Miks: jeza/žalost

[iluzija]

Kako rešiti vso nastalo škodo v odnosih? Pristopiti do vseh ne bodi ga treba žrtev, se opravičiti? Zdi se mi tako poceni opravičilo - nisi kriv ti, kriva sem jaz. Opravičujem se itak že predolgo. Ne vem, če mi še kdo verjame. Spremeni se bolj malo.

Sicer ne zaradi kakšnih eksplozij, ampak zaradi kakšnih drugih zadev, se je tudi meni že zgodilo, da so se moja opravičila za določeno dejanja še meni zdela izprana, brezpomenska in zlajnana.

Kako sem rešila problem? Tisto zanko v odnosih? V bistvu ja - sem spet ven iz sebe spravila opravičilo, za katerega mi je bilo sicer že vseeno kako bo sprejeto (še vem ne, če je bilo sploh potrebno?), in se za nekaj časa distancirala. Ta oddaljitev od te osebe (različnih oseb) ni bila prav očitna - zanjo sem vedela le jaz. Navidez sem ohranjala povsem normalen kontakt. Oddaljila sem se le z mislimi in stvar se je počasi pomirila... Mislim, da ravno zdaj bivam v enem takem obdobju, ko nimam občutka neke stabilnosti v odnosih, ampak počasi tudi čutim, da to premagujem. Spet se povezujem in navezujem nazaj, čeprav so se mi vsi ljudje skupaj zdeli prejšnji teden zelo oddaljeni.

Še kako se strinjam, da dolgotrajno opravičevanje enih in istih zadev postane, izpade le nabijanje v prazno. Se je pa treba zavedat, da to opravičilo, dokler prav zares ne začneš graditi na njem - sam in brez pritiska drugih - res nikoli ne bo imelo teže.

[*srčica*]

glede na to da si omenila tut anksioznost, ti polagam na srce da greš k psihologu. tut jst sm mela dolg časa s tem probleme in je ful težko če jih rešuješ sam. že samo psihologova prisotnost, spodbuda in zagotovitev da se da iz tega ful pomaga. če si se že probavala spremenit in ni šlo, bi blo pametno it po strokovno pomoč, kjer te bojo usmerjal, itak iz tega boš mogla pa sama, je pa lažje če ti kdo pomaga.

[Tearjerker]

Hmmm, si mogoče pomislila da bi spremenila okolje? Pa ne mislim sedaj da bi se preselila ampak pač nasplošno vse: kraje kamor zahajaš, ljudi s katerimi se družiš - seveda tu ne mislim da kenslaš najboljše prijatelje in prijateljice, ampak bolj kolege... itd...

Ne vem no, jaz imam sporadične izbruhe podobne tem, ki jih ti opisuješ, ponavadi vzrok tiči v tem, da me malenkosti, na katere sploh ne bi pomislila, začnejo, ko se naberejo na kup tako moriti, da ne najdem več izhoda. Sploh če so te ''malenkosti'' zamere, ki jih gojiš do ljudi okoli sebe...

[Gost]

Hmmm, si mogoče pomislila da bi spremenila okolje? Pa ne mislim sedaj da bi se preselila ampak pač nasplošno vse: kraje kamor zahajaš, ljudi s katerimi se družiš - seveda tu ne mislim da kenslaš najboljše prijatelje in prijateljice, ampak bolj kolege... itd...

Ne vem no, jaz imam sporadične izbruhe podobne tem, ki jih ti opisuješ, ponavadi vzrok tiči v tem, da me malenkosti, na katere sploh ne bi pomislila, začnejo, ko se naberejo na kup tako moriti, da ne najdem več izhoda. Sploh če so te ''malenkosti'' zamere, ki jih gojiš do ljudi okoli sebe...

Krog ljudi, s katerimi se družim, je res zelo zelo ozek, tako da ni nepotrebne navlake v obliki kar nekih ljudi, ki bi me obdajali. Vem pa, kaj misliš, ja - zna tudi to zelo zelo iritirati.

[Shelve]

Zdej bom jst pribila neki, ampak dejansko mislim, da je dost tudi na tem..

Morda, bi morala več delati na sebi.. Ne razmišljati v čem je problem, ne razglabljati itd, ker potem si še bolj zamorjena, ker ti je še manj jasno.. Če imate doma slabe odnose in ne zgleda da se bodo spremenili, se sooči s tem in živi naprej, kot da tega ni. Tako jaz delam.

Torej nasveti: najdi nek hobi, ki te veseli (pojdi iz hiše), začni se družiti z več ljudmi, potem tiste, ki te nervirajo odstrani. Začni telovadit, itd itd, torej delaj na sebi, da boš samozavestna, vesela v svoji koži, potemtakem ti tudi drugi ne bodo šli na živce in ne boš mislila, da se zajedajo vate..

Predvsem pa MANJ razmišljaj. Večkrat berem teme na tem forumu in sm se te zapomnila, ker imaš zmeraj zelo relane odgovore itd.. Kar je sicer prav, ampak se vidi, da OGROMO razmišljaš.. Kar človeka obremenjuje, je pa fajn da imaš izdelano mnenje o VSEM. Pa ti ni treba imeti čisto o VSEM, veš?

Torej relax, najdi notranji mir in ti tudi drugi ne bodo šli na živce.

Povzetek: druži se s ČIMVEČ (in ne manj!) ljudmi ter delaj na SEBI, samozavesti itd.. Ker dostkrat sm prebrala v "priznam da", kako si greš na živce, da imaš mozolje, glupe lase itd.. Ni čudno, da se ne počutiš dobro!

Glavo gor punca!

[g00fy_qa]

Predvsem pa MANJ razmišljaj.

S tem se pa ne morem strinjati. Ljudje imamo vedno v glavi neke misli in je res zelo pomembno na kaj jih usmerimo. Zagotovo je veliko produktivneje premišljevati o vzrokih svojih problemov, kot misli o tem odrivati in upati, da se bo že nekaj spremenilo na boljše. Torej, jaz bi rekla VEČ razmišljati, ampak v pravi smeri.

[Shelve]

Ok, mišljeno je bilo na splošno.. nekateri so bolj naklonjeni temu da NONSTOP o nečem razmišljajo, razgrabljajo, jih skrbi itd..

Ni treba vsega razčlenjevat itd.. Kšne zadeve je treba pustit tudi take kot so..

Da ne bo pomote..

[Gost]

Shelve, ja, tako je v tem obdobju sedaj.

Sicer pa se ukvarjam s športom, sem pridna na faksu, nisem asocialna in imam kar nekaj hobijev - sem že napisala, da ni problem v pasivi, ki bi silila v razmišljanje, ker ni ničesar drugega, s čimer bi se ukvarjala. Razmišljam, ker me zadeva mori in mi tako stanje ni všeč.
Aja, mnenje imam o vsem, ja in ne, tega ne bom spremenila, ker je to ena izmed stvari, na katere sem pri sebi ponosna

[jullia_]

Priznam, da nisem brala vseh odgovorv, ker se mi mudi za knjige, zato bom mogoče samo ponovila nekaj, kar je že bilo ugotovljeno.

Mislim, da si ti globoko v sebi v resnici jezna sama nase, ker tvoje življenje ne poteka tako, kot misliš, da bi moralo. Ali gre tukaj za družinske razmere, faks, fanta,... ne vem in v bistvu niti ni važno.
Ampak pomoje vsa ta jeza izvira iz razočaranj, ko se stvari ne odvijajo tako, kot bi ti hotela. Ker sama praviš, da te jezijo in žalostijo malenkosti, zaradi katerih se človek, ki je na splošno z življenjem zadovoljen, ne sekira.

Mogoče bi morala razmislit o kakšni večji življenjski spremembi, če te trenutno stanje utesnjuje in živcira. Jaz bi ti recimo predlagala potovanje, izmenjavo ali kaj podobnega, ampak to verjetno bolj zato, ker mene trenutno grozno vleče v tujino, ne pa zato, ker bi mislila, da bo to tudi zate najboljša rešitev

[dajcy]

Mislim, da te popolnoma razumem. Tud sama imam trenutno tako obdobje, pa ne najdem vzroka za to. Problem pri meni je, da sem postala ful preveč 'čustvena'. Za vsako stvar se zjokam, pa tud če je to samo reklama na tv, ali kakšna pesem, ali če se spomnim na kaj žalostnega... Kot da ne znam več 'kontrolirat' svojih čustev. Potem sta tu tudi jeza in žalost, ki jo ponavadi poskušam potlačit vase in držim to v sebi in se mi včasih zdi, da me prav duši vse skupaj...
Se mi zdi, da sem postala čisto zagrenjena, sploh se ne smejim več zadnje čase, v glavnem-sploh si nisem podobna.
Upam, da čimprej mine...

[miteq]

jullia_ je zadela bistvo. Jasno in razumljivo.

[trapa]

Mislim, da si ti globoko v sebi v resnici jezna sama nase, ker tvoje življenje ne poteka tako, kot misliš, da bi moralo. Ali gre tukaj za družinske razmere, faks, fanta,... ne vem in v bistvu niti ni važno.
Ampak pomoje vsa ta jeza izvira iz razočaranj, ko se stvari ne odvijajo tako, kot bi ti hotela. Ker sama praviš, da te jezijo in žalostijo malenkosti, zaradi katerih se človek, ki je na splošno z življenjem zadovoljen, ne sekira.

Mogoče bi morala razmislit o kakšni večji življenjski spremembi, če te trenutno stanje utesnjuje in živcira. Jaz bi ti recimo predlagala potovanje, izmenjavo ali kaj podobnega)

Se povsem strinjam.

Sem tudi jaz kako leto nazaj šla čez to sveto jezo. Jezna sem bla na tipa (sicer upravičeno), na fotra, predvsem pa na mamo. Mislim, da me je predvsem to slednje najbolj razžiralo.
Napisala si, da si jezna na stanje doma (gojiš nekakšne otročje zamere do mame), kolikor vem, te že dolgo mori', da živiš doma in imaš občutek, da nisi nikdar zares samostojna, ker starši pač ne morejo mimo reakcij na tvoje odločitve....
Po moje se tu skriva tvoja jeza. Saj ni potrebno imeti konkreten, velik razlog za jezo. V bistvu je najbolj frustrirajoče, ko te nekaj moti, nekaj čisto banalnega, kar veš, da te ne bi smelo (!), pa te vseeno moti. Če bi bilo nekaj velikega bi že rešila zadevo... če je nekaj malega pa frustrira in frustrira...

Pač odrasteš (skoraj), tvoji pogledi na svet se izoblikujejo, če se potrudiš, si razgledan (v to pri tebi ne dvomim) in začneš opažat napake na drugih. Kako bi ti reagirala, kako bi ti počela, kako bi nekdo drug moral, kako bi pravzaprav ti morala...
veš kaj je prav, a izgleda, da tega nihče noče videt. Ne samo to, še ti, če se tako trudiš, ne moreš sledit svojim - čisto logičnim in enostavnim - pravilom. Naj bodo še tako preprosta, recimo: ne sekiraj se za brezveze.

Meni je pomagalo it študirat v Lj. Potem sem domače videvala samo še ob vikendih. Stanje se je umirilo: fizična distanca mi je pomagala vzpostavit čudtveno distanco. Danes občasno še okregam mater, še vedno se počutim kot, da sem ji mati, a zamer ni več toliko. Tudi ona je samo človek in... sem si sama kriva, če se ji pustim obračat okoli prsta

[Gost]

Ja, jullia_, miteq, trapa - mogoče je to to. Stvari so res ubrale neko svojo pot, vse skupaj je en konglomerat vsega po malem in vidim bolj megleno. Čeprav vse itak nikoli ne bo in ne more biti po moje in mojih predstavah, tako da delno se je treba s situacijo tudi sprijazniti in nehati terati to svojo voljo in svoj vidik.

dajcy, vso srečo tudi tebi. V tej temi je kar nekaj koristnih nasvetov glede teh občutkov.

[Tysia]

Podobna občutja, kot jih doživljaš sedaj, so lahko velika priložnost za osebnostno rast. Če življenje teče "preveč lepo", brez nelagodja, ipd, človek ne napreduje ponavadi. Ker "nima razloga".
To, da občutiš tak miks jeze in žalosti je zelo dobro, če mene vprašaš. Pišeš, da tudi ti meniš, da je Nekaj v podzavesti. No, če mene vprašaš, imaš sedaj dragoceni trenutek, ko te podzavest zelo močno opominja in se nahajaš blizu "Težave", vzroka. Zato so občutja tako močna, skoraj nevzdržna. Tu lahko storiš v grobem dvoje: to, kar si že napisala: razrešiš zadevo ali pa z ignoranco potlačiš še globje v podzavest ali pa celo nezavedno. Pri slednji bi bilo olajšanje relativno hitro, problem pa bi se vrnil, v taki ali pa drugačni obliki, ponavadi še bolj okrepljen.
Tlačenje bi bil tudi "beg" od težav, predvsem z mamo (predlagam ti, da tole resnično razdelaš - kaj ji zameriš zakaj, se postaviš v njeno kožo, ko se je to dogajalo, jo skušaš razumeti, in ji predvsem ODPUSTITI...ter to resnično doživeti - narediti preobrat v sebi, pa čeprav bo dogajanje na zunaj naprej teklo enako). Naj bodo konflikti, naj bo trpljenje, dokler ne spremeniš tistega dela v sebi, ki bi ti omogočil drugačen uvid v situacijo.

Predlagam ti opazovanje same sebe v "ključnih trenutkih" in zabeleženje misli in reakcij po takem dogodku. Nato pa analiza, na list papirja.
Nato pa čez nekaj časa združi zadeve, jih preberi in se obenem postavi v kožo svetovalca - kot da svetuješ prijateljici in ne sebi.

Kot "trenutno tabletko", ki pa bo zelo koristna tudi v prihodnje v življenju, ti predlagam učenje asertivnosti oziroma konstruktivnega izražanja jeze, agresije.

Na tvojem mestu bi preštudirala tudi literaturo o nevrozah - zakaj do tega pride, kako se lotiti zdravljenja, ipd. Zelo dober na tem področju naj bi bil dr. Rugelj (Pot samouresničenja - knjiga).

Ps. Malo se mi mudi, pa sem na hitro napisala. Upam, da uspeš kaj razbrati iz tega "skropucala".

Srečno, MsN!

[micamaca]

jullia_ je zadela bistvo. Jasno in razumljivo.

res je... vem ker sama pri seb zaznavam enak problem kt ga ma avtorica teme... ne vem pa kako zgleda rešitev tega problema... al da se globoko v seb sprijaznm in pomirim s tem, da mi je pač namenjen tak žiulenje al pa da probam kej drastično spremenit... ampak kaj pa če te drastične spremembe ne bojo nč spremenile al pa bo clo še slabš ...

velik je zihr tud odvisn od človeka samega in tega kakšn karakter je... eni znajo bl stoično prenašat "realnost" živlenja, drugi smo pač bl občutljivi... jst skratka še zase nimam pametnga nasveta, bom pa z veseljem prebrala če ga ma kdo drug