Narediti/ nenarediti prvi korak?

[Beya]

Zdravo!

Star sem 22 let in imam težavo. Všeč mi je punca, ki sem jo spoznal na rekreaciji. Že nekaj časa jo opazujem. Ne vem pa kako naj pristopim oz. naredim prvi korak.
Na rekreaciji ni nikoli dovolj časa, saj ona pride tik prred začetkom ali pa jaz, potem pa tako ali tako vsak švigne na svojo stran. Sem pa tudi kar sramežljiv in ne vem kako se naj odreagiram, mislim pristopim k njej.
Zadnjič, ko je snežilo, sem ji ponudil prevoz pa se je pogovarjala po gsm-ju in z nasmehom odkimala. Skozi jo gledam na rekreaciji in zadnjič se mi je celo nasmehnila, vendar pa sem bil šokiran in odmaknil pogled.
Hvala za vašo pomoč

Velikokrat pri rekreaciji morate delat tud v parih, kajne? (Vsaj pri nas je tak ) Če je sama, izkoristi to, vprašaj jo če rabi parterja, predstavi se, ob rekreaciji začni pogovor in potem boš že vido če bo iz te moke kaj kruha

[ArLo]

ne rabimo delat v parih...

[Aloha]

In (če ni skriunost) za kakšne sorte rekreacijo gre?
Da vidmo, kakšne pripomočke (in načine) bi se dal uporabt za prebijanje ledu .

[ArLo]

neke vrste aerobika z utežmi

[Aloha]

Kettlebell?!
Tega se je lotla ena kolegica (da nisi slučajno nje uočiu ).

[ArLo]

ne ne, ni kettlebell, ne
nisem kolegice uočio, torej

[Isis]

Živjo punce

Tale svoj post bi morala nasloviti kot: Kako narediti drugi korak.
Ampak sem se odločila da pišem kar v to temo, konec koncev bo na koncu moje vprašanje isto kot pri vseh ostalih.

Zadnje mesece se je moje življenje drastično spremenilo. Oktobra sem končala skoraj dveletno zvezo, zato zadnje štiri mesece uživam samsko življenje. Med zvezo sem imela v mislih le takratnega fanta.
Potem pa... kot da bi se obrnilo vse na glavo. Seveda sem bila žalostna, saj je bila krivda za konec zveze njegova. Po razhodu sem z vsakim dnem bolj in bolj razmišljala o nekom drugem...
Pa naj povem to zgodbo.
Tega fanta sem spoznala poleti 2000, ko sem bila na počitnicah. Bil je iz mojega kraja in najini starši so se poznali že od prej. Na smrt sem se zacopala, vsi so rekli da se je on tudi. Ampak bila sva še majhna... Moja čustva do njega se niso nikoli spremenila, zagledala sem ga kakšno leto po tistem na ulici, in paf!... spet sem 3 mesece hodila nekaj centimetrov nad tlemi. Nadnaravno. Med nama ni bilo nikoli ničesar, čeprav je bilo veliko priložnosti. Vedno sem bila bolj sramežljive sorte, najbrž zato.
Vedno sva se drug z drugim samo zafrkavala, nikoli pa se ni nič zgodilo. Čeprav sva se srečala le dvakrat ali trikrat na leto, mi ni in ni šel iz glave.
V začetku leta 2006 sem se odločila, da mu priznam svoja čustva. Izbrala sem msn (vem, not a good idea...). Priznala sem mu 6 let, v katerih ni bilo dneva brez misli nanj. Izpadel je presenečen, napisal je, da česa takega ni pričakoval, da se mu zdim mlada (je 3 leta starejši od mene), vendar pa je še rekel nekaj v stilu: never say never... it might happen. Zavedla sem se, da sem totalno zabluzila.
Poleti tistega leta sva delala skupaj. Spet sem upala na nemogoče. Po treh tednih sem ugotovila, da nima smisla. Prejokala sem nekaj noči in si mislila da sem ga prebolela. Jeseni tistega leta sem začela z bivšim. Čeprav so bile moje misli bolj usmerjene k slednjemu, si nisem mogla kaj, da se ne bi sama pri sebi vsak dan spraševala, kaj tisti fant počne, če ga bom kje srečala. Nekajkrat sem ga, pa si nisem upala priznat, kako me znova in znova prevzema...
Lani sva oba končala najini dolgotrajni zvezi, tako da sva sedaj oba samska. Vse to me že utruja, ker se vleče že tako dolgo. Skoraj 9 let... Najhuje pa je, da se bližam osemnajstki in to pomeni, da že pol mojega življenja ne mine dan, ko se mi ne bi od nekod prikradel v misli - pa po možnosti večkrat! Ves čas sem nemirna, ves čas znova in znova premišljujem o tem... Sama sebi že grem na živce. Vsi mi govorijo, da bi se morala prepričati glede njegovih čustev in končno zapreti to poglavje v življenju, ali z njim ali brez njega. Vem, da imajo prav.
Ampak stopiti v ponovni stik z njim? Kako? Je to sploh smiselno? Nočem izpasti kot kakšna zatreskana 13-letnica in biti raztreščena po vseh krajih, kjer bi ga lahko srečala.
Videla se nisva že zelo dolgo. Fizično sva se oba precej spremenila, vendar bi se še vedno brez težav prepoznala.
Slišalo se bo neumno, vendar sem danes zbrala pogum in ga dodala na Facebook-u.

Upam da se bo kateri dalo tole prebrat, ker me res zanima vaše mnenje. Se pa opravičujem ker sem bila nekoliko dolga.

Hvala

[lia7bibi]

sem prebrala žal ti pa ne znam dat kej preveč dobrga nasveta.moje mnenje(pa brez zamere)je da če bi mu bilo kej do tebe bi že sam storil kaj v to smer oz.bi bil on tisti ki bi se trudil te najdi,dodati na fb-ju,msn-ju.ne vem mogoče ne razumem najbolj zgodbe,sam mislm da boš slej ko prej tudi sama prišla do zaključka da moraš naprej z lajfom. fairytales aren't real or ....

[UrŠłcA]

Naj ti povem, da imam tudi sama podobno izkušnjo, in da ti svetujem, da sedaj počakaj, če bo on vstopil v stik s tabo, saj dodala si ga itak že ti. Ker jaz sem bila neumna in nisem počakala in tako se ta zgodba vleče še danes, ko on ne ve kaj bi rad, jaz neumnica pa čakam, da se že končno enkrat odloči, namesto, da bi nadaljevala svoje življenje brez njega.

[g00fy_qa]

Isis: Tisto priznanje po msnju je bilo samomor. Takšno priznanje ga je verjetno do tolikšne mere prestrašilo, da tudi če si mu (bila) všeč, mu po tem več nisi. No ja, zdaj je kar je.
Ker ga na tak način ne moreš ne preboleti in ne biti z njim, bo očitno glede tega potrebo nekaj narediti. Najboljše je, da ga kontaktiraš (lahko pošlješ sporošilo na facebooku) in se dogovoriš za srečanje. Samo ne piši mu, da ga moraš videti, ker ti brez njega ni za živeti.
Ko se dobita pa pač položiš karte na mizo, seveda z dovolj previdnosti. Navsezadnje nimaš nič za izgubiti, moraš pa izvedeti njegovo mnenje, da boš lahko živela dalje.
Sicer pa, globoko dvomim, da je tipček tvoj sanjski moški, s katerim se boš poročila in blabla.

[Vessy]

Isis tvoja zgodba mi je predobro znana, žal ne vem prav svetovat, ker sn sama tudi zmedena in ne vem kaj narest. Ti pa predlagam, da res nekaj narediš, tudi če stvar "zajebeš" bo se vsaj končalo in boš lahko življenje nadaljevala.

[maffy]

Hej,

Me zanima, kaj bi vi naredili v tej situaciji. Pred kratkim, mi je ratal vsec en kolega, prtijatel, v bistvu. Takrat, na neki zurki, je izgledali, da sem jaz najemu tudi vsec. V bistvu mi je ravno to naredilo klik. No skratka od takrat, pa ne naredi nic konkratnega. Njegov prijatelj, s katerim je zadnje cajte kt rit in srajca, ves cas namiguje, da sem mu vsec,.. sama imam pa glede tega ze slab obcutek. Se pravi, ce bi me nekdo preprical, da moram jaz narediti prvi korak, bi bila verjeno lesena, slabe volje in ... Bi ve v takem primeru naredili, mislim, da je to bolj drugi korak?

no, in se... pred tem nisem dobila obcutka, da sem mu kaj vsec.. Sploh nisem pomislila na to moznost...

[Isis]

Hvala vsem za zgornje nasvete.

Tipu sem pisala in mi je dvakrat odpisal... Nekako sva zaključila najina sporočila s tem, da greva na pijačo, če se kaj vidiva.

Nato pa sem ga srečala približno tri tedne nazaj, ko sem bila na zmenku z nekom drugim. Vstopil je v lokal in me izza sosednje mize nagovoril.

On: Živjo, Isis. Kako kaj? Gre?
Jaz: Živjo. Ja itak da gre. Tebi?
On: No, to je lepo slišat. Tudi jaz sem kar v redu.

V tisti urici sem večkrat opazila njegov pogled. Ko sva z mojim zmenkom nato vstala in se oblekla, sem čutila, da tip čaka, da bom šla mimo njega iz lokala. Nehal je govorit s kolegi.

Jaz: Čau.
On: Čau, Isis... Lepo se imej in pozdravi doma.
Jaz: Bom, bom... Ti tudi.
On: Hvala, bom. Uživaj.
Jaz: Bom. Čau.
On: Čau.

Malce trapasto, vem...

Naslednji dan pri pogovoru z zmenkom:

On: Kdo je bil pa tisti tip, ki sva ga srečala včeraj v lokalu?
Jaz: En frend... Zakaj?
On: Kar tako. A sta kdaj kaj imela?
Jaz: Ne... Zakaj?
On: Ker te je celo uro ves čas gledal...
Jaz: Gledal? Kako?
On: Ne vem, ne znam razložit. Ampak ni bilo tako, kot če bi gledal frendico... Nekako zabediran se mi je zdel.

Res ne vem, kaj naj si mislim po vsem tem... Zna katera razčlenit moške možgane ali pa ima podobno izkušnjo?