Moja zgodba s fantom in njegovo družino

[lunca18]

Živjo. Prijavila sem se, ker ne zdržim več. Potrebujem nasvet, mnenje, karkoli. Upam, da mi bo uspelo napisati čimbolj kratko.

S fantom sva skupaj skoraj 3 leta in pol. Pred tem sva bila eno leto prijatelja. Prvi dve leti sta bili sanjski, kot v pravljici. Skoraj ni bilo nobenega prepira, veliko sva se videla, veliko je bilo poljubov, objemov, seksa, skupaj sva bila zelo srečna. Med nama je vedno vladala ljubezen, iskrenost, zaupanje, spoštovanje, itd. Aja, stara sva 22 in 23 let.

Lani sva se začela resno kregati. Predvsem zaradi tega, ker sva si precej različna in nikakor nisva mogla sklepati kompromisov. Pa ne vedno zaradi mene, on je bil večinoma tisti, saj se je nekako začel odmikati od mene. V vseh pogledih. Potem sva za en mesec celo končala (on je bil tisti, ki me je pustil). V tistem času sem spoznala, kaj sem delala narobe, dojela sem, da brez njega enostavno ne morem biti, ker ga ljubim. Želela sem, da ponovno poskusiva. Nekako sva se ponovno zbližala in spet sva bila srečna, a seveda ne kot na začetku. In trajalo je le tri mesece. Potem pa so se začele burke z njegovimi.

Precej sva se prepirala zaradi njegovih staršev. So namreč zelo zelo ukazovalni in vse mora biti po njihovem in to takoj tisti trenutek, ko si tisto zamislijo. In on je to takoj naredil. Če sva bila midva zmenjena, da se npr dobiva, so oni takoj rekli: ne, ne boš šel nikamor, doma raje hišo pospravi. In je pospravil. Naslednjič sva bila zmenjena, da pride k meni spat, pa so njegovi rekli, da ne more, ker more doma kaj delati. In ni prišel. In tako je zadnjih nekaj mesecev. Vedno sem mu govorila, da me to moti, da vem, da pač mora tudi doma kaj pomagati, ampak, da si ne more nekako razporediti čas, da bi bila tudi midva kaj skupaj. Posledično ni nič seksa, še takrat, ko se vidiva mi reče, da je utrujen, da mu pač ni. Ok, dobro, služba – stres, razumem. Ponavadi mi da lupčka in s tem stvar zaključi. A jaz si pa želim nežnosti. In ne morem mu to dopovedati. Vedno, ko se poskušam pogovorit, mi reče, da spet težim. Vendar sem zdaj že dva tedna tiho, nič mu ne omenjam, misleč, da bo stvar šla na boljše. Ampak je še slabše. Ta teden sva se videla samo za 1 uro, ker nima časa, ker so mu doma rekli, da mora kaj delat in ne samo okoli pohajat. »Pohaja« pa samo v službo in nazaj domov, sploh ne hodi nič ven, ker pač nima časa, in kadar ga ima, pa visi na računalniku. In časa nima zaradi tega, ker mu doma naložijo delo. In vedno pravijo, da če oni spijo 5 ur na noč, da more tudi on. Pa tega ne zmore, ker ima tako službo, da se enostavno ne spočije.

Moja največja napaka v tistih dveh letih je bila ta, da sem redko hodila k njemu domov, in to zaradi njegovih. Ker mi je šlo na živce, da so se pred mano kregali vsakič, ko sem bila tam in o njem govorili zelo grde stvari npr. joj kako si trd, nič ne delaš, len si, itd, potem so pa še mene skritizirali, da zakaj mu nič ne rečem, da bo doma delal. In sem se tega naveličala in zato so me redko videli. No v tisti enomesečni pavzi, pa sem dojela, da le ni bilo prav, da sem bila tam tako redko, predvsem zaradi njega. Vedno si je želel, da mu kaj pomagam in tako potem tudi več časa preživiva skupaj. Zato sem to popravila, in odkar sva ponovno skupaj sem bila tam vsak teden 2x in mu vedno pomagala. In vedno sem ga spraševala, če je zadovoljen z mano in vedno je rekel, da je. Zelo. Videla sem, da le ni zastonj to kar počnem in zato sem s tem nadaljevala. In niti malo mi ni bilo težko in ni mi bilo žal.

Kot sem rekla, sva se ta teden videla samo za 1 uro. Več bi se, sigurno, ker bi šla k njemu, a se je pred nekaj dnevi spet nekaj zgodilo pri njih… Bila sem tam in se zjutraj učila za izpit. Njegovi so nekam šli in tudi njega ni bilo doma. Imela sem mir. Potem, ko so prišli nazaj, sem nekako bila prisiljena z mamine strani, da grem nekaj pomagat. In sem šla. Po največji vročini, da se mi je kar temnilo pred očmi. A mi ni bilo žal, ker sem bila prepričana, da bo on zadovoljen. Naslednji dan mi pove, da ga njegovi skoz nadirajo zaradi mene. Nič mi ni bilo jasno, spraševala sem se, kaj sem storila narobe. Dejal je (v takem tonu, kot, da je tudi njega motilo), da so njegovi jezni, ker ni bila hiša pospravljena, ko so prišli nazaj (ker je jaz nisem pospravila). Seveda je nisem, ker prvič sem se učila in drugič sama na svojo pest ne bom šla nekaj pospravljat, ker ne vem kam paše, drugo pa je, če pri tem pomagam nekomu. In bi, ker sem vedno, a tisti dan sem bila pač v sobi, ker sem se učila. Oni imajo tako navadi, da recimo v kuhinji vse pustijo za sabo, nikoli ne pospravijo za sabo, to potem počne moj fant (nikakor pa ne njegov razvajeni brat) oziroma mu še jaz pomagam. In tisti dan, ko mi je to povedal, sem bila zelo razočarana nad njimi in nad sabo. Nad njimi za to, ker niso niti malo razumljivi do mene (in do njega) in ker karkoli naredim in pomagam za njih ni dovolj in bi vedno hoteli še. Ne glede na to kaj in koliko pomagam, nikoli ne bodo rekli: pridna si bila, cel dan si delala, zdaj pojdita malo na sprehod oz. kamor vama paše, pač imejta čas zase, raje rečejo: daj še to in to naredi. In ker se bojim reči ne, grem, naredim in grem spat. In nisem nič z njim.

In boli me to, da jih on v vsem posluša. Velikokrat reče, da nimajo prav, vendar, da on nima kaj pri tem. Vedno mi je govoril in obljubljal, da bo boljše, da bo delal drugače, da bo delal za naju, da bova srečna, pa ni tega dneva. Vprašala sem ga tudi, če me sploh še ljubi, ker se tako obnaša in se noče videt z mano in bit nekaj časa z mano in delati kaj, pa mi zatrjuje, da me še vedno ljubi, naj se ne bojim, da me nebi. Zato ne razumem več nič. Začela sem razmišljat, da ga njegovi obračajo proti meni, ker me več kot očitno ne marajo in da bo na koncu le popustil, pa raje kot da se njim zameri, bo mene pustil. Me niti nebi presenetilo, če bi mu rekli naj me pusti, ali pa naj se odseli. In v tem primeru se odselil sigurno ne bo, ker finančno ne znese, sploh pa hoče biti doma.

Zanima me kaj vi menite o tem, se splača vztrajat, je najbolje vse pustit, kaj je za narest s starimi…? Se opravičujem, ker je tako dolgo....

[Led Zeppelin]

Prebral sem celo zgodbo in pričakoval da si ti kaj naredila narobe....pa si, pravzaprav naredila vse tako kot je treba, vljudna, vlagaš v zvezo, pomagaš familiji in hočeš biti dobro sprejeta v družini pa še fantu pomagaš.

Ti ne počneš ni narobe, počne pa tvoj fant.

Ne gre se zato da pomaga doma, ampak problem je ta da se on ne postavi na tvojo stran ko je to ne le potrebno, ampak tudi pravično. Ti nisi "tamlada" ki mora pomivati, pucati za drugimi in poslušati njihove komentarje.

Povej tvojemu fantu, naj se obnaša malo bolj moško in se postavi zate ko je to potrebno, naj bolj ceni tvoj trud za zvezo in pomoč njemu, ter naj si večkrat vzame čas zate.
Starši morajo spoštovati našo potrebo da smo vsak s svojim partnerjem, če tega ne vejo se jih da naučiti in odpreti svoj gobec.

[sirova štručka]

...

[boom_boom*¸]

Se strinjam s predhodnikoma. Ti njim nisi dolžna bajte pospravljat, sploh, če je še sami ne. Jaz bi ga na tvojem mestu pustila, vem pa, da je to težko naredit, če si zaljubljen. Pa vseeno ga probaj nekako prebolet. Ker očitno bo celo življenje pod vplivom staršev, poleg tega pa, če bi te mel res rad, ne bi pustil, da starši govorijo grde stvari o tebi, ker očitno res niti ene same stvari nisi naredila narobe. Ko sem jaz pri bivšem opazila podobne znake, je kmalu postalo jasno, da se me je naveličal, pa niti ni imel dosti jajc, da bi me pustil. Žal.

[slovenc79]

tadva stara sta nora.. problem v temu tipu je ubistvu samo ta da je tako vzgojen da sta mu stara na prvem, drugem in tretjem mestu, na četrtem služba, petem pa ti. očitno mu tudi do pogovora ni, si ne prizna da ima doma diktatorja namesto staršev.

nekak bi bilo celo možno mu od-prat možgane, da ima svoje življenje in se ni rodil samo zato da bojo stari čemu vladal. ampak, zelo težko, ta miselnost mu je že globoko cepljena. problem je tudi da taki starši ne znajo naučit otroka samostojnosti, da bi si sploh "upal" iti stran od njih, posledično tudi sami postanejo taki ko imajo otroke..

če imaš močne živce in ga imaš zares rada mu poskusi dopovedat da je samostojen človek in da se mora tudi zate kaj potrudit.
če ne, pa ga pusti. očitat ti ne more noben ker tak oblasten značaj je lahko nevzdržen za prenašat, vem iz lastnih izkušenj.

[CaliLove*]

Meni je pri vsej zadevi najbolj noro, da te oni obravnavajo kot neko hisno pomocnico in pricakujejo, da jim bos pospravljala bajto. Eno je, da ti ponudis pomoc, drugo pa, da moras kar avtomatsko pospravljat za njimi, celo ko njih ni doma.

Drugo pa to, kar so ze pred mano omenili. Tvoj tip je totalno pod njihovo kontrolo. Kar bi do neke razumne mere sicer bilo normalno, ker zivi doma, torej njihova hisa, njihova pravila, ampak tole je pa cez vsako mejo normale. Njegovi tastari ocitno nimajo vsega v glavi poslihtano in kakor vidim pri svojih prijateljih in znancih, ki imajo take starse ali tasce/taste, taki za vedno ostanejo diktatorji. Tudi, ko se otroci ze izselijo na svoje, jih ti poskusajo komandirat, obicajno z ekcesivnimi obiski/klici/mejli/smsi itd. Problem je, v tem, da se tvoj fant ne postavi zase (in zate). Tega je navajen ze od malega in mu je verjetno nekak normalno, da streze svoje starse od spredaj in zadaj. Sam pri sebi bo moral dojet, da tako podrejanje ni ok in da je on tisti, ki mora rect ne, dovolj je dovolj in se postavit zase, ti pa mu lahko pomagas in ga pri tem vzpodbujas. Ce se ne bo, potem se moras vprasat, ce si pripravljena to prenasat se naprej. Sploh zdaj, ko se je se on do tebe zacel grdo obnasat (vzrok temu obnasanju pa je verjetno slaba vest za cas, ki ga prezivi s tabo, namesto da bi "sluzil" starsem).

[*Abby**]

Pusti ga. Ne zato, ker so njegovi starši konzervativni, bedasti slovenceljni, ampak zato, ker je takšen tudi on. In če ima pri svojih letih še vedno željo biti doma, če se zate nikoli ne postavi, če ne razume, da ti ni za biti pri njih (jaz mislim, da je bilo to, da nisi hodila tja, če so te žalili in on tega ni preprečil, povsem naravno in normalno), potem pojdi toliko stran od njega, kot je sploh mogoče!

In začni delat na svoji samozavesti, ker glede na povedano je izredno nizka, to kar počneš s tem fantom pa je samoponiževanje, ki izhaja iz tvoje odvisnosti (!) od njega.

[lunca18]

Hvala vsem za komentarje. Moram povedati, da sem si malo oddahnila in sicer zato, ker sem nekomu to zaupala in dala ven iz sebe. Nekateri ste napisali, naj se pogovorim z njim in naj mu skušam dopovedati, da mora postaviti neko mejo. Se strinjam. Prav to bom tudi storila, čeprav sem že nekajkrat poskusila. Mogoče me ne jemlje resno, mogoče nisem dobra v tem, da želim komu kaj dopovedat. Imate kakšno idejo kako naj pristopim k pogovoru oziroma kako naj povem, da bo začel potem dejansko razmišljat o tem, da imam prav in da, če me ima iskreno rad in misli z mano nekoč ustvariti družino, da bo držal z mano in delal tako, da bo nama prav? Sicer že zdaj pravi, da drži z mano, vendar jaz tega ne vidim ravno. Žalosti me, da je situacija taka kot je, toda kljub vsemu imam še vedno toliko moči, da lahko vztrajam. Sploh, ker na začetku ni bil tak in se je to začelo konkretneje dogajati zadnje leto. Vem kakšen je bil na začetku, zdaj je pa le še senca tistega, glavni problem je samo v tem, da ne zmore udariti po mizi in se ne postavi zase in za naju. Drugi razlog bi pa lahko bil v tem, da me nima več rad in si tega ne prizna, toda vedno, ko mu to omenim mi reče, da me ima rad, da me ljubi in, da če bi bilo drugače, da ne bi bila več skupaj.

[sirova štručka]

...

[emanuela]

Ne vem, če je ravno ql, da bi se ona pogovarjala z njimi o tem, glede na to, kakšni so večino časa in da imajo očitno drugačno miselnost kot ona, sploh pa je to na sinu, da reši, ne pa njej, ki je prišla kot punca in ne kot delovna sila.
Jaz bi fantu povedala podobno kot si napisala v to temo, obenem pa pričakovala, da to reši on. Napisala si tudi , da noče od doma. Ok, finance, to bi se sčasoma s službo dalo rešiti do te mere, da bi se odselila, ko bi imela oba dovolj dohodkov. Obenem pa si napisala, da noče od doma. Kaj to pomeni-ne gre dokler ne bo denarja ali sploh noče? V tem primeru bi se vprašala, če je to to, kar hočeš, če si predstavljaš sebe odraslo v takšnem okolju (in ali je tvoj fant sploh zmožen stopiti iz okvirjev, ki so mu bili privzgojeni ali bo potem isto pričakoval od tebe in ne bo nikoli zadovoljen?).

[lizika07]

moje mnenje je, da pač ti nisi nardila nic narobe, pač pa bi se tvoj moral postavit svojim staršem po robu..nevem no..tud jst sm mogla it cez to, se uprt svojim starsem in s tem omogocit da sm s fantom skup

[sirova štručka]

...

[*Abby**]

Jaz imam tudi "taščo", ki me ne sprejme. Ne zaradi mene, pač pa zaradi njenih psihičnih problemov in kompleksov. Bistvena razlika je v tem, da moj fant na nežen način daje vedet tudi njej, svoji mami, da sva midva skupaj in da bo to enostavno morala sprejeti. In kajpak živiva na svojem, čeprav to pomeni, da sva v najemu.

Fant, ki tega ni sposoben naredit niti blago, nežno, tako da se ne skrega in do konca življenja zameri svojim staršem, ki poleg tega ne izkazuje nobene nežnosti, strasti in čustev ter ki je "le bleda senca tistega, kar je bil na začetku", pač ni primeren za nadaljnega partnerja. Jaz mislim, da se z njim (zakaj si ga že hotela nazaj, če te je pustil, ker ne preneseš, da te njegovi starši ponižujejo?!) sploh, niti slučajno, približno ali mogoče nimaš več kaj pogovarjat. Si se že pogovarjala, stvar ne gre na bolje, tale vajina zveza je navadno sra*** in ti bi z njim imela otroke?

[jullia_]

Jaz se strinjam z Abby. Niso tu starši problem. Starši so takšni, kakršni pač so, bogpomagaj.

Problem je tip, ki mu je takšno obnašanje očitno normalen življenjski vzorec in se mu ne zdi nič čudnega, da starši komandirajo njega in še punco zraven. Pa ne me narobe razumet, popolnoma normalno in prav se mi zdi, da tip tudi doma dela, če doma živi. Ampak obseg njegovih zadolžitev mora bit vnaprej znan, ustrezen temu, koliko obveznosti ima sicer (5 ur spanja na noč pač večini ljudi ne zadošča) in predvsem dana mu mora biti možnost, da si sam organizira življenje. Ne da ga mama ustavi na vratih, ko se odpravlja ven, da mora pa točno zdaj nekaj narest.

Kar se tiče punce in njenega dela, je pa za moje pojme tako. Če si pri fantu zgolj na obisku, je logično, da jim ne pospravljaš bajte. Jaz sem pri fantovih starših na obisku. 1-2x mesečno za par ur, se usedem za mizo, spijem kavo in grem. Če bi tam kampirala več dni skupaj, bi se mi pa zdelo čisto samoumevno, da posodo po zajtrku pomijem, pa čeprav se imam za učit.

Če je bilo sploh to mišljeno s "pospravljanjem hiše". Kakšne generalke s pomivanjem tal in pospravljanjem regalov se jaz v nobenem primeru ne bi šla.

[DrFreud]

Tu ni kaj razmišljati. On ne čuti do tebe praktično nič več. Vsak tvoj nadaljni poskus z zbliževanjem se bo končal isto - neuspešno.

Najbolje je pogledati naprej in se čim manj ozirati nazaj. Srečno!