Nič...

[NoSex]

Pametna sem ampak v tem svetu se ne znajdem, pa konec. Ker se mi zdi tako dolgočasen, če si ga sama ne polepšam ...tako vpet v družbene norme, da mi gre na bruhanje. In toliko rasizma, stereotipov...ki ne služijo nikomur...pa se jih še kar oklepamo.

A ti sestavljaš tekste Muratu&Josu?

Sicer se strinjam glede dela o vpetosti življenja v neke norme. Se jim podrejam, že skozi socializacijo ponotranjimo določene okvirje in vzorce. Nam je za zameriti? Če upoštevaš moč kulture na razvoj posameznika skoraj ne. Ker tisti, ki prekine s tem ritmom in stopi iz množice mora biti pri nas na 'zahodu' pač precej močna oseba s točno določenimi nameni - torej stopiti ven in ne samo malo poskusiti, kako je na drugi strani. Ker če samo poskusiš, si skoraj verjetno kaj kmalu spet nazaj, ker so norme tiste, ki zmagajo. Ne pravim, da ni mogoče, seveda je, ampak osebno sem tako prekleto naučena, da moram slediti temu, kar dela familija, znanci in okolica znotraj svojega mesta, države, celine in civilizacije, da nimam niti najmanjšega poguma, kako oditi na goli otok. Niti nimam želje, je bila v procesu okalupljanja očitno uspešno zatrta in evo jo, praznino. Obsodba

U bejba, dans si me dobila v pravem moodu , sedaj ti lahko povem kako na račun ne upoštevanja tujega mnenja in vtikavanja tam kjer ni potrebno. Zakaj hudiča si morala to komentirat? Meni zelo lepo dol visi s čim se ti strinjaš in s čim ne, pa tud to mi dol visi kako tale moj kometar nikakor ni primeren in je na ravni nevem koliko letnega otroka...ampak mi gre res na k***c, ko bejbe ne znate komunicirat ampak vse poglede drugačne od vas, takoj označite za napačne. Ah, brezveze besed...k itak ne boš zaštekala pointa...je isto kot bi govorila človeku, ki je bil 30 let na fronti. Ve ste tam zelo rade.

Atena13... a nama ni tole nekam znano. Tole je pa najina debata. Ni kaj dodati. Ja, ja... najlažje se je podrejati družbi in biti ovca.

[miteq]

Vsi ste razvajeni smrkavci in smrklje. Sploh pa avtor te teme. Vse ima in še to mu ni dovolj.

Dobronamerno bi vam privoščil nek konkreten primanjkljaj v življenju (pa ne tega, ki ga konstantno čutite in ne veste kaj je), da bi se vaše razvajene riti naučile zdravorazumsko cenit določeno blagostanje.

Maslow in njegove hierarhične potrebe gor ali dol, marsikdo je srečen, pa nima polovico toliko stvari, kot jih imate vi.

[positive vibration]

Zakaj čutimo praznino? Jaz pa vem odgovor. Sam tisti, ki si upa to naredit, mora met jajca.

Poglej, kako življenje maš. Vse maš, kar potrebuješ. Mogoče celo mal več. Maš avto, službo, dobre odnose, prijatelje, poleti greš na morje, pozimi smučat...
A ni lepo? NE!
Si tako hudo povprečen...popoln predstavnik average people, vedno prijazen, vedno prazen, polna rit vsega, kaj pa zdaj?
Povprečni smo! Kak hudo povprečni! In potem se čudimo, da čutimo praznino? Praznina nastaja, ko polnimo napačno stvar. Polnimo materialno, spiritualno pa pozabljamo!

Kdaj smo se nazadnje igrali? Kdaj smo delali pizdarije? Kdaj smo nazadnje špilali košarko na šolskem igrišču? Plesali, peli? Se vrteli v zraku?
Zdaj pa smo ukalupljeni...če ne prideš na šiht en dan, te bo že knjižica čakala...kamorkoli greš, vsi gledajo sam na dnar...seveda, vse stane. Tako pač je.

Ampak raje jem star kruh, pa se z rastreščeno petko peljem na Rock Otočec (npr.) kot pa, da se z novim Volvotom peljem v zapor...

[*purple*]

Kdaj smo se nazadnje igrali? Kdaj smo delali pizdarije? Kdaj smo nazadnje špilali košarko na šolskem igrišču? Plesali, peli? Se vrteli v zraku?
Zdaj pa smo ukalupljeni...če ne prideš na šiht en dan, te bo že knjižica čakala...kamorkoli greš, vsi gledajo sam na dnar...seveda, vse stane. Tako pač je.

iz tega bi jst potegnila samo uprašanje, zakaj pa ne?
zakaj se nebi igrali in spet v sebi prebudili tistega otroka?zakaj nebi uletel v interšpar po paket legokock,ki si jih nekoč tako oboževal in sestavil iz njih, tistega velikega gusarskega gradu?
zakaj se nebu usedel na gugalnico in se guncal,zakaj se nebi usedel na vrtiljak in vrtel na njemu dokler ti nebi bilo slabo?
zakaj nebi v popoldnaskem času,namesto rutinskega časopisa z enormno članki iz politike, raje vzel v roke knjigo ki si jo kot mlad poba rad prebiral?
vse te stvari, pa naj se sliši še tako smešno, znajo ljudi ponovno prebudit v vseh čutih.Obujaš spomine, spomniš se brezskrbnih otroških let in se popolnoam sprostiš in zaplavaš v nek svoj svet.
zakaj nebi ušpičil kakšne neumnosti, ki si jo kot mlad rad?Zakaj bi se odmikal željenemu hobiju,če pa te osrečuje?

Ljudje smo taki.lahko živimo žiulenje nekoga drugega, lahko se prilagajamo okolici in živimo tako kot reče to ona.Ampak,use to nas precej hitro povozi in čas je da sami pri sebi ugotovimo in brez sramu realiziramo use tiste stvari, ki bi nas osrečile in nardile polnejše in srečne.
Sama nimam dovolj...Imam malo denarja, trenutno še službe ne, nedokončano srednjo šolo, vsak tretji dan kregarije in na krožniku nimam škampou.Ampak veš, če potegnem črto se imam fajn, sem srečna in zadovoljna.Ker se znam osrečiti, ker me ni sram stvari ki me osrečujejo, ker me ni sram iz prašne skrinje potegniti lego kock in cel dan sestavljati gradou iz sanj.Ker me ni sram preoblačiti barbike in se z njimi igrati z malo sestrično, dokler se njej hoče.enostavno me ni sram ničesar,četudi cela okolica ve kaj se dogaja.skozi žiulenje sem preživela nešteto lepih trenutkou, spoznala nešteto dobrih ljudi,ki jih v nasprotnem primeru nebi.In časa nebi nikoli zavrtela nazaj, nikoli nebi stvari popravljala in brisala preteklosti,ker me je use to dopolnjevalo.Važna sem jaz, moja sreča in moje zadovoljstvo.In ko boš sam pri sebi s tem razpucal,se boš znebil tiste praznine v sebi.

[positive vibration]

Ne vem zakaj, ampak tega enostavno ne storim. Ko pomislim, kak sm jz bla srečna, ko sem bla otrok...meni je blo največje veselje si ga bluzit okol bajte. Rože sadit pa tako...
Recimo, zdaj mam velikokrat željo it na sprehod, ko so že bolj topli dnevi. Ampak mojemu se to ful ne da hodit, pol pa se pač sama odpravim, te pa gre z mano (kao da ne bom sama hodla) in je tak brezveze, ko vidim, da mu je tečno pa da bi čimprej rad tisti krog okol prišo...zakaj se ne znam veselit? Al pa, ko mamo preveč časa, raje gremo po trgovinah pa na pijače, ko pa da bi sprostili duha. Vse je naravnano samo v potrošnjo.
Pol pa pridem h kolegu na obisk, pa so vedno enainisti pogovori, kaj je kdo novega kupo pa tako...pa ne da se mi o enainistih stvareh debatirat! Ne znamo pa več doživet skupaj takih stvari, o katerih bi se govorilo.

[iluzija]

marsikdo je srečen, pa nima polovico toliko stvari, kot jih imate vi.

To je precej odvisno od splošnega načina dojemanja sveta, od vzgoje, pa verjetno je še ogromno dejavnikov, ki služijo temu. Sreča je relativna. Mojega fotra, vem, da ga osreči jurček, ko ga najde v gozdu in to v taki meri, kot mene osreči, da naredim izpit (in mene jurček ne osreči - osreči me mogoče foter s svojim entuziazmom). Nekomu drugemu bo sreča samo zdravje, spet nekomu zdravje ne bo zadostovalo pa bo želel denar. Tu nimaš kaj.

Itak za srečo ni napisanega pravila, ampak če začneš s tem, da poskusiš s spremembo svoje filozofije življenja, je verjetno že droben korak k uresničitvi.

Imam dan, ko sem srečna in imam dan, ko je sreča nekaj oddaljenega in nemogočega. Pa kaj? Imam optimizem, ki mi pravi, da bo spet prišel dan, ko bom popolnoma zadovoljna. Tudi avtor te teme trdi, da ima optimizem. Zakaj potem tega ne uporabiš v ta namen?

[Laurica*]

Imam družino, ki me ima rada. Imam pravega prijatelja, prijatelje, znance, kolege. Nasplošno me imajo ljudje radi. Imam dekle, ko potrebujem dekle. Resne veze me vsaj v tem trenutku ne zanimajo, čeprav si v bodoče želim družino. Ampak počasi.

Delam, kar najraje delam in kar sem si vedno želel delati. Plača je dobra, zelo dobra, skratka materialno mislim, da sem priskrblejn.

Zdrav sem. Moral bom nehati kaditi. Sem optimist, mislim da razgledan in dovolj pameten, da se znajdem v tem svetu. Imam cilje, nisem zgubljen.

Na kratko in suhoparno povedano mi nič ne manjka.

Je pa zato delček moje duše prazen. Ne vem ali je to odraz kakšnih porušenih emocionalnih ali duhovnih ravnovesij, morda negotovost pred velikimi cilji ali pa konglomerat vseh teh dimenzij in še kakšne, ki se je niti ne zavedam. Skratka gre za meni nerazumljivo praznino.

Jaz imam družino, s katero se ne razumem dobro, imam pa prijatelje, ki me imajo radi. Včasih imam z zdravjem probleme in skrbi. Sem zgubljena. Vsakih toliko zgubim zaupanje vase.

Ne vem, kaj točno bi ti lahko manjkalo v življenju, da imaš delček duše prazen. Mogoče imaš samo tako obdobje. Mogoče pa se vseh teh stvari, ki jih imaš, ne zavedaš in jih ne ceniš. Mogoče pa premalo misliš na to, kako imajo ljudje težje življenje od tebe. Ali pa potrebuješ spremembo.
Preveč nase misliš.

[g00fy_qa]

Vsi ste razvajeni smrkavci in smrklje. Sploh pa avtor te teme. Vse ima in še to mu ni dovolj.

Dobronamerno bi vam privoščil nek konkreten primanjkljaj v življenju (pa ne tega, ki ga konstantno čutite in ne veste kaj je), da bi se vaše razvajene riti naučile zdravorazumsko cenit določeno blagostanje.

Maslow in njegove hierarhične potrebe gor ali dol, marsikdo je srečen, pa nima polovico toliko stvari, kot jih imate vi.

Podcenjuješ občutek izgubljenosti in neizpopolnjenosti. Ni vse v blagostanju ... v življenju je potrebno doseči še marsikaj zahtevnejšega kot zaslužiti dovolj denarja, da si lahko srečen.

Sicer pa, ko bo več sončka, bomo vsi manj depresivni!

[*srčica*]

mogoče si dosegu vse kar ti družba narekuje, čemur družba pravi uspešnost. vsak človek je individualen in potrebe posameznika se včasih popolnoma razlikujejo od tega kar družba narekuje.

družba določa neke glupe kriterije kaj je uspeh, kako naj bi stvari bile in človek se družbi prilagaja in sčasoma vedno bolj opušča stvari ki jih ima rad da bo družbeno sprejemljiv. in tuki se pojavi problem. to kar družba pričakuje od tebe sčasoma sprejmeš za edino pravilno in ko preteče nekaj časa pozabiš da to niso tvoje želje, sanje. pa smo tam. podzavest še vedno deluje in ti pošilja signale, sam opazit jih morš...

probi najt stvari ki te veselijo, tut če se ti zdijo smešne, bodi otrok, pusti si biti to kar si v resnici!

[Tysia]

brboletta je napisala, da ji "prazen jaz" pride na plano ravno takrat, ko bi najmanj pričakovala - po tistem, ko se počuti najbolj srečno. Zanimivo, tudi meni se je to včasih dogajalo, pa nisem še prišla čisto do dna, zakaj je temu bilo tako.
Obstaja več opcij, ena izmed verjetnih je naslednja: oseba ima v sebi več želja, ki pa jih ne izpolni. Primer: v sebi ima dve enakovredno močni želji: želja po sprehajanju v naravi s kolegi in želja po tem, da se končno spravi učit. Izpolni se ji prva želja - torej gre v naravo. Zato se počuti srečno, saj dejansko uživa. Kljub temu pa jo v notranjosti začne glodati črviček - učiti bi se morala, jaz pa kar uživam tukaj! Nato se (to se še ne dogaja v zavesti) začne počutiti krivo, ker ni prej naredila obveznosti - se ni učila, in je šla raje na sprehod. Pravzaprav si je želela (kakor je na primer ugotovila kasneje) najprej narediti obveznosti in nato iti na sprehod, čeprav se morda tega ni povsem zavedala. Ker so se dogodki (ki so ovrednoteni) spremenili glede na vrstni red (sploh pa če se je sprehod zavlekel), prihaja počasi do slabega počutja "neznanega" vzroka.

Msn piše, da se ji zdi, da bo srečna šele, ko se ji bo zgodilo nekaj slabega. Ja, tudi ti občutki so mi bili poznani. Zakaj, kje bi lahko bil vzrok? Ko se ti zgodi nekaj slabega, si se skorajda prisiljen "prizemljiti". Takrat ne živiš več v iluziji o samem sebi (vsaj ne tako veliki), ampak postaneš zares ti -tudi z vsemi svojimi slabostmi, ki so morda tukaj ključnega pomena. Končno postaneš pravi TI - ne igraš več, zato se počutiš srečnega. Prej pa se morda skrivaš sam pred sabo (ne, nimam teh in teh slabih lastnosti), tvoja podzavest to ve (zavesti pa lažeš) in ti ne dovoli, da bi se dobro počutil/a. Ko pa maska pade - se začuti olajšanje.

Kaj se potem dogaja s tisto praznino, ki kar na lepem nastane znotraj nas (pravzaprav obstaja že dalj časa, le zavemo se je vsake toliko)? Verjetno se spreminja glede na resničnost življenja, ki ga živimo - glede na to, koliko zares poslušamo svoje (prave!) želje in jih uresničujemo.
g00fy_qa piše, da je smisel v poti in ne v cilju ter da ljudje za srečo skorajda potrebujemo kreativnost. S tem se kar strinjam, sploh s prvim delom. Vendar pa je (glede na to, kakšno se mi zdi, da je stanje današnje družbe) potrebno kar veliko moči in volje, da kaj takega zares prakticiraš. Kar pa se tiče kreativnosti - mislim, da lahko zelo pomaga pri osmišljanju življenja. Mislim pa tudi, da pomanjkanje le te ni vzrok praznini, je pa njen pokazatelj.

Trenutno mi pade na pamet en "recept": živeti resnično življenje - iz sebe, brez pretvarjanj, iskreno. Torej brez "metanja samega sebe na finto" :"Srečen sem, ker imam vse, kaj je družbeno gledano visoko cenjeno, nič mi ne manjka." Če pa na primer si ne vzameš časa, da bi bil sam s sabo ali pa, če ti slednje uspe, svojemu pravemu jazu ne pustiš na plano. Torej - živeti čimbolj iskreno življenje do samega sebe, poskušati biti razigran otrok. Sliši se "v easy", pa v realnosti ni.

[Gost]

Tysia, nekaj zanimivega v zvezi s tem sem prebrala pred kratkim - ekstravertnost in introvertnost. Učijo, da smo ali eno ali drugo. No, obstaja pa še ena razlaga: lahko smo oboje. Nekaj smo v zavesti, drugo v podzavesti. In običajno življenjske cilje izbiramo glede na tisto, kar je v zavesti. Primer: nekdo je introvertiran, no vsaj po teoretičnih predpostavkah tega pojma, vse življenje se obnaša temu prilagojeno, razmišljam v koraku s tem pojmom, tudi drugi ga etiketirajo kot takega, nekako se sprejme, išče somišljenike, torej podobno introvertirane ljudi, temu primerno izbira tudi dejavnosti in hobije, ki se jih loteva - npr. izogiba se zabavam, širšim družbam, zapira se vase. Vse zato, ker misli, da je to on. Ampak v podzavesti ima še tisto drugo dimnezijo, torej ekstravertnost, ki je ne živi, ker je ne ozavesti. In mogoče bi bil tak posameznik bolj zadovoljen, če bi odšel daleč stran od definicij, kalupov in vsega, kar si domišlja, da je in namesto x naredil en velik y. Nekako menim, da je katarza zagotovljena. Ker ljudje hočeš nočeš iščemo presežke, sebe, drugih, česarkoli že, samo da poči, da zadene v živo, da te obudi in se spremeni v en fatalen spomin, ki ga obujaš še tisoč let po tem. Zato je verjetno res edina opcija, da prebudiš še tisti nasprotni del sebe. Jaz začenjam verjeti v to, no.

[miteq]

Najbolj zanimivo je, da nihče od vas ne ve kaj je tisto, kar vam manjka.

[Tysia]

Ja, MsN, laganje samemu sebi, pa četudi se človek tega ne zaveda. Je pa super, ker imamo ene fajn pokazatelje, da "ni vse ok z nami" - in to so čustva. Počutimo se, kot da nam nekaj manjka, nismo srečni. Nato začnemo raziskovati, razmišljati, iskati. Tako potem lahko zadevo ozavestiš in začneš dalje razreševati.
Zanimivo je razmišljati, kako je do tega prišlo, do te - lahko bi rekli - dvojne osebnosti. Kdaj se je naredil preobrat oziroma razcep (če je to dvojna osebnost)? Kaj pogojuje tisto drugo, "nepravo" osebnost (ki sčasoma postane "prava")?

Pred kratkim sem prebrala en zanimiv članek o nevrozah. Mislim, da imata nevroza in opisana stanja skupni imenovalec.

[Tysia]

Najbolj zanimivo je, da nihče od vas ne ve kaj je tisto, kar vam manjka.

Saj ravno to je poanta. Če bi vedeli, bi verjetno že spremenili, ker stanje verjetno ni zavidanja vredno.

Lahko bi sicer temu rekel tudi razvajenost, če bi ocenil na hitro in primerjal z nekom, ki nima izpolnjenih (vseh) materialnih potreb, pa je v primerjavi s tistim, ki jih ima, srečnejši. Na grobo - morda tudi. Kaj pa zares? Življenje je kljub svoji pregovorni preprostosti lahko zelo kompleksno tudi v tem smislu.

[modrisafir]

Zakaj pa bi morali biti srečni?

da se počutiš živ ne rabiš biti srečen- za primer si lahko vzameš rakavega bolnika, ki ima samo par mesecev življenja. Kdo ima več življenja v sebi- bolnik ali ti?

Če hraniš samo telo, ne pa duha je logično da se počutiš praznega. Danes je važen samo denar, vera pa je le nekaj kar vsi kritizirajo. Potem je pa tako čudno, ko nekdo ne vem zakaj za vraga pa on ni srečen- le zakaj neki?

Praznina in sreča - to nista sopomenki. Dostikrat srečen človek čuti praznino.