Njegova potovanja..itd.

[panterica]

Meni tudi na kraj pameti ne pade, da bi solze točila zaradi tega.

[Kika]

A boš rekla, da sem zato, ker pri meni taka kriza ne nastopi, hladnokrvna in očitno srečna, da se tipa znebim?

jaz bi se resno zamislila nad sabo in svojim načinom dojemanja stvari

[miikena]

Madona, ste vse hladnokrvne. Niti ena ne bo priznala, da pogreša partnerja, ko ga ni kak teden ob njej? Ne vem, zakaj pol sploh rabite partnerje, če ste srečne, da se ga rešite. Kako nabijanje

Pa dobr, neki je da človeka pogrešaš. Drugo je pa da ob njegovi kratki odsotnosti (ja, en teden je zame kratko), cel teden smiliš sama sebi, sediš pred tv-jem z zalogo sladoleda, čokolade in podobnega confort fooda, buljiš v najbolj neumne zadeve na tv-ju, cmizdiš vsakič, ko vidiš dve osebi v filmu se objet in razmišljaš, kako si ostala sama samcata boga revca. Ja buhuhu. V tem primeru morš bit k ena pijavka naliman na partnerja cel cajt, da se za en teden (al pa dva) ne znaš zaposlit in uživat. Sej maš (upam!) prjatle, hobije - greš na kšn žur, si vzameš cajt sam zase, požreš kako knjigo, ki ti leži že pol leta na polici ... Morš znat žvet tut sam s sabo, no Tko da.. punce niso hladnokrvne, ampak samozadostne. Znajo cajt preživljat tut same, se met fajn tut brez fanta. Še zmer jim je pa superfinofajn, ko so s fantom in so rade z njim in vse to. Ampak ni pa konc sveta, če ga neki časa ni doma.

[haley]

^^

[matjazd]

Z osebo, ki ne more preživet mesec dni brez partnerja je nekaj narobe.

[v-e-s-n-a]

Jaz mislim, da je celo dobro, če se dva nekaj časa ne vidita oz. sta nekaj časa narazen....to potem samo še poglobi odnos, potem ko se spet vidita, se mata rajši ipd...vredu je to, da nisi 24/7 skupaj!

[undercover]

meni zna biti kar problem ne potočiti kakšne solzice ko gledam tv z romantičnimi prizori , mojega fanta pa ni že kak teden doma. ne da se ne bi morala zaposliti z drugimi stvarmi. saj imam svoje hobije, prijatelje itd. ampak še zmeraj je on tisti ki zapolni velik del mojega prostega časa in ko ga ni in ne morava kontaktirati kaj veliko prej pa vsak dan.. grejo dnevi veliko bolj počasi.

[meli241177]

Jaz mislim, da je celo dobro, če se dva nekaj časa ne vidita oz. sta nekaj časa narazen....to potem samo še poglobi odnos, potem ko se spet vidita, se mata rajši ipd...vredu je to, da nisi 24/7 skupaj!

No, jaz pa se ne strinjam, da se s tem odnos poglobi. Pri meni se odnos v takih primerih skrha, ne poglobi. Daleč od oči, daleč od srca... nekako tako.

Je pa najbrž odvisno od človeka, od karakterja. Nekateri se pač hitreje naveličajo, če so veliko skupaj, nekateri pa se ohladimo, če smo premalo skupaj. Zato ni nekega univerzalnega recepta in predlagam, da se ozirate samo na svoja čustva in svoje izkušnje. In ne na to, kar nekateri govorijo, kako bi moralo bit in kaj je "normalno".

[kalanhoja]

Jaz mislim, da je celo dobro, če se dva nekaj časa ne vidita oz. sta nekaj časa narazen....to potem samo še poglobi odnos, potem ko se spet vidita, se mata rajši ipd...vredu je to, da nisi 24/7 skupaj!

Tudi moje mnenje je takšno.

[marypa]

Daleč od oči, daleč od srca... nekako tako.

Pri meni je tudi nekaj takega. Na začetku full pogrešam in vse, čez čas pa se malo ohladim...

[jullia_]

Jaz mislim, da odsotnost težko utrdi in poglobi zvezo. Prej predstavlja stres in povzroča odtujitev. Ziher se je treba bistveno bolj trudit za zvezo, če je partner na drugi strani sveta. Težje je reševat probleme, sploh če je komunikacija omejena.
Na splošno v distanci vidim zelo malo plusov za zvezo. Minusov je pa kar precej.

Ampak! Partnerski odnos ni alfa in omega. Vsaj naj ne bi bil. Zato v določenih primerih pretehta služba, želja po potovanju, obisk prijatelja,... Takrat je zveza na preizkušnji.
In v tej točki je od posameznika odvisno, ali bo doma jokal na kavču, kako čas počasi mineva brez tipa in mu ob vrnitvi ure in ure visel za vratom kot klop in jamral, kako je bilo težko brez njega, ali pa bo odreagiral bolj zrelo in se tudi sam v času partnerjeve odsotnosti posvetil drugim aspektom svojega življenja.
Ta druga opcija je precej boljša, ker je manj pasivno agresivna do tipa, saj mu z njo ne daješ vedet, da je odgovoren za tvoje počutje in se mora vsak trenutek ozirat nate. Za zvezo je to na dolgi rok bolj perspektivno, kot če tipu daješ vedet, da je on tebi vse in da brez njega še zajtrka ne moreš mirno pojest, ker te zjutraj ni objel.

Iz tega vidika lahko razdalja pozitivno vpliva na zvezo. Ker se prek nje učimo živet v tej "dvojnosti", ko si na eni strani del para, na drugi pa še vedno samostojen posameznik.
Če ves čas tičiš skupaj, se znajo te meje zabrisat in krajša odsotnost predstavlja nekakšno streznitev. In bolj kot so bile prej te meje zabrisane, večji stres predstavlja ločitev.

[kalanhoja]

Meni se zdi, da je ta razdalja dokaz trdne veze, če sta dva kljub temu sposobna uspešno furat vezo.

[undercover]

kaj pa smsi / klici ? ve ponavadi pošljete / kličete prve ko je daleč stran ali to prepustite njemu ?

jaz se ponavadi komaj zadržim da ne pošljem smsa.

[jullia_]

Zakaj se pa zadržuješ? Pomoje ni pravil glede tega, kdo kliče koga.
Razen če veš, da bo on naprimer večino časa po raznih sestankih, potem je bolje, da on kliče tebe, ker ti težko utrofiš pravi moment.

[claire]

jaz bi težko definirala, po kolikem času bi se dejansko začela jokat za njim, po 10ih dnevih (to je bil max. da ga nisem vidla), se nisem. sem ga pa res pogrešala.
glede razdalje se strinjam z julijo. se mi ne zdi, da to ravno poglablja odnos. pa s tem ni mišljena občasna tedenska odsotnost, ampak zveze na daljavo, ko se ne vidijo po par mesecev, delo v tujini...
glede klicev/sms-ov je pri nama tako. tisti ki "gre" se ponavadi prvi javi. ko je šel fant, se je valda on prvi javil iz anglije takoj ko so pristali, toliko pač da me ni skrbelo. tudi sicer, ker je on tam službeno, ga ne bom jaz klicarila. če je res sila mu pač pošljem sms. kamor sem šla pa jaz sama sem se pa jaz njemu javljala.