Oče

[iluzija]

Jaz pa ne bi rekla, da ima on kakršnekoli privide oz. da trpi za shizofrenijo... po moje gre tukaj za preprosto nesramnost s strani njega. Pač, verjetno mu gre v nos, ker ne živite več skupaj in to želi na nek provokativen način izpostavit.

Aha. Torej vedno, ko pride do nekih težav, je potem najboljše, da se človek sklicuje na duševne bolezni? V končni fazi je potem bolno prav to (s strani tistega, ki izsiljuje na tak način).

No, ampak res pa je, da ne moremo takoj na grobo postaviti diagnoze shizofrenije (še najmanj iz nekaj kratkih opisov).

[funny baby]

Star je cez 60. Uf, dolgo ze, vec kot 10 let.

In kaj ste poskušali do sedaj? Ste ga peljali na kakšne preiskave (sklepam, da ja, če jemlje antibiotike)? Kdaj je bil nazadnje pri kakšnem zdravniku?

Glede na to, da ne zivimo skupaj v bistvu zelo malo vem. Ima pac splosnega zdravnika, kot vsi ostali, hodi k njemu kadar se mu pac zdi. Psihiatra kot vem, nima, ker pravi, da mu nic ni in, da ne bo hodil k psihiatru.

[MilkyWay]

Glede na to, da ne zivimo skupaj v bistvu zelo malo vem. Ima pac splosnega zdravnika, kot vsi ostali, hodi k njemu kadar se mu pac zdi. Psihiatra kot vem, nima, ker pravi, da mu nic ni in, da ne bo hodil k psihiatru.

Ma dejte mu ga priporočat, magari pejte za prvič vi z njim (kdor mu je bližje), ker če sam ne bo sprejel tega, kar se mu dogaja, mu vi res ne morete nič...

[funny baby]

Glede na to, da ne zivimo skupaj v bistvu zelo malo vem. Ima pac splosnega zdravnika, kot vsi ostali, hodi k njemu kadar se mu pac zdi. Psihiatra kot vem, nima, ker pravi, da mu nic ni in, da ne bo hodil k psihiatru.

Ma dejte mu ga priporočat, magari pejte za prvič vi z njim (kdor mu je bližje), ker če sam ne bo sprejel tega, kar se mu dogaja, mu vi res ne morete nič...

Ves, da pri psihiatru smo v bistvu ze bili, ampak ne zaradi njega temvec zaradi mami. Mami sicer nima blodenj je pa pac stvar pri njej psihicna in se je sama odlocila za psihiatra in ji je pomagalo. S fotrom sva bila z njo tam in sem mu jst rekla, da bi bilo dobro, da bi tudi on kdaj sel, pa je rekel, da on pa ne.

[*purple*]

Jaz pa ne bi rekla, da ima on kakršnekoli privide oz. da trpi za shizofrenijo... po moje gre tukaj za preprosto nesramnost s strani njega. Pač, verjetno mu gre v nos, ker ne živite več skupaj in to želi na nek provokativen način izpostavit.

Aha. Torej vedno, ko pride do nekih težav, je potem najboljše, da se človek sklicuje na duševne bolezni? V končni fazi je potem bolno prav to (s strani tistega, ki izsiljuje na tak način).

No, ampak res pa je, da ne moremo takoj na grobo postaviti diagnoze shizofrenije (še najmanj iz nekaj kratkih opisov).

se strinjam ja, čeprou jst nikjer nism zasledila, da bi on sam reku da je bolan in to izkoriščal?

vsekakor pa je na tem forumu itak tko, da prdneš pa so usi prepričani da imaš najmanj raka na črevesju jst bi tele prisilne privedbe in poodbno, uzela bolj za rezervo.Namreč nevem, predstavljajte si vi kakršnkoli tak primer, pa da prisilno odvedejo vaše starše, jih vtaknejo v umobolnco in skorajda zdrave filajo z nevemkakšno kemijo kot da so najbolj zmešani na svetu ja jst nekak tega nebi dopustila,dokler se jim res nebi popolnoma zmešalo.
čist možno, da obstaja možnost nesramnosti oziroma mišljenje, da mate vi nekoga doma,kšnga očima predvidevam, ki gre njemu v nos.četudi ga ni, lahko on misli da je pa mu nočete povedat.skratka lahko da to ni nč v povezavi s kakršnokoli boleznijo.tud moja mat učas krneki predvideva po svoje, čerpou ni res, sam pač ona si da u glavo in to je to.Pa ni shizofrenična ne nč.
glede prisluhou.Kaj pa vem..Mogoče ga je strah česa.Jst mam recimo fobijo pred kamerami in usak javni wc preden se slečem pregledam, da ni kje kšne kamere in garderobe v štcunah,solarije,itn..Pač sm gledala preveč takih prispeukou in zdej me je tega da bi s eznašla nekje na you tubu v kočkjivem položaju, groza.
kaj pa če bi se probali pogovorit z njim?da z njim preživiš konkretno ceu dan, gresta kam in pač probaš kej glede tega, brez očitkou, rečt?
usekakor bi jst najprej poizskala izvor teh dogodkou ne pa takoj ga proglašala za norega.

[MilkyWay]

Ves, da pri psihiatru smo v bistvu ze bili, ampak ne zaradi njega temvec zaradi mami. Mami sicer nima blodenj je pa pac stvar pri njej psihicna in se je sama odlocila za psihiatra in ji je pomagalo. S fotrom sva bila z njo tam in sem mu jst rekla, da bi bilo dobro, da bi tudi on kdaj sel, pa je rekel, da on pa ne.

No, vesela sem, da je vsaj tvoja mama boljše...
Vseeno pa ni treba obupat pri tatu. Mu povedat na lep način, mu reč, kaj ti občutiš, ko se mu zgodi kakšen tak napad (kaj veš, mogoče ga to zadane), da te zaboli, da s tem prizadene veliko ljudi. Mogoče pa pri njemu pomaga ta občutek krivde, ki mu ga naložiš (pa čeprav ni ravno najbolj pametna ideja)?

[Gost]

Koliko pa je star? Kako dolgo že opažate spremembe v njegovem vedenju?

Če sam ne bo želel k zdravniku, ne morete nič razen tega, da počakate, da pride do kakšne neprijetne situacije, ki ga bo po sili naključij pripeljala do zdravnika, če je dejansko problem psihičnega izvora.

Star je cez 60. Uf, dolgo ze, vec kot 10 let.

Če že gre za bolezen, je mogoča tudi demenca. Ali Alzheimerjeva bolezen. Najbolje, da za opisi teh bolezni pobrskaš po internetu, potem pa presodiš, kaj bi lahko bilo narobe. Seveda gre le za sum na diagnozo, lahko je karkoli, tudi to, kar je omenila Lopatka, čeprav je tukaj potrebno poudariti, da vse bolezni, ki jih omenjamo v tej temi, dejansko proizvajajo nesramen podton v dejanjih in besedah obolelih - nič zavestnega, nič namernega, zgolj bolezen.

Pa še nekaj - če je oče dejansko psihično boln, predlogi v stilu 'peljite ga k zdravniku' in 'razložite mu, da vas z dejanji prizadene' odpadejo, ker pri takih boleznih izstopa ravno dejstvo, da človek svojo bolezen zanika, je ne prizna in goji velik strah do zdravnikov - mogoče v podzavesti celo ve, da bi ob morebitnem obisku zdravnika, itak ugotovili diagnozo in se temu vztrajno izmika. Pri bolezni niti ne zaleže lepa beseda, ker je to pač bolezen in človek z njo bolnik in se zadev ne da urejati preko konstruktivnega pogovora kot v 'običajnih' odnosih z zdravimi ljudmi. Pomembno je potrpljenje, razumevanje, nežnost in predvsem nenasilen pristop do takega človeka.

Vse to seveda šele, ko dobi diagnozo. Pred tem bi bilo zelo zelo krivično kogarkoli označiti za bolnega.

[funny baby]

Jaz pa ne bi rekla, da ima on kakršnekoli privide oz. da trpi za shizofrenijo... po moje gre tukaj za preprosto nesramnost s strani njega. Pač, verjetno mu gre v nos, ker ne živite več skupaj in to želi na nek provokativen način izpostavit.

Aha. Torej vedno, ko pride do nekih težav, je potem najboljše, da se človek sklicuje na duševne bolezni? V končni fazi je potem bolno prav to (s strani tistega, ki izsiljuje na tak način).

No, ampak res pa je, da ne moremo takoj na grobo postaviti diagnoze shizofrenije (še najmanj iz nekaj kratkih opisov).

se strinjam ja, čeprou jst nikjer nism zasledila, da bi on sam reku da je bolan in to izkoriščal?

vsekakor pa je na tem forumu itak tko, da prdneš pa so usi prepričani da imaš najmanj raka na črevesju jst bi tele prisilne privedbe in poodbno, uzela bolj za rezervo.Namreč nevem, predstavljajte si vi kakršnkoli tak primer, pa da prisilno odvedejo vaše starše, jih vtaknejo v umobolnco in skorajda zdrave filajo z nevemkakšno kemijo kot da so najbolj zmešani na svetu ja jst nekak tega nebi dopustila,dokler se jim res nebi popolnoma zmešalo.
čist možno, da obstaja možnost nesramnosti oziroma mišljenje, da mate vi nekoga doma,kšnga očima predvidevam, ki gre njemu v nos.četudi ga ni, lahko on misli da je pa mu nočete povedat.skratka lahko da to ni nč v povezavi s kakršnokoli boleznijo.tud moja mat učas krneki predvideva po svoje, čerpou ni res, sam pač ona si da u glavo in to je to.Pa ni shizofrenična ne nč.
glede prisluhou.Kaj pa vem..Mogoče ga je strah česa.Jst mam recimo fobijo pred kamerami in usak javni wc preden se slečem pregledam, da ni kje kšne kamere in garderobe v štcunah,solarije,itn..Pač sm gledala preveč takih prispeukou in zdej me je tega da bi s eznašla nekje na you tubu v kočkjivem položaju, groza.
kaj pa če bi se probali pogovorit z njim?da z njim preživiš konkretno ceu dan, gresta kam in pač probaš kej glede tega, brez očitkou, rečt?
usekakor bi jst najprej poizskala izvor teh dogodkou ne pa takoj ga proglašala za norega.

Mene je ze prav strah biti z njim cel dan, ker ko ima on to v glavi, ko on nekaj slisi se ga ne da nikakor pregovorit, se kakorkoli pogovorit...
Zacne govoriti, da imamo tudi mi nekaj proti njemu, da mi poslusamo tega cloveka, ki njemu "nagaja". Pride tudi do tega, da rece, da mi govorimo nekaj kar pac samo on slisi, pa ceprav smo cisto tiho, ali pa se pogovarjamo o neki cisto drugi stvari. Tudi cisto nepoznane ljudi kdaj ogovori, ces, zakaj pa vi govorite to in to.

[*purple*]

še vedno vztrajam pri pogovoru,preden ga začnete kam pošiljat.
kukr sm rekla, vzemi si en dan zanj, si pridobi kukrtok zaupanja, potem pa počasi brez očitkou in napadanja,šaltaj na to temo.

[Gost]

še vedno vztrajam pri pogovoru,preden ga začnete kam pošiljat.
kukr sm rekla, vzemi si en dan zanj, si pridobi kukrtok zaupanja, potem pa počasi brez očitkou in napadanja,šaltaj na to temo.

In potem? Kako dalje?

[*purple*]

ja nevem kako dalje.odvisno od odziva in ugotovitve.
Če je res karkoli z njim narobe na psihični ravni, se potem pač postopa proti zdravniku.Ampak nikakor ne s prisilno odvedbo in podobnim sranjem.
Mislm, da je treba met zlo velko mero potrpežljivosti in mu stvari razlagat brez očitovanja in proglašanja njega za norega, ker potem, logično ne bo šel.
sama je rekla, da se ful mal vidijo, tko da tud ne more vedet velik o njegovem lajfu.zato sm tud rekla, da bi bla mal več z njim in mal več stvari skušala ugotovit.
lahko je le sam in osamljen in zaradi tega problemi.Že v prvi fazi se mi zdi nesramno, da se ful mal vidijo,recimo.

[Joanfaca]

Jz sm tudi mnenja, da o prisilni hospitalizaciji ni najbolje razmišljat. Treba ga je na nek lep način prepričat, da gre k psihiatr. Ker, če ne drugga, bo on zanla bolje ocent kaj mu pravzaprav je. Že en sam pogovor mu bo lahko dal vsaj približno sliko kaj je narobe. Jz druge rešitve pač ne vidim. Ker če s pogovorom do zdej se ni nč rešilo, potem se tud zdej ne bo. Niti malo pa ne verjamem, da je čista nesramnost in želja, da bi bli spet skupaj. ČE bi blo to, bi stalno opozarjal na svojo bolezen in vas opominjal, da je bolan. Po mojem je starostna demenca.

[funny baby]

ja nevem kako dalje.odvisno od odziva in ugotovitve.
Če je res karkoli z njim narobe na psihični ravni, se potem pač postopa proti zdravniku.Ampak nikakor ne s prisilno odvedbo in podobnim sranjem.
Mislm, da je treba met zlo velko mero potrpežljivosti in mu stvari razlagat brez očitovanja in proglašanja njega za norega, ker potem, logično ne bo šel.
sama je rekla, da se ful mal vidijo, tko da tud ne more vedet velik o njegovem lajfu.zato sm tud rekla, da bi bla mal več z njim in mal več stvari skušala ugotovit.
lahko je le sam in osamljen in zaradi tega problemi.Že v prvi fazi se mi zdi nesramno, da se ful mal vidijo,recimo.

No, ne vidimo se tako zelo malo. Vidimo se enkrat na teden, vcasih tud veckrat. Slisimo pa se vsak dan. Ampak on v bistvu noce govorit o zdravnikih kaj sele o psihiatrih.
Pred leti recimo smo se videli dvakrat na teden, enkrat je on prisel k meni, enkrat jst k njemu, vcasih pa sva tudi sla kam za vec dni ali pa sem sla k njemu na pocitnice. Recimo, ko smo bili na morju me je udaril (sicer ne mocno), ker sem rekla, da jst ne slisim teh glasov. Ko sem bila pri njemu na pocitnicah me je sredi noci zbudil ces, da ta clovek pride na kavo.

[trapa]

Po tem mi nobena mi ne more več rečt, da je to nekaj blagega in, da bo pogovor vse rešil.

[Gost]

Po tem mi nobena mi ne more več rečt, da je to nekaj blagega in, da bo pogovor vse rešil.

Saj to je bistvo - če je zadeva dejansko bolezenska (tega preko foruma ne moremo vedeti), pogovor nič ne reši, vsaj pri tovrstnih boleznih ne. Povem iz izkušenj - običajno ni optimistične rešitve, vsi zdravniki vam bodo povedali podobno. In to je velik problem narave teh bolezni, ker jih bolniki ne priznavajo, ne 'čutijo' za svoje in niso pripravljeni na sodelovanje. Zato pa se v modernem času vedno bolj poudarja druga plat resnih psihičnih bolezni, ki ni vezana na bolnika kot takega, ampak na svojce, sorodnike, soudeležene, opazovalce. Običajno je slednjim še za odtenek težje kot samemu bolniku, ker se zavedajo, da ostanejo brez pretirane moči in vpliva na bolnim.