Kdaj veš, da je ogenj ljubezni ugasnil?

[Tijana]

Pozdravljeni vsi skupaj!

Sem čisto nova na forumu in upam, da mi bost s svojimi izkušnjami lahko pomagali in če bom lahko, bom z veseljem pomagala tudi vam.

Že nekaj časa se sprašujem, kako človek ve, da ga partner ne ljubi več in kako pravzaprav sam veš, da nekoga ne ljubiš več.
Da na kratko povem svojo zgodbo. Pred slabimi 15 leti sem spoznal svojega partnerja in oba sva bila noro zaljubljena drug v drugega. Bila sva stara 16 in 17 let. Kmalu so se v najini zvezi začeli prepiri, katerim je botrovalo fantovo ljubosumje, ki je bilo čisto neutemeljeno in to je tudi sam dobro vedel, pa sva se vseeno vedno znova sprla. No po kakšnih ved letih se je njegovo ljubosumje umirilo in nekaj časa sva se imela prav super.
Ker po zaključku faksa nisem dobila službe in sem bila brezposelna, a je imel on tako službo (profesionalno se je ukvarjal s športom), da sva imela dovolj denarja, čeprav so bila izplačila neredna. Pred kakšnimi petimi leti sva začela urejati stanovanje in pred tremi leti sem rodila sina. Od takrat naprej pa sem imela občutek, da se vedno bolj oddaljujeva drug od drugega. Za otroka sem morala sama skrbeti in cele noči vstajati, kar počnem še danes, on pa je lep spal in užival. Od takrat moram skrbeti za gospodinjstvo, mu kuham, perem, likam, skrbim za otroka. Vse te stvari sva včadih počela oba in rada sem ga pohvalila pred drugimi dekleti, da lika in kuha. No kot tudi vsaka druga pravljica se je končala tudi njegova in sicer so ga kar na enkrat odslovili in moral si je poiskati službo, ki pa seveda niti pod razno ni bila tako dobro plačana kot prejšnja. S tem pa so se začeli še pogostejši prepiri in njegova slaba volje me vedno bolj ubija.
No pred dobrim pol leta se je v meni nekaj premaknilo in pri tridesetih letih sem se ozrla nazaj in spoznala, da sem se vsa ta leta trudila ustreči njemu in pri tem čisto pozabila na svoje potrebe. Tako zelo rada sem plesala in po navadi smo vsako soboto odšle v disko, a s tistim dnem, ko sva postala par, se je to končalo. Ker on ni mogel, zaradi obveznosti, tudi jaz nisem smela. Zaradi tega sva se močno sprla in od takrat sem svojo željo, da bi odšla kdaj pa kdaj ven, preprosto potlačila vase. Na kratko povedano sem vse odločitve sprejela tako, da je bilo njemu prav in ne meni, a za to ne krivim njega, ampak sebe. Tega se sedaj zavedam in tako kot pravi pregovor »Bolje pozno, kot nikoli«, sem se odločila, da bo od sedaj naprej drugače. No kot sem rekla, sem se odločila, da bom od sedaj naprej poskrbela in s odločala tako, da bo prav meni in ne drugi. V pol leta sem shujšala za 15 kg in čeprav so vsi okoli mene opazili in me pohvalili, od njega nisem bila deležna nobene podpore in pohvale.
Čeprav sem milila, da to počnem, da bi mu bila bolj všeč, sem ugotovila, da to počnem zase. Ne bom razlagala zakaj sem se v teh mesecih tako spremenila, postala sem bolj močna, bolj samozavestna in tudi bolj mirna.
Ker sem trenutno brezposelna in močno upam, da bom dobila delo. Bila sem že na razgovoru in imam zelo dober občutek. Upam, da se bom le postavila na noge in ne bo več finančno odvisna od njega. No vseeno, v zadnjih dneh se je moj svet začel obračati na glavo. Vsi ti prepiri zaradi denarja mi gredo že pošteno na živce. Jaz sem se iz tega (finančne težave) nekaj naučila in čeprav se mogoče ne boste strinjali, obstajajo na svetu veliko bolj pomembne stvari kot je denar, npr. ljubezen, zdravje, prijateljstvo, veselje, sreča,… A mojemu partnerju je edino, kar je pomembno denar. Ne more se sprijazniti s tem, da imamo malo. On bi še vedno rad živel na veliki nogi, tako kot nekoč.
No zaredi vseh teh prepirov, v katerih sem deležna zelo grdih besed, ki me zelo prizadenejo, sem se počasi začela spraševati, če me sploh še ljubi. No če povem, da sva včasih seksala tudi do trikrat na dan, sedaj pa mogoče dvakrat na mesec. Kako koli že, zame je ljubezen, če te partner brez posebnega razloga in prošenj objame, poljubi, ti reče, da te ima rad. Da te, ko skupaj usedeta na kavču objame, stisne k sebi, ne pa da kot da te ni leži čez cel kavč in se ti ne umakne.
Če bi me nekdo ta trenutek vprašal, kaj čutiš do njega, bi bil moj odgovor, sovražim ga in na živce mi gre. Čisto sem prazna in resno se sprašujem, ali je ogenj najine ljubezni ugasnil.
Vem kako se sliši, a tako je. Ne vem kaj naj naredim. Živiva v hiši mojih staršev in za obnovo stanovanja je večino denarja dal on. Poleg tega je tu še najin sin…
V nekaj pa sem močno prepričana in to je, da tako ne gre več naprej. Preprosto sem človek, ki ne more živeti brez ljubezni.

[Fay]

To je zelo težko in v takšni situaciji upam, da ne bom nikoli. Ampak moje mnenje je, da če se nekdo ne razume več, je bolje za vse, da gresta narazen. In tudi sin bo trpel, ko bo gledal prepire. Čeprav jih sedaj še ne razume, čuti to in takšna čustva bo gojil naprej. Tako,,da je tudi za otroka bolje. Seveda pa to ne pomeni, da z očetom ne bo več imel stika. Normalno, da ga bo imel. Treba je pomislit in ti sama najbolj veš, kako in kaj. In če si vse svoje želje vedno zatirala, je sedaj čas, da jih uresničiš.

[paprikaa]

Hej,
verjamem da si v zelo težki situaciji in nikakor si ne bi želela biti v njej. To ali si sposobna živeti sama in sama -(v večini, ker tista preživnina, kaj jo dobiš za otroka, je skoraj nič) vzgajati otroka, moreš ugotoviti sama. Najboljše, da počakaš, da dobiš službo in ugotoviš, če se bo situacija potem kaj spremenila, ker lahko da je za vse skupaj, kriv le pritisk, s strani pomanjkanja denarja.

No, oglasila sem se predvsem zato, da si povem, da nikakor ne glej na otroka, kar se tiče tega, ali želiš ostati z njim ali ne.Tudi sama sem hčerka ločenih staršev, ločila sta se ko sem bila stara 6 let in nikakor ne bi želela, da bi ostala skupaj samo zaradi mene in mojega brata. Zdaj sem že krepko čez polnoletnost, pa še vedno se vsak dan slišim z atijem, čeprav od vsega začetka živim z mamo. K atiju grem 2x do 3x na teden, in nikioli ni bilo nikakršnih zamer s strani staršev. Pač, svoj primer ti prikazujem zato, da vidiš, da ni konec sveta za otroka, če se ločita. Veliko boljše je, da gresta narazen, kot pa da trpita skupaj, samo zaradi otroka. Ker vedno večji bodo pritiski, lahko se pojavi tudi nasilje-in potem, bo otrok slej kot prej imel strah pred enim od vaju in se bo od tistega popolnoma oddaljil.

Kakorkoli boš rešila stvar, želim ti vso srečo, ti pa polagam na srce, da nikoli ne omejuj otrokovega obiska pri atiju, ker prvo kot prvo, je on istovreden starš kot ti in ga ima otrok rad in ga potrebuje, tako kot tebe. Kot drugo pa si predstavljaj, kako bi se ti počutila, če bi otrok živel pri njem, in bi imela 1x na dva tedna samo priložnost da ga vidiš...

Upam, da sem ti kaj pomagala.

Srečno! =)

[miss-sixty]

Morda je to samo trenutno, ker sta oba pod pritiskom. On je zgubil dobro plačano delo in se sekira za to, ti si brezposelna - ne poznam nikogar, ki bi v taki situaciji bil sproščen in nasmejan
Praviš da se trudiš zanj, da mu ustrežeš... da si shujšala, pa ni opazil. No, to vsekakor ni za stran metat, kot to da seksata samo še 2x na mesec . Ne vem, sej bi napisala, probi ga animirat ampak vem - spet se TI trudiš, on pa ne. Mogoče bi se on zganil, če bi ti spet začela malo ven hodit s prijateljicami, mu pustila sina in preživela lep večer? Mogoče ti manjka ravno to, da greš ven, se sprostiš, odmisliš skrbi,... in boš kot prerojena, polna nove energije ki se bo sigurno nekje poznala.
Morda je tudi otrok malo zmotil vajin ritem- če lahko, ga daj kakšen vikend k staršem spodaj v stanovanje, potem pa mu reci če gresta na kakšen sprehod, ali pa si skupaj ogledata film, objemi ga in mu reci, da ga imaš rada,... Skratka pač samo vajin večer, popestri ga s steklenico vina, penine... Raskiraš pač tistih nekaj €€€.
Ali pa si kupi kakšen seksy komplet perila - ni moški, če ne bo opazil...

Če pa res ne bo šlo in bo vse stalo na tej točki, potem pa ne vidim smisla v vztrajanju. Otrok bo že razumel nekoč, manjkalo mu ne bo nič, samo naj se redno videva z očetom, nikar ne govori grdih stvari o očetu pred otrokom, pa bo vse OK. Ti si pa itak še dovolj mlada, lahko komot spoznaš še veliko moških ...

[emanuela]

No, glede na starost, preživeta leta, sina itd ne smeš kar takoj vreči puške v koruzo.Tako kot si sedaj uslužna itd, poskusi na drug način, zamoti se, malenkost pokaži, da gre tudi brez njega,Nikoli ne veš, mogoče pa si tudi on želi spremembe.
Navsezadnje se lahko še vedno poskusiš pogovoriti...verjetno je vredno kajneda?

[tmis_]

Imam dva vprašanja za tiste, ki tako hitro pravijo "da če se pač ne razumeta in se prepirata, pa naj gresta narazen".

1. Mislite, da v dolgo trajajočih a relativno srečnih zvezah/zakonih z otroci ne obstajajo težave kot jih imata Tijana in njen partner?
2. Je prepir/kreg s partnerjem nekaj, v kar te nekdo prisili ali je mogoče na tebi, da se odločiš, da se NE boš prepiral in komuniciral s partnerjem kot odrasla oseba? To leti na poste, ki pravijo, da bo otrok priča prepirom med staršema.

[*mala*]

^^ Prav imaš, ampak ko določene izjave strniš, ugotoviš, da tale veza (vsaj v mojih očeh) nikoli ni zgledala dobra (oz. v taki vezi nebi bla)

Bila sva stara 16 in 17 let. Kmalu so se v najini zvezi začeli prepiri, katerim je botrovalo fantovo ljubosumje, ki je bilo čisto neutemeljeno in to je tudi sam dobro vedel, pa sva se vseeno vedno znova sprla. No po kakšnih ved letih se je njegovo ljubosumje umirilo in nekaj časa sva se imela prav super.

Tako zelo rada sem plesala in po navadi smo vsako soboto odšle v disko, a s tistim dnem, ko sva postala par, se je to končalo. Ker on ni mogel, zaradi obveznosti, tudi jaz nisem smela. Zaradi tega sva se močno sprla in od takrat sem svojo željo, da bi odšla kdaj pa kdaj ven, preprosto potlačila vase.

Na kratko povedano sem vse odločitve sprejela tako, da je bilo njemu prav in ne meni, a za to ne krivim njega, ampak sebe.

+ trenutno

No zaredi vseh teh prepirov, v katerih sem deležna zelo grdih besed, ki me zelo prizadenejo, sem se počasi začela spraševati, če me sploh še ljubi. No če povem, da sva včasih seksala tudi do trikrat na dan, sedaj pa mogoče dvakrat na mesec.

Če bi me nekdo ta trenutek vprašal, kaj čutiš do njega, bi bil moj odgovor, sovražim ga in na živce mi gre. Čisto sem prazna in resno se sprašujem, ali je ogenj najine ljubezni ugasnil.

[Tijana]

Hvala vsem, ki set se odzvale na mojo zgodbo in hvala za vaše mnenja in misli.
Tudi sama sem že pomislila na to, da bi počakala, da bi se finančno stanje izboljšali in bi potem videla, kako se bo vse skupaj izteklo.
Da ne boste mislile, da je najino kreganje glasno vpitje. Mogoče je bilo včasih, a zadnje pol leta sem postala veliko bol morna in na vso situacijo geldam z drugačnega zornega kota (svojo uteho sem našla v knjigah in naletela na ČAKRE. Odkar se ukvarjam s tem, sem se tako spremenila, da se komaj sama sebe prepoznam, pozitivno seveda).
Trudim se da, sin čim manj od tega sliši in vidi, a včasih preprosto ne morem več in se moram, ko ga dam spat včasih zjokat, on se mi pa samo posmeje in mi pravi "mami jokej".
Tudi če se bova razšla, nikoli ne bi hotela preprečiti otroku, da bi videl očeta, ker vem da ga ima zelo rad. Vem pa tudi, da je bolje da greva narazen, kot pa da vsi skupaj trpimo.

[emanuela]

Ampak včasih je bolje problem rešiti oz ga vsaj poskusiti, ne pa se zatekati k čakram v tvojem primeru itd.
Vseeno ti tako slabo že ni šlo z njim, če si mu rodila sina in bila z njim kar nekaj let?

[tmis_]

^^ Prav imaš, ampak ko določene izjave strniš, ugotoviš, da tale veza (vsaj v mojih očeh) nikoli ni zgledala dobra (oz. v taki vezi nebi bla)

Seveda in se strinjam, če bi bila onadva sama v zvezi bi ji svetovala, da naj si poišče primernejšega partnerja. Ampak kaj je bilo zdej nima več veze,ker se je s temle moškim odločila poročit in imet otroka in trenutno rešuje nastalo situacijo. In js osebno zaradi svojega otroka ne bi vrgla tako hitro puške v koruzo, ne glede na to, da partner mogoče nima lih najboljših lastnosti.

Vseeno ti tako slabo že ni šlo z njim, če si mu rodila sina in bila z njim kar nekaj let?

To tudi js mislim.

[barbie_girl_85]

Vem pa tudi, da je bolje da greva narazen, kot pa da vsi skupaj trpimo.

No, če si se tako odločila, potem najbolje, da se res razideta. V kolikor pa si še želiš rešiti zvezo (in meniš, da ni prepozno), priporočam kakšnega zakonskega svetovalca...

Sama sem dobila občutek, da si se ti spremenila. Da nekoč, mlajša in nerazumnejša, ti je bilo to, kar ti nudi, dovolj za srečo. Ker pa si z leti dorasla, se razvijala in zorela, si na točki, ko ugotavljaš, da si se napačno odločila. Da on ni tisti "pravi", in da življenje, ki ga živiš sedaj, ni tako, kot bi rada, da bi bilo.... V tem primeru vama ni pomoči. Najbolje, da odideš.

Vprašaj se - si res želiš to zvezo obdržati in jo rešiti, ali boš srečna edino, če se iz nje izkobacaš?

[emanuela]

Zakonsko in ostalo svetovanje je bolj kot ne bullshit....pametujejo in pametujejo, dejanski rezultat je pa dejansko isti kot če bi se partnerja sama usedla in pogovorila.Sploh pa, zakonsko svetovanje stane, pa še večina tipov ni za to.

[Tijana]

Nisem se zatekla k čakram, vendar sem na njih naletela po naključju. Noja samozavest in samopodoba se je skozi to povečala in verjemi mi, da če se ne bi v meni nekaj premaknilo, ne bi zbrala niti toliko poguma, da bi o tem spregovorila.
Nikoli nisem rekla, da mi je bilo z njim slabo. Bili so časi, ko je bilo vse lepo in prav. Sigurno sem se pripravljena pogovarjati in poskušati rešiti problem. Vendar, če človeka prosiš, naj se za otrokovo dobro spremeni (naj ne prklinja ali vpije) on pa ti reče, da se ne bo spremenil. Prišel je čas, da se tudi on spremeni.
Moti me to, da en dan nori in me žali, ko pa ga vse skupaj malo mine, pa misli, da je vse okej in se obnaša, kot da se nič ne bi zgodilo. Nene negove besede užalijo in prizadanejo. Če nekoga ljubiš, ga ne žališ. Jaz ga v vseh teh letih še nisem užalila. Imela sem ga rada....
Sem pač človek, ki potrebuje ljubezen. Imam pa občutek, da je njemu postala ljubezen čisto ena nepomembna stvar.
Ne vem ... Bom vida kaj bodo prinesli naslednji dnevi.

[emanuela]

Oprosti, ampak odkrito-brezveze, da si delaš neke iluzorne pravljice v glavi.Mogoče ti bo s kom drugim na začetku bolje, ampak slej ko prej se zgodi kaj, kar te pripelje do razmišljanja.Pač mu daj jasno vedeti, da je čas za spremembo, da ga ne bodo kar naenkrat čakali kovčki, ker so ti pač čakre pomagale...
Ker če sem odkrita, tudi sama v navalu jeze kdaj kolnem in se zderem, ampak samo trenutno....tako pač je, v resničnem svetu.
Iz nič ni nič....

[barbie_girl_85]

Včasih partnerja med sabo ne znata pravilno komunicirati in takrat je najbolje, da se zatečeta po strokovno pomoč. Vsi se ne znajo efektivno pogovarjati in dogovarjati, in je fajn, da pogovor vodi in usmerja (ter umirja) nekdo, ki to zna. Če želimo rezultate.

Sicer pa, pri zakonskem svetovalcu nisem bila, in ne vem, ali je drek ali zlato... Je pa eden od načinov, da se proba zakon rešiti. Njenega moža tudi ne poznam, da sodim, ali bo za ali ne. Da pa moški ne marajo hoditi k zakonskim svetovalcem je pa stereotip, na stereotipe pa ne dam kaj dosti. Plačljivo pa je, tu ti dam prav.