujega jezika in sedaj sem del majhne skupine(vsega skupaj 4 ljudi)+ predavatelj in moram reči, da so vsi zelo prijetni in dobra družba. Skupen nam je že en interes- pomoje tile krožki, tečaji, itd... niso dobri le za učenje neke določene veščine, pač pa prideš v kontakt s osebami, ki delijo podobne interese kot ti in se tako veliko hitreje zaštekaš.
Saj ne pravim, da je to recept kako najti najboljšega prijatelja, ker le-ta pač ne obstaja- ali se zaštekata ali pa pač ne, je pa definitivno način kako produktivno preživljati svoj čas, pridobiš tudi nova poznanstva, itd. Tako da, če imaš rad šport se vključi v nek krožek ali pa pojdi kar nekam kamor te vleče- magari da se naučiš žonglirati. Tam bi znali biti zanimivi ljudje
No, upam da sem kaj pomagala

[helen19]

treba je počakat da mine.. alpa mogoče ljudem k se ti trenutno zdijo bedni dat možnost..
tko je blo z mano: prvo leto v lj nobenga prjatla nikjer oz. sm mela 2 wannabe prjatlce v domu katere sm mela sam zato da nism mela občutka osamljenosti.. no in sm ugotovila da se mi neda s takimi družit( samo droga skos).. in sm šele po 1 letu ugotovila da je moja cimra ubistvu čist super( tudi z njene strani je blo tko ) in sva ble 3 leta nerazdružljivi in zdej je dobila fanta, in sm jst na istem kot vi: spet brez pravih prjatlov..

jebiga pridejo taki časi

[Nole]

Moral sem se registrirat, ker sem v prvem sporočilu te teme opazil skoraj identičen problem, kot ga imam sam. Prišel sem že do tega, da se smilim sam sebi, kar ni dobro, ker sem znan, kot večni optimist. V osnovni šoli in srednji šoli nisem imel veliko prijateljev. Znan sem bil kot zadržan in miren ter prijazen fant, kar so mnogi izkoriščali. Vedno sem vsakemu pomagal kolikor se je le dalo, imel sem vsaj mali krog dobrih prijateljev. V srednji šoli so me velikokrat izkoriščali, jaz pa sem vedel, da bom prijatelje imel le, če jim pomagam in delam usluge. Naivno vem. V zadnjem letniku srednje šole sem ugotovil in prišel končno do spoznanja, da me vsi izkoriščajo. Ko sem se končno postavil zase in nisem več toliko pomagal so mi rekli, da sem se popolnoma spremenil in s tem sem izgubil tud prijatelje v sošolcih, ker pač niso imeli več koristi od mene. Potem ko sem postal polnoleten sem se zelo spremenil, postal bolj komunikativen, veliko je k temu pripomoglo tud potovanje po svetu, ker sem pač na tak način odrastel in stike mi ni bilo več tako grozno navezovat. Komaj sem čakal, da grem v Ljubljano študirat. Vau veliko mesto, novi prijatelji, končno pravo življenje zame. V srednji šoli nisem skoraj nič žural, ker pač nisem imel veliko prijateljev. V prvem letniku faksa je bilo super, spoznal sem nekaj novih ljudi, skupaj smo ga celo zažurali. Nato pa je vse postalo spet slabo. Sošolke so ena za drugo ugotovile, da ta faks ni to, kar so želele in počasi so se izpisovale, s tem pa se je manjšala tudi družba in nič nismo hodili več vn. Na koncu nisem imel več zagona hodit na faks, ker tam nisem imel več družbe in sem seveda padel letnik. Sedaj sem drugo leto v Ljubljani in grem na faks samo enkrat na teden, na tisti predmet, ki ga pač nisem naredil, študentksega dela še nisem dobil in tako životarim v študentski sobi v kateri sem sam. Problem v meni je, da sem presenečeno ugotovil, da sem zelo komunikativna oseba, ki rabi družbo, hkrati pa težko naredim prvi korak. Imam nekaj prijateljev, s katerimi se dobimo zelo redkokdaj. Ena prijateljica študira pravo in je celo življenje za knjigami, enkrat na mesec greva na kosilo, druga je padla letnik in je zdaj celo leto v domačem kraju, tretja je dobila fanta in pozabila na prijatelje, en frend je z novim faksom zamenjal tud prijatelje. Hočem povedat, da imam družbo s katero lahko grem na kavo kadarkoli pokličem. Ampak ugotovil sem, da sem vedno jaz prvi, ki pokličem in sem dobil občutek, kot da jih gnjavim. Prijateljici sem povedal direktno da me pač moti to, da vedno jaz prvi dam pobudo da se dobimo pa je rekla res je, v roku 14 dni te pokličem in greva na pijačo, od tega je dva meseca, pa ni poklicala. Ni hujšega ko vidiš skupino šudentov, kako so skupaj na pijači, v parku, ali pa ko preberem na facebook strani od kakšnega ljubljanskega bara, kakšne študentske žurke pripravlja in kako vsi študenti gredo tja, jaz pa nimam s kom. Zdaj ko je toplo vreme veliko popoldnevov presedim ob prešernovem spomeniku in opazujem ljudi, vse vesele, poletno razigrane, meni pa je bedno, ker opažam, da nimam nobenega takega. Rad bi imel samo nekoga, da bi skupaj hodili na pijače, kino in žurke, da bi se zanesel na njega, ker vem, da sem lahko odličen prijatelj, mi je pa tolk težje, k to nobenemu ne morem pokazat. In se mi zdi, da zdaj ko sem 20 +, ko imajo že vsi svoje kroge prijateljev je skoraj nemogoče, da se vključim kam v družbo. In opazu sem, da tud do drugih stvari nimam veselja, ker se nimam s kom pogovorit.
To je bilo moje nakladanje, vem, da sem izpadel depresiven in tudi res sem, nikomur ne privoščim, da kdaj ugotovi, da nima nobenega resnega prijatelja

[Kleio]

Mogoče se pa vsedem kdaj poleg tebe na prešerca pa poklepetava
Vem kako je, ampak pomoje tukaj ne obstaja noben pravi nasvet, ki bi pa res deloval. Tudi, če se včlaniš v krožke ali v kakšne druge dejavnosti, ni nujno, da se boš dejansko z nekom res zaštekal.