kako bi vzgajale svojo hčer?

[Toya]

A-a.
Fantje morajo prav tako pri vzgoji biti deležni veliko ljubezni in razumevanja.

Odvisno od karakterja fanta oz. tega, kako je vzgajan. Fant bo pri starših, ki mu ne izkazujejo ljubezni in pozornosti veliko manj trpel kot dekle v taki situaciji. Fantje so bol samostojni, neodvisni, in rabijo, recimo v puberteti, veliko manj pozornosti kot me dekleta, ki imamo v tistem obdobju tisoč in eno težavo. Tako pač opažam pri svojem bratu in odnosu med njim in starši, je pa res, da tega ne moremo povsem posplošiti, vedno so izjeme.

[_vampirk'ca]

jz lahko doma povem d mam fanta d mam cvek ipd., ampak mam pa tut določen kdaj bit doma oz zdej pr 18ih mi sam dajo priporočilo d bi blo lepo če bi bla takrat doma =)
mislm, da je taka prijateljska vzgoja najboljša.v bistvu je tuki nek prijateljski odnos, je pa tut začrtano kdaj kje kolk...jz sm vedla d če bom mela vse ocene pozitivne d grem lahko vn in nikol nism prčakvala d bom zun dle k do treh.ker sm vedla kaj prčakvat nism nikol jokala zart kakšnih omejitev.včasih so mi celo spregledal kakšno napako pa sm lah šla vn kljub cveku iz matematke...in sm ga vedno popravla pol
celo u hecu včasih rečem moji mami d je nora pa reče d se to tut men pozna ipd...pač je res kul.

[amyZ]

Kaj bi spremenile na vzgoji vaših staršev, kaj bi storile enako?
Kaj menite, da je bolje..trda vzgoja s prepovedmi in jasno začrtanimi mejami ( policijska ura, določeno kaj sme in kaj ne) ali ste pristašice odprtega, prijateljskega odnosa z otrokom, torej, da ti pove če pije/kadi/ima fanta ipd. in ji lahko zaupaš. Koliko bi ji dejansko pustile svobode? Kakšen vpliv menite, da bi imel vaš način vzgoje na hčer?

Ja ne vem no, verjetno bi jo drugače vzgajala kot so mene. Mogoče je boljša trša vzgoja, vendar le do neke mere. Recimo policijska ura bi bila, to zato, da veš kdaj jo pričakovati, ne pa da jo potem čakaš in imaš v glavi polno misli, potem ne bi ji preprečevala alkohola, cigaret, ker vem, da to nima nobenega učinka. Sama ne kadim, upam da tud otroc naujo, ampak če bojo pač bojo, dnar zanje pa bojo mogl sami zaslužit. Svoboda? Hm...več k sm jo jz mela v svojih letih, recimo pustila bi, da se druži z ljudmi, s katerimi se hoče, razn čeb res bli neki džankiji pa tko. Recimo vem kok pomenjo urce s fantom, zato neb dajala ur tko k so jih men ( petki od šestih do devetih). Drgač je pa vse odvisn tud od nje, kolk bi mi zaupala, kok bi se ona držala dogovor, da bi ji lahk jaz zaupala, in na podlagi tega potem daješ obveznosti in meje.
Drgač pa, fajn je zdl govort k še nimam teh izkušenj, potem je itak vse drgač. Upam pa da bo podobn, da bi mela s hčerko tud prijateljski odnos, vsaj podobn temu, da bi bla pridna vsaj glede šole, da neb zapadla v slabo družbo in da bi me spoštovala.

[Smetka_]

Se bom pa še jaz malo bolj razpisala,če ste se že ostale.

Pri mojih otrocih bo na prvem mestu šola,in to dokler bodo živeli pod mojo streho.
Ko bodo opravili vse šolske obveznosti (in s tem mislim tako osnovno,kot srednjo šolo,za faks pa da mi ne lenuhari in dela zadevo - takrat upam da bodo že vedeli kako in kaj postopati da bo prav), sledi pa vse ostalo kar jih zanima. Nikogar ne bom silila nikamor, hobije jim bom predstavila,če bo koga kaj zanimalo se lahko vpiše (glasbena,kak šport),če jih ne bo- tudi prav.
Prehranjevalne navade bom prevzela po svojih starših,to pomeni da imajo pred šolo doma zajtrk,v šoli malico,ko pridejo domov bodo imeli kosilo,in večerjo. Ko bodo stari tam 14,15 naj se pa sami odločijo,kaj bodo jedli in koliko bodo jedli. Po 14 letih jim bo menda že jasno kako in kaj,oziroma upam da jim bo. Kosilo bo vedno tako,da bomo jedli skupaj,ostalo pa vsak posebej.
Trudila se bom da ne zapadejo v droge,da alkohola ne zlorabljajo preveč,o cigaretih se bodo odločali sami - denar zanje bodo pa tudi sami zaslužili.
V vsem ostalim se strinjam s punco,ki ima pando za avatar . Razen v sledečem: v počitnicah.Ko bodo dovolj samostojni,če ne bodo hoteli več z mano,pač ne bodo šli.

[Leyla_]

prijateljski odnos, definitivno. moji starši so namreč čisto zgrešili v svojem odnosu. no, skor čisto. bom probala bit čim bolj kratka.
zavedam se, da nisem bila popolna, da nisem niti zdaj, da nikoli ne bom. nobeden ni popolen. otroštvo sem preživela z babico in prijatelji. oče vedno delal. ko sem bila majhna sem sovražila njegovo strogost, natančnost, kar se tiče reda, danes sem mu zahvalna za njo. mama je bila medicinska sestra. nikoli je ni bilo doma, ko je pa bila, je spala, ker je ravno prišla iz nočne. potem se je rodila moja sestra in ves svet je bil usmerjen v njo. ljubusumna? verjetno tudi. ampak potem se navadiš, najdeš stvari, ki jih imaš rad in ki te osrečujejo. potem sem dobila še eno sestro.
z mamo se nikoli nisva pogovarjali o "resnih" stvareh. še zdaj mi je kar slabo, ko vem, da ji moram nekaj takega povedati. nikoli ji nisem zaupala, niti ji ne bom. enostavno ne morem. oče se je celo trudil, vendar je potem vedno zaključil v napačni smeri - s kritiziranjem, ne pa z razlago kaj je prav in kaj ni.
na koncu osnovne mi je mama vzela vse, kar mi je nekaj pomenilo. kao za kazen, ker sem bila zaljubljena in se proti njeni volji videvala s tem osebkom, mi je prepovedala vse. moj dnevnik (redno ga je prebirala), mobitel, računalnik, videvanja s komer koli, celo z najmlajšo sestro, ki je imela takrat nekaj let, nisem smela komunicirati, ker bi lahko "slabo vplivala" na njo. vem, da je to naredila iz strahu in ljubezni do mene. vendar ni bilo prav. jaz enostavno več nisem videla smisla. nisem imela nikogar, ničesar.
takrat bi me morala samo poskušati poslušati, razumeti. malo pozabiti na strah, ki jo je, nas je, skoraj stal mojega življenja.
vendar sem se zopet pobrala. odkrila sem, da sem sama sebi najboljši prijatelj, da ne potrebujem nikogar drugega. posledično sem dokaj zaprta oseba. lahko govorim o čemer koli, zahko sem res direktna, o čustvih pa nikoli nisem mogla govoriti. se pa učim.
že takrat sem rekla, da bom jaz drugačen starš. da bom otrokom stala ob strani od samega začetka, se pogovarjala z njimi, jim poskušala pomagati. ni ga problema, ki se ga ne da rešiti. vse bom naredila, da mi bodo zaupali, obenem me pa spoštovali. vsekakor ne bom ponovila teh napak, ki so jih naredilo moji starši. to je bila abnormalna strogost, ki lahko vse samo uniči. nobene komunikacije, nobenega izkazovanja ljubezni.
sedaj sem na nek način starš tej najmlajši sestri. ponosna sem na to, da sem ena izmed redkih oseb, ki jim popolnoma zaupa. sedaj me mama prosi, da naj opravljam "njeno delo", ker vidi, da na svoj način ne bo nič dosegla, ne more se pa spremeniti. vem, da se zaveda, da ne dela prav, obenem pa ne more iz svoje kože.
zaključek - pokažite svojim otrokom, da jih imate radi, pa ne z darili, temveč z objemi, besedami. pogovarjajte se z njimi, zaslužite si njihovo zaupanje in ga ne izdajte. upoštevajte njihove želje, njihovo mnenje, ne kritizirajte. vse poskušajte razložiti na enostaven življenjski način. vzgojite jim občutek za red, samostojnost, nagradite vse, kar je dobro narejeno in kazni sploh ne bodo potrebne. vsak otrok bo rekel, da ima najboljšega starša, če mu bo ta starš tudi prijatelj.

[lakeesha]

zaključek - pokažite svojim otrokom, da jih imate radi, pa ne z darili, temveč z objemi, besedami. pogovarjajte se z njimi, zaslužite si njihovo zaupanje in ga ne izdajte. upoštevajte njihove želje, njihovo mnenje, ne kritizirajte. vse poskušajte razložiti na enostaven življenjski način. vzgojite jim občutek za red, samostojnost, nagradite vse, kar je dobro narejeno in kazni sploh ne bodo potrebne. vsak otrok bo rekel, da ima najboljšega starša, če mu bo ta starš tudi prijatelj.

[ryu10kyu]

zaključek - pokažite svojim otrokom, da jih imate radi, pa ne z darili, temveč z objemi, besedami. pogovarjajte se z njimi, zaslužite si njihovo zaupanje in ga ne izdajte. upoštevajte njihove želje, njihovo mnenje, ne kritizirajte. vse poskušajte razložiti na enostaven življenjski način. vzgojite jim občutek za red, samostojnost, nagradite vse, kar je dobro narejeno in kazni sploh ne bodo potrebne. vsak otrok bo rekel, da ima najboljšega starša, če mu bo ta starš tudi prijatelj.

Jaz sem vse to imel...razen dotika in objemov...sem pa dobival materijalne stvari(ampak mi niso nič pomenila)...zaradi teh dotikov in te stvari imam še zdaj rahle probleme...težko jih sprejemam...lahko jih pa dajem...če pa mene kdo objame mi je pa ful čudno in me včasih kar zaskomina in mi je ful neprijetno...že sam dotik mi je čuden(od staršev seveda)...od koga drugega sprejmem lažje.
Pa ne zdaj enih analiz delati, ker prav dobro vem zakaj je tako...samo dal sem v vednost da pač res delujte tako kot je prav...
Vse ostalo je bilo pa super s strani staršev...in se še vedno super štekam z njimi!

[lakeesha]

pr men pa fotr zdj misle d me bo dobesedno kupil!! vsaj zgleda tko... mi je 4 leta nazaj kupu corsico (novo), zdj pa financiral izgradnjo stanovanja en štuk višje (100m2)... sej mi precej pomeni, ampak me vseen boli k mam občutek k da me kupuje...
veš fotr jez ne rabm materialnih stvari, ampak sam, d me nazaj pozdraviš k pridem dam, d se normalno pogovarjaš z mano itd. itd.

[Foxy-lady]

Jaz bom tudi cisto drugace vzgajala, kot so mene.

Prvo kot prvo bom svojim otrokom (koliko jih pac bo) povedala in pokazala, da jih imam rada. To pa zaradi tega, ker meni tega doma niso nikoli pokazali. Ko sem nekoga najbolj potrebovala, ko se mi je svet podiral, me niso potalazili, ampak so me nadirali, ces kaj si mislim, da se jocem in sem slabe volje.

Drugo je to, da bom svojim otrokom omogocila dosti vec svobode, kot sem jo imela jaz. Ko sem prisla domov s slabo oceno, so me zapirali v hiso, nikamor me niso pustili, vse so mi prepovedali, se make-up so mi vzeli za kazen. S tem niso prav nic dosegli.

Potem naslednje, kar bom naredila je to, da bomo z otroci imeli prijateljski odnos. Imela sem nekaj casa z mamo res dober odnos, ampak po tem ko sem naredila eno stvar, ki ji ni bila po godu, ni teden dni govorila z mano.

Nikoli ne bom ponizevala svojih otrok, kot so dostikrat mene. Ker mi ni slo dobro v soli, sem poslusala, da nisem nic vredna, da nikoli ne bom nic iz mene, da sem za drek, itd. To je pustilo strasne posledice na meni, saj sem zelooo nesamozavestna in dejansko mislim, da nisem nic vredna. Njihova naloga je bila, da naredijo iz mene odgovorno in samozavestno osebo, kar pa niti priblizno nisem pri svojih 23. letih. Vse kar so naredili, je bila skoda, katera bo se se kar nekaj casa poznala na meni.

Ne smem pozabiti omeniti, da bodo seveda moji otroci znali ravnati z denarjem. Mene to niso naucili, sem se morala sama, da se ne sme brezveze zapravljati denarja, ce ga nimas dosti.

Nikoli se ne bom drla na svoje otroke, ampak bom se poskusala na lep, miren nacin pogovoriti in resiti nastali problem. Ce bodo kaj zakrivili narobe, bo sledila sankcija, ampak ne tak huda. Glih tolko, da bodo vedli, da ni prav, kaj so naredili. Res pa je, da nisem bila delezna fizicnega nasilja, le verbalnega. Kar je ze precej.

Moja vzgoja bo precej drugacna, kot sem je bila jaz delezna. Saj nisem slaba oseba, ampak bi lahko bila boljsa. Zato bom se sama na vse mozne nacine trudila, da bodo moji otroci dobro vzgojeni.

[*zeljka*]

jz se čist strinjam s postom od MilkyWay.

drugač je pa mene tud strah, da ne bom sposobna vzgojit hčerke/sina tko kot sta moja starša mene.
mi mamo ful dobr odnos (v puberteti je blo mal prepirov), me podpirajo pri vsem, pomagajo kakor znajo in lahko, na sploh smo zlo navezani en na druzga.

[Leyla_]

ko sem vse prebrala, sem ugotovila, da je ravno pol-pol. na nek način je dober občutek, ko veš, da nisi edini. ta tema bo vsekakor koristila vsem, ki jo bodo hoteli upoštevati.
marsikaj bi bilo lahko boljše, samo potem ne bi bili takšni kot smo. jaz sem vsekakor po vsem tem izjemno močna oseba in ni veliko stvari, ki me lahko sesujejo. vedno najdem nek cilj, motivacijo, stvari, ki me veselijo in to me rine naprej. pri 21. sem popolnoma samostojna, lahko preživim brez pomoči drugih. hodim na faks, delam, imam družabno življenje. slabih stvari ne bom omenjala.
da pa ne bo koga premamila trda vzgoja, prepovedi, nasilje - vse to, kar sem postala, se bi dalo dosežti tudi na drug, lepši način.

[ryu10kyu]

Jaz lahko sina vzgajam...pač vem kako se odzivajo in kakšni so...če bom imel pa hčerke...pa bom raje s ženo ali žensko s katero bom imel otroka se z njo postvetoval in ji stal ob strani in sprejel njeno razmišljanje...kaj jaz vem kaj eni 12 letni pubertetnici v glavi dogaja...ali pa 15 letnici ki napol naga gre ven in reče da bo čez vikend pri kolegici prespala

[Leyla_]

sej, to je to. morš delat na tem, da ti bo zaupala, da ne bo rekla, da gre k kolegici, šla bo pa ne vem kam. in ti boš moral zaupati njej. to je bistveno.
s tem, da je v puberteti že malo pozno začeti z vsem tem. morš že velik prej. ko 3 letni otrok razbije neko stvar, pa ga ni strah povedat, ko se v vrtcu zaljubi in ti to zaupa, ko dobi slabo oceno in te prosi za pomoč. to je to, v tem je smisel. sam to stane ogromno truda, potrplenja, je pa tudi velik lepih stvari. ma, ogromno.

[ryu10kyu]

Samo jaz sem ogromen liberalec...jaz nikoli nisem imel neke ure kdaj domov priti...nikoli me ni noben omejeval...sploh ne vem kako reči nekomu ne greš ven ostani doma madonca
Naj gre ven...saj je svobodno bitje...v čem je fora zdaj nekomu omejevati svobodo
Saj to da bom frend otroku itak mi je logično kajti tudi tako sem bil vzgojen...jaz sploh nisem imel staršev po moje...sem se sam vzgajal,ccc

[Toya]

...jaz sploh nisem imel staršev po moje...sem se sam vzgajal,ccc

in, si se lepo vzgojil?