Kompleksi

[petra19__]

kaj pa imate rade na sebi??


za katere lastnosti mislite, da vas delajo posebne, lepe, poželjive?

[maffy]

Jaz mislim, da sem asocialna, ne znam se pogovarjat in moja čustvena inteligenca je na psu. Sem človek, ki ne joče.
Mam vlko, celulitno rit in podbradek.

In zdaj se počutim slabše kot sem se prej.

Mislis resno? Koliko si pa stara? Zato, ker.. no, v srednji soli gre clovek cez cudna obdobja..

[LanaMaxim]

Delam na večji samozavesti, morala bi še na večji ciljni naravnanosti. Včasih sem tako neorganizirana in drugič se čist preveč sekiram glede kakšnih stvari.

Tapravi kompleks pa je pomoje moje nerazumevanje z družino in to da ne pridemo na isto raven in se težko razumemo. Saj ne, da se kregamo, ampak bi si želela boljšega odnosa.

Včasih se vprašam kakšna bi bila, če bi bila vzgojena v drugem okolju. Sem spada tudi ugotavljanje, da sem kdaj kot moja starša. In me kar malo prestraši.

[*QueenBitch*]

ali imate kakšne komplekse??
in če jih imate, katere?
kako se borite proti temu?

sama imam ta kompleks da sem zelo visoka, kar sprejemam kot zelo negativno stvar in v njej ne vidim NIČ pozitivnega
višina: 183 cm
in prosim brez zgražanja
včasih me kdo po ulici pogleda tak ko da sem ne vem kaj...-.-'
pa si mislim pa a je tak grozno če je ženska višja?
sej vem da ni glih optimalno, da je za žensko pač tako merilo da naj bi bla manjša, taka lušna mala za stisnat...
ne bi rekla da bi mela super štel da bi lepo minike nosla pa noge kazala, tk pa mam rahlo višek kilogramov ampak roko na srce ni tako hudo ker se kilogrami zaradi višine lepo razporedijo
začela sem opažati da bolj kot mene moti moja višina DRUGE
pa se trudim da me ne bi obremenjaval...včasih sem čist flegma se ne sekiram ko mam pa kak slab dan pa me kdo mal postran pogleda pa je katastrofa...

kako ve gledate na višje ženske?
sočutje? vam je vseeno? celo lubosumje?

Jaz te čisto razumem, sama sem visoka 180 cm in pri 19ih (sklepam po nicku) je mene tudi to motilo. Zdj me pač ne več. Vsi so govorili katere prednosti imam pa jih nikoli nisem videla..najbrz jih tudi ti ne bos ampak vseeno obstajajo. Če si tako visok te večina ljudi jemlje bolj resno (kar sploh pride prav v sluzbi) in si ti ne upa prov zlo kej težit (pač tisti ki imajo veselje se spravljat na šibkejše od sebe, moški da ne bo pomote). Če pa druge moti tvoja višina je pa to njihov problem, ker imajo oni s svojo višino probleme.
Drgač pa včas k sm jaz jamrala doma kok sm visoka pa, da ne morm petk nosit...je mami rekla poglej Lepo Breno ona je tud ful visoka pa ma petke pa vsi norijo za njo (to je blo že kr neki časa nazaj...) in je res...Pač tud res je, da te tko ljudje prej opazijo in si te zapomnijo - po mojih izkušnjah - da ne bo pomote.

[positive vibration]

Jaz mislim, da sem asocialna, ne znam se pogovarjat in moja čustvena inteligenca je na psu. Sem človek, ki ne joče.
Mam vlko, celulitno rit in podbradek.

In zdaj se počutim slabše kot sem se prej.

Mislis resno? Koliko si pa stara? Zato, ker.. no, v srednji soli gre clovek cez cudna obdobja..

Seveda mislim resno. Ah, srednja šola je že daleeeč...samo spomin na lepe dni.
To, da se ne znam vključit v družbo, pa me ubija že od prvega prečkanja praga vrtca.

[Joanfaca]

Hmmmm...glede mojih kompleksov...sem kar majhna (160 cm) in to me je skozi celo osnovno in srdnjo šolo morilo. Zdaj pa, ko počasi odhajam na faks, mi je prijatelj enkrat rekel stavek, ki me je in me bo najbrž vedno pomiril vsakič, ko bo kdo kaj pripomnil glede višine :

V postli se vse pogliha

Drugače pa sm se nehala ukvarjat z vsemi napakicami iz naslednjega razloga: moj dragi. Prav hecno me je pogledal vsakič ko sem rekla da mi nekaj manjka, ali da ni vse tko kot treba in mi rekel, da sem zanj najbolj popolna na svetu. in ko mi je to rekel ta 115-ič, sem si to končno vbila v glavo. In od takrat naprej imam v katerikoli množici občutek, da sem edinstvena, saj vem, da za nekoga to dejansko tudi sem.

Torej, moja skrivnost do boljšega občutja: vaši najdražji

[*LooBika*]

Predvsem v osnovni soli in se potem zacetku srednje sole... (se sama ne morm verjet)..zarad kg..in ne zarad odvecnih..ampak premalo... no men se to ni zdel,ampak k so vsi ostali okrog mene vedno;kok si ti suha.zdelo se mi je,da se vsak obremenjuje z mojimi kg..in da vsakega moti,ker sem (bila) "tako" suha...in to mi je postal potem tk bedn,ko smo se pogovarjal o kg.....in ne bm nikol pozabla,k sm se hotla zredit... kok sm se trudla..pa jedla,pa jedla.. ampak takrat to ni slo..tud sedaj to ne bi bil vec tak problem,ampak sedaj mi pa taksna postava kot jo imam oz.teza zelo odgovarja... se ne bi rada zredila,niti hujsala...

[***Ally***]

Imam ful zanimivo izkušnjo s kompleksi..

Ko sem začela z bivšim sem bila nekoliko pretežka, ne veliko, predvsem, ker se nisem nič kaj dosti gibala. On je bil takrat ful suh in kao najhot guy na šoli. Walda se mi je najprej zdelo, da me ne bo hotel niti pogledat, ampak me vseeno je..in mi je fajn nafilalo ego. Potem je začel z leti, skupaj sva bila celih 7, vedno bolj pritiskati na mene z izjavami o moji teži, pa da naj malo shujšam..ampak mene dejansko to ni niti najmanj prizadevalo. Vedela sem, da ni dobro, da se nič ne gibam, naredila pa tudi nisem nič. Ker se noben od naju ni zavzel za šport, se je tudi on precej zredil (za 12kg). Potem je mene udarilo kot strela z jasnega in sem zelo shujšala, za nekaj časa celo preveč. Takrat je začel z drugo platjo, naj se zredim, da me bo pobralo od mojega početja.. Potem sem se zaradi zdravstvenih težav ustalila na neki normalni teži in športni postavi. So prostori za korekcije, ampak tako za povprečje je kar vredu.
Potem sva šla narazen in spoznala sem zdajšnjega fanta. Vse ok, bila sva skupaj na morju..kasneje v roku par mesecev pa se je stanje drastično poslabšalo. Izvedela sem, kako sta zgledali njegovi bivši pred mano (obe po mojih merilih daleč boljše od mene, ena je imela umetne prsi, tema, ki me muči že od nekdaj, ker se meni zdijo moje grozne). Od takrat sploh nisem več normalna oseba, enostavno me najeda do te mere, da imam ponoči že more in nasploh mislim, da sem za psihiatra. To sem mu morala povedati, ker je prišlo tako daleč, da se nisem upala več sleči pred njim, da sem hodila po kopalnici zavita v brisačo.. Kljub temu, da mi govori samo to, kako sem mu všeč in kako sem čudovita, se ne morem rešiti slik iz glave in vem, da bo treba nekaj narediti glede tega. Samo kaj, je vprašanje..

[*roxy*]

kaj pa imate rade na sebi??


za katere lastnosti mislite, da vas delajo posebne, lepe, poželjive?

Všeč mi je moj obraz
hmmm...pa zdi se mi da mam čist fajn proporce.

[*LooBika*]

kaj pa imate rade na sebi??


za katere lastnosti mislite, da vas delajo posebne, lepe, poželjive?

postava...pa oci..

[p!ka]

Jz se dost obremenjujem z mojimi zobmi. Sprednji so nametani eden čez druzga in čeprau so zdravi in use, je največji problem to, da so taki. Sej vem, da to se da use popravit-nosim aparat in use, ampak tolko mi je nerodno in nelagodno že ko se gledam u špegu , kaj šele ko se mi smeje na veliko pa si pred ljudmi ne upam zasmejat.
Ni lih prijetno.

[*LooBika*]

Jz se dost obremenjujem z mojimi zobmi. Sprednji so nametani eden čez druzga in čeprau so zdravi in use, je največji problem to, da so taki. Sej vem, da to se da use popravit-nosim aparat in use, ampak tolko mi je nerodno in nelagodno že ko se gledam u špegu , kaj šele ko se mi smeje na veliko pa si pred ljudmi ne upam zasmejat.
Ni lih prijetno.

Mam js tud tak problem z prednjima zoboma..ampak neki ful se nikdar nisem obremenjevala..mogoc v osnovni soli.. zdj se pa sploh ne sekiram...itaq se spravlam po aparat..ampak me ne moti zgleda toliko,da bi se spravila k tem... Drugac pa nima smisla se obremenjevat in zadrzevat smeh zarad tega...ce so ljudje dobre volje in sprosceni,ter se imajo fajn v tvoji druzbi,se noben ne bo obremenjeval s tvojimi zobmi, ko sem bs zasmejala...

[iluzija]

Glede zunanjosti se nisem nikoli kaj preveč obremenjevala, je pa res, da sem precej nesamozavestna - kljub temu, da se v svoji koži počutim udobno.

Moti me lepotna pika na desnem licu, tako da - hah - se vedno raje slikam z levega profila .

[Gost]

Glede zunanjosti se nisem nikoli kaj preveč obremenjevala, je pa res, da sem precej nesamozavestna - kljub temu, da se v svoji koži počutim udobno.

Hmm, tega pa ne razumem. A ni tako, da če se počutimo udobno v svoji koži, smo avtomatsko tudi samozavestni, vsaj optimalno samozavestni? No, vsaj pri meni je tako - ko sem si všeč, se dobro počutim, sem samozavestna, ko sse zdim sama sebi obup, se lahko samo skrijem ali pa sikam nad vse ostale, da zakrijem notranjo šibkost. Ja, strašni obrambni mehanizmi

[p!ka]

Jz se dost obremenjujem z mojimi zobmi. Sprednji so nametani eden čez druzga in čeprau so zdravi in use, je največji problem to, da so taki. Sej vem, da to se da use popravit-nosim aparat in use, ampak tolko mi je nerodno in nelagodno že ko se gledam u špegu , kaj šele ko se mi smeje na veliko pa si pred ljudmi ne upam zasmejat.
Ni lih prijetno.

Mam js tud tak problem z prednjima zoboma..ampak neki ful se nikdar nisem obremenjevala..mogoc v osnovni soli.. zdj se pa sploh ne sekiram...itaq se spravlam po aparat..ampak me ne moti zgleda toliko,da bi se spravila k tem... Drugac pa nima smisla se obremenjevat in zadrzevat smeh zarad tega...ce so ljudje dobre volje in sprosceni,ter se imajo fajn v tvoji druzbi,se noben ne bo obremenjeval s tvojimi zobmi, ko sem bs zasmejala...

Am... Ma jz nimam sam 2 zob krivih. Nekako tko: sprednje 4 mam normalne, pol sta na usaki strani eden čez te normalne. Zgoraj pa mam desno vrsto proti licu ravne točno prvi na sredini pa mi gre čez sosednjega. Tisti zravn tisga, ki gre čez mi je zrasu za ceu prst bolj notr. Nasledni pa je zrastu bolj vn... Če je kdo štekau usaj prbližno, mu je jasno, da ni lih najlepše. Mi ne pomaga, da sm jz sproščena, ker čutim in vidim, da mi ljudje gledajo u zobe.