kemija ali razum? (pri izbiri partnerja)

[alexxa]

Kaj pa vem, meni se ne zdi posploševanje - sem samo povedala en resničen primer, nisem govorila na splošno niti nisem rekla, da ni možno da srečaš nekoga takega.
Ampak če bi se sama odločala - raje bi zbrala nekoga, s katerim se imam superfajn, pogovor laufa, vizuelno mi je privlačen... Kot pa nekoga, ki mi je samo vizuelno privlačen, pogovarjat se pa z njem ne morem nič no saj, a ni logično, se mi zdi da smo vse tko narejene.. Drugi primer je primeren samo za avanturico, v resno zvezo pa vsaj zame, nikakor ne vodi.

[Eući*]

prvi primer je čis logičn, oboje more bit ampk prvo pa useen zunanjost prevlada, da sploh začneš enga spoznavat, in če je še karakterno tok uredu, bingo heh

[neznankan]

tista začetna kemija ko ti je nekdo pač tako lep, da nič ne moreš in se tudi ne moreš - enostavno ne znaš, nič pametnega pogovarjat, ni nič vredna.

Potem pa si človek pride na plano s tem, da je veliko bolj pomembno, da te človek zna nasmejat, te ne dolgočasi če se menita, če se zna pogovarjat in pogovor naredit zanimiv, da sodeluješ v enaki meri kot on... Potem pa pride tista prava kemija. OK, seveda ti mora bit človek tudi vizualno všeč, ampak dejansko je pa (vsaj pri meni) karakter tisti, ki bo odigral glavno vlogo. Kaj boš z nekom, ki ti je samo lep da bi ga poljubljal pet ur skupaj, pogovarjat pa se ne zdržiš niti pol ure?...

Mi ni noben tko lep, da bi zarad njegove lepote okrog padla. Pa tud nihče tolk prismuknjen, da se nebi mogla 10 min z njim pogovarjat. To sta dve skrajnosti. Tud te pomoje ne bo nihče skoz v smeh spravljal, se pogovarjal.

Tko, da mora kar oboje bit, če ni enega tud drugo ne bo prišlo. Vedet moraš tud, da ne bo skoz celo življenje vse lepo, ker pridejo razne obveznosti in težki trenutki in je tud važn kako se v teh situacijah nekdo znajde.

Drugač bi pa vsaka rajš zbrala tistega, ki je vizualno privlačen in se zna pogovarjat, kot tistega, ki je samo privlačen pogovarjat se pa ne zna.

[alexxa]

No, meni so se naredile take skrajnosti. Res pač, ko nekoga srečaš ki ti je samo lep, da dihat ne moreš zraven njega... pogovarjat se pa z njem ne moreš, tudi če se siliš.. ne moreš.. Lep ti je pa tako, da bi ga postavila na sredo sobe in ga samo gledala in nikol naveličala.
Drug primer: simpatičen fant, ampak NI in NI kemije, nobene. Nimaš želje ga objet niti poljubit,.. pogovor pa laufa 400/h, nasmeji te praktično vsaki dve minuti, res neverjetno kot da snemaš komedijo... Tudi resni pogovori, ni da ni. Ampak, kaj ti bo, če ni kemije?

Zdej ne vem a se je samo meni to pripetilo... vsak primer po 1x z drugim primerom sva zelo dobra prijatelja, s prvim pa se ne slišiva več. Ker se nimava kej menit.

[Veerle]

S tvojima primeroma je res simpl: prvega uporabiš za FB, če je za kej, drugega takoj vstaviš v prijateljsko cono in problem rešen.

Trudim se zbalansirati kemijo&razum, vendar skoraj vedno v vsaj minimalenm % 'zmaga' kemija. Da je luštno vsaj tistih par mesecev, dokler ne spusti hormonski/adrenalinski rush. S čimer ni rečeno, da te3 mesece zanemarjam razum, jasno, da preizkušam tudi druge kvalitete, le pomembnejša mi je kemija v tem obdobju.

[neznankan]

Res pač, ko nekoga srečaš ki ti je samo lep, da dihat ne moreš zraven njega... pogovarjat se pa z njem ne moreš, tudi če se siliš.. ne moreš.. Lep ti je pa tako, da bi ga postavila na sredo sobe in ga samo gledala in nikol naveličala.
Drug primer: simpatičen fant, ampak NI in NI kemije, nobene. Nimaš želje ga objet niti poljubit,.. pogovor pa laufa 400/h, nasmeji te praktično vsaki dve minuti, res neverjetno kot da snemaš komedijo... Tudi resni pogovori, ni da ni. Ampak, kaj ti bo, če ni kemije?

V obeh primerih jz vidim, da je fant lep.
Ja, če ni kemije ne bo šlo. Sj pravim, da mora bit oboje. Tko kot ti je že takoj ena povedala. Če je samo eno ne bo šlo.