Med odvisnostjo in samostojnostjo ...

[***Ally***]

Kot da bi sebe brala pred nekaj časa. Popolnoma razumem kako se počutiš in v čem je vbistvu problem. Pri nas je bilo čisto enako, sicer sem bila zdaj na koncu, preden sem se odselila (pri 23ih) veliko bolj samostojna kot prej (sama sem "skrbela za sebe" - kuhala, čistila, imela svoj avto), ampak vseeno se mi je skoz zdelo, da moram nekomu polagati račune, kar me je prav ubijalo.
Primer: Doma sem vedno povedala kam grem. Če se mi je šlo na fitnes že tretji dan zapored, je potem sledilo: zakaj toliko treniraš..zakaj že tretji dan..ne boš imela nič odmora? Ali pa če se mi je šlo zvečer ven: zakaj ravno tja..tam bo danes ziher gužva..tam se ti lahko kaj zgodi.. in tako naprej v nedogled. Ko sem prišla domov pa ornjen scenarij: koga si srečala..kako se ima..
Mene je to do te mere živciralo, da smo se večkrat sprli prav iz tega razloga. Enostavno se mi ni dalo več obrazlagati vsake zadeve, zato sem preučila svoje možnosti za na svoje. Moram rečti, da mi je zdaj 100x boljše. Seveda grem še vsaj 1x na dva tedna domov na obisk, ko moram povedati vse za nazaj in pa vsaki drugi ali tretji dan pokličem..ampak vseeno ni več tistega konstantnega zasliševanja in kontrole.

[kr.ena]

Problem je tisti psihični nadzor, bolj neviden, pritlehen, ki pa obstaja, čeprav moja dva to vztrajno zanikata. Konstantno je tako, da sem popolnoma zmedena, če si sama pri sebi zastavim nek cilj/željo, ki pa je pač take narave, da odstopa od vsega, kar se po glavi plete mami in fotru - po sili razmer jima moram to povedati, ker je pač povezano z organizacijo zadev doma, potem pa me vedno postavita v nek dvomljiv položaj z dodatnimi vprašanji. Čutim, da jima ni najbolj po godu - nič usodnega, ne bosta mi prepovedala, 100 % pa me vseeno ne podpirata. In osebno nisem tip človeka, ki bi bil od njunega mnenja popolnoma neodvisen, želim si podporo, manj zavijajočih oči v stilu 'kaj pa ti je zdaj tega treba' ipd. Ker potem še sama podvomim v svoje odločitve, ker se mi zdi, da bi morala bolj slediti njuni volji, čeprav drugi del mene ve, da sem dovolj velika, da se tega nadzora osvobodim.

Torej ni problem v tem, da ne bi hotela povedati kam grem, kdaj pridem in s kom sem. Najmanjši problem, če ne bi temu sledilo tiho nestrinjanje, molčeča želja, da bi kaj naredila drugače itd.

Ja, vem, kaj misliš.
Hočešnočeš ponotranjimo nekatera stališča svojih staršev ... vsaj pri meni je bilo tako. In ko naredimo nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi stališči, imamo neprijeten občutek ... pa tudi če ne pride do "zavijanja z očmi".
Samostojnost je pa to, da stojiš za svojimi dejanji, tudi če se kasneje izkažejo za napačna. Ne vem sicer o kakšnih konkretnih primerih govoriš ... ampak mogoče ti tole kaj pomaga: Iskrenost ali zaupanje gor ali dol - moji so o mojih osebnih stvareh vedeli samo toliko, kot je bilo neizogibno. Kar včasih vključuje tudi kakšno nepomembno laž - rajši to kot metanje resnice v obraz in potem kujanje "to te nič ne briga, je moja stvar". (zdajle se trudim najti primere, ki niso moji - pač nočem pisati preveč konkretno) ... recimo, da bi šla ena triindvajsetletnica z bivšim in skupnimi prijatelji na morje - ni še dolgo tega, ko je doma depresirala v sobi, ker jo je razočaral (in velik del tega so sodoživeli tudi starši), zdaj pa nekako kaže, da bi lahko spet bila skupaj ... sama ve, da najbrž nima smisla - ampak koneckoncev zakaj pa ne? Če ne drugega, se lahko cel teden vlači po morju sama zase in ga provocira in se maščuje. Otročje, butasto, seveda - in točno to bi rekli tudi starši, če bi jim povedala. In tudi sama ve, da je to otročje in butasto in da bo sama na koncu najbolj trpela - ampak zdaj pač hoče to narediti. Torej je najbolje reči, da gre na morje s prijateljicami (takimi s faksa, ki jih starši niti ne poznajo - ker bi bilo preveč blesavo, da bi rekla, da gre z najboljšo frendico, ki bi jo potem starši srečali v mestu - najboljša je v meglo ovita polresnica kot pa umetelno skonstruirana laž)
Če pa se potem izkaže, da sta z bivšim spet skupaj, je dovolj reči, da sta se pač pogovorila in da je vse v redu (seveda je bolje, če ni prej mami razlagala, kako jo je prizadel, varal, itd)

Kakorkoli so super in fajn starši - mama je mama in ne najboljša prijateljica. Prijateljica lahko reče v obraz, da zgubljaš čas s tem tipom ... še vedno lahko priznaš, da ima prav ali pa njeno mnenje ignoriraš. Mnenje staršev je pa težko ignorirati.

Pa še nekaj je zanimivo: kadar sem bila sama pri sebi prepričana v svojo odločitev in sem jo samozavestno predstavila staršem, so jo lepo sprejeli, tudi če je bila morda v nasprotju z njihovimi stališči. (tu gre za pomembnejše odločitve - študij, partner, selitev). Dokler pa nisem bila prepričana ... jim pa raje nisem nič rekla. Sploh jim pa nisem govorila o manj pomembnih stvareh, če so bile v nasprotju z njihovimi stališči. Nekatere so se potem res izkazale za napačne, nekatere pa tudi ne - ampak pravico imam delati svoje napake.

Res pa je, da od dijaških let dalje nisem več živela doma - razen med študijskimi počitnicami. In v času študija sem bila v resni zvezi, tako da je bil moj stil življenja dokaj umirjen in urejen. Ko sva se razšla, sem pa že imela svoje stanovanje in mi ni bilo treba polagati računov za vsak korak.

Ne vem, kaj od tega ima sploh kaj zveze s tvojimi težavami ... mislim, da je vsaj nekaj vredno razmisleka ...

[Gost]

Kr.ena, se strinjam. Ampak veš - velika razlika je, četudi na prvi pogled ne izgleda tako, če v študijskih letih živiš doma ali študiraš izven svojega domačega kraja. V zadnjem primeru je nevidni nadzor staršev nad tvojim življenjem neprimerljivo manjši, tud selekcijo belih laži in zamolčanih zadev je lažje delati, kot če dan za dnem prihajaš in odhajaš od doma, kjer so ljudje navajeni na nek stalni ritem in jih vsako odstopanje od tega zbode.

Sicer pa smo se o zadevi delno pogovorili. Med tednom nas rešuje (ali pa tudi ne) moderni tempo kapitalizma, se srečujemo zgolj ob večerih, za vikende pa bom morala vklopiti malce več potrpljenja in postati bolj odločna, ko gre zame. Poskušala se bom bolj poglobiti v moje lastne želje in cilje, stati za njimi, ker so moji in se ne ustavljati ob tem, če doma ne dobim 100 % podpore. Cilj je odrasti torej

[GoldenEye]

Joj, jst mam čist take probleme kot MsN. Tudi mene ta prikrito nesrtinjanje mojih staršev zelo prizadane oz. mi zbuja slabo vest. Jst mam velikokrat pokvarjen dan zarad tega, ker mam pogosto, če nekam grem, kar mojim ne paše, slabo vest in to me res žre. Npr. če kam grem in zunaj dežuje in mi povejo, kok jih skrbi, kaj vse se mi lahk nardi tratratra..., pol še sama začnem tuhtat, ja sej res boljš, da sem doma, da jih nau skrbel, sej res ni varno v takem okol hodit... Pa recimo jst pri svojmu nikol ne prespim sam zato, ker vem, da mojim dvema to ne bi blo všeč - pa sem že zdavnaj polnoletna. Eni majo pri mojih letih že otroke, družino, službo! No, to je pa druga plat samostojnosti - in teh stvari je mene strah. A ma mogoče katera kakšen nasvet, kako odrasti? Resnično, jst same sebe (še) ne vidim kot poročene, mamice, zaposlene... Na momente sem ful nesamostojna, še vedno zelo odvisna od staršev, bojim se izražat svoje mnenje, za svoja leta sem preotročja, neresna (kar se tiče resnih zadev kot je služba, poroka, otroci itd.). Včasih me res skrbi, kakšna bo moja prihodnost A ma še katera takšne probleme? Jst sem res včasih čist "prepolovljena" in je ful smotan občutek... Po eni stran bi rada delala po svoje, po drugi strani me je pa ravno tega strah. Kriza