končati razmerje

[Seyfullah]

O fak pa kakšne maš to starše?????Iz kje pa si?

[Lady_T_Bee]

ok zdej ko berem vidm, da ni problem samo z bivšim, ampak kar celo tvoje življenje živiš sama? z otrokom? a kako? kakor so ti druge rekle...pojdi vem...saj ni važno ali sama ali s "prijateljicami"...samo pojdi vem magari z otrokom, še najlepše bo, posveti se mu, zabavaj se sama z otrokom za začetek. nevem koliko je otrok star ampak mogoče imate v bližini igrišče ali karkoli za otroke pa se tam vsedi na kako klopco...toliko da si nekako med ljudm...za začetek.
kar se staršev tiče...če nisi več odvisna od njih (materialno, denarno) prekini stike! kdaj pa kdaj pokliči povej kako si, kaj se dogaja, kako so oni in basta! vem, da so tvoji starši in je težko, vendar jaz sem bila v podobni situaciji ko smo se skoz kregal, kregal, kregal in čist sem bila na tleh...in če nebi takra šla živet v drugi kraj, bi se mi zmešalo. sicer še vedno hodim domov na čase, pokličem in tudi me še denarno podpirajo (ker se še šolam) vendar se mi zdi da lažje shajamo od kar več al manj preživim drugje.

najbol pomembno pa je da dokončaš tiste izpite, ki pravš da jih še moraš NEGLEDE kaj pravijo starši! dokončj šolo!!

nobeni preteklosti nemoreš kar tako ubežati, še posebej če je taka kot praviš, vendar, ko na kaj pomisliš si ne predstavljaj preteklosti...ustavri si raje vizijo svoje prihodnnosti, kaj si želiš in kako bi prišla do tega cilja.

in namesto da kličeš bivšega...raje si stavri, ki jih želiš povedati zapisuj, tista jeza in žalost na se zlije na papir (ali računalnik ) in na vsake par dni si malo preberi za nazaj,...ful pomaga, ker boš napisano razumela z druge strani. vem papir negovori, se nemoreš pošteno z njim pogovorit bo pa pomagal tebi na drugačen način

ja lahko je govoriti vsakemu, ki ni na tvojem mestu, si misliš, samo vrjetno si odprla temo ravno iz razloga, da slišiš mnenja tretjih oseb...zato smo kle da pomagamo na kakšen koli način. samo če boš samo jamrala (jz bi bvrjetno tudi pa seeno) i n ne nardila nič...potem brezveze da ti kaj govorimo. probaj postopoma počasi pa bo. samo začni ŽE zdaj. pojdi do otročka in mu reče da je nekaj najlepšega na svetu in ga imaš neizmerno rada evo začetek je že. je sedanjost ne preteklost in še pozitivno naravnano

[*QueenBitch*]

Glede ena vse kr si napisala bi jaz na tvojem mestu šla do kakšnega psihologa ali pa psihoterapevta, ker se bojim da boš sama ful težko rešila stvari še iz otroštva (to kar si napisala, da so to govoril itd. in bi bilo mogoče lažje če ti nekdo pri tem pomaga.

[kazza]

Do psihologa...ne vem...enkrat sem bila in mi ni všeč.. Problem je tudi to, da jaz pred drugimi ljudmi svoje starše ščitim..čudno mi je, ko mi potem kr ena ženska tam nekaj pametuje..
Nisem odvisna od staršev..ampak sama pa tudi ne morem živeti.., ker potem nonstop samo o njih premišljujem, vedno imam slabo vest glede njih...Ko sem bila prvič noseča sem čutila, da se bom z rojstvom otroka osvobodila, ampak tistega otroka nisem mogla roditi.. in vse me je še bolj zakopalo... sej delam in ne samo jamram, brez skrbi samo useeno

[kazza]

[
Ja mam takšne starše, ki sami o sebi pravijo, da so najboljši.....jaz sem pa največji hudič..in ne vedo od kod sem se vzela

[nepodpisana20]

Po moje je najbolje, da začneš hoditi ven prvo z otrokom. Če je v vozičku ga pelji ven, če je večji potem na kakšna igrala. Skoraj 100% boš naletela na kakšno mamico, ki je zunaj sama, ali na več mamic. Začne se postopoma, kakšen kratek pogovor. Potem vedno več. Na koncu že kakšna pijača in podobno. Sama sem pazila nečaka in sem se kar hitro "spoprijateljila" z mamicami. Pa mogoče obrni se na kakšno sošolko, ali celo sošolca . Že s tem boš naredila velik korak naprej.

Zadnje kar je, je da se obrneš na bivšega. Sem bila z enim, od katerega nisem imela nič. Razen tega, da sem se vedno sekirala, kje hodi, s kom je, kaj dela danes ponoči, ali je spet s kakšni drugi. Sama pa sem čakala doma, ker je bil "greh" če sem šla ven. In nekako se sploh nisem mogla odlepiti od njega. Zaradi njega sem počasi zamenjala družbo in potem sem drugače začela gledati na vso situacijo. Počutila sem se prv neumno, in še zdaj, ko se spomnem kako dolgo sem vztrajala.

Poskusi s kakšnim facebookom ali netlogom, če ga še nimaš. In ko si želiš, da bi klicala bivšega se raje vsedi za računalnik in napiši kaj na forumu. Razpiši se, kaj ti leži na duši.

Glede staršev pa verjamem kako ti je, saj konec koncev so le starši. Samo če res vidiš, kako slabo vplivajo na tvoje počutje, potem se jih izogibaj kolikor se le da. Veliko časa preživi z otrokom, da ti ne bodo rekli, da nisi dobra mama. Vendar ne v hiši, med štirimi stenami, pač pa nekje, ker vaju ne vidijo.

Neki začetki so, če narediš vsaj nekaj od tega. Pač postopoma, vsak dan več

[kazza]

Hvala vam za odgovore...

res se trudim bit čimj več zunaj in se tako počutim bolje..
Bivšega pa res že dolgo nisem klicala... V soboto grem ven in upam, da bosta starša razumela.. Še pišem če bo kakšna kriza, pa hvala vsem še enkrat...
čao

[Seyfullah]

No velik sreče ti želim,pa upam,da ko boš naslednjič sem pisala,da bojo lepe stvari

[kazza]

ja js tud to upam..

Neki mi je še tak čudno no...ne vem kak naj rečem..
Da npr. jaz ko sem skupaj s sestrično in ko se smejima cel dan..se mi zdi, da si te probleme vse sama namišljam..kar izginejo... in si mislim, no saj moji starši niti moj bivši niso tako slabi..saj v bistvu sploh ni nič narobe.. ampak ko gre sestrična in ko mine tisti super dan je vse spet po starem..Ne vem ali samo jaz preveč razmišljam o tem...ampak tudi ko ne razmišljam...se takoj zgodi nekaj takega kar me spet vrže iz tira....prepir npr., tako da verjetno bi res morala odditi iz tega okolja... samo ne vem kako naj to izvedem...ma kdo kakšne izkušnje, ko se je zaradi različnih razmer moral preseliti v drug kraj...kako je začel..?

[Lady_T_Bee]

ja js tud to upam..

Neki mi je še tak čudno no...ne vem kak naj rečem..
Da npr. jaz ko sem skupaj s sestrično in ko se smejima cel dan..se mi zdi, da si te probleme vse sama namišljam..kar izginejo... in si mislim, no saj moji starši niti moj bivši niso tako slabi..saj v bistvu sploh ni nič narobe.. ampak ko gre sestrična in ko mine tisti super dan je vse spet po starem..Ne vem ali samo jaz preveč razmišljam o tem...ampak tudi ko ne razmišljam...se takoj zgodi nekaj takega kar me spet vrže iz tira....prepir npr., tako da verjetno bi res morala odditi iz tega okolja... samo ne vem kako naj to izvedem...ma kdo kakšne izkušnje, ko se je zaradi različnih razmer moral preseliti v drug kraj...kako je začel..?

lej glede tega te jaz popounoma razumem. tudi jaz po kakšnem res fenomenalnem dnevu vidim da mi nič ne manka, kasneje ali naslednji dan pa spet ugotovim da ni vse tko lepo kot bi mogl bit. sicer nimam niti otroka niti fanta, tako kot ti, samo glede tega mišljenja sva pa na istem. ko gledam za nazaj vidm da sem dosti stavri doživela in veliko prežurala, vendar sem se v tistih časih počutla prou bedno z mislijo da nimam nikjer nikogar itd itd in da niti slučajno ne žuram tako kot ostali. pa sem se motila. in tudi zdej se mi kdaj zgodi da če se imam prelepo, da nekj ni uredu. čeprou je normalno da se lahko človek kdaj počuti lepo in je zadovoljen. no sila zakomplicirana zadeva
in ja zaradi razmer doma sem se na vrat na nos odločla da grem v kraj, kamor sem si vedno želela, da bom tam delala in se šolala in samo v vednost je zelo odaljen od mojega doma (še vedno pa sem v SLO to itak ) začetki pa so bili super glede na to da sem šla k enim stanovat in so mi vse razložili itd...čeprou pot do tja pa sem opravila sama. men osebno je bilo zelo zanimiv ker sem šla čisto sama, nisem vedla kako in kaj ampak se je splačalo. in še danes sem kle tako da kar pogumno.
s starši se razumem velik bolš in nisem jih kar odpisala, sj so ja moji starši...tko da se slišmo po telefonu vsake tok časa in vsi smo zadovolni

[Lady_T_Bee]

ja js tud to upam..

Neki mi je še tak čudno no...ne vem kak naj rečem..
Da npr. jaz ko sem skupaj s sestrično in ko se smejima cel dan..se mi zdi, da si te probleme vse sama namišljam..kar izginejo... in si mislim, no saj moji starši niti moj bivši niso tako slabi..saj v bistvu sploh ni nič narobe.. ampak ko gre sestrična in ko mine tisti super dan je vse spet po starem..Ne vem ali samo jaz preveč razmišljam o tem...ampak tudi ko ne razmišljam...se takoj zgodi nekaj takega kar me spet vrže iz tira....prepir npr., tako da verjetno bi res morala odditi iz tega okolja... samo ne vem kako naj to izvedem...ma kdo kakšne izkušnje, ko se je zaradi različnih razmer moral preseliti v drug kraj...kako je začel..?

lej glede tega te jaz popounoma razumem. tudi jaz po kakšnem res fenomenalnem dnevu vidim da mi nič ne manka, kasneje ali naslednji dan pa spet ugotovim da ni vse tko lepo kot bi mogl bit. sicer nimam niti otroka niti fanta, tako kot ti, samo glede tega mišljenja sva pa na istem. ko gledam za nazaj vidm da sem dosti stavri doživela in veliko prežurala, vendar sem se v tistih časih počutla prou bedno z mislijo da nimam nikjer nikogar itd itd in da niti slučajno ne žuram tako kot ostali. pa sem se motila. in tudi zdej se mi kdaj zgodi da če se imam prelepo, da nekj ni uredu. čeprou je normalno da se lahko človek kdaj počuti lepo in je zadovoljen. no sila zakomplicirana zadeva
in ja zaradi razmer doma sem se na vrat na nos odločla da grem v kraj, kamor sem si vedno želela, da bom tam delala in se šolala in samo v vednost je zelo odaljen od mojega doma (še vedno pa sem v SLO to itak ) začetki pa so bili super glede na to da sem šla k enim stanovat in so mi vse razložili itd...čeprou pot do tja pa sem opravila sama. men osebno je bilo zelo zanimiv ker sem šla čisto sama, nisem vedla kako in kaj ampak se je splačalo. in še danes sem kle tako da kar pogumno.
s starši se razumem velik bolš in nisem jih kar odpisala, sj so ja moji starši...tko da se slišmo po telefonu vsake tok časa in vsi smo zadovolni

[kazza]

hej...sem šla rajši sem pisat namesto, da sem klicala bivšega..
takole je bilo, po dokaj normalnem dnevu preživetem na vikendu, sem prišla domov pred starši... ko sta prišla domov je oče mislim, da me ni in da sem pustila odklenjeno stanovanje.. takoj me je začel preklinjati pj. ji.m. (to je drugače tako ali tako vsaka druga njegova beseda, ampak sedaj je letela name),ko sem mu rekla kaj mi govori pa se mi je smejal v obraz. Zato sem se obrnila na mamo in sem ji rekla, da če je to normalno, da mi to govori in, da naj ne govori vedno samo kakšna sem jaz, ko pa se oni tako obnašajo do mene. Mama je rekla da oče ni tako mislil....namesto, da bi mu rekla, ja res je, to ni bilo lepo..Ko pa je še meni rekla, da se jaz samo derem, sem se razburila do konca..ne vem mogoče za brezveze, ampak če to prenašaš celo življenje je pač tako...glava me boli:S

[Lady_T_Bee]

ja res je da so nekateri starši taki, da mama podzavestno drži z očetom, da se mu ne zameri in da se ne bo pol še na njo znašal, da je ista kot ostali itd itd. in takim je težko sploh dopovedat kaj ti preživljaš, ker te enostavno preslišijo in blebetajo še zmerj po svoje. to je začaran krog. seveda se mora enkrt končat ampak v to j e treba vložit ogromno truda.

[*SunFlower*]

Joj kazza, tole je grozno. Tvoji starši nimajo nobenega spoštovanja do tebe!! Nikakor si stvari ne domišljaš, tudi jaz vem da se mi po kakem res dobrem dnevu zdi vse super, ampak tvoja situacija je kar kritična.

Jaz sem se odselila s fantom zaradi podobnih razmer pri njih doma ... starši komaj da so imeli kako lepo besedo zanj, on je pa kar vztrajal pri njih. Nisva se odselila v drug kraj (njegovi so iz obrobja LJ), ampak na povsem drugi konec mesta, kar je zaenkrat dovolj. Njegovi so bili kao šokirani, ampak niso nič morili. Tudi ko sem se jaz odselila od mojih, so se naši odnosi močno izboljšali, mama mi je nehala morit, tamala, ki me nikoli ni mogla prenašat, me pa celo pogreša. Tako da ni mus, da se tudi tvoji ne bi malo umirili, ko/če boš šla od doma. Pa tudi zate bo bolje, da boš lahko v miru živela brez konstantnega stresa, se posvetila vzgoji svojega otroka ... tudi zanj ni preveč dobro, da odrašča v takem okolju.

[kazza]

Ja res je nobenega spoštovanja nimajo do mene in potem zahtevajo, da jaz spoštujem njih.. Nujno rabim voljo do življenja, srečo in veselje... KAJ NAJ NAREDIM?