občutek manjvrednosti

[yani]

Ojej... pa je psiholog res edina varianta? Res se mi to že dolgo dogaja, ampak do zdaj sm se ga res vedno izogibala, kolikor se je dalo...Vem, da je psiholog na napotnico zastonj, samo baje se čaka kar dolgo, če plačaš si pa hitro na vrsti. Se mi zdi, da je tako.

No, eni ste me spraševali glede staršev... No, ravno perfektnega odnosa nimamo, vendar pa se ponavadi ne kregamo. Je pa res, da že od začetka študija dalje ne živim doma in da sm šele zdaj spoznala, kako sem bila doma pravzaprav omejena, počutila sem se utesnjeno, nisem imela pač neke prave podpore pri stvareh, ki sem si jih res želela početi. No, sem slišala tud kakšno manj primerno in nespodbudno stvar zame, včasih več, včasih manj, ravno toliko, da me je prizadelo, ker sem že tako bolj občutljiva. Svojim staršem nekako ne zaupam, imamo samo neko osnovno komunikacijo, osebnih stvari jim sploh ne govorim, težav sploh ne, ker imam potem spet občutek, da mi hočejo kaj očitat. Problem je le v tem, da mi redko očitajo na glas... vse gre bolj tako... potiho in si kao mislijo svoje, včasih jim potem le kaj "uide". Redko čutim neko odobravanje, tako da jim za svoje odločitve redko povem ali pa jim povem že potem, ko sem se nekaj odločila. Ko sem bila od njih finančno odvisna, sem se dejansko morala prilagajat njim, vsiljevali so mi svoja mnenja in odločitve, kot da pač jst ne razmišljam prav. No, o takih stvareh imam sama drugačno mnjenje... po moje se človek moram malo opeči in se učiti iz izkušenj, ne? V glavnem, v procesu vzgoje nisem nikoli dobila občutka, da sem se sposobna odločati sama, da lahko resnično svobodno izbiram brez nekih prikritih pritiskov, kaj bi morala pravzaprav narediti. In še zdaj, ko sem kao samostojna, imam stalno v glavi, ali delam prav, ali bi starši to odobravali, čeprav se po drugi strani trudim, da bi mi bilo za to vseeno. Silim se res delat stvari, ki jih pač "moram" narest, ampak za vse to nimam volje, v glavi imam stalno nek prisiljen občutek, kaj bi pravzaprav morala...seveda mi stvari ne grejo najbolje in ko opazujem druge, sploh fanta, ki mi je zgled, kako se imeti rad, kako poskrbeti za svoje želje in cilje, vidim, da sm pošteno zavila s poti. Verjamem, da nekaj po lastni in nekaj po tuji krivdi. Samo ker sem sama odgovorna za svoje življenje krivde pač ne morem valiti na starše, čeprav to včasih počnem. Zamerim jim marsikaj, priznam, sploh ker se sedaj v življenju počutim nesposobno, nezmožno, da bi dosegla uspehe v stvareh, ki si jih želim. Včasih mi je grozno, ker me samo fant zna spodbujati tudi v stvareh, ki se staršem zdijo izguba časa, njemu pa se zdijo "naložba v srce". On se je tega zavedal in pri stvareh, ki so ga veselile vztrajal in si delno s tem tudi služil precej denarja... no, to je bil pač primer. Naprej je šlo samo tako, da se jaz počutim neumno, ker mi gre vse počasi, ker delam napake, na koncu pa sem se začela primerjati dokler ni prišlo do tega, kar sm napisala v prvem postu.

[trapa]

Psiholog ni plačljiv, prav tako psihiater ne. Spadala naj bi pod osnovno zdravstveno zavarovanje.
Poveš osebni zdravnici, da imaš določene težave in jo prosiš, da ti napiše napotnico. Predlagam psihologa, saj naj bi psihiater zdravil predvsem s pomočjo zdravil. Psiholog pa s pogovorom.

Za globje težave pa naj bi bil priporočljiv psihoterapevt, ki pa je plačljiv.

Se strinjam. Pa čakalna doba za psihologa ni dolga. Načeloma si lahko v ordinaciji že v roku enega tedna.


Psiholog seveda ni edina rešitev. Je pa zagotovo dolgoročna in dobra rešitev. Zakaj bi se ga človek bal? Ker ni bil "dovolj močen", da bi se sam zvlekel iz dreka? Ko mamo angino je pa čisto normalno it po antibiotike in se pokazat zdravniku? Zakaj nismo takrat "dovolj močni", da bi se sami pozdravli?

Po mojih izkušnjah je tako, da je opaziti, da toneš prvi korak. Potem je dobro ugotoviti zakaj in iz kje izvira. Potem upalit mogoče trening avtosugestije pa magari nekaj dobre literature (Sanja Rozman s svojo Peklensko gugalnico zadene skoraj vsako dekle v njeno bistvo). Če vidiš, da si še vedno v začaranem krogu in se ga želiš rešit, je edina rešitev (v kolikor hočeš rešitev takoj) psiholog. Če ne lahko 20 let čakaš na break thru moment, pa še pol je vprašanje, če se boš zavedal kaj si pravkar doživel....

[Horus]

Uživajte še naprej Lep pozdrav od Horusa

[ThisTooShallPass]

Mene pa muči en drug problem..

Sama zase vem, da sm preveč občutljiva, ljubosumna, zakompleksana, nesamozavestna, plašna in sramežljiva in bi to rada popravila, ampak lažje je reči kot naredit.V družbi nisem plašna, sem med tihimi, a ni krize, sem pa blazno kadar sm v družbi fanta ki mi je všeč.

Tudi jaz sem njemu všeč in sva že bila na nekaj zmenkih, slišiva / vidiva se vsaki dan, poznava se že dolgo, a prej ni bil samski.Je tud precej starejši od mene, a mene to sploh ne moti.Problem je, da imam jaz v glavi celi čas, da je on zame predober, češ kaj on sploh počne z mano, saj sem neizkušena, ful mlajša od njega, čisto povprečna, nezanimiva, on pa "mr. hot guy".Namreč on res izgleda blazno dobro in mi je noro privlačen.Ampak se poleg njega nikakor ne morem sprostit, ker se vedno sekiram, kak zgledam, se trudim bit čim boljša a mi nikoli ne uspe dosečt lastnih kriterijev, kakšna naj bi bila, celi čas sm pod pritiskom glede izgleda, do njega pa imam skoz distanco, saj se bojim, da bi se prehitro navezala, ker imam v glavi, da se me bo on itak naveličal takoj, ko bo videl, da si nisva enakovredna.Ker nimam pojma, kaj vidi na meni, in se bojim navezat, ker vem da bi mi bilo potem preveč težko.On si misli o meni same lepe stvari, vsaj pravi tako, ampak če jaz ne mislim tako, se ne bom počutla nič boljše, če mi bo "umetno" skušal dvignit samozavest.
Sama sem popolnoma neizkušena, moj prvi poljub je bil z njim (pa še to na njegov povod, za vse da on povod), pa še to se tega blazno skušam izogibat, ker imam občutek da ne znam, poleg vsega pa sm še tako živčna, da čist zamrznem in tisti trenutek mi je potem fajn (naj bi bila še tak zanič, bi mi blo super ker je z njim), sm cela blažena, ampak čez par ur se pa blazno sekiram da nisem za nikamor.Ne morem se otrest tega občutka manjvrednosti od njega, da on obvlada, je starejši, zrelejši, jaz pa skušam nekak skup spravit se in dat kaj od sebe, čeprav vedno zabluzim.In že večkrat me je prijelo, da bi mu pač rekla, da to ni to in da nočem nadaljevat, ampak vem da bi zavrgla tako dobro šanso, ker je tip res fantastičen, najboljše kar bi si lahk želela, ker ni on kriv nič, jaz vem da se bom v njega zatreskala če bo šlo tak dalje, ker ga že zdaj pogrešam ko se ne vidiva kaki dan in ogromno razmišljam o njem, ampak preprosto strah me je vsega skupaj - takoj ko vidim, da začenjam nekaj čutit do njega me popade panika in na vsako silo hočem nardit neko distanco med nama, ker mam nekak črn scenarij v glavi in si ne upam tvegat, sploh če me muči to, da je že vse skupaj vnaprej obsojeno na propad - on je super, jz povprečna.Preprosto si zasluži boljšo kot sem jaz.Jaz bi skoz visela na njem, ker mi je res noro dober, ampak si ne upam, potem pa se obnašam do njega kot da mi je popolnoma ravno in kot popolnoma hladna oseba, čeprav SPLOH nisem taka, ampak si ne upam prva ga zažvalit, objet, karkoli, samo čakam če bo kaj od njega, kar verjamem da je NADLEŽNO.In potem skoz iščem neke znake "joj se že obnaša do mene kot da mu je vseeno, ziher je kero drugo spoznal, ziher mu postaja jasno da sm kr ena" in to zarad najbolj banalnih stvari, če mi npr. ne odpiše takoj ali pa mu morm prva pisat al pa za take malenkosti .V glavi razmišljam, da je z mano samo zato, ker sem "pri roki", od začetka sem bila celo mnenja, da se mogoče norčuje iz mene, ker je prelepo vse skupaj da bi blo res.

Mogoče malo zmedeno vse skupaj, ampak zarad mojih kompleksov, slabe samozavesti nočem zasrat si take dobre šanse.In sem bila že parkrat tako slabe volje, da bi mu najrajši rekla, da naj me kaki mesec pusti na miru, da se spravim skupaj, potem pa sva lahko prijatelja, ker si zasluži boljšo, neko hudo mačko, ki bo poleg vsega tud bolj izkušena in bo dejansko mel kaj od nje in predvsem tako, ki bo zaupala v sebe in ne je ne bo dušilo vprašanje "kaj pa če spozna kero drugo, boljšo, lepšo od mene?" ker bo prepričana vase.Ker nimam vesti, da bi mu to delala - bla z njim, pa se obnašala tak hladno do njega, poleg vsega pa še sama sebe tak na smrt sekirala in se obnašala čudno do njega in se samo cmerla cele dneve.Ker mu res privoščim najboljše, ker je krasen fant.In bi bila z največjim veseljem z njim, hvaležna da mi je dal šanso.

Kaj naj naredim? Poskušam se otrest teh slabih misli (kar ne verjamem da bo šlo, ker se ne morem na silo sprostit, razen če se za vsak koma napijem), mu naj povem da sem pač mnenja da je predober zame in da mislim da to ne bo šlo, naj samo končam vse skupaj in mu niti povem ne zakaj? Za zadnjo stvar nimam srca, ker se res trudi za mene, ko vidi da sm živčna, ne sili v mene, vedno me vpraša če me lahko objame ipd, in imam res slabo vest, ker je tak fajn do mene jaz pa kr nekaj.Ko sem z njim res uživam, ko pa sem sama se pa ful zasekiram, kolko je boljših/lepših od mene, on je pa z mano, za kaj vse ga prikrajšam s tem, ker sama nimam pospravljeno v glavi in izpadem tak hladna.Kakšen nasvet? Po eni strani se bojim, da bi ga če mu povem, da je predober zame, sama "opozorila" na to (kot recimor če jamramo o svojih napakah ljudje takoj postanejo pozorni na njih).Ker bi res rada bla z njim, ampak imam slabo vest, ker se obnašam do njega kot da mi je vseeno, kot da mi ni všeč, on se pa trudi pa čeprav mi je blazno všeč.Strah me je, da ga bo začela moja neizkušenost motit, da bo nehal me videt tako kot me vidi sedaj, da bo razočaran nad mano.Ponavadi ko je kazalo, da imam pri katerem fantu šanse sem "pobegnila" še preden je do česarkoli prišlo, tokrat pa res ne bi rada, ker bi si po moje očitala še celo življenje.Popolnoma sm razdvojena, na eni strani bi blazno rada bla z njim, na drugi strani pa je v vsakem primeru predober in si zasluži boljšo. Ampak kak celotno situacijo najboljše rešit?

Hvala za vsak nasvet

[*srčica*]

in kaj po tvoje pomeni boljša? In kaj misliš da je njemu všeč?
Ja če je starejši je dokaj normalno da ma več izktušenj, ti jih boš pa še pridobila. Glede na to, da je on prvi s kerim si se poljubila, ne moreš niti vedet, če se on res tok dobr poljublja, če pa še nisi mogla z nikomur primerjat. Mogoče mu je pa všeč tvoja nedolžnost, sramežljivost...pazi samo da te nebi izkoristu, ker nekateri majo hobi zapeljevat mlajše neizkušene punce da si napumpajo ego...
Kok si pa stara? Ker pri svojih 15ih letih sm bla tut js grozno zakompleksana, če bi se dalo bi spremenila vse na sebi, hotla sm bit popolnost na nogah...sam tega pač ni.
Preveč ga idealiziraš, s tem pa sebi še povečuješ komplekse. Do njega se obnaši kot do kolega, probi se nakak sprostit, sam za to ni nekega univerzalnega recepta...
Lahko ti pa povem, da dokler boš tko gledala nase, bo vsak ki bo mel 5 minut časa pometal s tabo..

[ThisTooShallPass]

[Horus]

Uživajte še naprej Lep pozdrav od Horusa

[ThisTooShallPass]

Hvala

Čeprav bolj berem po netu, več cvetk najdem v stilu " ne neizkušenim puncam, ne devic, te so za srednješolce, kaj vse si boste nakopali z neizkušeno" bla bla bla.A je to res taki greh? Če si brez izkušenj?

[*srčica*]

Nikol ne reč nobenmu da si zasluži bolšo!!! Lahko mu mogoče poveš za svojo nesigurnost, ker je zate še vse bolj "novo", kej v tem smislu, nikol pa ne ponižuj same sebe!
Ti si res ekstremno nesamozavestna, pa zgleda še sociofobična, ker se tok bojiš osmešit, te je sram pred množico... Vse je samo v tvoji glavi. V tvojem primeru ti resnično priporočam kakšno knjigo v zvezi s samopodobo in obisk psihologa.
Sramote si človek naredi še pa još, to je sestavni del lajfa. Če boš mela v glavi za vsako stvar ki jo boš nardila da si lahko nardiš sramoto, je najboljš da si 24/7 zaprta v sobi, samo tko se ji lahko izogneš.
sicer si pa preveč samokritična, ker to da bi se odprla tipu(ne govorim o čustvenih izlivih) baš ni neka sramota, ampak neki čist človeškega.
Te po eni strani razumem, ker sm mela kot najstnica podobne, samo ne tok izrazite probleme in zato tut vem da ti nobena stvar ki ti jo govorimo ne bo bistveno pomagala. do tega prideš nekako sam, čeprav bi blo pri tebi smiselno da bi obiskala psihologa, ki ti bo bistveno bolj pomagal kot mi tu.

[*srčica*]

Hvala

Čeprav bolj berem po netu, več cvetk najdem v stilu " ne neizkušenim puncam, ne devic, te so za srednješolce, kaj vse si boste nakopali z neizkušeno" bla bla bla.A je to res taki greh? Če si brez izkušenj?

potem pa naj si dobijo staro prostitutko, ta bo zihr dost izkušena
Niso vsi taki, tipom ponavadi več pomeni da bejba ni mela celga kardela za sabo. Neizkušen je bil pa enkrat vsak, in ne to NI greh! zakaj bi bil?
Sploh se pa ne ozeri na neko šopirjenje tipov, k neki brezveze bluzijo.
Če pa to reče mal starejši tip, je pa dokaj normalno da bo cilu bolj na svojo starostno skupino, se pravi ženske ki že majo neki izkušenj za sabo. Zdj je pa tut odvisno na kero starostno skupino ti cilaš...

[ThisTooShallPass]

se strinjam.

[*srčica*]

ojoj, kaj te briga kaj piše nek novinar...mediji so iz dneva v dan večji podn, rabjo neki da pritegnejo in ko pametnih stvari zmanka začnejo pisat čiste gluposti...to je njegovo mnenje, ki pa ne izraža mnenja celotne moške populacije.
Je pa res, da novinarji tut ne morejo vedet, da bojo njihovi članki na nekoga tok negativno vplivu, tuki je krivo bolj tvoje dojemanje, kar prebereš vzemi bolj z rezervo.
Ne delat stvari za kere misliš da jih moreš, da boš kobajagi sprejemljiva folku.

[Horus]

Uživajte še naprej Lep pozdrav od Horusa

[yani]

O, ti drago dete ... welcome to th club!

ThisTooShallPass, ja, evo mene... sm bla na istem in prokleto žal mi je, da nism izkoristla šanse, ker sem bila sramežljiva. No, probleme sem imela resne, to sm na žalost ugotovila šele bistveno kasneje...
Lej, fant pri 26 je po moje že dovolj zrel, da razmišlja resno, ne samo v smislu izkoriščanja deklet. Ni nujno, je pa zelo možno in upam, da je tako. Si povprečna. Ja, jst tud. Pa to ne pomeni, da ne moreš bit zanimiva. Nekaj na tebi je zaihr tud lepo in človeka pritegne. Povprečnost je relativna, a ne?
Vsi smo lahko povprečni, sam vsi smo tud različni.

Vem, da te je strah, dobr vem, kaj razmišljaš... ni vredno... edina možnost je, da zaupaš vase in se prepustiš temu fantu. Slej ko prej to bo reku, da si najlepša, kakršna pač si... nepokvarjena, občutljiva dušica, malo sramežljiva. Vrjetno mu je všeč prav to, da ne greš kar z vsakim. Meni tako razmišljanje absolutno ni pomagalo, dokler nism spoznala sedanjega fanta, ki mi pogosto pove, kako sem super in vse ostalo. Pa mi očitno še ne pomaga. Sama si že prav ugotovila, da ti lahko ves čas govori, kako perfektna si, pa tega ne boš verjela. Draga moja, če ti tega ne bi govoril ravno ON, potem ti res ni treba vrjet!

Horus, tebi pa pohvale za to pisanje! Vsaj meni je pomagalo malo razmislit!

[Cherry24]

js mam sam ta problem večkrat,da mi ni jasno kaj z mano počne.prej je mel pred mano en kup punc,vse so ble wanna be hude,postavne najbl....js sm pa čis ena povprečna,nism nuben model,mam kšno kilo preveč kokr bi blo treba...in pol mi ni jasn zakaj js,če ma tok bolše izbire...bedno,vem:) drgač nimam problemou s samozavestjo,sam full odptr in komunikativen tip človeka...sam tko...pr temu zdej mam pa skoz te misli u glav:/