Klepetalnica

[saarijarvi]

Ucbeniski primer grupe: ''Socutno partnerstvo'' Problemi punc za malo starejse, grobo receno.

[emanuela]

Ta skupina je skupina Sočutno partnerstvo na facebooku.
Se trudim, da bi razumela takšne ljudi. Ene mislijo, da bo otrok rešil vezo, da se bo partner po rojstvu spremenil. No, ne bo se. Oz ne bo se v smer, ki so si jo zamislile. Ko je ves fokus na otroku, ko so neprespane noči, ko še sam komaj kaj pojèš in se stuširaš, je res super, če imaš zraven sebe močnega partnerja in sta v tem skupaj. Potem ko tamali odraščajo so spet druge stvari. Če je partner en izmed zgoraj opisanih, je katastrofa neizogibna. Ne more biti drugače. Saj se mi ženske zasmilijo, ampak otroci se mi še bolj.
Otrok do neke mere pretrese vsako vezo in se tukaj zares pokaže, na kakšnih temeljih je bila grajena.

[hayley]

Aja ku pa da ste v takih skupinah? A ni to za starejse al tiste z otroci? Mogoce so to pa samo moje asociacije.

[saarijarvi]

^^ Tocno to.

^ Toliko starejse spet ne, pac ni vec najstnikov ampak so pretezno mlade mamice / pari. Zakaj sem not tudi sama ne vem, vcasih me pac firbec in kaj preberem in se ucim kako NE.

[hayley]

Aha ja, sej js mam kdaj kaksne ljudi za starejse, ker se mi zdi , da se sama pocutim malo mlajso kot sm , stekam da so notr lahko ze kasni ljudje mojih let..
Mah meni se zdi, da sem dobila ze dovolj lekcije skoz lajf, kako ne.. A hkrati se mi zdi neumno prevec tezit k neki popolnosti in vsemu kar je 'pravilno', ker itak zalomi se lahko kaj kadarkoli ne glede kaj/ kako zelo pravilno stvari pocnes..

[emanuela]

Meni osebno je tale skupina fajna, tako kot je napisala saarijarvi vidiš kako ne (pa ne, ker sam ne bi znal), pa tudi terapevti podajajo svoje odgovore in se marsikaj naučiš.
Še sanja se nam včasih ne, kakšne vzorce smo prinesli s sabo, da dejansko izbiramo partnerje po bolj zapletenih dejstvih kot je "zaljubljena sem" in zakaj smo takšni kot smo. In prav pretrese te lahko, kakšen del tega je otroštvo.
Učimo se tako ali tako sproti, ampak nič ne škodi, če se lahko čemu izognemo-npr dejstvu, da te je strah lastnega partnerja in se bojiš za svojo in/ali otrokovo varnost.

[hayley]

Ma meni se ni zdelo da bi izbirala partnerje po ocetu, vsaj nimajo podobnih tistih bolj negativnih lastnosti. Moj tata je recimo tak zelo mocen kolerik in noben od partnerjev ni bil tak, sploh ta zadnji ne, pa tudi glede se kaksnih drugih stvari ni podobnosti..

[saarijarvi]

Haha moj tip je pa karakterno totalno moj foter, sploh ko mi je govoril o kaksnih hobijih v mladosti sem bila samo.. oh damn oz. sem podobnosti zacela opazati sele cez cas..

Umetniski tip, flegma, vinilka fanatiki, v mladosti stalno risali stripe, odrascala sta na istem faking otoku (:D) in tam poznata vsak koticek (posledicno nostalgika), sovrazita kompliciranje in dramo, obozujeta iste 80's filme in igralce, oba suhice..
Samo srecala se se nista in me prav zanima, kako bo..

[hayley]

Ne saj kaksne pozitivne stvari so tudi podobne z bivsim, tudi tako neka sproscenost in smisel za humor, preprostos, iskrenost, crna/ temnolasa oba, tista kolericnost pri fotru ni vidna skos sploh, v druzbi med ljudmi velikokrat ni, se super razume in zna z ljudmi, ce ni razloga, najvec bolj pri kaksnih stvareh za 4i stenami, ampak moj zadnji pa ni bil nikol jezen tip cloveka, samo trmast in se je umaknil, ko mu kaj ni blo prav.. Samo so ziveli v tako razlicnih obdobjih, da je tezko delat vzporednice, ker fotr je verjetno zivel res v precej trsem okolju, ki je totalno drugacno od okolja kjer je bivsi odrascal..

[Cryselle]

Jaz sem glede tega, kako osebe iz otroštva (starši, vrstniki, celo učitelji) vplivajo na nas brala eno psihološko knjigo in sem se kar našla v njej. Je bla napisala razumljivo, čeprav strokovno iz perspektive psihologinje, in bi jo dala za prebrat marsikomu, za katerega se mi zdi, da ima nerazšiščene stvari iz preteklosti, določene travme celo (okej, če gre za hude travme po navadi oseba itak rabi strokovno pomoč, marsikdaj gre pa za situacije, ki jih lahko sam rešuješ, s tem da se poglobiš vase). Recimo pri meni je blo takšno obdobje v osnovni šoli. Me je kar zaznamovalo, mi jemalo samozavest, ker sem bila vedna pridna odličnjakinja, moji sošolci pa vsi flegmatiki in sem bila 8 let praktično črna ovca, ki se nikakor ni zlila z vaško mentaliteto. Pa tudi to, da me starši niso nikoli pohvalil, ko sem nardila kej dobrega (sploh v najbolj občutljivih letih ne), ampak vedno samo grajali. In sem nekako na podlagi svoje situacije začela ugotavljat, zakaj tolk oklevam vedno in ne zaupam vase, zakaj vedno vidim oviro in ne tisto, kar pa je pozitivno. In nekak se kr vse pokapa s tem, kako so name vplivali ljudje, ko sem bila v najbolj občutljivih letih.
No point knjige je v tem, da imamo skoraj vsi v sebi tega otroka (je bla knjiga sicer v nemščini, ampak sta bla uporabljena izraza ''otrok sence'' in ''otrok sonca'') in se mormo ukvarjat z njim, ga razumet (torej zakaj reagiramo tko kot reagiramo v določenih situacijah, zakaj imamo vedno ene in iste probleme v odnosih itd.). In šele ko ga razumemo, lahko začnemo reševat ta začaran krog.

Kaj sem hotla povedat: po mojem mnenju je tolk slabih odnosov ravno zaradi tega, ker se ljudje ne znamo poglobit sami vase in ne iščemo vzrokov, zakaj imamo konstantne probleme v odnosih. Se nam marsikdaj zdi, da je otroštvo nekaj, kar je full oddaljeno in nima vpliva na nas, ker se itak večinoma ne spomnemo več, kaj se je dogajalo. V resnici pa veliko ostane v podzavesti n nas lahko ovira celo življenje, če seveda vse potlačimo.

[emanuela]

Vzorec ni samo relacija hčerka-oče in potem kasneje partnerka-partner.
Tu je recimo za omeniti tole, kako samozavesten si, če se sprejemaš, če se znaš postaviti zase, reči ne, če čutiš kdaj preveč ali premalo sramu, če se počutiš varno in sprejeto, če si upaš izraziti svoje mišljenje in čustva ali jih zamaskiraš pred drugimi, da zapolniš njihove potrebe,... tu je res ogrooomno stvari, ne samo iskanje nekoga, ki je podoben tvojemu očetu.
Če pa se navežem na to debato-moj mož ni podoben mojemu očetu ne po videzu ne po osebnosti. Če že kaj, je bilo mene včasih strah, da ne bom ista, ker sem včasih odreagirala kaj preveč podobno kot bi odreagiral kdo od mojih staršev. Ampak sem se začela tega zavedati in naredila spremembo. Recimo.

[Cryselle]

Eno vprašanje oz. vaš pogled na te stvari.

Bivši, s katerim nisva skupaj že od lanskega poletja, še vedno ohranja stike z mojo družino. Piše jim občasno, sprašuje kako smo itd. Se vam zdi to normalno? Do zdaj sem vse skupaj ignorirala, ker nisem hotela vzpostavljat kontakta z njim. Meni sicer nikol ni pisal osebno od takrat. Zgolj mojim ožjim družinskim članom (očetu, sestri).

[haley]

^^Koliko časa pa sta bila par?
Pa jim samo piše? Ali tudi kdaj pokliče, se s kom tudi vidi?

[Cryselle]

3,5 leta.
Samo piše. No, par mesecev po tem, ko sva šla narazen je obiskal moje starše (jz sm bla itak takrat v tujini), kao mimogrede, ker je bil lih službeno v naših koncih.

[Led Zeppelin]

Hm, sam sem sicer mnenja da je nekako logično da se prekinejo stiki, ampak da si lahko pozitivno naravnan, če srečaš se lepo pozdraviš in rečeš kako... da bi pa hodil na kofete in podobno se mi ne zdi kot spoštovanje nekega osebnega teritorija in v primeru nove zveze, čudno.

Vzpostavi meje, eni rabijo samo opomin, če ti je kul, pustiš, če ti ni...rečeš. Definitivno nočeš da začneš eno fajn zvezo, in ti bivši sveti okoli in piše.