Kako se naj pogovorima?

[slovenc79]

seveda je lepa stvar zaljubljenost. ampak je pa zato tok bolj grda"odljubljenost", če ni prave ljubezni.

mislim, če niti sebe ne poznaš dovolj dobro, da veš ali si zmožen se odpovedat zabavljaškemu življenju in pripravljen imeti nekoga rad, potem se ti niti ne splača spoznavat nekoga drugega. mislim če se 2 takšna dobita in se razumeta, ne bosta imela problemov.

se ne zgražam nad ljudem, če imajo več partnerjev, zgražam pa se nad tistimi, ki so partnerje zamenjali samo ker so se ga enostavno naveličali.

[slovenc79]

Kako boš pa prepoznal pravo ljubezen?

ja, to punco bo najprej treba spoznat. potem se bo pa vidlo kaj do mene čuti..

[*Lani*]

Jaz mislim, da je težava pri tvojem premišljevanju, slovenc, mogoče v tem, da ne upoštevaš, da je za dobro, globoko zvezo prvotno potrebno dobro, globoko prijateljstvo, in ker se človek konstanto na unikaten način nadgrajuje, raste, pridobiva nove interese, oblikuje nove perspektive in podobno, ne moreš pričakovati, da bo pri 15ih in 25ih letih imel čisto iste prijatelje. Mogoče se bodo nekateri njegovi prijatelji, ki jih je imel pri 15ih, razvijali v podobno smer, in bodo ostali prijatelji tudi pri 25ih, ampak mogoče se bodo nekateri razvijali v čisto obratno smer, in človek več ne bo imel pri 25ih s temi prijatelji skupnih čisto nobenih interesov, perspektiv, vrednot in podobnega, in se bo z njimi kmalu družil manj in manj, dokler se končno sploh več ne bo, ker bo človeku in vsem prijateljem postalo jasno, da to druženje nima več nikakršne globje osnove. Isto se lahko zgodi ali pa ne zgodi s partnerjem, ki je v prvi vrsti prijatelj. In če se slučajno zgodi, ni na tem nič hudega, ker bosta obe osebi na veliko boljšem, če bosta poiskali druge ljudi, s katerimi se bosta lahko res globoko povezali, kot če bosta ostali v plehki zvezi iz občutka dolžnosti.

[slovenc79]

se stinjam. ampak se mi zdi da kar se partnerja tiče da ga je treba kar bolj spoznati kot nekega prijatelja.

popolnoma prav imaš, globoko in dobro prijateljstvo je pogoj, to sigurno upoštevam

pri prijateljih je tako da pač pridejo in grejo (so bolj znanci kot prijatelji) dobri ostanejo za dlje časa, najboljši pa lahko tudi celo življenje ostanejo. partner pa naj bi bil še bližje kot najboljši prijatelj, tako da ja..

mislim, pa tudi če se človek spremeni, če se imata dva zares rada, to ne more biti problem. ni nujno da sta 24/7 skupaj in da delata popolnoma iste stvari. se pač prilagajata drug drugemu.

[Arden]

se čisto strinjam z lani. čudovito je, če takoj najdeš nekoga, ki se je s teboj pripravljen v enaki meri truditi za zvezo in razvijati ter oblikovati življenje. ampak na žalost je zelo redko tako črno-belo...kriviti nekoga, ki spozna, da njegov partner ni tisto, kar si je predstavljal in hotel, ter odide, pa je nesmiselno. slovenc- kaj pa, če ti neizmerno ljubiš neko dekle, bi naredil vse za zvezo, hočeš skupno prihodnost itd, ona pa spozna, da nisi to kar hoče? v določenem obdobju življenja si bil, a s časom se zaradi vplivov nekih dejavnikov(študij, razdalja ipd) zveza ni oblikovala po njeni želji, po tvoji pa. je pra***, ker se ne zadovolji z nekom, s katerim ni popolnoma srečna? imaš raje dekle, ki mukoma vztraja s tabo, ker "se pač noče kar vdati",naemsto da bi bil srečen s punco, ki bi vlagala v zvezo toliko kot ti? v osnovi imaš sicer prav, menim, da se v današnjih časih mladi manj trudijo in hitreje obupajo. ampak ne razumem, kako veš, da je točno TA punca tista, za katero se je vredno boriti, vlagati trud itd? ko si rekel, da bi moral punco najprej spoznati-če vpršaaš mene, osebe nikoli čisto ne spoznaš. sama sem v zvezi že nekaj let, pa me še vedno fant včasih orng preseneti. tudi sama nisem ista oseba kot 5 let nazaj in določene stvari delam in o njih razmišljam drugače. upoštevati moraš tudi življenjske prelomnice, ki vplivajo na odnos- partnerja spoznaš v novi luči, ko se preselita skupaj, pride otrok...poznam pare, ki so funkcionirali par let brez problemov, ko so pa živeli skupaj, pa totalen kaos. ne moreš pa reči, da se prej niso ljubili? le kompatibilni niso skupaj.

kar hočem povedati, je- strinjam se s tabo, da moraš vlagati trud v zvezo in določene stvari spregledati. ampak redki so primeri, ko to osebo spoznajo takoj. in če odideš v odnosu, ki te ne osrečuje in ne moreš/nimaš interesa tega popraviti, je bolje, da odideš, kot pa vztrajaš, ker si do njega nekoč nekaj čutil.

[*Lani*]

Ja, slovenc, ti ne nasprotujem, da je partnerja treba spoznati, ampak se mi zdi, da je težava v tem, da drugega človeka nikoli ni možno toliko spoznati, da boš vedel točno kakšen bo od zdaj pa do 20 let v prihodnost, ker tudi sebe ni možno toliko poznati, da boš vedel točno kakšen boš ti od zdaj pa do 20 let v prihodnost. Že za dve leti v prihodnosti je težko reči točno kakšen boš. Ker najverjetneje niti ne boš več isti človek. No, mogoče boš, če se boš držal vedno enih in istih protokolov in nič premišljeval, ampak če boš tudi malo premišljeval in se izobraževal, se boš srečeval z vedno novimi idejami in podatki, ki te bodo malo po malo izblikovali v drugačno osebo. In isto to se bo dogajalo vedno tudi tvojim prijateljem in partnerju, in ti ne boš nikoli mogel predvideti do katere mere se jim bo to dogajalo in točno kakšni bodo čez določen čas, tudi če jih trenutno v nulo poznaš, ker so človeški miselni procesi preveč komplicirani za dokončno predvidet. In na tem ni nič slabega. Prijateljstvo ali partnerstvo ne postane ničvredno, ko se enkrat konča. Dokler je bilo neverjetno, je bilo neverjetno, in tega nič ne more spremeniti, in osebi si lahko zapomnita ta skupen čas in mislita lepo na skupne trenutke, ki so ju pomagali izoblikovati, ampak ko ni več te neverjetnosti, je čas, da si obe osebi poiščeta kaj drugega, ki ju bo na isti način navdušilo.

[delfinchek]

Nič v življenju ni sigurno, tako tudi za ljubezen ne velja, da bo sigurno večno trajala. Se mi pa še vedno zdi bolje, da si v lepi vezi, ki se pač enkrat konča, kakor, da iz strahu pred koncem, sploh ne greš v vezo. Kljub vsemu doživiš toliko lepih stvari, ki ti ostanejo v spominu. Vsak človek, ki ga imaš v življenju, tudi če za kratek čas, ti nekaj pusti, mogoče zrasteš ob njem, mogoče si pa samo nekaj časa najsrečnejši človek na svetu. In za oba je bolje, da se razideta, če en partner ne čuti več enako.
Kakor pravi pregovor: bolje ljubiti in izgubiti, kakor nikoli ljubiti.

[DiNozzo]

zato še nevem kako pa kaj se gre

Si bom dovolil ekstrapolirati:
Nimaš pojma o ženskah.

sploh se neznama pogovorit, razčistit zadev, večkrat sem jo postaviu pred dejstvo a ona NIČ. potem ko se skregama in nimam tut do 1tedna stikov z njo mi pošle sms: ljubim te. kaj naj?

V kolikor ti ni še nihče povedal, ti bom jaz, ultimatov se ne postavlja; in potem ko ne izpolni tvojih zahtev ti narediš kaj, očitno se vdaš. Malo sladkih besedic, spolnosti, pa si povsem mehak.Copaticus Slovenicus

to je moja prva punca

brez skrbi...definitivno ne bo zadnja -- razen če razmišljaš o samomoru

meni se zdi da daje prevelik poudarek na svojega očeta, najprej on potem pa jaz

Prehitevaš sosledje. Najprej se obnašaj kot moški za katerega bo vedela, da ga ne more kar tako okrog mezinca ovijati -- tako kot očija

renault, ti potrebuješ dobre nasvete, če te zanima, kako se popraviti, piši na zs.