Kdaj imeti otroka?

[honeydew]

Emanuela, enkrat reces da nisi obcutila pomanjkanje fotra, v isti sapi pa trdis da je to kretenizem ce ima samska zenska otroka kr z enim. Ja sej potem je tudi tvoja mater imela otroka kr z enim, ce ta en ni bil v tvojem zivljenju al kako?(zakaj ni bil pa nobenga ne zanima), mislim moralizirajte tam kjer ste lahko pametne, ne pa krneki na pamet.

[Noelia]

Meni je to čisti kretenizem. In pol mu je foter kar en, ker je bilo mami dolgčas in si je rekla-zakaj pa ne bi imela otroka?Kr nekaj no...Ne moreš si izbrati otroka kot psa in pika.

Tipično- imamo primer srečne mamo in njenega sina, edini, ki niso srečni so tisti, ki bi radi videli, da so vsi ujeti v nekih vsiljenih vzorcih.
Ne vidim povezave med tem in izbiranjem živali. Jo lahko razložiš (najbrž teko, ker predsodke se težko razlaga)? Potem je tudi umetna oploditev pri parih kjer donator sperme ni mož isto kot izbiranje živali? In posvojitev, ki je na nek način res podobna, ker otroka dejansko izbiraš- ampak le kdo bi primerjal takšne stvari, ki niso primerljive? Če sta dva ni izbiranje živali če je eden pa je? Te družine ne poznaš in ne moreš vedet če ji je bilo dolgčas. Le zakaj bi bilo nekomu, ki želo otroka dolgčas? To željo imamo v sebi in ni pogojena s tem ali imamo partnerja ali ne. Bolje tako kot tiste, ki imajo partnerja samo zato, da jim naredi otroka. V takih zvezah otroci šele trpijo. In seveda spet- tisto ki ima moža in otroka se manj obsoja ali sploh ne, tisto, ki noče nobenega izkoriščat in ima otroka sama se pa obsoja sto na uro. Foter je pogosto kar en- ko se zgodi po nesreči pri ONS, ko odide… V čem je problem, če je kar en? Pomembni so tisti, ki za otroka skrbijo. Ne vem kako bi lahko nekdo, ki spravi na svet zaželenega otroka komurkoli škodil, taki, ki se morajo potrudit, da ga dobijo ga še bolj cenijo.

Vzgoja iz strani samo enega od staršev po lastni izbiri vpliva na otroka, pa če se vsi na glavo postavimo.

Kako?

[sanjaanja]

materinski čut se prej ali slej prebudi v vsaki ženski, tako je hotela evolucija

To sploh ni rečeno. Vsaka pač drugače gleda na te stvari, povezane z odločitvijo kdaj sploh imeti otroka, ali ga sploh imeti. Ene se za to odgovornost odločijo, ker kao družba tk zapoveduje, oziroma je logično, da imata partnerja slej k prej otroka. Ampak to je napačno razmišljanje določenih. Js se bom za otroka odločila, k bova s partnerjem oba za to, in ne za to, ker jih ima že npr.(govorim nasplošno) 5 kolegic, pa vse sosede, hop, zdj ga morm še pa js met. Mam občutek da nekateri pari ful tk gledajo, zdj sva pa že neki let skp, zdj je pa skor da čas, da nekaj naredima, zato ker mogoče na nek način tudi družba to od njiju pričakuje, in se odločita za to, ne zaradi najpomembnejšega, in sicer, lastne želje po otroku.
Na drugi strani so seveda tiste, ki dajejo prednost karieri, ki želijo na polno uživat življenje, brez obveznosti in skrbi, ki jih prinesejo otroci, in se za to ne odločijo. ne moremo jih zaradi tega obsojat, da niso ženske. Ta skupina žensk, ima pač drugačne cilje in želje, katere ne vključujejo otrok, in navsezadnje vseeno boljše spoštovat takšno željo ženske ali para, kot pa gledat, neko žensko, ki se je odločila za otroka, zaradi pričakovanja družbe le tega, potem je pa razvidno kako ji "preseda" ta vloga in je otrok nezaželjen. V tem primeru trpita oba, in ženska in otrok.
Tudi sama sm k sm bila še mlajša, govorila, ja js bm pa pri 22-ih mela prvega bejbija, blablabla. Hja seveda. Sm 23 ampak zaenkrat še ne razmišljam v tem. Čeprav imava vse pogoje, da bi ga lahko imela, ampak midva želiva še nekaj let uživat sama, ter sama si želim nekaj narest tudi v svoji karieri, da bom lahko zagotovila svojemu otroku, kar mu pač želim zagotovit. Drugače imam ful rada bejbije, obožujem jih, ampak želje po svojem še ne čutim. Verjamem pa, da ko bom to začutila oziroma bova oba pripravljena za ta korak, se bova za to odločila, pa ne zaradi tega, ker ga bo mela soseda, pa 5 bivših sošolk, ampak zaradi tega ker bova midva to želela, zaradi naju

Razmišljaš enako kot jaz. Dodala bi le še to, da se ene ne odločijo za otroka zaradi kariere, ene pa preprosto zato, ker otrok ni njihov življenjski cilj, oz. si ga enostavno ne želijo pa nima to veze z kariero.
Tiste, ki se odločijo za kariero pa jih obsojajo predvsem tiste ženske, ki same imajo otroke. Kaj ni to odločitev posameznika, a bo imel otroka ali ne?

Drugače pa menim, če je želja obojestranska, partner pravi, finančna zmogljivost, bivanjski pogoji zagotovljeni, čas, pripravljenost odrekanja,... potem je pravi čas za otroka tako pri 20ih kot pri 40ih letih.

[sanjaanja]

So ljudje, ki si želijo otroka tudi, ko so samski. Tako kot si vsak ne želi otroka si tudi vsak ne želi zveze. Mama od mojega sošolca se je z enim zmenila, da ji naredi otroka in se potem ne vidita več.

Ok, to pa mi je neumna izjava.Otroka nimaš zaradi same ideje otroka ampak ga imaš z nekom, ki ga imaš rad.Tako da mi je to tako nesmiselno, da bolj ne more biti.Ok, saj lahko en sam vzgaja otroka,ampak slej ko prej pride vse za tabo oz otrokom.Kaj ko bo odrastel, mu bo razlagala da si ga je nabavila skoraj kot psička, s tem da njega kupiš, za otroka pa potrebuješ nekoga da ti ga naredi?Bolano

Meni pa to ni neumna izjava, ker sem prepričana, da obstajajo ženske, ki si otroka želijo, partnerja pa ne.

[sanjaanja]

tudi jaz se strinjam s kr.eno
dodala bi še, da se je nesmiselno obsojat ženske, ki imajo šele pri 35+ prvega otroka. saj ne veste kaj je njihova zgodbe. mogoče bi se one že pri 20ih ali 25ih odločile za prvega otroka, pa niso takrat imele pravega partnerja, mogoče niso imele najosnovnejših financ (nekaterim se pač ne poštima vse z rojstvom otroka), mogoče tako dolgo nisem mogle zanositi, mogoče so dobile once in a lifetime ponudbo za sanjsko službo, mogoče....
in tud tiste, ki planirate imet otroka takrat pa takrat, se vam lahko zalomi in boste mogle za kakšno leto preložiti nosečnost, tako da...
(btw ne pravim da so be zdej to kateri tukaj zgodilo, samo v življenju vsem ne gre vedno vse po načrtih)

Mogoče moraš to željo preložit za več let, ker splet okoliščin tako nanese. Lahko je želja po otroku velika, a ga partner noče. Ostaneta ti dve opciji, da se sprijazniš s tem in ga nimaš (a potem za nekatere nisi ženska ), ali pa si poiščeš novega partnerja, ki si otroka želi.
Ni vse tako enostavno kot sanjati pri 20ih.

[emanuela]

Kokoši napadajo.
Ja, mene je vzgajala samo mami ampak sem pri določenih primerih fotra pogrešala, kljub temu da je mami dajala vse od sebe.Saj ne rečem da ni bil prisoten, ampak pol ne toliko kot bi moral biti.In to da si narediš otroka zato ker si ga želiš še ni zagotovilo da bo otrok popolnoma srečen s samo vzgojo enega starša.
Sem pač zagovornik primarne družine, ko si otroka narediš iz ljubezni.
In ne, ni isto ali se par ki si želi otroka posluži umetne oploditve ali pa pač kr ena ženska ki bi rada imela otroka.
Glede primera srečna mama in sin-si sploh predstavljate kako je ko sine odraste?Kompliciranje od začetka do konca.Da ne omenjam sindroma maminega sinčka, ker je pač vsa ljubezen in pozornost usmerjena v otroka.
Ampak vam en zamerim, zavrte punce pač zagovarjate ta pristop, ker se mogoče enkrat same vidite kot mame otroka brez očeta.
Jaz vem da tega nočem.Ali oboje ali nič.

[sanjaanja]

Emanuela

Kokoš in ženska ni isto.

Si kdaj pomislila, da je včasih lažje in bolje živeti brez očeta kot z njim?
Ker vse družine niso popolne in takšne kot bi si jih želeli. In je v tem primeru lahko otrok bolj srečen z enim od staršev kot z obema. Seveda je najbolje, če sta oba vredu, ampak tega se ne da natančno predvideti kako bo. Glede na to, da obstaja tveganje, naj se potem ne odločimo za otroka?

Misliš, da si omenjena mati ni naredila otroka iz ljubezni? Samo, da je tukaj šlo samo za ljubezen do otroka in ne do partnerja.

Glede komentarja o maminem sinčku, je sklepati, da si potem ti mamina hčerka. Pazi edinček ni nujno enako scartanček. Poleg tega nekateri ne morejo imeti več kot enega otroka.

Če nekdo misli drugače kot ti, še ne pomeni, da je zavrt. Ne vidim se kot mama brez očeta pa kljub temu nimam nič proti temu, ker nikoli ne veš kaj ti bo življenje prineslo, ker se ga ne da natančno predvideti.

[Noelia]

Si morda hotela reči kokoši, ki se ne strinjajo s tabo?
1. Kokoš je tista, ki ne loči izmenjavanja mnenj od napadanja.
2. Zavrti ste tisti, ki vidite družino mož, žena, otroci kot edino možno.
Tisti, ki nismo zavrti pa zagovarjamo vse načine življenja, ne glede na to ali se v njih vidimo ali ne. Nikjer ne piše, da taka mama ne bo dobra mama in da bo postal mamin sinček. V tem mojem primeru zagotovo ni postal. V koliko »normalnih« družinah so mamini sinčki in se matere preveč posvečajo otroku ter zanemarijo moža. Zagotovila, da bo otrok srečen nimamo nikoli. Take in podobne izjave kot je »ali oboje ali nič« dajejo mlada dekleta, ki ne vedo, kako je, ko se ti čas za otroka izteka. Seveda je takrat lažje uloviti prvega revčka, ki pride mimo.
Zakaj je torej par, ki se posluži umetne oploditve v redu, če to naredi ženska sama je pa izbiranje psa?
In zakaj bo ženska, ki ni načrtovala, da bo postala samohranilka dobra mama, tista, ki to načrtuje pa slaba mama?

[cvetkaaa]

Sanjaanja in Noelia nimam kaj dodat, ker bi pisala tisto kar sta že napisali

[emanuela]

Teoretično gledano, bi ve raje živele v eno ali dvostarševski družini?
In po pravici povedano mi je popolnoma vseeno ali se kdo strinja z mano ali ne.
Napačno je, da se na otroka zadnja leta gleda kot na odločitev. Mlado dekle pa ni nujno pojem za nezrelost.Npr sama lahko rečem zase da sem dala veloko več skozi kot kakšna ženska srednjih let in iz lastnih izkušenj povem, da je lažje otroku z obema staršema. In ja, ločitev je lahko npr nekaj česar ne predvidiš. Itd, takšne situacije so težje.Odprtost ja, ampak ne ko se gre za tako resno temo kot je otrok. Tiste ki ga imajo bodo bolje vedele od vas, ki samo pametujete.Da ne govorim o vzgoji, financah, težavah v odraščanju, itd.
Najlažje je zdaj govoriti da pač ti nekdo naredi otroka, ta te bo imel rad, ti njega, te bo ubogal in bosta happy familiy.Think outside of the box, please.

[cvetkaaa]

Če je vse tako kot mora bit ( imata oba rada otroke, se raumeta med seboj,... je družinsko vzdušje pravo), potem rajši v dvostarševski družini. Če pa tega ni, potem bolje v enostarševski. Ker dvostarševska družina ni nujno boljša od enostarševske.
Tiste, ki ga imamo bomo mogoče bolje vedele od tebe in ni naš cilj pametovati.

[sončnica]

Sicer nisem aktivna članica tega foruma-vsaj kar se aktivnega komentiranja tiče..redno pa berem in si se mi ti emanuela zdela kot zelo pametna punca,razgledana in ne ena ki bo pisala drugim, da so kokoši in sploh ne ena, ki bo o taki temi imela takšno mnenje. Se opravičujem za ot, ampak sm mogla napisat.
Meni se zdi, da je želja po otroku zelo neodvisna od tega, če imaš parnerja ali ne in se mi dejstvo, da se samska oseba odloči, da bo imela otroka niti najmanj ne zdi sporna. Moja teta tudi ni najdla primernega partnerja, imela pa je željo po otroku in čas je šel in je vedno mislila, sej bo prišel tisti pravi in ji je zdej žal, da ga ni imela...zdej je pa stara 50 let in še vedno močno obžaluje. Tudi sama mislim, da v življenju ni vedno vse kot si splaniraš in da moraš bit odprt za vse opcije..imam ločene starše, z očetom nobenga stika že zelo dolgo..vbistvu se ga ne spomnem kot očeta, ker sploh ni sodelovau pri moji vzgoji, nikoli ga ni bilo in spominov povezanih z njim je le peščica od tega večina slabega, pa sva živela pod isto streho do mojga 12!! leta...ne plačuje mi preživnine pa ima denarja še preveč, z mamo pa komaj shajava iz meseca v mesec..ko se kje srečava-sicer je to enkrat na leto, greva en mimo druzga kot tujca itd itd.. torej kaj je večja travma, dejstvo da vem da imam očeta, vem kdo je, vem vse, ali je boljš zgoraj omenjenemu, ki nima pojma kdo je njegov oče in ga je mama pač imela, ker je hotela otroka (ne pa nujno partnerja in otroka). Vem da vedno ni tako, da obstajajo srečne družine, vem tudi da je vloga očeta pomembna..vem pa tudi, da je veliko družin, kjer vbistvu mama vzgaja, oče je pač ena oseba, ki živi pod isto streho a je njegov vpliv bolj negativen kot pozitiven.
Tako da variant je več in govoriti kaj je normalno in kaj ne in komu bo/je v življenju lepše je zgolj relativno.

[emanuela]

Ja no...kakorkoli, meni ni cilj spremeniti vašega mnenja prav tako ne bom jaz svojega.
Pa tudi če ga imate-sama sem otrok enostarševske družine, sem pa tudi izkusila dvostarševsko-v otroštvu in bi seveda rada oba.
ČE pa ve mislite, da je otroku všeč samo z enim, pa je to vaš problem.
Gre oboje, ampak da bi v startu že razmišljala o samohranilstvu?Ni pogojev, ni šans. Sploh če nimaš bajnih financ.

[cvetkaaa]

Nobena ne misli, da je otroku običajno bolj všeč samo z enim od staršev. So pa primeri, ko do tega pride. In na to ne moremo kaj dosti vplivati.

Jaz sem živela v dvostarševki družini in tudi sedaj, ko sem že na svojem in imam svojo družino, mi še vedno veliko pomeni, da sta starša skupaj in obema nekaj pomenim.
Tudi moj otrok živi v dvostarševski družini. Vesela sem, da je tako. Vendar, nimam garancije, da bo za vedno ostalo tako, ker življenje piše različne zgodbe. Zato ne morem obsojati tistih, ki ne živijo skupaj.
Tako kot imam jaz razlog, da živimi s partnerjem, imajo nekateri razlog, da ne živijo z njim.

[emanuela]

Ja saj...obsojam pač tiste, ki se takoj odločijo samo za otroka.Tega ne morem razumeti.Pa ne govorim samo zaradi sebe, tudi druge ko vidim da živijo v enostarševskih familijah-ali zaradi ločitve, ali zaradi tega ker je foter po rojstvu izginil itd.
Besedo kokoši sem pa izbrala zato, ker jaz nikogar-če ni nuja ne žalim, ampak so mi nekako mejo prestopile z obsojanjem mojega razmišljanja.
Navsezadnje je njihova stvar če bojo spale kar z enim samo da bodo imele otroka, jaz ga pač ne bom imela če ne bom imela stalnega partnerja, nekega trdnega odnosa in v glavnem čim večih pogojev v prid otroku.