mama

[Snow flake]

Ali te smem najprej vprašat, koliko si stara?

drugace sem pa stara 20 let

[marypa]

neznosna je. ne pravim tega kar tako. npr. danes mi je rekla, da sem k.... js ne vem. je to normalno? nonstop mi govori, da sem jo unicila, da to edino vem, da je malo manjkalo pa bi bila v drogi (drugace sem bila vedno pridna, v soli, imam narejeno gimnazijo, sedaj studiram oz. pavziram, doma, nikoli v cudni druzbi), nikamor me ne pusti (vse mora vedeti, kdaj, s kom, kdaj po mene -in potem, ce me ze, mi spet zacne z: pazi na cesti, tebe bo nekdo nekam odpeljal in ubil, ker si naivna, ne ves, kaksni so ljudje zunaj (js se tega vsega zavedam in si mislim, kaksni so ljudje, ampak vseeno nisem tako naivna kot ona misli), da kako se lahko tako obnasam
kako sem bla naivna, neumna.

Ta del.. to se tudi meni dogaja.. Samo da meni reče še marsikaj hujšega, da človek ne more verjet, da to sliši od svoje mame. Noben v življenju me ni z besedami tako prizadel....

pa če ji kaj zaupaš, to izrabi proti tebi ...anyway, komaj čakam, da se odselim.. the happiest day of my life

[Alina21]

Meni se tudi podobno dogaja, vendar z očetove strani, pravo psihično nasilje bi lahko rekla. Tako da delam na tem, da se čimprej odselim, ker ne zdržim več živeti z njim pod isto streho, čim ga slišim in vidim postanem nervozna, ker ne prenesem več njegovega obnašanja in poniževanja. Še diplomiram, potem pa se preselim k fantu, službo imam redno, tako da me ne živi, ampak še vedno se ponavlja zgodba. Mama je tista, ki zadevo miri in dosti potrpi zaradi tega, a njemu to ni važno. Mogoče zdrži 10 dni z normalnim obnašanjem, potem pa spet poči in smo na istem. Že dostikrat sem se skušala pogovorit z njim, ampak enostavno noče razumet zakaj se gre in to razume kot napad nanj.

[Alina21]

Meni se tudi podobno dogaja, vendar z očetove strani, pravo psihično nasilje bi lahko rekla. Tako da delam na tem, da se čimprej odselim, ker ne zdržim več živeti z njim pod isto streho, čim ga slišim in vidim postanem nervozna, ker ne prenesem več njegovega obnašanja in poniževanja. Še diplomiram, potem pa se preselim k fantu, službo imam redno, tako da me ne živi, ampak še vedno se ponavlja zgodba. Mama je tista, ki zadevo miri in dosti potrpi zaradi tega, a njemu to ni važno. Mogoče zdrži 10 dni z normalnim obnašanjem, potem pa spet poči in smo na istem. Že dostikrat sem se skušala pogovorit z njim, ampak enostavno noče razumet zakaj se gre in to razume kot napad nanj.

[kajci81]

Joj, punca, tako si še mlada, ampak ravno zato še zelo ranljiva.

Moja izkušnja pa je taka: Ravno tako sem komaj čakala, da se odselim. Odštevala sem dneve, ure.....In res sem bila najsrečnejši človek na svetu, da sem šla od doma, od tega psihičnega maltretiranja. Toda vse je prišlo za mano. Ni minil dan, da ne bi pomislila na vse izrečene besede, ki sem jih slišala od mame in na vse, kar se je dogajalo. Potem, ko sem rodila svojega otroka, sem bila prisiljena, da sem jo za 14 dni dala v varstvo k moji mami, kar je zadnje, kar sem si želela. Takrat pa se mi je čisto strgalo, saj so vsi moji spomini prišli na dan in sem cele dneve samo jokala. To je bila ena huda depresija.

Predlagam ti, da poravnata račune z mamo, preden greš od doma. To je moje mnenje. Jaz sem zdaj skoraj prekinila stike z mojo družino. Na začetku je bilo kar mal hudo, sedaj pa sem končno odložila to breme in zaživela s svojo družino. In malo mi je žal, da ji nisem vsega povedala, preden sem šla od doma, saj je zdaj prepozno odpirati stare rane. Saj ne vem, kako hudo je pri tebi v resnici, govorim samo o moji izkušnji, ki je bila kar precej grozljiva. Upam, da pri tebi le ni tako hudo in da se bo vse uredilo še preden boš odšla od doma.

[p!ka]

Jz komi čakam, da grem proč od doma. Danes sva šla z Mojim odprt nou račun na banki in tja bom že zdej dala skor celo plačo in pol še kar bom šparala. V mislim oz. načrtih imam še največ 2 leti doma. Pol pa al ( če bova še skupi) k Mojmu al pa v svoje stanovanje.

Nočem bit niti zdej doma več nit sekundo ampak sm prisiljena ostat. Nimam nobene želje poslušat in gledat tega kar morem. Me psihira. In mislim, da pomalo tudi uničuje.

[branchy]

Toda vse je prišlo za mano. Ni minil dan, da ne bi pomislila na vse izrečene besede, ki sem jih slišala od mame in na vse, kar se je dogajalo.

Po moje se tte "travme" ful težko znebiš... Tud če si nek na svojem, maš filing, k da te majo še kr pod lupo...

[Alina21]

Ful težko se je tega znebit tudi ko si daleč proč. tudi ko sem več dni skupaj pri mojem al pa če sva na dopustu,me to znotraj razjeda, skoraj vsak dopust do sedaj so mi pokvarili, mi pošiljali sporočila, doma je to pa to narobe...itd...samo, da bi mi zbudili slabo vest, ker me ni doma in jim ne pomagam. Ugotovila sem, da je z vsakim dnem hujše, enostavno jih ne prenesem, vse to pa vpliva na celotno moje življenje, v službi sem slabe volje, čeprav je služba dobra in sem zadovoljna, ne morem se skoncentrirat za pisanje diplome, en dan sem dobre volje, čim vem da moram domov obup, slaba volja.... včasih sama sebe več ne prepoznam in si ne sledim več, ne vem kako naj to opišem, v glavnem sem totalno na dnu... odkar pomnim zase se mi to dogaja in ne vem več kaj je prav in kaj ne.....

p!ka drži se....

[Miss September]

Iz mene so tud naredili osebo, polno nesamozavesti, jeze, v bistvu besa, sramežljivo, depresivno... Skratka, nič dobrega ne morem reči. Doma se počutim najbolj varno, ker nisem pripravljena na svet, okolico, a hkrati se počutim najbolj utesnjeno, ker nisem nikoli smela izražati svojih čustev, misli... Vedno so se samo zdirali name, mi vse preprečevali, me tudi zmerjali. In ko se je to z leti nabralo v meni, več tega ne morem prenašati. Tudi js komaj čakam, da se odselim na lepše, kjer mi ne bodo solili pameti in mi govorili kaj naj počnem in kako naj nekaj naredim. Sita sem tega, da so mi ukazovali in prepovedovali vse.

Vse, kar je v naši moči, je to, da se jim upremo, se čim prej osamosvojimo in sami sebi (ter tudi posledično njim) dokažemo, da smo boljše osebe kot so nas vzgojili in nam govorili, da smo. Mislim, da imajo starši probleme s sabo, da se potem znašajo nad nami. Ne smemo jim tega zameriti. Moramo biti močni in jih premagati. Ne smemo jim dovoliti, da tako vplivajo na nas. Nismo več stari 5 let! Niti 10!

[uniqueee]

očitno se ne zaveda, kaj pravzaprav govori. moj oče tudi. sicer me ne zmerja. je pa tak, da vsakič pove nekaj drugega, pa take brezvezne ven meče, ki nimajo smisla. zmamo sma še 1x rekle, da ga boma vedno snemale, ko bo spet kaj bluzo. pol pa mu bova to pokazali. ti pa pokažeš očetu, jr če bi mu ti rekla, kako pa kaj je, ti nebi vrjel. vrjami. jaz bi posnela, pa pokazala očetu, da bidi, kako pa kaj je. potem bi si našla službo, pa si sama financirala študij.

kako pa je z štipendijo ??

[kajci81]

Točno tako je, tega se ne moreš kar tako znebiti. Ko je bilo najhujše, sem šla do osebne zdravnice (skupaj z možem, ker me je bilo tako sram), ki me je napotila do ene fajn psihologinje. Po pogovorih z njo in njenih napotkih sem končno lahko odvrgla "prtljago" iz preteklosti in sem začela ŽIVETI. Zdaj se ne sekiram več glede mojih tastarih, ki skoraj ne vejo da obstajam, niti da obstaja njihova vnukica. Po domače povedano, mi dol visi. Na obisk grem mogoče 1x na mesec, včasih pa na počitnice vzamem mojo 12 letno sestrico, da jo vsaj malo vzamem iz tistega depresivnega okolja. Vse kar te muči, moraš dati iz sebe. Ne zadržuj vso bolečino zase. Ne pusti, da te razjeda, ker se s tem uničuješ. Pred tabo je še celo življenje in samo od tebe je odvisno, kako ga boš preživela - Ali ves čas z mislimi na preteklost in na vse grde besede, ali pa z mislimi na danes in jutri, kar je zate najbolj pomembno. Take stvari ti lahko vzamejo samozavest, avtoriteto in sploh življenje, če ne boš sama nekaj naredila in se znebila negativizma.
Poleg tega se je meni ves čas dogajalo, da sem opravičevala njena dejanja. Da to ni nalašč naredila, da se ne zaveda svojih dejanj, da je imela včasih tudi ona grdo otroštvo, polno alkohola.....Toda moraš vedeti, tvoja mama je tudi odrasla oseba in nikakor nima pravice se izživljati na tebi. Najprej mora sama razčistiti v svoji glavi, in za to nisi ti odgovorna in nikakor ne smeš imeti slabe vesti.

To ti pišem iz svojih izkušenj. Saj sem tudi jaz še mlada - 26 let. Ampak za mano so leta trpljenja, ki se je hvala bogu končalo, saj sem kočno opravila s svojo preteklostjo.

Srečno.

[Alina21]

Čestitam kajci, da si se znebila tega, jaz še delam na tem... prva stvar je, da moram od hiše, ne vem pa kako naj potem delam na tem, da se rešim tega... imaš kakšen nasvet razen psihologinje?

[kajci81]

Distanciraj se od mame. Meni je pomagalo, da sem zmanjšala obiske na minimum. Veliko se druži s pozitivnimi ljudmi in vse zaupaj fantu ali prijateljici, da boš imela podporo. Meni je pomagal tudi šport - tek, hoja, kolesarjenje. Šport je dokazano naravni antidepresiv. Ti poviša hormone sreče, imaš boljšo samopodobo. Pa fizično kondicijo, kar je pa tudi dobro a ne?!
Tako sem jaz začela. Medtem pa sem si ves čas govorila, kadar me je zagrabila slaba volja in žalost, da ni vredno, da se sekiram za nekaj, kar se ne da spremeniti. Čimprej boš sprejela to, kar je, tem boljše zate.

[Alina21]

Pri meni gre bolj za očeta, kot mamo.... Ampak bom poskusila, hvala ti.

[kajci81]

Se opravičujem, sem narobe napisala, ampak prav mislila. Ah, malo sem zmedena, ker med delom skačem na forum.
čau