Mama

[MinimaLady]

Ni res da ji ni vseeno za otroke, ampak ona tud mora imet svoje življenje.Kaj naj anrdi. Da bo sama, da bo čakala kdaj prideš z fantom domov, da vam kuha, lika, pere. A si ti predstavljaš tako življenje!?

Pardon..nisem brala zgoraj navedenih postov..evo se strinjam z Liefde..to sm htela povedat..tak da najbol da se čimprej izseliš..da ma res vsaka svoj život

[SvojeGlavKA]

Punce hvala vsem za nasvete.

Kot sm že povedala jaz ne živim več doma, no razen med vikendi, pa je še takrat situacija na trenutke težka... kot sem že rekla so doma zelo napeti odnosi in težko je tako živet... v neki temi in pričakovanju in prikrivanju nečesa. obe s sestro se večkrat pogovarjava o tem in o tem kaj se lahko iz vsega tega reši, in res ne najdeva odgovora, le ugibava... in res kot ste rekle, verjetno imate prav. to se tiče očeta in matere. ona dva bosta mogla rešiti situacijo, kakorkoli že, kakor najbolje znata...
Mislim da se tudi pogovorila ne bom z mamo, oz. začela te teme...
Skrbi me kako bo s sestro, ki ji res ne ostane nič drugega kot ostati doma, vsaj še kakšno leto. čeprav že sedaj vse zelo težko prenaša in to v najtežavnejših letih.

Ne ostane mi nič drugega kot potrpežljivo čakati, upati na najboljše, biti opora in prijateljica sestri in se truditi za čimbolj objektivne odnose, brez stalne nepetosti in primesi še "nečesa"...

[*frisko*]

si drugi otrok in se dekle povrhu - cisto razumljivo. pri nas je situacija podobna, le da imam starejsega brata. on je najboljsi otrok, kar jih svet premore, jaz sem najvecji izmecek. pa se z materjo ze dolgo ne obremenjujem vec. zivim svoje zivljenje in se ji izogibam, kot tudi ona meni. predlagam, da ti storis podobno. ne hodi domov niti za vikende. ko bo videla, da saa ne zmore, te bo poklicala, pa jo na lep in vljuden nacin zavrni ... naj se ona obcuti malo tega zavracanja. pa kaj, ce je mama, ce je ena sama ... za take mame vseeno, ce jih ne bi bilo. jaz doma ne zivim ze kar nekaj let, pa jih imam komaj 22. z materjo se sovraziva od mojega 8. leta in tako bo tudi ostalo. ona zivi po svoje, jaz po svoje, pa je stvar resena.

[hippo]

torej le nisem edina, ki ima probleme s starši...
moj problem je le v tem, da imam 15 let, torej moram še živeti tam, kjer mi reče mami...
trenutno sedim v knjižnici ( hvala ne vem komu za knjižnice) in nekako čakam na avtobus, ki pelje šele čez dve ure... razlog? moja mami mi je oblubila, da me bo čakala ob pol petih, zamujala je eno uro, zato sem seveda obupala, to pa mi je naredila že večkrat. v takih primerih se sploh ne zmeni več zame, ampak ko je govora o ocenah, pa mi teži če res težek test pišem 4 ( ponavadi je to tudi razlog, da med vikendom ne smem v kino ali kar koli)....

[marypa]

Poznam primer, ko se punca ravno tako ne razume z mamo... Če te kaj tolaži, veliko jih trpi ob groznih "mamah". Ne vem, zakaj imajo osebe sploh otroke in se ob tem sploh ne zavedajo ali kaj, kako jih lahko s svojim obnašanjem in besedami prizadenejo. A je ok, če se dereš tam 2 uri brez prestanka Bogpomagi, ni čudno, da ima potem folk probleme, če ga mati zavrača in se negativno obnaša do njega.

Se mi zdi, da je edina rešitev v takih primerih odselitev. Čimprej.

Se mi pa zdi, da ni pravi odgovor na karkoli sovražno obnašanje. Že zaradi tega, ker Te bodo tvoji otroci, ko bodo videli, kak odnos imeš ti z mamo, lahko še posnemali. Nek rek obstaja...

otrok se nima kaj upletat med starša v njunih problemih! zahvala in spoštovanje na višku.

Odkod pa ti veš kako se počutijo otroci ločenih staršev Če nimaš pojma, ker nisi bila v podobni situaciji, raje ne piši in govori neumnosti.

[~NIA~]

....

[marypa]

ne moreš vedeti, kako je njej... ravno zaradi tega, ker nisi bila v podobni situaciji in tako ne moreš nikogar obsojat, kaj je prav naredil in kaj ne. Pri ločenih starših je kolikor opažam vedno eden, ki je manj spoštovan, zaničevan, kakorkoli... ponavadi tisti, ki je "kriv" za ločitev... in je logično, da otroci ne morejo biti ravnodušni.

[positive vibration]

No, čeprav so naši starši in smo mi njihovi otroci...mislim, da je vseeno treba razumet, da sta tudi onadva partnerja in med njima lahko pride do težav. Tako da menim, da je takšno obnašanje, kot ga je opisala nia s strani odraslih otrok neprimerno. In se strinjam z njo, da ne moreš na vsak način zahtevat pozornosti in se prepuščat nekemu regresivnemu obnašanju, ampak je včasih treba stopit korak nazaj in starša dojemat ne zgolj kot očka in mamico, ampak tudi kot moškega in žensko, med katerima je možno, da pride do tako velikih nesoglasij, da ne vidita več smisla v skupnem življenju. In od odraslega, zrelega otroka se vsekakor pričakuje, da ju razume in jima želi srečo. Sicer nisem bila in upam, da nikoli ne bom na takem položaju ter prav tako verjamem, da je vsakemu otroku hudo, ko se družina razide, vendar je treba včasih to postavit na stran in se zavedat, da nismo center sveta.

[rachka_]

^^ ful dobro povedano! se čist strinjam.. in ja, sem bila v takšni situaciji

[June_bug]

hippo, si poskusila poklicati mamo? zakaj si obupala po eni uri, zdaj pa čakaš na avtobus ki pelje čez dve uri, tega ne razumem povsem, a je še vedno ni a kako

[*SunFlower*]

Jaz se tudi strinjam s positive vibration, pa sem isto hči ločenih staršev. Otroci se lahko vtikajo med starše, ko gre za njih (tj. otroke), ne pa, ko gre za starše same in povsem njihove stvari. Če si odrasel, njuna ločitev ni niti malo tvoja stvar. Če si otrok, je tvoja stvar samo v toliko, pri kom boš ostal, ampak glede drugih stvari pa skoraj moraš biti tiho. Obnašanje, kot ga je opisala NIA, je izjemno sebično.

hippo: daj povej kaj več o situaciji, ker to si verjetno pisala jezna/obupana, in nisi prav veliko povedala, tako da ti ne znam nič svetovati ... Daj povej, živiš sama z mamo, te omejuje, se ne zmeni zate, kaj ...