Med odvisnostjo in samostojnostjo ...

[Gost]

Ne, prepovedujejo mi ničesar, me pa ob določenih situacijah obdaja neprijeten občutek, da jim gre nekaj v nos pa ne povejo, da je res.

Primer: prosim za avto (da bo prost), sledi vprašanje, kam pa greš (ker ga ne potrebujem pogosto), povem, da na kraj x in potem dva začudena pogleda, prvi pravi 'a, v x, ja zakaj pa v x?', ignoriram (pač je zadeva, ki se ju ne tiče, ni skrivnost, je pa 'moje' in ne bom na dolgo in široko razlagala zakaj), potem spet 'v x pa ti res ni treba' in 'x je pa predaleč' ali pa 10x 'pazi na cesti, pazi na dovoz v garaži, pazi na tisti predel, kjer obnavljajo y'. Skratka, preden kam grem, sledi milijon pojasnil zakaj in navodil. Foter mi že cel teden govori o enih rešetkah v garaži, kako naj pazim in peljem počasi, a bolj kot mu razlagam, da jaz tam VEDNO peljem počasi, bolj goni svoje. In pridem iz kraja x, sledijo vprašanja 'ja pa kje si pravzaprav bila?' in 'kako je bilo na cesti?' pa še sto takih pretkanih bedastih vprašanj, da bi izvlekli ven vsak drek, naslednje jutro isto. Se pravi, če ne povem cel zgodbe ali se ne razburim v stilu 'kaj te briga, je moja stvar' lahko sledijo vsak moj korak v stilu 'saj nas samo zanima, nič takega'. In meni gre to na živce. Ker se ne dogaja 3x na leto, ampak nonstop. In zato včasih raje kam sploh ne grem - recimo, če se mi ob 11ih zvečer zahoče iti ven, preprosto ne grem, ker vem, da bi vmes morala čez hodnik, ki meji na dnevno sobo, kjer je foter in bi vprašal kam grem, zakaj in mi 3x povedal, da mi ni treba iti, vmes prebledel od strahu, da se mi ob taki uri ja ne bo kaj zgodilo ipd. Potem raje nikamor ne grem, ker je že pot do tega, da grem tako neumna in polna vprašanj, da me v glavi že vse veselje mine.

Neumno, otročje, pretiravam? Mogoče. In vzgojena sem v stilu, da imam konstantno občutek, da sem jima nekaj dolžna, dolžna pojasnjevati, dolžna se izogibati nepredvidljivim situacijam, ker vem, da njiju doma skrbi zame in se sama potem sploh nimam fino, ker raje razmišljam, da je bolje priti prej domov in pokazati, da je vse ok. Skratka en tak pritajen občutek, da jima moram ustrezati, ker če jima ne, mi to pokažeta na neverbalne načine in si to ženem k srcu, težko ignoriram in se imam mirno lepo, če vem, da doma nekomu ni prav, da sem šla v x, čeprav si jaz v x želim. In tukaj se kreše tisto glavno - moje želje in njune želje. In potem je lažje dati moje na stran. Ko pa pride revolucionarno obdobje, pa se upiram in prostestiram, sebe potiskam naprej, a glej ga zlomka - spet začaran krog, se počutim krivo

[jullia_]

Ja meni se tudi to zdi nekako normalno. Saj jaz tudi mamo vprašam, kam gre, kadar me zanima Tega niti ne razumem kot nek starševski nadzor, ampak pač skupnost ljudi, ki živijo skupaj.

Bom tukaj izpostavila še eno zadevo. V neki drugi temi smo se čisto sprle ob vprašanju, kakšna količina "kontrole" je normalna v partnerski zvezi. Zakaj je povsem sprejemljivo od partnerja pričakovat, da bo vsakič povedal točno uro, ko pride domov, da nas seznanja s svojimi načrti, obvešča o tem, kaj je počel čez dan, pri starših je pa stvar ravno obratna in jih tretiramo/jo kot neke naključne cimre, ki pač delijo isti bivalni prostor, se jim pa želimo/jo čimbolj izogibat?
Saj vem, da je odnos do staršev in do fanta drugačen, ni mi treba tega posebej razlagat Ampak vseeno se mi ne zdi ravno dosledno razmišljanje.

[a_pikica_a]

Ja meni se tudi to zdi nekako normalno. Saj jaz tudi mamo vprašam, kam gre, kadar me zanima Tega niti ne razumem kot nek starševski nadzor, ampak pač skupnost ljudi, ki živijo skupaj.

Bom tukaj izpostavila še eno zadevo. V neki drugi temi smo se čisto sprle ob vprašanju, kakšna količina "kontrole" je normalna v partnerski zvezi. Zakaj je povsem sprejemljivo od partnerja pričakovat, da bo vsakič povedal točno uro, ko pride domov, da nas seznanja s svojimi načrti, obvešča o tem, kaj je počel čez dan, pri starših je pa stvar ravno obratna in jih tretiramo/jo kot neke naključne cimre, ki pač delijo isti bivalni prostor, se jim pa želimo/jo čimbolj izogibat?
Saj vem, da je odnos do staršev in do fanta drugačen, ni mi treba tega posebej razlagat Ampak vseeno se mi ne zdi ravno dosledno razmišljanje.

Mah meni se pri obojih, tako pri fantu kot pri starših ne zdi nič takega povedati, kam grem. Ker pač tudi jaz vprašam, kam gredo in se mi ne zdi nič takega. Jaz tega ne smatram kot kontrole, nasprotno. Ljudje, ki se imajo radi, si povejo kam gredo in sploh ne gredo za tem. Meni se zdi normalno, če se ima kdo rad, bodisi partner, bodisi starši si povemo kam gremo in da nas ne skrbi.
Meni moji so stalno govorili "pazi ko voziš" in "pokliči, ko prideš" In jaz vedno v glavi "bla, bla". Potem, ko je pa moj tip začel avto vozit, sem postala zaskrbljena, če je prišel domov. Ne tisto, da nisem mogla na drugo mislit, ampak je lepo vedet, če je doma, na varnem.

[jullia_]

Meni se pa zdi, da je v obeh primerih fajn imet pravo mero. Mene nič ne moti fotrovo vprašanje, kam grem in kdaj pridem. Se mi zdi fajn, da ga sploh zanima In tudi pri fantu/možu, me bo verjetno zanimalo, kam se odpravlja.
Preveč podrobno "zasliševanje" me pa spravlja ob živce, tako kot MsN. Kako grem, s kom grem, kaj bom počela,... takšne stvari povem, če sama želim, v določenih primerih se mi pa splošen podatek, da grem na kavo, zdi povsem dovolj.

[a_pikica_a]

Meni se pa zdi, da je v obeh primerih fajn imet pravo mero. Mene nič ne moti fotrovo vprašanje, kam grem in kdaj pridem. Se mi zdi fajn, da ga sploh zanima In tudi pri fantu/možu, me bo verjetno zanimalo, kam se odpravlja.
Preveč podrobno "zasliševanje" me pa spravlja ob živce, tako kot MsN. Kako grem, s kom grem, kaj bom počela,... takšne stvari povem, če sama želim, v določenih primerih se mi pa splošen podatek, da grem na kavo, zdi povsem dovolj.

Ja ja, to itak. Neko zasliševanje ne spada nikamor. Če bi mene tak zasliševali bi tudi jaz popizdevala.

[miteq]

bla bla bla

Kakršna mati, takšna hčerka. Haha.

[V_Rose_V]

jaz pa lahko rečem, da mama nikoli ni bla blem zasliševanja, pr meni je pa foter tisti, ki drži roko nad nama s sestro. stara sem 23 in se včasih obnaša, kot da sem še zmeraj 15. zdaj, ko sem v resni vezi se je recimo da mičkeno umiril, ampak še zmeraj vidim, da mu ni vseeno, ko prespim pri dragemu...čez tedn mam skoz neko laufarijo, pa fax, pa šiht, treningi, fitnes, pol pa še prespim recimo da 2x na tedn pr dragemu, pa vidim, da mu ni nekak vseeno lih no, da sem tolko od doma...čeprav po drugi strani, pa mi je nekaj krat že reko, ko sma se kaj skregala, da sem dovolj stara, pa če mi kaj ne paše, lahko grem na svoje. kar bi dejansko po eni stran ful rada, ampak da bi sama zase živela, nimam dovolj financ..mam pa dovolj, za življenje v dvoje...tak da sma se z mojim pogovarjala, da bi nekje do aprila počakala, pa bi se pol preselila k njemu. bomo vidli...upam da ne bo foter kaj extra težil, ker njemu ponavadi ni nikoli po godi kaj počnem.

[*purple*]

bla bla bla

Kakršna mati, takšna hčerka. Haha.

7
no no, prihrani butaste izjave!
kakšen mora bit pol šele tvoj fotr?

[bubbles]

hm, kakorkoli obračamo zadeve, pridemo do enega zaključka: hiša je njihova. to pač pomeni predvsem prilagajanje z naše ("otroške") strani. sicer pa odselitev.

tudi jaz živim pri starših, povem jim, če kam grem, če bom zelo pozna tudi sporočim, ampak preprosto zato, da jih ne skrbi. in res ne vidim problema v tem. med vikendi imamo tudi skupna kosila, ki pa so mi takoalitao čisto fajn, če me slučajno takrat ni, pa tudi ne delajo nobene zdrahe iz tega. tudi kar se tiče pospravljanja se da zmenit, da npr. tekom dopoldneva zadevo opravim. morem potrkat na les, da se v bistvu prav fajn razumemo.
me pa seveda kdaj zgrabi nevzdržljiva želja po svojem stanovanju (kadar se pač skregamo, kar se takoalitako dogaja, če z nekom skupaj živiš), ampak se zavedam, da v bistvu onadva meni delata uslugo in da je trenutno na meni, da malo potrpim.

[kr.ena]

Kr.ena, predlagala si pogovor. V teoriji bi si tako svetovala tudi sama. V praksi pa priznam, da za kaj takega nimam poguma, ker že več let (in to je moja napaka) gojim neke čudne občutke do staršev, kot bi ju krivila za bog ve kaj, v glavi beležim vse, kar jima očitam, posledično se je vse to sprevrglo v neko konstantno slabo voljo v odnosu do obeh (predvsem pa mame) in iskreno povedano - imam preveč ponosa, da bi stopila v boljše odnose z njima. Ja, neumno in kontradiktorno, ampak si ne predstavljam, da bi se še kdaj odprla pred njima, jima povedala, kaj čutim in mislim ter požela val razumevanja. Požela bi kvečjemu en 'aha, mhm, odraščaš' ali pa 'že jutri ne boš tako razmišljala', prave bližine pa ne, ker smo že dlje časa vsak na svojem planetu, ki je na videz funkcionalen, v resnici pa poln nesnage.

Hja, razumem. Ampak če si ti tista, ki želi stvari spremeniti, boš morala ti narediti prvi korak. Ali pač stisniti zobe in potrpeti, dokler se ne preseliš na svoje. Seveda mora biti trenutek za pogovor nevtralen, takole enkrat po kosilu pri kavi rečeš, da bi se rada nekaj pogovorila z njima in ju nekaj prosila (pri nas je tak stavek ponavadi čudežno deloval; moji matki so se zasvetile oči "moj otrok mi zaupa" in včasih sem s tem kao ustvarjanjem zaupnosti spretno manipulirala.) Če načneš debato o tem medtem, ko ti težijo, se boste samo skregali in bo še slabše.

Sicer pa se jaz na podobno "teženje" odzivam večinoma s humorjem. Še danes se zgodi, da pridem k staršem (občasno tam prespim zaradi službe), ko njih ni doma. In potem začne matka predavat "pa si boš našla kaj za jesti? V zmrzovalniku imaš to-pa-to, pa lahko si greš v trgovino po kruh, pa da ne boš lačna ..." In jaz rečem "Mami, saj veš, da bom od lakote umrla brez tebe, sedela bom v kotu sobe in jokala, dokler ne prideš" In mama se zave, da pretirava in potem se obe reživa.

Sicer pa je zanimivo še nekaj. Kot večini je šlo tudi meni na živce vsako zasliševanje in domnevno poseganje v mojo zasebnost, ko sem živela doma. Komaj sem čakala, da grem na svoje - in šla študirat v tujino, si najela stanovanje, v katerem sem živela sama ... in doživela hudo krizo. Ko sem se zavedla, da ni nikogar, ki bi ga zanimalo, kje sem, ki bi ga skrbelo zame ... starši so mi telefonirali na začetku večkrat na teden zvečer in ko sem prvič noč preživela zunaj (hm, hm) in so me starši klicali naslednji popoldan, nisem vzrojila, kaj me kontrolirajo, ampak sem se razveselila. (seveda me niso spraševali točno, kje sem bila itd, ampak očitno je bilo, da so klicali prejšnji večer in so hoteli naslednji dan preveriti, če sem ok)
Tudi danes, ko ne živim doma, se mi zdi normalno, da vedo, če grem (greva) nekam za dlje časa. Vedo, kdaj in kje sem na dopustu, od tam pošljem sms, da sva srečno prispela ... in onadva enako obveščata mene. O vsakodnevnem prihodu domov pa obveščam le še svojega partnerja in on mene. Če vsak dan pride iz službe ob dveh, je pač normalno, da prejšnji dan pove, da ima sestanek in bo prišel šele okrog štirih, ne?

[fun]

MsN:

Do opisane situacije prihaja ravno zarad tega, ker smo o določene mee že samostojni, hkrati pa odvisno od staršev... Oni teh, nam zoprnih vprašanj ne postavljajo, da bi gnjavili, ampak praktično zato ker jih zanima. Oni so bili v naših letih (naprimer med 18-23 let) že skor samstojni, po večini so si sami služili denar... Mi pa imamo po večini finančno oporo, stanovanje, itd itd še vse od staršev... In tako imajo oni občutek, da imao "pravico" vedeti kje, s kom smo..


Moji me po pravici povedano gnjavijo premalo... Čez teden sem v Lj, tako da ju vidim samo čez vikend- ko seveda oni hočejo da se z njimi udeležim vsake pasje procesije, in jim gre v nos da me ob petkih in sobotah ni doma... In potem tista njihova večna trditev: Pa sej te ni nič doma...

Enkrat semi zdi, da hočejo da sem smostojna, spet drugič pa imam občutek da me želita imeti ob sebi. Ni jima všeč, da med faksom delam, in mi govorita da tako in tako dobivam denar od njiju in da naj raje študiram in stalno izražata strah, da ne bom mela dost časa za faks, in še za glasbeno šolo (če prav sem bla vsaj do sedaj uspešna na teh področjih)...
Po drugi strani pa se vtikata v to kaj kupujem in česa ne (in bi po njunem mnenju morala)...

Zdej pa vedet kaj hočjo...

[trapa]

Sem mela srečo, da sem med študijem imela precej proste roke. Ko sem bila za vikend doma se je dalo zdržat. Ker sem se prilagajala.
Čez poletje pa je blo kriza. Po dveh mesch smo bli vsi na robu živčnega zloma.
Potem sem opazla, da po 25. letu starši in otroci ne bi smeli bit več kot 48 ur na teden skupaj.

[Gost]

Pri nas ne gre toliko za to, da si ne bi znali organizirati dneva, hišnih opravil in vsega temu podobnega - imamo razdeljene naloge, držim se svojega reda in mi ni težko, ker smo se dokaj vredu dogovorili.

Problem je tisti psihični nadzor, bolj neviden, pritlehen, ki pa obstaja, čeprav moja dva to vztrajno zanikata. Konstantno je tako, da sem popolnoma zmedena, če si sama pri sebi zastavim nek cilj/željo, ki pa je pač take narave, da odstopa od vsega, kar se po glavi plete mami in fotru - po sili razmer jima moram to povedati, ker je pač povezano z organizacijo zadev doma, potem pa me vedno postavita v nek dvomljiv položaj z dodatnimi vprašanji. Čutim, da jima ni najbolj po godu - nič usodnega, ne bosta mi prepovedala, 100 % pa me vseeno ne podpirata. In osebno nisem tip človeka, ki bi bil od njunega mnenja popolnoma neodvisen, želim si podporo, manj zavijajočih oči v stilu 'kaj pa ti je zdaj tega treba' ipd. Ker potem še sama podvomim v svoje odločitve, ker se mi zdi, da bi morala bolj slediti njuni volji, čeprav drugi del mene ve, da sem dovolj velika, da se tega nadzora osvobodim.

Torej ni problem v tem, da ne bi hotela povedati kam grem, kdaj pridem in s kom sem. Najmanjši problem, če ne bi temu sledilo tiho nestrinjanje, molčeča želja, da bi kaj naredila drugače itd.

[fun]

Taka tiha nestrinajanja so prisotna povsot.

Saj veš; starši bi najraje videli, da preživimo 24/7 z njimi, da delamo stvari, ki so za njihove pojme koristne itd...

In ko (za njihove pojme prepogosto) hočemo jit nekam ven v svojo družbo; žurat; karkoli, nam ne bodo nasprotovali, ker vejo, da smo že dovolj stari da sami odločamo, kaj bomo počeli... rekli ne bodo nič, če prav imajo besede že n "koncu jezika"...

... In potem je to nek začaran krog tihega nestrinjanja....

[Maychy]

Mislim, da do tega tihega nestrinjanja prihaja povsod. Tudi pri nas. Ampak sem se nekako naučila to prezreti. Dokler mi verbalno ne očitajo kam in s kom grem je še vse v redu. Nenazadnje gre za moje življenje in ne vem zakaj bi se le-to moralo vrteti okoli želja ter strinjanja in nestrinjanja mojih staršev (in starih staršev). V veliki večini naredim po svoje in se skušam čim manj ozirati na to.