Ne/smiselnost življenja

[punkie_]

ne vem kaj bom napisala, vem samo da zadne čase velik razmišljam o življenju in ne/smiselnosti le tega... in use skupej me že pošteno mede, zato bi blo fajn slišat še druga mnenja

že v eni drugi temi sem napisala, da življenje nikoli ni idealno in ne moremo pričakovati da bo, vendar je škoda, da samo za to ker ne moremo živeti idealno, raje sploh nebi živeli. s to trditvijo se še vedno strinjam in sem vesela, da živim, moti me bolj sedanji trend življenja, sploh v naši industrializirani potrošniški družbi. če se ozrem nazaj v preteklost bi lahko rekla, da se vse vrti okoli šolanja. v vrtcu domače naloge, v mali šoli domače naloge, v osnovni šoli celo popoldne domačih nalog in učenja za teste, eksterci za katere smo bili kar precej živčni, srednja šola in kup nesmiselnega učenja predmetov in na koncu matura, od katere je odvisno al bom sedela v pisarni 8 ur na dan in se spraševala kaj je smisel življenja, al pa bom dobila en šiht v katerem bom uživala in mu bila predana z vsem srcem. in hvalabogu pridem na krasen fax med krasne ljudi.. pa vendar kaj bi bilo če nebi? in koliko je tistih, ki jim ne uspe? in potem diploma, morda še kakšen študij in lov na službo. bom sploh dobila kar si želim? ne rečem da ni bilo lepih trenutkov v življenju, vendar moti me dejstvo, da sem toliko časa zapravila za nepotrebne stvari, življenje vidim kot eno veliko priložnost za uživanje, mi pa smo si ga ustvarili tako, da moramo ustajati ob nečloveških urah, ko bi lahko spali v topli postelji, poslušamo učitelje/predavatelje katerih predavanja niso vedno balzam za naša ušesa, popoldne pa zapravimo za delanje nalog in pisanje seminarskih itd.. vse zato da bomo lahko dobili eno službo in ponovno zapravili 8 ur na dan dragocenega življenja, da si bomo lahko plačali stroške življenja. in ne le, da bomo preživljali sebe, naredili bomo še par otrok in vsak mesec gledali da nam bo ostalo kaj od plače. bolj kot razmišljam, večji nesmisel se mi zdi vse skupaj. v bistvu smo si sami ustvarili tak svet, svet v katerem moraš biti kar malo egoista, če želiš uživati življenje. kako? tako da vstaneš ko se zbudiš in se počasi primaješ do faxa, namesto tretjega predavanja greš najprej še na kavico da se zbudiš, potem malo pogledaš kaj dogaja na faxu in ko ugotoviš da nič pametnega se odmaješ še na nekaj pijačk in zvečer zažuraš pozno v noč. in kako potem gledamo na take egoiste ki uživajo življenje? zdijo se nam neresni. neresni zato ker niso ugalupirani v stalne tirnice, ker znajo poleg usega še uživati in se ne sekirajo. res je, ljudje smo preveč odvisni od našega luksuza. in kaj imamo od tega? smo srečni? smo bolj srečni kot črnčki v strganih srajčkah ki se prevažajo s splavi po reki in prodajajo pridelke? ja, seveda, tudi oni morajo zaslužiti da preživijo, a na drugačen način. se nam ga luksiz ki ga imamo obrestuje? smo srečni ker nam voda teče iz pipe in ker lahko zavijemo v H&M in si kupimo najlepšo majčko? nas bo ta majčka osrečevala celo življenje? ne, verjetno si bomo morali kupiti še kar nekaj majčk dokler ne bomo ugotovili, da je sreča v nas samih, v odnosih med nami in drugimi. ali rabimo za to vodo iz pip, elektiko z enim samim dotikom, avte, katerih izpušni plini se nam počasi nalagajo v pljuča, hrup in zmeda ki vladata na cestah sta že zastrašujoča. nam je z vsem tem res toliko lepše kot črnčkom v strganih srajčkah na splavih?

nekdo je enkrat rekel, da ima preveč rad svoje otroke, da bi jih rodil v tak svet, zato jih raje nima. vse bolj razmišljam in se počasi strinjam s tem. zakaj se od ženske pričakuje da bo do 30 leta noseča, da se ji telo razširi do onemoglosti, da je sitna in bi požrla vse okoli sebe. in potem vzgoja teh otrok ki je vse prej kot osrečujoča in potem jovo na novo pisanje domačih nalog in učenje in zgubljanje živcev z vsem nemogočim. zakaj nam je tega treba? zakaj živimo življenje tako kot se od nas pričakuje, če pri tem nismo srečni? zakaj postrani gledamo tiste, ki si upajo živeti tako kot si želijo?

še najbolj pa me moti to, da se zavedam, da četudi me tako moti tak način življenja, mu ne morem kar tako ubežati. vse kar lahko naredim je da uživam v tem kar počnem in počnem to, v čemer uživam. škoda je življenja da bi počela nekaj samo zato ker moram. počasi se učim kako sem lahko srečna in zadovoljna sama s sabo in kdo so ljudje, ki me resnično osrečujejo in mi polepšajo dan. slikam si prihodnost v kateri bom uživala in bežim stran od ustaljenih tirov življenja. ne bom dopustila, da bom še ena zagrenjena žena s povešenimi joški, strijastim trebuhom, mastnimi lasmi, kopico tečnih otrok in z možem, s katerim se na vsake pol leta spraviva seksat.

kako vi gledate na vse to?

[*PumPkin*]

Jaz bi se v bistvu v enih delih posta kar strinjala s tabo, ampak jaz na vse to gledam tako:
Jaz sem imela veselo otroštvo, ki sem ga večinoma preživljala pri babici na kmetiji. Zdaj se vsem "mestnim" zdi to tako, češ kaj je pa mela od tega. Ampak jaz sem tak doživela vse otroške radosti - od igranja v peskovniku, pomaganju babici - kar je mene najbolj osrečevalo v tistem času,... Tako da na to gledam, da se uživala otroštvo in sem vesela, da je bilo kakršno je bilo. Osnovna šola so res domače naloge, prav tako srednja šola...
Ampak priznaj, da toliko časa pa vendar ne presedimo za zvezki. Še vedno imamo čas iti na kavico, sprehod,...med vikendi pa obvezno vsak ven. Nekateri smo se v času srednje šole ukvarjali s športom in malo manj hodili po dikotekah. Ampak sem jaz to vse vzela kot neko uživanje.
Jaz mislim, da imamo ljudje različne poglede na pojem "uživanje" v življenju. Za mene je bilo vedno večje uživanje biti s soigralkami ali s prijateljicami po kinih ali pijačkah, kot pa pitje v zloglasnih diskotekah.
Je pa res, da nas bo dandanašnje življenje slej kot prej zlomilo, če nismo dovolj močni. Preveč je pritiskov z vseh strani - predvsem s finančne plati. Včasih si lahko rekel, da si srečen brez denarja. Danes to enostavno ne gre...ker brez njega enostavno ne preživimo.
Se strinjam s tabo, da je smisel življenja v uživanju (ne glede na to, v čem človek v svojem življenju uživa). Sem pa hkrati mnenja, da nas lahko stanje, v katerem smo prevede od "uživanja" do suhoparnega življenja katerega si opisala zgoraj.

Skratka...zanima me le, kako dolgo bomo ljudje še uživali v življenju...samo vprašanje časa še je...

[miteq]

Dokaj zanimivo branje.

V teoriji imaš možnost izbirati - naš svet ali pa svet "raztrganih majčk in lakote" malo južneje. Nihče te ne sili živet v takšni družbi in med takšnimi ljudmi, ki so večinoma rezultat institucij, ki nas obdajajo. Lahko si mirne volje kupiš enosmerno letalsko karto za Afriko, si tam sezidaš eno majhno barako iz blata in slame, posadiš koruzo ali kajpajazvemkajševse in uživaš v naravi ter se igraš z žirafami.

Ali pa se prilagodiš "našemu" svetu.

Ljudje vse prevečkrat gledate na življenje samo iz vidika bremena, ki ga predstavlja. Dobro bi se bilo namreč spomniti tudi na priložnosti, ki se ponujajo.

...življenje vidim kot eno veliko priložnost za uživanje...

In tudi prav je tako. Vendar ne nujno na način, kot to počneš ti. Šolo in domače naloge glej kot odličen vir znanja, ne samo kot obveznost, ki jo je potrebno opraviti, zato da končaš razred ali letnik. Najdi veselje in uživanje v znanju, umetnosti in ustvarjanju, pa boš z večjim veseljem naredila domačo nalogo za šolo, namesto da bi šla pohajkovat za novimi majčkami.

Svojo prihodnost si načeloma ustvarjaš sama, zato v prvi vrsti ni kriv sistem, če ti ne uspe. Je na drugem mestu, vendar, če zavzameš proaktivno držo v življenju, se ti nekoč ne bo težava vstati zjutraj ob pol 7h in it v službo, ker boš imela takšno, ki ti bo v veselje. Ravno tako je glede otrok, moža in seksa.

[jullia_]

bolj kot razmišljam, večji nesmisel se mi zdi vse skupaj. v bistvu smo si sami ustvarili tak svet, svet v katerem moraš biti kar malo egoista, če želiš uživati življenje. kako? tako da vstaneš ko se zbudiš in se počasi primaješ do faxa, namesto tretjega predavanja greš najprej še na kavico da se zbudiš, potem malo pogledaš kaj dogaja na faxu in ko ugotoviš da nič pametnega se odmaješ še na nekaj pijačk in zvečer zažuraš pozno v noč. in kako potem gledamo na take egoiste ki uživajo življenje? zdijo se nam neresni. neresni zato ker niso ugalupirani v stalne tirnice, ker znajo poleg usega še uživati in se ne sekirajo.?

Stil življenja, ki temelji na stereotipnem uživanju - pijačke, žuranje, pohajanje po mestu,... mene osebno ne bi osrečeval, ampak dolgočasil.
Ravno tako, kot se mi smilijo ljudje, ki živijo za delo in si ne znajo vzet minute, da bi povohali rože, ne zavidam niti tistim, ki baje "uživajo lajf", za moje pojme ga pa zapravljajo. Saj je fajn občasno zabit par uric na kofetu, ampak zase vem, da se veliko bolje počutim, če kaj produktivnega počnem, kot če samo blodim naokoli.

Meni učenje predstavlja nekakšen smisel življenja (oziroma del smisla, ne celote), ker želim čim več izvedet, se naučit. Zato študiram, potujem, berem, se pogovarjam z ljudmi, ki vedo več od mene,... In ker to počnem zase, se nič ne sekiram, da sem vkalupljena, ker hodim na faks.


Bilo bi lepo, če bi vsak človek lahko živel točno tako, kot bi sam hotel. Ampak resnici na ljubo moramo sprejet vsaj osnovne življenjske vzorce. Tudi mene občasno zagrabi neracionalna želja, da bi pustila faks, fanta in familijo in se odselila na en osamljen grški otok, kjer bi pridelovala olive in posedala pred hišico s kozarcem vina v rokah. Realno gledano bi verjetno umrla od dolgčasa, ampak takrat na to ne pomislim. Večino časa sem pa mnenja, da trenutke uživancije in luksuza cenim ravno zato, ker so trenutki, ne pa zvezda stalnica.
Vsak se sam odloči, če bo kdaj izklopil službeni telefon in šel gobarit, kako bo preživel svoj dopust (ni nujno treba 14 dni ležat nekje v Dalmaciji kot nasedel kit) in čemu bo v življenju dal prednost. In če si znaš "ukrast" takšne malenkosti, potem si pomoje svetlobna leta stran od vkalupljenega robota, ki ne uživa življenja.

[*purple*]

jst bom pa bolj kratka in jedrnata.
namreč, sej se strinjam, življenje je pač pasje, ampak zarad tega si še vseeno ne bom zadrgnila zanke za vrat
pač živiš tako kot si lajf narediš.seveda so vzponi in padci, ampak jst probam iz tega pač nekej odnest, se nekej naučit.
bi pa ja bilo lepo imet miljardo evrov v žepo, še eno miljardo shranjeno za teške čase, Johnnya Deppa zraven sebe za moža, hišo od britney spears, pred hišo parkiranih šest hummerjev vsakega v svoji barvi, da se sklada z oblačili..ampak ja, tko pač ne gre.
Jst mislm, da sm zadovoljna s tem kar imam in se mi popravici ne da ubadat s tem, kako bi lahko bilo.Pač je kot je in to bom probala maksimalno izkoristit in maksimalno dobrega iz tega potegnit.

[punkie_]

bolj kot razmišljam, večji nesmisel se mi zdi vse skupaj. v bistvu smo si sami ustvarili tak svet, svet v katerem moraš biti kar malo egoista, če želiš uživati življenje. kako? tako da vstaneš ko se zbudiš in se počasi primaješ do faxa, namesto tretjega predavanja greš najprej še na kavico da se zbudiš, potem malo pogledaš kaj dogaja na faxu in ko ugotoviš da nič pametnega se odmaješ še na nekaj pijačk in zvečer zažuraš pozno v noč. in kako potem gledamo na take egoiste ki uživajo življenje? zdijo se nam neresni. neresni zato ker niso ugalupirani v stalne tirnice, ker znajo poleg usega še uživati in se ne sekirajo.?

Stil življenja, ki temelji na stereotipnem uživanju - pijačke, žuranje, pohajanje po mestu,... mene osebno ne bi osrečeval, ampak dolgočasil.

to sem dala samo kot primer uživanja za nekoga. se strinjam, vsak uživa v drugačnih stvareh, dejstvo pa je da moramo vsi zjutraj ustati, se skobacati s postlje in oditi kamor pač že moramo. tudi sama se nočem preveč obremenjevati s takimi stvarmi, ker vem da je glavno da znamo ob kupu opravkov, ki jih imamo, tudi uživati. pa vendar se mi včasih zgodi kaj takega v življenju, ko se lahko samo še vprašam kaj je fora usega skupaj..

[Gost]

Uf, punkie_, tudi sama vse pogosteje razmišljam na podoben način (mogoče so kriva težavna dvajseta leta? ).

Mene včasih neki tipični vsakodnevni opravki tako jezijo, da lahko zapadem v zametke agresije in depresije. Ker se vseprevečkrat potem nekje sredi tega sledenja čredi in nečemu, kar je baje dobro zame, vprašam, če je res. In ugotovim, da sem v svojem obupno mladem življenju naredila že en kup stvari, za katere ne vem, če so bile posledica moje odločitve. In niti ne vem, če sem uživala.

Če najdeš nekaj, v čemer uživaš, super zate, daj se poskusi čim bolj približati tej zadevi, jo opravljati z veseljem in zanosom, poskusi čim bolj eliminirati obvezne opravke iz svojega življenja, najdi neko zlato sredino svojega življenjskega stila, v katerem boš dosegla izobrazbo, če ti je ta vrednota, a hkrati ne boš zdolgočasena menopavzasta baba srednjih let, ki se ob rojstnih dnevih ozre v svojo preteklost in obupano ugotovi, da ni za njo ostalo ničesar.

Ljudje, ki padajo v kalupe, tega mogoče ne počnejo, ker bi jim to najbolj ustrezalo, ker bi bili zveste ovčice ali brezjajčniki za kaj bolj drznega - mogoče še preprosto niso našli tistega lastnega užitka v življenju, nekega presežka, ki bi jih silil in gnal v kak drug način preživljanja življenja. Jim ni za zamerit - je hudo, če ne najdeš sebe in svojega vira užitka. Zato bodi srečna, če si ti ga in pozabi na nesmisle, združi svoj užitek s kalupom in proizvedi neko svojo mešanico plavanja skozi to džunglo banalnosti

[softTouch]

razmišljam skoraj enako kot ti. bolj kot premišljujem,bolj se mi zdi življenje nesmislno.

[jullia_]

Pa sej se ne moreš izognit določenim stvarem, ki jih počneš iz čiste nuje, ne po lastni želji. In tudi s selitvijo v afriško kolibo iz blata temu ne bi ubežala, ker bi ti tam že golo preživetje pobralo toliko časa in energije, da bi za uživanje in izpolnjevanje lastnih želja ostalo bore malo enega in drugega.

Meni se zdi takšno razmišljanje nezrelo in po eni strani zgrešeno, ker je a) treba nekako preživet in torej treba temu posvetit del svojega časa, ko pač ne uživaš, ampak delaš in b) ker obstaja nešteto možnosti, kako to naredit - lahko študiraš in nato dobiš dobro službo, lahko greš delat za trak v tovarno, lahko si kmet in se futraš z lastnimi pridelki,...
Ni res, da smo ljudje vkalupljeni, ampak lažje je sledit množici in hkrati bohemsko jamrat, kako je življenje bedno in predvidljivo, kot se pa potrudit in izbrat drugačno pot, ki je mogoče težja, ampak če nekoga to osrečuje, je vredno.

[Tamala_mrha]

Jaz se v večini strinjam s punkie_ (razen glede izobrazbe, ker to ni izguba časa, saj nas vodi do lagodnejšega življenja, če si ga takega seveda naredimo). Če bi bili celo življenje ali pa rečmo vsaj otroštvo in mladost prosti in brez obveznosti, se ne bi naučili skrbeti zase in razmišljati po svoje, pa tudi dolgočasno bi bilo hoditi iz žurke na žurko (plus kako bi se dokopali do denarja). Glede ostalega tudi sama podobno razmišljam in čeprav to ni stvar (oz. stvari) zaradi katerih bi se sekirala, vseeno kdaj pa kdaj razmišljam o tem. Mene osebno moti to, da se od vsake ženske pričakuje, da si bo nekega dne ustvarila družino in je samoumevno da moramo imeti otroke. Zakaj bi pa mogla imeti otroke, če enostavno nisem tip človeka, ki bi oboževal otroke in prej izgubim živce poleg njih? Potem je pa že bolje, da jih nimam kot da jih imam in bom živčna ob vzgajanju ali bom slaba mati. Vsak si pač naj po svoje uredi življenje kakor mu paše, ne da se od vseh pričakuje, da bodo živeli po nekem ustaljenem oz. rutinastem vzorcu, ki se je pač z leti uveljavil in obdržal. Kolikor ljudi, toliko želja. Če bom življenje hotela preživeti in izkoristiti maksimalno, uživati in kdaj pa kdaj "prespati" dan, s tem ne bom nikomur škodovala, samo sebe bom osrečila in to še nikakor ni egoizem (čeprav je majhna mera le-tega normalna, sicer bi se morali celo življenje razdajati drugim in pozabiti nase oz. potlačiti svoje želje). Če želim življenje posvetiti partnerju in kar se da mirno živeti, je to povsem moja odločitev in se ne mislim prilagajati okolici, da me bo sprejela. Še najbolj mi dvignejo pritisk ljudje, ki v življenju garajo (ni važno, ali so deloholiki in to hočejo ali pa so k temu prisiljeni) in gledajo zviška na ljudi, ki imajo prav tako solidne službe in radi več dajo na kvalitetno življenje, vendar nimajo otrok (in dodatnih skrbi ter stroškov) ter zato živijo bolj lagodno. Zaradi tega niso nič manj in nič več, če nekdo raje veliko potuje in si lahko privošči več kot družine z otroki. Kam pa bi prišli, če bi vsi živeli z istim številom otrok, z enako dragim/poceni avtom, v enako veliki hiši, enako plačo in enakimi željami? Pa še takrat bi se verjetno našla kakšna bistra glava, ki bi nad nekom vihala nos, ker se ima lepše kot on...

[študentka20]

že v eni drugi temi sem napisala, da življenje nikoli ni idealno in ne moremo pričakovati da bo, vendar je škoda, da samo za to ker ne moremo živeti idealno, raje sploh nebi živeli.s to trditvijo se še vedno strinjam in sem vesela, da živim

kako se lahko strinjaš s trditvijo da če ne moreš idealno živeti sploh nebi živela, po drugi strani pa si vesela da živiš? malo je nelogično se men zdi. ja življenje res ni idealno, samo nima pa smisla ga zavrečt zato ker si doživel nekaj padcev. to te samo utrdi in ti daje napotke kako dalje živeti, in iskati smisel življnja.

bom sploh dobila kar si želim?

še vedno sem mnenja da boš dobila,če si boš imela voljo in srčno željo. življenje ti ponudi vse kar si želiš,samo vztrajat moreš in potrpeti.

da je sreča v nas samih, v odnosih med nami in drugimi.

no evo tukaj imaš odgovor na svoje vprašanje. srečo poišči v sebi,in ne v luksuzu. če te ne veseli nova majčka,si je ne kupi. če se boš srečnejše počutila če boš ta denar namenila unicefu daj. poišči v življenju stvari ki te osrečujejo in boš našla smisel le tega.

zakaj živimo življenje tako kot se od nas pričakuje, če pri tem nismo srečni? zakaj postrani gledamo tiste, ki si upajo živeti tako kot si želijo?

kdo pričakuje kako boš živela? starši? fant? prijetelji? družba? na družbo kot celoto tako ali tako ne moreš vplivati oz. je spremeniti. starši in ostali bližnji pa verjetno želijo da živiš tako življenje kjer boš srečna, da te lahko podpirajo in pomagajo na poti življenja. pa ne vem zakaj bi gledali postani ljudi ki živijo svoje sanje. lahko jim samo zavidamo k večjemu.



no v zadnjem delu posta pa si si tudi odgovorila na svoj smisel. ugotavljaš kaj ti je pomembno v življenju in kaj te osrečuje. in tako je tudi prav.

na življenje gledam zelo pozitivno. v teh mojih rosnih 21 letih sem se naučila da ti vsi padci ki jih doživim le pomagajo do boljše prihodnosti.

[*frisko*]

večkrat se sprašujem o smiselnosti življenja in skoraj vedno pridem do podobnega sklepa .. smisla v bistvu ni. človek živi (kakorkoli pač živi), zato da potem umre. zato se sama ne obremenjujem ne s preteklostjo me s prihodnostjo in živim za danes, za to, kar se trenutno dogaja. to želim čim bolj in čim koristneje izživeti, da, če tako rečem, bom "imela vsaj kaj od življenja". skratka, moj moto ... expect nothing, live frugaly on surprise ... deluje!! je pa res, da sem precej samosvoja .. ampak furam skos življenje (za moje pojme in iz izkušenj z najrazličnejšimi ljudmi) dost bolš in dost bolj sproščeno kot marsikdo drug (leti predvsem na obremenjence, ziheraše, copatke ...)

[powerpuff]

Ok, ce se na zivljenje gleda malce bolj pesimisticno (recimo v casu pmsa), potem res lahko razmisljamo tako kot ti. Jaz to vzamem drugace..vse domace naloge, sole so za nekaj dobre, tud ce si vsega ne zapomnes, saj vseeno. Vse, cesar se enkrat naucis, te bogati. Tud se mi zdi, da sole le niso tak nepotrebn grozn dougcas, saj mas tam folk, druzbo, poleg tega sm pa vsaj jaz mela vedno ful polepsan dan, ko sem dobila dobro oceno pri kontrolki ali na izpitu na faxu. Uspeh te zene naprej in zadovoljuje! Ma grem stavt, da bi se bolj bedno pocutila, ce bi cele dneve lezala doma, skos hodila zurat in prespala vsak drug dan, medtem, ko bi tvoje frende razganjal od ponosa in zadovoljstva, da so nardil maturo, en super tezk izpit, diplomo itd. Jaz si svojega zivljenja nocem na prevec podrobno splanerat, pac sprot delam izpite, kmalu bom koncala fax, upam, da se bova v roku ene dveh let preselila s fantom skup, to je pa to. Se strinjam, da je druzino verjetn met naporn, sam ce pomislm, da bi bla celo "odraslejso" zivljenje sama, me mine bit brez otrok. O moji bodoci familiji in kaksne probleme bomo mel zdaj ne razmisljam, ne vem zakaj bi se, bomo se ze takrat s tem ukvarjal.

Kar hocm povedat je u glavnem to, da ni treba gledat naprej za 60 let, uzivaj sproti, uspeh osrecuje, prav tako v ogromni meri sportanje, trenutki s fantom, frendi, koncerti, narava... carpe diem.

[kr.ena]

Hja, težko je kaj reči na tole.

Ciničen pogled: poanta življenja je v tem, da se trudimo pozabiti, da bomo nekoč umrli. Pač z nečim se moraš zamotiti, nekaj moraš početi, v dolgočasju te hitro obidejo črne misli.

Črnogledi pogled: nič nima smisla. Življenje je brezveze, samomor pa tudi.

Religiozni pogled: če se bomo trudili biti dobri, nas na oni strani čaka resnični smisel; nekaj veliko boljšega kot je to zdaj.

Materialistični pogled: med živeti ali imeti izberemo imeti. In včasih zato pozabimo živeti.

Uživaški pogled: itak bomo vsi umrli, torej potegnimo iz zadeve čimveč. Zakaj bi se trudili za neko kariero, medčloveške odnose ... žurka do konca. (ampak za resnično žurko rabiš tudi malo materialističnega pogleda ali vsaj bogate starše )

Humanistični pogled: ljudje smo neskončno zanimiva bitja, vsak zase. Lepo se je spoznavati in graditi odnose. Lepo je dati novo življenje. Lepo je pomagati drugim ljudem.

Komformistični pogled: počnimo to, kar počnejo drugi, da ne bomo preveč opazni in ne bomo izstopali. Lepo je, če pripadaš neki skupnosti, od katere ne odstopaš preveč in se lahko identificiraš z njo.

Umetniški pogled: Človeška ustvarjalnost je neskončno bolj navdihujoča od ljudi samih. Vredno je živeti že zaradi pogleda na Sikstinsko kapelo, Mozartovega Rekviema in Prešernovih Poezij.

Vsak si naredi neko kombinacijo teh pogledov. Občasno prevlada eden, potem spet drugi ... vsi pa se občasno znajdemo v črnogledem.
In prej ali slej tudi zlezemo ven iz njega.
Zato - kadar ti je najhuje, lezi dol in počakaj. Jutri bo najbrž bolje.

[punkie_]

že v eni drugi temi sem napisala, da življenje nikoli ni idealno in ne moremo pričakovati da bo, vendar je škoda, da samo za to ker ne moremo živeti idealno, raje sploh nebi živeli.s to trditvijo se še vedno strinjam in sem vesela, da živim

kako se lahko strinjaš s trditvijo da če ne moreš idealno živeti sploh nebi živela, po drugi strani pa si vesela da živiš? malo je nelogično se men zdi. ja življenje res ni idealno, samo nima pa smisla ga zavrečt zato ker si doživel nekaj padcev.

še enkrat si preberi kaj sem napisala...

sej ne me zdej met za eno k ne najde smisla u lajfu in ji je brezveze use skp pač to sem napisala ker sem se ženekajkrat zalotila da razmišljam o teh stvareh. če kdaj razmišljamo o tem kaj je smisel življenja še ne pomeni da si zavijamo štrik okoli vratu... kot sem rekla, pridejo taki momenti ko se to sprašujem. to pa mate prav ja, če nebi imeli nobenih obveznosti bi bil živ dolgčas, že zdej mi je kar dolgčas po faxu moti me to ker je včasih vsega že kar preveč in se moreš zavestno odločit, da kakšnih stvari ne narediš in namesto tega malo uživaš. usaj js sem taka, da rabim usaj kakšne dve uri na dan čisto zase da počnem kar si želim in da se odklopim.