Načini žaljenja

[delfinchek]

Ne žalim ljudi, ker ne vidim smisla v tem. Če mi gre kdo na jetra, se pač ne ubadam več s tem človekom.

Žaljivke drguih mi pa tudi ne pridejo do živega, saj se mi te ljudje bolj smilijo kot kaj drugega, ker večinoma žalijo folk iz lastnega nezadovoljstva. Vsako stvar se da lepo povedat in ni treba žalit.

Pravzaprav me lahko užali samo nekdo, ki mi je res blizu.

[Captain]

Ne vem, če je to že bilo omenjeno in ali je toliko relevantno, mi je pa zanimivo dejstvo, če gre verjeti raziskavi, ki sem jo zasledil nedolgo nazaj: naj bi obstajala pozitivna korelacija med iskrenostjo in preklinjanjem. Tisti ki več preklinjajo, naj bi bili bolj iskreni in bolj vredni zaupanja.

Če se ozrete naokoli, se vam zdi ta ugotovitev v skladu s tem kar vi opazite v družbi ali niti ne? Vprašam zato, ker meni se zdi, da bi skorajda znalo držati...

[..Evelyn..]

Hoh, to lahko samo glede sebe ocenim..zame bi verjetno držalo. Sicer ne vidm neke kavzalnosti tu, ampak ok...mogoče v "word vomitu"? Kakor nimamo filtra za psovke..nimamo filtra za sugar coating in pač povemo resnico? no idk. Jz kr precej preklinjam na žalost, iskrena sem pa res in tud težko sploh gledam ljudi za katere vem, da niso. Ampak pri meni so to bolj psovke, ki služijo kot neka mašila..kot P***a, fak aja pa v momentu jeze, ko mi kaj pade na mezinc ali kak drug barely uporabn prst na nogi, znam tud "mal" zaklet.

Glede žaljenja pa..žalim, ko mi kdo pritisk dvigne in pa če sem žaljena jaz (čeprav tu velikokrat uberem pot "sj si nit moje pozornosti ne zasluž). Težko posežem po drugem obrambnem mehanizmu v tisti iracionalnosti, ker mam tud precej nizke, za kar mi je ponavadi žal, ampak dosežejo svoj namen..