Tut jst se zlo velikrat počutm osamljeno, ampak vem, da sem učasih tut sama kriva za to, ker sem pač taka, da mi po določenem času kakšna oseba (pa če se še tako dobro razumeva), začne iti kar na živce .. hja, ni lahko shajati z mano

pa kadar se mi kej res spešl zgodi, nimam nobenga, da bi mu to povedala .. zadnje 2 leti sem recimo imela prijateljico, s katero sva si reees vse zaupali, ampak potem je nekaj prišlo emd naju .. kot ena tančica al kako bi rekla, da se mi naenkrat zdi, da se sploh en poznava več tok dobr (no, ona se je dobr spoprijateljila z eno drugo, verjetn je tut to razlog).
Včasih sm zlo žalostna zarad tega in se počutm, k da bi bla na svetu čist sama, ampak glede na to, da so me prijatelji (no, ko sm mislna da to so) že kr velikrat pošteno razočaral, se pol tolažm s tem, da je pa mogoče bolš tko.
Še bol se počutm osamleno k vidm kakšn luškan parčk, jst pa tko samaaa ... ampak ne vem, a še nism prpravlena na to, da bi mela tipa, al ap preveč prčakujem od ene zveze
Sexy_back napisal/-a:...sam sm problem rešla tko da sem pač pomagala vsem k so pomoč rabli pa si s tem nabrala kr lep kup dobrih frendov...
no, pr men se pa ta recept ni odnesu .. ker med letom zmer čudežno postanem najbol popularn osebek v klasu in recimo še nikol nobenmu nism obrlna hrbta, ampak pol pa čudežno pozabjo name - kr usi po vrsti - k se gre recimo o kšni skupni zabavi etc. kaj pa vem, mogoče zato ker nism taka, da bi se izpostavlala, znala "štulit" v skupino, sam če tko pogledam pa je itak vseen, k družbe takih hinavcev pa itak ne rabm.
In short:
Osamljena? Precej.