Oče

[miteq]

Ljudje, ki imajo psihične težave, ne bodo nikoli priznali, da je to samo v njihovi glavi. Njim se to zdi, kot da je vse resnično.

Sledeč po opisu je tvoj oče resnično bolan. Resno razmisli o hospitalizaciji. S tem boš očetu pomagala.

[slivica]

Jaz bi na tem mestu samo dodala, da so pred letom dni ugotovili shizofrenijo pri sinu nasih druzinskih prijateljev. Pred tem se je kako leto ali dve obnasal precej nenavadno, jaz sem celo pomislila, da se drogira. Tudi starsi si najprej zatiskajo oci, iscejo vse mozne druge razlage (droge, puberteta, druzba...). Ko so za pomoc prosili prijatelja, ki je zdravnik in jim je svetoval takojsnjo hospitalizacijo in obravnavo se je sele zapletlo. Sin (ne bi imen) je absolutno zanikal kakrsne koli tezave in spremembe, zdravniki pa so rekli, da ga ne morejo niti pregledat, ce se on prostovoljno ne odloci za to, ker je polnoleten. In to recejo pri cloveku, ki ima shizofrenijo. Hocem povedat, da so imeli velike probleme njega po eni strani "tolazit", da je z njim vse ok in zdravniku razlozit, da naj mu pomagajo, ker je bolan. Na koncu je starsem uspelo s pretvezo in lazmi njemu, da mu bodo po pregledu lahko napisali, da je delovno sposoben in po pregledu je bil takoj hospitaliziran za 4 mesece. Zdravljenje se poteka in bo se vsaj 5 let, on se zdaj trdi, da je z njim vse ok.

S tem sem hotela samo avtorici teme nakazat, kak problem nastane sele potem, ko nekako ugotovis, da vse ni ok in da se morate z zadevo zelo resno spoprijeti, da stanja ne poslabsate. Najslabse je pa to, kar delate, da si zatiskate oci. Tudi ce ne zivite skupaj, se mi zdi nekako vasa dolznost, da poskrbite za njega, pa mogoce ne kot za oceta (ce mislite, da si tega ne zasluzi), ampak kot za socloveka, ki pomoc potrebuje.

[iluzija]

Če že gre za bolezen, je mogoča tudi demenca. Ali Alzheimerjeva bolezen.

Tudi tole je možno, ampak demenca (in Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence) se večinoma pojavlja po 65. letu starosti, oče pa naj bi za temi izpadi trpel že deset let. Ni izključeno, da se demenca pojavi tudi pri mlajših, je pa res, da jo že pri starejših precej težko ugotavljamo, ker običajno vse te simptome povezujemo kot običajne "simptome" starosti.

[Gost]

Če že gre za bolezen, je mogoča tudi demenca. Ali Alzheimerjeva bolezen.

Tudi tole je možno, ampak demenca (in Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence) se večinoma pojavlja po 65. letu starosti, oče pa naj bi za temi izpadi trpel že deset let. Ni izključeno, da se demenca pojavi tudi pri mlajših, je pa res, da jo že pri starejših precej težko ugotavljamo, ker običajno vse te simptome povezujemo kot običajne "simptome" starosti.

Pojavi se lahko tudi mnogo prej. Žal. In ravno zaradi te meje 65 let, pri marsikom zdravniki in sorodniki ne pomislijo na demenco, ker menijo, da je človek premlad za kaj takega. No, se dogaja in hitro napreduje ob nezdravljenju.

[funny baby]

Ljudje, ki imajo psihične težave, ne bodo nikoli priznali, da je to samo v njihovi glavi. Njim se to zdi, kot da je vse resnično.

Sledeč po opisu je tvoj oče resnično bolan. Resno razmisli o hospitalizaciji. S tem boš očetu pomagala.

Ni res, da vsi, ki imajo psihicne tezave tega ne priznajo. Sem ze napisala, da moja mami je imela psihicne tezave (ne v taki obliki ampak vseeno) in se je zavedala tega, to priznala in se sama odlocila za psihiatra. Poznam tudi kar nekaj ljudi, ki so se tega zavedali in se sami odlocili za zdravljenje.

[MilkyWay]

Mislm, da je treba met zlo velko mero potrpežljivosti in mu stvari razlagat brez očitovanja in proglašanja njega za norega, ker potem, logično ne bo šel.

Imam res dobro prijateljico, katere sestra je psihični bolnik. In verjemi, da tudi potrpljenje ob takih zadevah 1x mine. Ker u bistvu celo življenje stremiš k temu, da ne boš užalil bolnika, da mu ne boš rekel česa preveč, da mu bo lepo, pozabiš pa nase...

Se tud jaz strinjam, da je potrpežljivost dobra, ampak samo do neke mere. In ko ta potrpežljivost neha, ga pošlješ k zdravniku, rečeš zdravniku, da pride k njemu domov (če obstajajo kakšni taki)... Kakšne prisilne hospitalizacije pa ne bi počenjala.

Sicer pa... Tudi če taka oseba gre k zdravniku, je nevarnost (in tudi zelooo zelo možno), da se bo pred njim delala čisto normalna. Ker vejo, kako se obnašati, da jih ne bojo poslali na zdravljenje...

[kepka]

Nimam sicer zal nobenega pametnega predloga Vendar pa je hospitalizacija zadnji izhod. Psihiatrija je na takem nivoju, kot je bilo zobozdravstvo v srednjem veku - zdravljenje posledic in ne vzroka. Nekdo, ki ga poznam se je po jemanju tablet samo se bolj pogrezal, namesto, da bi splaval iz tezav.

[sončk]

Okej, sej se vedno smejim, ko punce na cosmo forumu za vsak drek predlagajo pogovor, ampak tole je pa dejansko že tragikomično. Pogovor bo vse rešil ja, z osebo, ki trpi za prividi že 10 let.

[miteq]

Ljudje, ki imajo psihične težave, ne bodo nikoli priznali, da je to samo v njihovi glavi. Njim se to zdi, kot da je vse resnično.

Sledeč po opisu je tvoj oče resnično bolan. Resno razmisli o hospitalizaciji. S tem boš očetu pomagala.

Ni res, da vsi, ki imajo psihicne tezave tega ne priznajo. Sem ze napisala, da moja mami je imela psihicne tezave (ne v taki obliki ampak vseeno) in se je zavedala tega, to priznala in se sama odlocila za psihiatra. Poznam tudi kar nekaj ljudi, ki so se tega zavedali in se sami odlocili za zdravljenje.

Mišljeno je bilo s takšnimi psihičnimi težavami, za kakršnimi trpi tvoj oče. Verjemi, ljudje v večini ne priznajo.

Ni mišljeno žaljivo, vendar, bi ti verjela, da je s teboj kaj narobe, če bi ti to bližnji pravili, sama pa bi vedla, da si popolnoma normalna? Pomoje bi kar hitro odprla topic, v katerem bi razlagala, kako tvoji bližnji mislijo, da imaš psihične težave.

[funny baby]

Ljudje, ki imajo psihične težave, ne bodo nikoli priznali, da je to samo v njihovi glavi. Njim se to zdi, kot da je vse resnično.

Sledeč po opisu je tvoj oče resnično bolan. Resno razmisli o hospitalizaciji. S tem boš očetu pomagala.

Ni res, da vsi, ki imajo psihicne tezave tega ne priznajo. Sem ze napisala, da moja mami je imela psihicne tezave (ne v taki obliki ampak vseeno) in se je zavedala tega, to priznala in se sama odlocila za psihiatra. Poznam tudi kar nekaj ljudi, ki so se tega zavedali in se sami odlocili za zdravljenje.

Mišljeno je bilo s takšnimi psihičnimi težavami, za kakršnimi trpi tvoj oče. Verjemi, ljudje v večini ne priznajo.

Ni mišljeno žaljivo, vendar, bi ti verjela, da je s teboj kaj narobe, če bi ti to bližnji pravili, sama pa bi vedla, da si popolnoma normalna? Pomoje bi kar hitro odprla topic, v katerem bi razlagala, kako tvoji bližnji mislijo, da imaš psihične težave.

Vem, da ni misljeno zaljivo. Ce bi mi bliznji pravili, da je z mano nekaj narobe bi jim verjetno verjela, glede na to da me poznajo in, ce bi prislo do takih sprememb bi verjetno verjela. Seveda pa ne morem nic trditi, mozno tudi, da ne bi verjela. Samo dejstvo je, da niso vsi taki, da ne bi verjeli. Nekdo, ki pristane na zdravljenje verjetno tudi verjame.

[saarijarvi]

Joanfaca ne, ne nimam ocima. Dobesedno blodnje so ja. Saj pravim, ta gospod sploh ne obstaja, samo v njegovi glavi je, slisi glasove in pravi, da mu po stanovanju postavljajo prisluskovalne naprave...

Moja mama je mela tudi take pribliske.. pa da jo snemajo, ji prisluškujejo, da je cela vas neki uperjena prosti njej.. Celo ko je šlo kkšno letalo mimo hiše je misnla da jo nekdo hoče strašit.
Po izkušnjah sodeč je najboljše če se gre čimprej pozdravit, ker se stanje zna poslabšat.. Čeprov ne bo lahko ga spravit kam

[*purple*]

Mislm, da je treba met zlo velko mero potrpežljivosti in mu stvari razlagat brez očitovanja in proglašanja njega za norega, ker potem, logično ne bo šel.

Imam res dobro prijateljico, katere sestra je psihični bolnik. In verjemi, da tudi potrpljenje ob takih zadevah 1x mine. Ker u bistvu celo življenje stremiš k temu, da ne boš užalil bolnika, da mu ne boš rekel česa preveč, da mu bo lepo, pozabiš pa nase...

Se tud jaz strinjam, da je potrpežljivost dobra, ampak samo do neke mere. In ko ta potrpežljivost neha, ga pošlješ k zdravniku, rečeš zdravniku, da pride k njemu domov (če obstajajo kakšni taki)... Kakšne prisilne hospitalizacije pa ne bi počenjala.
..

jst verjamem da potrpljenje mine in use.ampak kot si sama rekla, jst se nebi šla nobene prisilne hospitalizacije, ampak bi najprej sprobala use druge načine.

sonček...najlažje je rečt in obtožit ko nisi na tem,ko pa si je pa takoj slika precej drugačna!
usekakor je to začetna faza, ker čist tko kot je rekla kepka, treba se je lotiti problema pri vzroku in ne pri posledicah!

[ashi]

zapomnite si samo da pri psihičnih tezavah noben pogovor ne pomaga, sploh pa ne pri teh simptomih, ki jih je to dekle naštelo in, ki kazejo na shizofrenijo. pač je človek po vsej verjetnosti bolan.. in pomagalo mu ne bo nič drugega kot samo in edino zdravstvo, ki ga bo nafilalo s tabletami, ker je to hočeš nočeš.. edina rešitev.. to je pač bolezen kot bolezen.. nič takšnega.. pač udari na psiho.. nič sramotnega ni to dandanes.. vedno bolj razsirjeno.. ampak je tako pač, da je potrebna zdravniška pomoč in včasih tudi hospitalizacija.. to bo najboljša rešitev.. tu noben pogovor ne pomaga.. le v času zdravljenja bo pomagala podpora...

lp!

[funny baby]

Ja, se strinjam in vem, da bi pomagalo le zdravljenje. Ampak on sam ne bo nic naredil, pregovoriti ga ne moremo in kot vas vecina tu misli, prisilna hospitalizacija ne pride v postev.
Pogovor nikakor ne bo pomagal, ce se zacnemo pogovarjati na to temo pa naj bo direktno ali po ovinkih bo on utihnil in ne bo spregovoril niti besede dokler ne zamenjamo teme.

[*purple*]

zapomnite si samo da pri psihičnih tezavah noben pogovor ne pomaga, sploh pa ne pri teh simptomih, ki jih je to dekle naštelo in, ki kazejo na shizofrenijo. pač je človek po vsej verjetnosti bolan.. in pomagalo mu ne bo nič drugega kot samo in edino zdravstvo, ki ga bo nafilalo s tabletami, ker je to hočeš nočeš.. edina rešitev.. to je pač bolezen kot bolezen.. nič takšnega.. pač udari na psiho.. nič sramotnega ni to dandanes.. vedno bolj razsirjeno.. ampak je tako pač, da je potrebna zdravniška pomoč in včasih tudi hospitalizacija.. to bo najboljša rešitev.. tu noben pogovor ne pomaga.. le v času zdravljenja bo pomagala podpora...

lp!

dokler ne preizkusimo usega ne mormo vedet kaj bi bla najboljša rešitev.in ker dekle nima vsakodnevnihs tikov s svojim očetom, ker ne pozna podrobneje njegovega načina žiulenja, čustev, občutkou,nebi jst tle rekla, da so ble že vse možnosti preizkušene.
Mislm, sej men je vseeno, vi lahko vaše starše v momentu zaprte v norišnice in pustite zdravljenje na njihov način, ampak jst zase vem, da bi use prej nardila kar bi lahko in kar bi mi padlo na pamet,preden bi koga od mojih staršev zaprla v norišnico.men pač starši pomenijo veliko in kej tazga, razen v skrajnem primeru jim res nebi kar tako privoščila.
Psigične bolezni so težke, ampak dostkrat imamo odgovor na plani,samo poiskat ga je treba.
prejšnji tedn smo imeli primer pri mojmu doma, ko so živci zagrabli enega od staršev.pa so pelal na urgenco pa nafilals tableti in use kar je blo od tega je to da je oseba tri dni prespala, ko se je zbidla je blo pa še use trikrat hujš.In zadevo rešujejo, tako da se doma od zdej naprej pogovarjajo o vseh možnih občutkih/težavah, o katerih se prej niso in katere je oseba tlačila vase.In morm rečt, da je stanje zavidljivo, glede na prej.po enem tednu je oseba sama od sebe opustila tablete,ker ji niso nardile nič dobrega, še jajca spečt si ni bla zmožna.Seveda zadeva ni končala, verjetno bo potreben čas, da se bo rešilo do potaknosti.ampak za začetek je uspeh viden in le čisto malo je bilo potrebno.
Skratka kukr sm rekla, vaše starše kar peljite s prisilnimi jopiči v Polje.Jst svojih nebi,dokler res nebi probala usega možnega.
in še nekej, ko sam nisi na tem je lahko blebetat tja v tri dni.Ko se pa tvojemu staršu kej takega rpipeti, me pa prav zanima kako bi reagirale.verjamem, da bi v tem primeru tud vam tale prisilni jopič prišel na kraj pameti šele v skrajnem primeru.