Ne/smiselnost življenja

[Googi]

Moram priznati da je tole ful zanimiva tema. Najbolj se strinjam s kr.eno in pa Goofy_ga.

Ne tako dolgo nazaj sem imela debato s prijateljem, ki je prebral neko knjigo. Napisal jo je psiholog, ki je bil nekaj časa zaprt v koncentracijskem taborišču (če jo je kdo prebral naj prosim napiše naslov). Govori o tem, kako so ljudje iz psihološkega vidika doživljali dogajanje. Ugotovil je, da so ljudje, ki so bili pred taboriščem optimistični in polni življenja, so bili tudi potem v taborišču enaki, pesimistični pa še vedno obupani in razočarani nad življenjem kot prej. Seveda najprej, ko so jih natrpali v vlak, je pri vseh bilo občutiti obup, žalost, potem pa ko so nekaj časa že živeli v taborišču, so se njihova čustvovanja vrnila na isto raven kot prej. Optimist se je razveselil lepega sončnega zahoda, majhnega kosa kruha, medtem ko se je pesimist predajal obupu.

S tem sem hotela povedati, da je od vas odvisno, kako se boste počutili v življenju in ali se vam bo življenje zdelo nesmiselno. In ni ti treba delati 8 ur in se učiti cele dneve, sploh pa vam ni treba imeti otrok in jamrati kako hudo vam je. Treba je imeti cilje in te cilji vam bodo dali zagon v življenju. Ni treba, da so vaši cilji mož, otroci, služba in plačevanje računov. Lahko so cilji pot okoli sveta, vpis v guinnessovo knjigo rekordov, napisati knjigo in še veliko ostalih ne tako tipičnih stvari, ki vam predstavljajo nesmiselno življenje.

[marypa]

Js ga vidim v ukvarjanju s stvarmi, ki tebe veselijo.. brez tega si prazen- če nimaš hobijev, mnenja, te nič ne zanima

[g00fy_qa]

osebno zavidam tistim, ki se niso še nikoli vprašali kaj je smisel življenja. verjetno, da niso nikoli prišli v tako situacijo ki bi jih prisilila da se to vprašajo.

Če se posameznik še ni vprašal o smislu življenja še ne pomeni, da je srečen. To lahko pomeni tudi da ima nizko inteligenco, ali se pač nikoli ne sprašuje o abstraktnih zadevah. Vprašati se je dobra zadeva, saj pomeni, da iščeš čim boljši odgovor. In iskanje odgovorov je vedno pozitivno.

komentarji v smislu kaj vam pa je da tko razmišljate in ste črnogledi se mi zdijo brezvezni, ker med tem, če se nekdo kdaj vpraša o smislu in med tem, da nekdo živi iz dneva v dan in si ne zna osmisliti življenja po svojih močeh, je velika razlika.

Jaz nisem nikjer rekla kaj vam je, da tako razmišljate. Izrazila sem samo svoje nestrinjanje s črnogledostjo, saj menim, da je drugačno razmišljanje boljše, saj iz njega črpaš veliko več pozitivnosti za vsakdan. Prav tako je težko videti mlade ljudi, ki ne najdejo nobenega smisla v svojem obstajanju.
Se pa strinjam, da spraševanje o smislu ni enako kot življenje brez smisla.

tudi ta trditev se mi zdi preveč posplošena. načeloma je res, da ljudje sami ustavrjamo svoja življenja, vendar lahko soustvarjamo tudi življenja naših bližnjih in vplivamo na njihove življenjske poti. če se je meni v otroštvu zgodilo nekaj slabega ni nujno, da sem si za to kriva jaz sama. ljudje se rodimo v določenih okoljih in smo tudi pod vplivi teh okolij. nažalost nimamo vedno vpliva na to kaj se bo dogajalo okoli nas, imamo sicer vpliv nato, kako bomo mi reagirali na okolje, pa še to ne vedno vsi- najbolj občutljivi so recimo otroci, ki samo vsrkavajo okolico in še niso zmožni nanjo razumno odreagirati oziroma se ne znajo še izogniti raznim vplivom iz okolja. in izkušenj iz otroštva ni enostavno kar izbrisati in vesleo živeti naprej. mnoge so situacije, ko ostanemo nemočni in se sprašujemo. s tem ni nič narobe, potrebno je le, da se zavedamo, da je življenje eno in je naše in vsak po svoje stremimo k temu, da ga živimo najlepše oziroma tako kot si pač želimo.

To je sicer moja filozofija (pobrana od precej večjih mislecev kot sem sama) in jo je nekoliko težje zares razumeti in sprejeti. Gre se za to, da vse kar v življenju imam, vsak dogodek, ki se mi zgodi in vsak človek, ki ga poznam ali samo srečam; pritegnem sama. Kako? Z mislimi, s čustvi, z mojo osredotočenostjo. To sicer še dokaj lahko sprejmemo ko se gre za odraslo osebo, nekoliko težje je pa pri otrocih, sploh glede izbire staršev in okolja, v katerem se rodimo. Tu tudi sama ostajam skeptik in dopuščam možnost, da smo 'vrženi v svet'. Sicer pa to niti ni toliko pomembno, kar je res pomembno je to, da smo sedaj tu in da imamo sedaj moč ustvarjanja svoje resničnosti.

Res je, da okolje in ljudje okoli mene lahko vplivajo na moje življenje. Vendar - le, če jaz to dovolim. Na koncu vedno pristanem pri sebi. Ni tisti kriv, da sem žalostna, sama sem sprožila žalost pri sebi z mojimi mislimi, negativnimi asociacijami in mišljenjem. Ker negativnost nikoli ne obstaja, če ji mi ne damo vrednostne sodbe, ki je nasprotna pozitivnosti. Tako tudi ne obstaja vzrok za mojo žalost, ki naj bi bila tista pa tista oseba. Vzrok lahko pride le od mene, ker sem sama dala sodbo, da je nekaj drugače kot si želim in sem sama dovolila, da bom na to reagirala z žalostjo. Razumljivo?

Pa še nekaj o izkušnjah iz otroštva. Ja, otroštvo nam v grobem zapiše življenje, izkušnje iz otroštva zelo krojijo našo prihodnost, kar v otroštvu doživimo nas vsaj podzavestno spremlja vso življenje. Torej je največ res odvisno od naših staršev in tega, koliko so bili nekoč do nas prizanesljivi. Vendar (in vedno je vendar ), otroštvo na nas vpliva toliko, kot mu dovolimo. Večina ljudi mu dovoli na polno, saj niti ne vedo, da njihove frustracije izhajajo še iz časa, ko so imeli 2 leti. Nekateri pa se odločijo razčistiti svoje dolgoletne frustracije, se spoznati in zamenjati neprimerne vzorce čustvovanja za takšne, kot si jih želijo imeti. Torej trditev "moj oče me je vedno pretepal, zato sem sam takšen in takšen" drži, vendar a) si takšen, ker drugačen ne znaš biti ali b) si takšen, ker drugačen ne želiš biti in nikoli c) si takšen, ker drugačen ne moreš biti.

[kr.ena]

Ne tako dolgo nazaj sem imela debato s prijateljem, ki je prebral neko knjigo. Napisal jo je psiholog, ki je bil nekaj časa zaprt v koncentracijskem taborišču (če jo je kdo prebral naj prosim napiše naslov). Govori o tem, kako so ljudje iz psihološkega vidika doživljali dogajanje. Ugotovil je, da so ljudje, ki so bili pred taboriščem optimistični in polni življenja, so bili tudi potem v taborišču enaki, pesimistični pa še vedno obupani in razočarani nad življenjem kot prej. Seveda najprej, ko so jih natrpali v vlak, je pri vseh bilo občutiti obup, žalost, potem pa ko so nekaj časa že živeli v taborišču, so se njihova čustvovanja vrnila na isto raven kot prej. Optimist se je razveselil lepega sončnega zahoda, majhnega kosa kruha, medtem ko se je pesimist predajal obupu.

Viktor Frankl: Volja do smisla?
Nisem prebrala, ampak sem slišala zanjo.

Sicer se pa strinjam z Goofy. Še en naslov: William Glasser: Teorija izbire (realitetna terapija).

[Tysia]

Tudi sama sem mnenja, da si smisel življenja ustvarjamo sami. Morda ne moremo vedno vplivati na tok dogodkov, vedno pa lahko vplivamo na naš odziv nanje. Ta pa je tisti, ki šteje, ki ustvarja kvaliteto našega življenja.

Tukaj se mi postavlja vprašanje, kako je s tem pri duševnih bolnikih in pri določenih organskih obolenjih, ki vplivajo na (ne)zmožnost odločanja. Trenutno sem mnenja, da si vsi tovrstni bolniki niso sami krivi (no, odvisno, ali sprejmemo teorijo reinkarnacije, ki pa ni ziher ). Kam gre potem ta "Mi smo bogovi svojih življenj."?

Načeloma pa je vsak človek (rekla bi 99,3% ) sposoben usmerjati svoje življenje in si ga osmišljevati. Čeprav se mu zgodi neka večja neprijetnost, lahko še vedno sprejme pozitiven pogled na vse skupaj - morda kot lekcijo ali pa preizkušnjo, ki mu bo pomagala rasti naprej.

Kar se tiče samega smisla življenja, sem mnenja, da je smisel že življenje samo. V primeru, da se človek nahaja v težkih okoliščinah, verjetno da takrat smisel težje vidi. Zato pa mislim, da je pametno, da se nauči, kako si v primeru tovrstnih padcev izgradi sistem, ki mu bo pomagal ponovno najti smisel. Morda uživanje v "malenkostih". Morda v zavedanju, kako super je, ker lahko vidi, sliši, govori, razmišlja. Kako lepo je, ker je živ. Ker ve, da ga ima nekdo rad. Ker mu rožice tako lepo dišijo. ,...

Mislim, da je pri iskanju smisla življenja pomembno, da je človek skromen do neke mere (tu moram poudariti, da skromnost ne izključuje ambicioznosti in doseganja "visokih ciljev"), da se zna veseliti malenkosti.

[g00fy_qa]

Tudi sama sem mnenja, da si smisel življenja ustvarjamo sami. Morda ne moremo vedno vplivati na tok dogodkov, vedno pa lahko vplivamo na naš odziv nanje. Ta pa je tisti, ki šteje, ki ustvarja kvaliteto našega življenja.

Amen!

Tukaj se mi postavlja vprašanje, kako je s tem pri duševnih bolnikih in pri določenih organskih obolenjih, ki vplivajo na (ne)zmožnost odločanja. Trenutno sem mnenja, da si vsi tovrstni bolniki niso sami krivi (no, odvisno, ali sprejmemo teorijo reinkarnacije, ki pa ni ziher ). Kam gre potem ta "Mi smo bogovi svojih življenj."?

Jaz bi se tu vseeno obrnila na (neke vrste?) reinkarnacijo. Ljudje smo netelesna bitja, torej duševna in kot taka živimo večno. Naše telo je samo trenutna inkarnacija našega duha, v katerega smo šli zavestno in zato, da bi se nekaj naučili in uživali v drugačni resničnosti. Ko smo se odločili, da gremo v to, smo se strinjali, da se v telesnem življenju in realnosti čas-prostor ne bomo spomnili ničesar duševnega in ne prejšnjih življenj, saj bi nam to oteževalo bivanje. In takrat smo tudi izbrali kakšno izkušnjo si želimo in se potem kot takšna oseba tudi rodili. ... Recimo, to je ena razlaga.

[Mahagonij]

Dbest pri tej celotni zadevi je to, da nekateri ljudje nanizajo 10 idej zapored, brez kakrsnekoli podlage v realnosti, kot da gre za fakte.

[g00fy_qa]

Dbest pri tej celotni zadevi je to, da nekateri ljudje nanizajo 10 idej zapored, brez kakrsnekoli podlage v realnosti, kot da gre za fakte.

Če to leti na mene... jaz nikjer ne trdim, da je to, kar pišem, sveta resnica. Seveda ni. Zame mogoče je. Ampak to sploh ni pomembno - mogoče edino zame.
Jaz pišem informacije, pišem o možnostih, samo to. Koliko pa ta možnost oz. informacija za koga pomeni resničnost, je pa drugo.

Sicer pa - podlage v realnosti so.

[punkie_]

Dbest pri tej celotni zadevi je to, da nekateri ljudje nanizajo 10 idej zapored, brez kakrsnekoli podlage v realnosti, kot da gre za fakte.

Če to leti na mene... jaz nikjer ne trdim, da je to, kar pišem, sveta resnica. Seveda ni. Zame mogoče je. Ampak to sploh ni pomembno - mogoče edino zame.
Jaz pišem informacije, pišem o možnostih, samo to. Koliko pa ta možnost oz. informacija za koga pomeni resničnost, je pa drugo.

Sicer pa - podlage v realnosti so.

g00fy_ga, verjetno je to kar si napisala tvoj način osmišljanja življenja na zemlji?
in koliko je še takih in drugačnih načinov osmišljanja, ki se marsikateremu zdijo smešni, ker v njih ne verjame (recimo vera v usodo in horoskope, vera v boga). nekateri se zatečejo k takim, bolj abstraktnim stvarem, ker v njih vidijo smisel, drugim (recimo meni) pa take stvari ne pomenijo dosti in nam ne dajo neke ''tolažbe''.
sicer pa se popolnoma strinjam s tem da ljudje sami oblikujemo svoje odzive in da nam lahko majhne stvari v katerih uživamo dajo smisel življenja.

[g00fy_qa]

g00fy_ga, verjetno je to kar si napisala tvoj način osmišljanja življenja na zemlji?

Seveda, pišem lahko samo o tem, kar poznam in to je v grobem oz. del mojega načina osmišljanja življenja. Drugi ljudje imajo drugačne načine in prav je tako. Polno podpiram vse načine in razlage, ki posamezniku pomagajo do polnejšega in plodnejšega življenja.

[Tysia]

"Jaz bi se tu vseeno obrnila na (neke vrste?) reinkarnacijo. tongue Ljudje smo netelesna bitja, torej duševna in kot taka živimo večno. Naše telo je samo trenutna inkarnacija našega duha, v katerega smo šli zavestno in zato, da bi se nekaj naučili in uživali v drugačni resničnosti. Ko smo se odločili, da gremo v to, smo se strinjali, da se v telesnem življenju in realnosti čas-prostor ne bomo spomnili ničesar duševnega in ne prejšnjih življenj, saj bi nam to oteževalo bivanje. In takrat smo tudi izbrali kakšno izkušnjo si želimo in se potem kot takšna oseba tudi rodili. ... Recimo, to je ena razlaga. "

Ja, se strinjam, to bi lahko bila teorija reinkarnacije. Dejstvo pa je, da ne moremo vedeti, ali je tako ali ne. Očitno je to zaenkrat stvar vsakega posameznika in njegove vere.

Bi pa poudarila, da znajo biti tovrstna verovanja tudi škodljiva - v stilu opravičevanja lastnih dejanj in bežanja pred odgovornostjo. Nekateri bi si lahko tudi primer bolnih oseb razložili na način "prav jim je, gotovo so bili v prejšnjem življenju slabe osebe".

[Dioniz]

Kaj je smisel življenja? smisel življenja je v tem, da delamo stvari, ki nas veselijo in ne delamo stvari, ki nas ne veselijo. Je to ves pojnt? Ja je.

[Sarissima]

Včasih je treba naredit tudi kaj, kar te ne razveseli (npr. komentirat na post, čeprav veš da te bodo živega pojedli ), ampak vseeno služi višjemu namenu, cilju . Torej it v službo, da si plačaš tečaj skydivinga za vikend .
Ene stvari so včasih težke, ampak delajo naše življenje bolj polno - otroci, partner, kariera.

[g.AI.a]

Ja, pač jaz tud mislim, da je smisel življenja početi tiste stvari, ki te osrečujejo. Zato, da pa boš lahko dejansko počel te stvari pa moraš velikokrat počet tud stvari, ki te ne veselijo tako zelo. Lahko vzamemo za primer šolo in službo, ker sta bili že lih omenjeni iz strani avtorice, ki ju pa jaz osebno ne bi uvrstila med stvari, ki so mi dolgočasne, nezanimive in mi jih je muka opravljat. Itak tam spoznaš veliko folka, sej je fajn . Ne vem no, pač v šoli se malo bolj potrudiš (toliko dela z učenjem spet ni), maš pa zato kasneje v življenju službo v kateri uživaš in če maš srečo še veliko zaslužiš . Pa tud znanje iz šole pomoje še nobenmu ni škodilo, večino bi lahko še mal v šolo poslal.

Zna bit pa kr je*a, če zarad svoje lenobe v srednji šoli ne dobiš željene službe. Čeprav pa ubistvu nikoli ni prepozno, da še kakšen fax narediš.

Glede otrok, ki so bili pa tud omenjeni in predstavljeni kot eno breme pa pač.. Ne jih imet, če se bojiš, da ti bodo onemogočal, da živiš življenje kot si ga želiš.

Simple as that .

[lina*]

PUNKIE_ zanimivo razmišljanje. Lahko bi se reklo, da se s teboj 100% strinjam. Tudi jaz se u zadnjem času sprašujem to. Lahko bi rekla, da mi je žal otrok, kateri že od majhnega nimajo dobrih in primernih pogojev za lepo in mirno življenje. To mislim na primere v družinah, kjer je eden od staršev alkoholik ali kaj takega in s tem posledično vpliva na stres otroka, kateri lahko posledice tega plačuje v odrasli dobi. Vemo namreč da ima stres zelo škodljive učinke na fizično in psihično zdravje.

Žal mi je samo tega.. in res je, od majhnega imamo nekakšno hitenje, obveznosti, problemi... Potem pa tudi ko imamo službo, stres na delovnem mestu, problemi s partnerjem.. in še kup stvari.. No takrat oz. v podobnih primerih se tudi vprašam o smislu življenja