občutek manjvrednosti
Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine
- yani
- Sramežljivka
- Prispevkov: 10
- Na forumu od: 22. 12. 2008
Napisal/-a yani » 11. Mar. 2009 10:20
Ojla!
Podobne teme na žalost nism našla, tako da sem se odločila, da odprem kar novo...
V glavnem, moj problem je občutek manjvrednosti v primerjavi z mojim fantom. Na videz je vse idealno. Razmeva se super, od njega imam ogromno podpore, predvsem moralne, pomaga mi pa še pri marsičem... je pač eden redkih, ki mu dejansko zaupam skoraj vse. Skoraj, ja. Ve, da imam nizko samozavest, ampak ker sem dejansko do ljudi zelo pozitivna, prijetna, nasmejana, vrjetno ne opazi, da je to samo neke vrste krinka, samoobramba, da mi ni treba kazati tistega mojega ranljivega obraza. Več kot to, da nism samozavestna, mu ne morem priznat, kr preveč boli. Nizka samozavest in slaba samopodoba sta pri meni prisotni že blazno dolgo in napredujem počasi... v zadnjem času pa se mi zdi, da zaradi njega to še večkrat pride na dan. Pa mi nikoli nič slabega ne reče, me ne ponižuje ali kakorkoli. Od njega dobim res samo pozitivne misli, ker je sam zelo samozavesten, optimist, pozitivna oseba, ki mu dejansko uspe, karkoli si zamisli. Enostavo mu gre vse super. In jaz, ki sm že tako nagnjena k temu, da se nekako ves čas primerjam, sm začela to delat tudi z njim... on dela magisterij, začel je novo službo, v kateri se zaenkrat super počuti, vse je zaenkrat superca. Jst pa končujem diplomo na študiju, ki mi je bil na začetku zanimiv, sedaj ga končujem z muko, ker se tu sploh ne najdem. Ne da ne zmorem, ampak nimam volje, ne počutim se sposobna... potem pa pogosto dobim občutek, da mi pravzaprav ne uspe nobena stvar, da se vedno odločim narobe, da sploh ne vem, kaj zares hočem...
Ja, mogoče je vse to zmedeno, ampak po pravici povedano, se trudim nekako izkopat iz tega in ne vem, kako naj razmišljam, da ne uničim zaenkrat tako lepega odnosa zaradi moje slabe samopodobe. Trudim se razmišljat pozitivno, samo vedno večkrat me takole zvije, da nism dovolj dobra zanj, da si zasluži boljšo, da si zasluži več. Tega mu nočem povedati, ker mi sam prizna, da ga osrečujem, da je rad z mano. In ravno zato bi rada našla kaj več pozitivnega v sebi. Ker trenutno nism zadovoljna s tem, kar sem in iščem samo izgovore, da mi nečesa ni treba, iščem primerjave (z drugimi in z njim), da se tunkam v blato... po domače povedano... In to gre že meni na živce. Vse take stvari tiščim v sebi in ne morem povedat. Boli pa vedno bolj. Ne znam zamenjat negativnih misli s pozitivnimi ali pa te še prehitro odidejo stran...
A bo kakšna spodbudna beseda zame? Mogoče rabim samo brco v rit, kaj vem.
Hvala.
Podobne teme na žalost nism našla, tako da sem se odločila, da odprem kar novo...
V glavnem, moj problem je občutek manjvrednosti v primerjavi z mojim fantom. Na videz je vse idealno. Razmeva se super, od njega imam ogromno podpore, predvsem moralne, pomaga mi pa še pri marsičem... je pač eden redkih, ki mu dejansko zaupam skoraj vse. Skoraj, ja. Ve, da imam nizko samozavest, ampak ker sem dejansko do ljudi zelo pozitivna, prijetna, nasmejana, vrjetno ne opazi, da je to samo neke vrste krinka, samoobramba, da mi ni treba kazati tistega mojega ranljivega obraza. Več kot to, da nism samozavestna, mu ne morem priznat, kr preveč boli. Nizka samozavest in slaba samopodoba sta pri meni prisotni že blazno dolgo in napredujem počasi... v zadnjem času pa se mi zdi, da zaradi njega to še večkrat pride na dan. Pa mi nikoli nič slabega ne reče, me ne ponižuje ali kakorkoli. Od njega dobim res samo pozitivne misli, ker je sam zelo samozavesten, optimist, pozitivna oseba, ki mu dejansko uspe, karkoli si zamisli. Enostavo mu gre vse super. In jaz, ki sm že tako nagnjena k temu, da se nekako ves čas primerjam, sm začela to delat tudi z njim... on dela magisterij, začel je novo službo, v kateri se zaenkrat super počuti, vse je zaenkrat superca. Jst pa končujem diplomo na študiju, ki mi je bil na začetku zanimiv, sedaj ga končujem z muko, ker se tu sploh ne najdem. Ne da ne zmorem, ampak nimam volje, ne počutim se sposobna... potem pa pogosto dobim občutek, da mi pravzaprav ne uspe nobena stvar, da se vedno odločim narobe, da sploh ne vem, kaj zares hočem...
Ja, mogoče je vse to zmedeno, ampak po pravici povedano, se trudim nekako izkopat iz tega in ne vem, kako naj razmišljam, da ne uničim zaenkrat tako lepega odnosa zaradi moje slabe samopodobe. Trudim se razmišljat pozitivno, samo vedno večkrat me takole zvije, da nism dovolj dobra zanj, da si zasluži boljšo, da si zasluži več. Tega mu nočem povedati, ker mi sam prizna, da ga osrečujem, da je rad z mano. In ravno zato bi rada našla kaj več pozitivnega v sebi. Ker trenutno nism zadovoljna s tem, kar sem in iščem samo izgovore, da mi nečesa ni treba, iščem primerjave (z drugimi in z njim), da se tunkam v blato... po domače povedano... In to gre že meni na živce. Vse take stvari tiščim v sebi in ne morem povedat. Boli pa vedno bolj. Ne znam zamenjat negativnih misli s pozitivnimi ali pa te še prehitro odidejo stran...
A bo kakšna spodbudna beseda zame? Mogoče rabim samo brco v rit, kaj vem.
Hvala.
-
trapa - Kofetarica
- Prispevkov: 973
- Na forumu od: 12. 8. 2005
- Kraj: Koper
Napisal/-a trapa » 11. Mar. 2009 10:57
Imam občutek, da se samozaničuješ. Ni problem samo tvoja nizka samopodoba, ampak tudi to, da čeprav bi se lahko primerjala s slabšimi in imela občutek, da "ti ne gre niti tako slabo", tega ne počneš. Raje gledaš za "boljšimi".
Se to vleče od nekdaj ali samo v zadnjem času?
Si pomislila, da bi obiskala kakega psihologa? Lih tolko, da bi nekomu, ki te razume povedala kaj te muči. Znal bi ti "pristavit ogledalo", da bi se vidla v drugačni loči, mogoče bi ti nakazal iz kje izvira in kje je rešitev....
V kolikor se slabo počutiš samo v zadnjem času, je rešitev samo 1 korak stran. Začni se ukvarjat s športom, ki te veseli. Vrzi se v celoti v diplomo in diplomiraj tako hitro, da boš vse presenetila. Enkrat, ko narediš samo 1 stvar, ki te razveseli, pozitivne izkušnje samo sledijo. Ker te nekaj potegne iz začaranega kroga in je svet lepši.
Če pa je tvoj roblem dlje trajajoč in imaš občutek, da te ne more prav nič razveselit, obstaja verjetnost, da je to tudi res. V takem primeru bi zate bila rešilna bilka psiholog (in ne psihiater. Ne potrebuješ zdravil. Potrebuješ samo strokovnjaka, ki te bo poslušal)
Se to vleče od nekdaj ali samo v zadnjem času?
Si pomislila, da bi obiskala kakega psihologa? Lih tolko, da bi nekomu, ki te razume povedala kaj te muči. Znal bi ti "pristavit ogledalo", da bi se vidla v drugačni loči, mogoče bi ti nakazal iz kje izvira in kje je rešitev....
V kolikor se slabo počutiš samo v zadnjem času, je rešitev samo 1 korak stran. Začni se ukvarjat s športom, ki te veseli. Vrzi se v celoti v diplomo in diplomiraj tako hitro, da boš vse presenetila. Enkrat, ko narediš samo 1 stvar, ki te razveseli, pozitivne izkušnje samo sledijo. Ker te nekaj potegne iz začaranega kroga in je svet lepši.
Če pa je tvoj roblem dlje trajajoč in imaš občutek, da te ne more prav nič razveselit, obstaja verjetnost, da je to tudi res. V takem primeru bi zate bila rešilna bilka psiholog (in ne psihiater. Ne potrebuješ zdravil. Potrebuješ samo strokovnjaka, ki te bo poslušal)
Imaš, da me vikaš!
- yani
- Sramežljivka
- Prispevkov: 10
- Na forumu od: 22. 12. 2008
Napisal/-a yani » 11. Mar. 2009 11:36
Ja, samo bo vrjetno res to, da se samozaničujem. Vedno sem našla nekaj, da sm rekla, da sm slaba in nism našla toliko moči, da bi to pregnala stran. No, to se vleče že precej dolgo. Začela sm se že ukvarjat s športom pred nekaj leti, tečem, kolesarim, planinarim, se ukvarjam s slikanjem, fotografijo, vse samo zato, da bi se nekako zamotila. Ampak občutek je na koncu isti... ne znam se pohvalit za majhne stvari. Ja, že veliko sm prebrala na to temo in verjetno bi mi psiholog prišel prav. Ampak po drugi strani se k njemu ne upam... spet se mi zdi, da ga pa v bistvu sploh ne potrebujem, da se mi vse samo zdi, da se ne znam "vzet v roke" in se odločno spoprijet s stvarmi... Sploh ne vem, kam naj se še obrnem... ker me je po drugi strani dejansko strah spoprijemat se s temi stvarmi. Verjetno bi na plan prišlo še kaj, kar je vzrok vsemu temu.
Sama sem poskušala že veliko, ampak sedaj postaja vedno težje, ko gledam fanta, ki dejansko živi tako, kot si želi, uspešno in samozavestno, jst pa tega ne znam in se samo vrtim v krogu. Zato tudi vidim, da bo nekaj treba ukrenit, ker tako večno ne bom mogla.
Sama sem poskušala že veliko, ampak sedaj postaja vedno težje, ko gledam fanta, ki dejansko živi tako, kot si želi, uspešno in samozavestno, jst pa tega ne znam in se samo vrtim v krogu. Zato tudi vidim, da bo nekaj treba ukrenit, ker tako večno ne bom mogla.
-
Moa - Sramežljivka
- Prispevkov: 53
- Na forumu od: 20. 5. 2007
- Kraj: Nekje na Štajerskem
Napisal/-a Moa » 11. Mar. 2009 11:37
Yani, imaš SUPER moškega, ki te podpira, te ima rad, te obožuje, lahko mu zaupaš, je pameten, izobražen in verjetno tudi lep. Preveč ljudi je nesrečnih glede tega.
Imaš skoraj končan faks (ki pa ti žal več ne leži). Naredi ga do konca, diplomiraj, kasneje še vedno lahko delaš nekaj podobnega svoji izobrazbi ali čist nekaj drugega. Ni rečeno, da pa moraš v življenju delat točno to in to.
Se mi pa zdi, da ta tvoja samopodoba izvira iz otroštva. Sta bila brat/sestra vedno boljša od tebe v očeh staršev? Si pogrešala ljubezen staršev, si bila potisnjena v ozadje?
Imam kolegico, ki jo mati non stop primerja z otroci od sodelavk. "Pa Lidija je že končala šolo, ti pa ne" in "Jernej si je kupil stanovanje, ti pa nič",...Se pravi, ne najde v njej nič lepega. A ko sodelavki umre sin zaradi overdoze, pa je tiho kot rit. Morala bi bit srečna, da se ji hčera ne fiksa, čeprav še ni dokončala šole in še vedno živi pri njej. Mogoče je malo off topic, pa vendar.
Ne primerjaj se z drugimi, si kakšna si, na fanta pa bodi ponosna, da je magistriral in ima dobro službo. Tudi ti jo boš nekoč imela. Najdi pogum in napiši diplomo. Pa malo manj politike in večernih poročil, če te slučajno to spravlja v slabo voljo glede prihodnosti.
Srečno.
Imaš skoraj končan faks (ki pa ti žal več ne leži). Naredi ga do konca, diplomiraj, kasneje še vedno lahko delaš nekaj podobnega svoji izobrazbi ali čist nekaj drugega. Ni rečeno, da pa moraš v življenju delat točno to in to.
Se mi pa zdi, da ta tvoja samopodoba izvira iz otroštva. Sta bila brat/sestra vedno boljša od tebe v očeh staršev? Si pogrešala ljubezen staršev, si bila potisnjena v ozadje?
Imam kolegico, ki jo mati non stop primerja z otroci od sodelavk. "Pa Lidija je že končala šolo, ti pa ne" in "Jernej si je kupil stanovanje, ti pa nič",...Se pravi, ne najde v njej nič lepega. A ko sodelavki umre sin zaradi overdoze, pa je tiho kot rit. Morala bi bit srečna, da se ji hčera ne fiksa, čeprav še ni dokončala šole in še vedno živi pri njej. Mogoče je malo off topic, pa vendar.
Ne primerjaj se z drugimi, si kakšna si, na fanta pa bodi ponosna, da je magistriral in ima dobro službo. Tudi ti jo boš nekoč imela. Najdi pogum in napiši diplomo. Pa malo manj politike in večernih poročil, če te slučajno to spravlja v slabo voljo glede prihodnosti.
Srečno.
-
taššek - Sramežljivka
- Prispevkov: 81
- Na forumu od: 11. 5. 2008
- Kraj: okolica Ptuja (Spuhlja)
Napisal/-a taššek » 11. Mar. 2009 11:44
trapa napisal/-a:Imam občutek, da se samozaničuješ. Ni problem samo tvoja nizka samopodoba, ampak tudi to, da čeprav bi se lahko primerjala s slabšimi in imela občutek, da "ti ne gre niti tako slabo", tega ne počneš. Raje gledaš za "boljšimi".
Se to vleče od nekdaj ali samo v zadnjem času?
Si pomislila, da bi obiskala kakega psihologa? Lih tolko, da bi nekomu, ki te razume povedala kaj te muči. Znal bi ti "pristavit ogledalo", da bi se vidla v drugačni loči, mogoče bi ti nakazal iz kje izvira in kje je rešitev....
V kolikor se slabo počutiš samo v zadnjem času, je rešitev samo 1 korak stran. Začni se ukvarjat s športom, ki te veseli. Vrzi se v celoti v diplomo in diplomiraj tako hitro, da boš vse presenetila. Enkrat, ko narediš samo 1 stvar, ki te razveseli, pozitivne izkušnje samo sledijo. Ker te nekaj potegne iz začaranega kroga in je svet lepši.
Če pa je tvoj roblem dlje trajajoč in imaš občutek, da te ne more prav nič razveselit, obstaja verjetnost, da je to tudi res. V takem primeru bi zate bila rešilna bilka psiholog (in ne psihiater. Ne potrebuješ zdravil. Potrebuješ samo strokovnjaka, ki te bo poslušal)
se podpišem
Verjetno bi ti res pomagalo da se komu zaupaš na štiri oči, kakšnemu strokovnjaku ali pa komu ki mu zaupaš.. Tudi jaz sem imela takšne probleme , s tem da so jih pri meni opazili starši in ker se z njimi nisem hotela o tem pogovarjat so me peljali k psihologu.. In ja res mi je pomagalo.. Še toliko slabše se počutiš zaradi tega ker vse držiš v sebi... Le z besedo na dan punca povej nekomur svoje probleme in jih probaj čim prej rešit. Verjemi takrat se boš dosti bolje počutila Oglasi se še kaj da bomo videli kako ti gre * you are like a dRug to me, like my own personaL brand oF heroin !
-
iluzija - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1011
- Na forumu od: 9. 3. 2007
Napisal/-a iluzija » 11. Mar. 2009 12:07
Delno se najdem v tem. Sicer ne v taki meri, da bi me nevemkako obremenjevalo, ampak vsake toliko me pa špikne. Fant dobi, v kar se zapiči, je relativno uspešen pri svojih projektih, ima neverjetno sposobnost vključevanja in kasneje tudi sijanja v družbi... Jaz pa se počutim manjvredno, nesamozavestno, nesposobno etc., njegovi uspehi in znanja pa me še dodatno... Poteptajo. Zavedam se, da moram obvezno graditi na sebi sama, ne oziraje se na ljudi okoli mene oz. s tem, da so mi ti ljudje le vzpodbuda in ne nekaj, kar bi me še dodatno zaviralo.
Je pa nekaj res - raje imam uspešnejšega, bolj pametnega, bolj sposobnega fanta od mene, kot pa manj... Mislim, da sem v tem smislu raje "podrejena", ker rada občudujem in se rada od njega kaj naučim. Itak vem, da ga na nekem drugem področju lahko tudi jaz naučim, ampak se mi zdi, da za moja znanja on nima ravno velikega interesa (čeprav sem opazila, da je nekaj začel zelo cenit pri meni in me vse pogosteje prosi za pomoč na tem področju.. Ah, postajam naduta
).
Je pa nekaj res - raje imam uspešnejšega, bolj pametnega, bolj sposobnega fanta od mene, kot pa manj... Mislim, da sem v tem smislu raje "podrejena", ker rada občudujem in se rada od njega kaj naučim. Itak vem, da ga na nekem drugem področju lahko tudi jaz naučim, ampak se mi zdi, da za moja znanja on nima ravno velikega interesa (čeprav sem opazila, da je nekaj začel zelo cenit pri meni in me vse pogosteje prosi za pomoč na tem področju.. Ah, postajam naduta
).- Gost
Napisal/-a Gost » 11. Mar. 2009 13:45
Jaz delam takole:
1. Ko me zalijejo negativne misli, se (če se le da) v sebi umirim in vklopim detektor realnosti - sem izjemno občutljiva, sanjavo naravnana, malo egoistična, zahtevna, perfekcionistična, nagnjena k primerjanju z drugimi na vseh mogočih področjih. No, ko se začnejo tovrstni popadki, se zavestno kontroliram in ustavljam misli.
2. Pomaga mi pisanje dnevnika. Že tako zelo rada pišem, dnevnik je tukaj samo ključ, do tega, da programiram svoje misli na druge frekvence - ko imam ideje o sebi kot slabi, neuspešni, grem pisat, dam ven in si vmes zapisujem kontra argumente. Če si neki trenutek mislim, da mi v življenju sploh nič ni uspelo, zapišem oz. se spomnim na vse tisto, kar mi je. Potem sicer ugotovim, da doseženih uspehov sploh ne vidim kot uspehe, ker stremim k nečemu drugemu in ker nimam pojma k čemu, skozi pisanje nekako odkrivam, kaj točno se mi plete po glavi. Med pisanjem sem sama, nihče ne komentira, nikomur mi ni treba česarkoli razlagati, zagovarjati svojega mnenja, skratka jaz sem se zelo zelo našla v tem, čeprav to ni edina rešitev. Omili 'simptome', ko si v negativnem zanosu, ker se na tak način umiriš.
3. Ugotovi, kaj bi sploh rada. Bi bila rada najboljša na točno določenem področju? Kakšne so možnosti za to - realne? Kaj moraš narediti, da boš to dosegla? Postavi si cilje. Majhne cilje, velike cilje. Začni pri malih in se v primeru, da jih dosežeš, nauči pohvaliti samo sebe. Ne pričakuj zunanje pohvale ali nagrade - tvoje zadovoljstvo naj bo samo tvoje, notranje. Okolica slej ali prej tako ali tako vidi, da napreduješ, brez skrbi.
4. Sprijazni se z dejstvom, da bo vedno obstajal nekdo, ki bo boljši, sprijazni se s samo sabo in spremeni pri sebi tisto, kar se spremeniti da. Če se ne da, ker je del tvoje osebnosti, ne jokaj in analiziraj, ampak se nauči s tem funkcionirati na kar se da zadovoljiv način.
Skratka - ne jokat, ne stokat, ne se zapirati vase, ne iskati potrditve v drugih, ne obračati besed in dejanj drugih v smer, ki ti bo dala potrditev za to, da si zares slaba, ampak dojemi sebe kot projekt. Izstopi iz sebe, nehaj se ves čas ozirati samo nase v smislu negative, ampak bodi sama svoj 'trener', opazuj se, spoznavaj reakcije, postavi si cilje, ne prepusti se pasivnosti in samopomilovanju. Seveda pridejo trenutki, ko se počutiš kot kup dreka, a večino časa se da preživeti v nekem ravnovesju - eni se moramo za to pač bolj potruditi kot drugi, kar pa ne pomeni, da smo slabši, neuspešni, pesmisti ipd.
p.s.: Bodi ponosna na fanta, nauči se kaj od njega
1. Ko me zalijejo negativne misli, se (če se le da) v sebi umirim in vklopim detektor realnosti - sem izjemno občutljiva, sanjavo naravnana, malo egoistična, zahtevna, perfekcionistična, nagnjena k primerjanju z drugimi na vseh mogočih področjih. No, ko se začnejo tovrstni popadki, se zavestno kontroliram in ustavljam misli.
2. Pomaga mi pisanje dnevnika. Že tako zelo rada pišem, dnevnik je tukaj samo ključ, do tega, da programiram svoje misli na druge frekvence - ko imam ideje o sebi kot slabi, neuspešni, grem pisat, dam ven in si vmes zapisujem kontra argumente. Če si neki trenutek mislim, da mi v življenju sploh nič ni uspelo, zapišem oz. se spomnim na vse tisto, kar mi je. Potem sicer ugotovim, da doseženih uspehov sploh ne vidim kot uspehe, ker stremim k nečemu drugemu in ker nimam pojma k čemu, skozi pisanje nekako odkrivam, kaj točno se mi plete po glavi. Med pisanjem sem sama, nihče ne komentira, nikomur mi ni treba česarkoli razlagati, zagovarjati svojega mnenja, skratka jaz sem se zelo zelo našla v tem, čeprav to ni edina rešitev. Omili 'simptome', ko si v negativnem zanosu, ker se na tak način umiriš.
3. Ugotovi, kaj bi sploh rada. Bi bila rada najboljša na točno določenem področju? Kakšne so možnosti za to - realne? Kaj moraš narediti, da boš to dosegla? Postavi si cilje. Majhne cilje, velike cilje. Začni pri malih in se v primeru, da jih dosežeš, nauči pohvaliti samo sebe. Ne pričakuj zunanje pohvale ali nagrade - tvoje zadovoljstvo naj bo samo tvoje, notranje. Okolica slej ali prej tako ali tako vidi, da napreduješ, brez skrbi.
4. Sprijazni se z dejstvom, da bo vedno obstajal nekdo, ki bo boljši, sprijazni se s samo sabo in spremeni pri sebi tisto, kar se spremeniti da. Če se ne da, ker je del tvoje osebnosti, ne jokaj in analiziraj, ampak se nauči s tem funkcionirati na kar se da zadovoljiv način.
Skratka - ne jokat, ne stokat, ne se zapirati vase, ne iskati potrditve v drugih, ne obračati besed in dejanj drugih v smer, ki ti bo dala potrditev za to, da si zares slaba, ampak dojemi sebe kot projekt. Izstopi iz sebe, nehaj se ves čas ozirati samo nase v smislu negative, ampak bodi sama svoj 'trener', opazuj se, spoznavaj reakcije, postavi si cilje, ne prepusti se pasivnosti in samopomilovanju. Seveda pridejo trenutki, ko se počutiš kot kup dreka, a večino časa se da preživeti v nekem ravnovesju - eni se moramo za to pač bolj potruditi kot drugi, kar pa ne pomeni, da smo slabši, neuspešni, pesmisti ipd.
p.s.: Bodi ponosna na fanta, nauči se kaj od njega
- Mahagonij
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 2523
- Na forumu od: 24. 11. 2005
- Kraj: LJ
Napisal/-a Mahagonij » 11. Mar. 2009 20:19
Quick question: kaksen odnos so imeli starsi do tebe, ko si odrascala? So te veliko kritizirali in malo dali na tvoje uspehe?yani napisal/-a:Ja, samo bo vrjetno res to, da se samozaničujem. Vedno sem našla nekaj, da sm rekla, da sm slaba in nism našla toliko moči, da bi to pregnala stran. No, to se vleče že precej dolgo. Začela sm se že ukvarjat s športom pred nekaj leti, tečem, kolesarim, planinarim, se ukvarjam s slikanjem, fotografijo, vse samo zato, da bi se nekako zamotila. Ampak občutek je na koncu isti... ne znam se pohvalit za majhne stvari. Ja, že veliko sm prebrala na to temo in verjetno bi mi psiholog prišel prav. Ampak po drugi strani se k njemu ne upam... spet se mi zdi, da ga pa v bistvu sploh ne potrebujem, da se mi vse samo zdi, da se ne znam "vzet v roke" in se odločno spoprijet s stvarmi... Sploh ne vem, kam naj se še obrnem... ker me je po drugi strani dejansko strah spoprijemat se s temi stvarmi. Verjetno bi na plan prišlo še kaj, kar je vzrok vsemu temu.
Sama sem poskušala že veliko, ampak sedaj postaja vedno težje, ko gledam fanta, ki dejansko živi tako, kot si želi, uspešno in samozavestno, jst pa tega ne znam in se samo vrtim v krogu. Zato tudi vidim, da bo nekaj treba ukrenit, ker tako večno ne bom mogla.
Men and women agree on one thing: they both distrust women.
-
*LooBika* - Kofetarica
- Prispevkov: 545
- Na forumu od: 27. 5. 2008
Napisal/-a *LooBika* » 11. Mar. 2009 20:23
Preberi kaksno dobro knjigo na temo samozavesti...ali npr.kako se imeti rad.. nwm na pamet zdj govorim naslove.. ampak ogromno gradiva lahko najdes v knjižnici...Lahko si pa kljub vsemu zelo ponosna na svojega fanta, ki te podpira...Sprejmi se takšno kot si, takšno te ima tvoj fant rad in takšno te obozuje... 
- *srčica*
- Debatorica
- Prispevkov: 392
- Na forumu od: 22. 10. 2005
- Kraj: okolica ljubljane
Napisal/-a *srčica* » 11. Mar. 2009 20:42
tebi primerjanje z drugimi porabi to energijo, ki bi jo mogla usmerjat v svoje cilje. vedno se najde kdo ki je boljši od tebe, vsaj ti ga vidiš tko..
samozavest pa ni vedno pogojena z izmerljivimi uspehi. so ljudje ki živijo čisto povprečno, pa so zadovoljni s tem kar majo in so relativno zlo srečni, po drugi strani pa so ljudje ki majo vse in še več (v očeh nekega objektivnega opazovalca), pa so res nesrečni.
dokler se boš primerjala z drugimi ne boš dosegla ničesar. Deli na samozavesti, pejt magari k psihologu.
postavi si cilje in jih uresničuj, naj bojo na začetku mejhni cilji, ampak ko se jih bo neki nabral in jih boš dosegla, boš postopoma pridobivala na samozavesti. Korak za korakom. verjetno bo šlo na začetku tko ,da boš nardila 1 korak naprej pa 2 nazaj, ampak to naj te ne zmoti, drži se plana.
samozavest pa ni vedno pogojena z izmerljivimi uspehi. so ljudje ki živijo čisto povprečno, pa so zadovoljni s tem kar majo in so relativno zlo srečni, po drugi strani pa so ljudje ki majo vse in še več (v očeh nekega objektivnega opazovalca), pa so res nesrečni.
dokler se boš primerjala z drugimi ne boš dosegla ničesar. Deli na samozavesti, pejt magari k psihologu.
postavi si cilje in jih uresničuj, naj bojo na začetku mejhni cilji, ampak ko se jih bo neki nabral in jih boš dosegla, boš postopoma pridobivala na samozavesti. Korak za korakom. verjetno bo šlo na začetku tko ,da boš nardila 1 korak naprej pa 2 nazaj, ampak to naj te ne zmoti, drži se plana.
- Tysia
- Kofetarica
- Prispevkov: 748
- Na forumu od: 11. 5. 2008
Napisal/-a Tysia » 11. Mar. 2009 22:34
Psiholog ni plačljiv, prav tako psihiater ne. Spadala naj bi pod osnovno zdravstveno zavarovanje.
Poveš osebni zdravnici, da imaš določene težave in jo prosiš, da ti napiše napotnico. Predlagam psihologa, saj naj bi psihiater zdravil predvsem s pomočjo zdravil. Psiholog pa s pogovorom.
Za globje težave pa naj bi bil priporočljiv psihoterapevt, ki pa je plačljiv.
Poveš osebni zdravnici, da imaš določene težave in jo prosiš, da ti napiše napotnico. Predlagam psihologa, saj naj bi psihiater zdravil predvsem s pomočjo zdravil. Psiholog pa s pogovorom.
Za globje težave pa naj bi bil priporočljiv psihoterapevt, ki pa je plačljiv.
Kdo je na strani
Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov