kako bi vzgajale svojo hčer?

[pikica85]

^pikica85, ti to resno??!

JA

[Lejla86]

Tut pr nm funkcioneramo podobn kt pr julii.

Nikol mi nista postaulala nekih omejiteu in pravil, kaj smem in česa ne, pa sm ena redkih, k ni zabluzila s čiki, alkotom, drogo, nikol mela "sumlive" družbe, u šolo je mami pršla sam usake tok se pokazat, lih tok, da je "tršica" rekla, da sm čist neopazna in neproblematična, nikol me nista rabla preverjat, kr sm vedno znala precent, kaj lahko in kaj ne, kaj se najbol splača, do kje lahko grem, nikol nism ničesar pomembnga prikrivala (oz sm se kdaj trudla, pa nism zdržala) ... Po dvejsetem sm se ful povezala z mami, tko da ji lahko povem čist use, od najbl neumnih banalnosti, stvari, k me spraulajo u zadrego do najglobljih čustvenih zadeu. In mava res lep odnos, fajn mi je it z njo na kavo, u šoping, zmer je kej za klepetat, še zmer grem rada s starši na morje in se mamo kul.

In me je že večkrat "zvil" ob misli, da bi mela nekoč hčerko, s kero ne bi mogla uspostaut tacga odnosa, kt ga mava midve z mami, da bi mi kljub usemu, kar bi nardila za njo in kljub vzgoji, kera bi se mi zdela najbl primerna, tamala zbezlala in zašla na stranpoti ... Najbrž se neumn sliš, ampak mene že zdej skrbi in mam kr ene vrste blokado in strah pred otroci predusm zarad tega.

Pr nas je tud tko... Pr vzgoji bom pazila, da ne bom počela stvari, ki jih počnejo starši iz oddaje "Mali vragci"...sej je res, da so to ekstremni primeri...sam mene je ob gledanju te oddaje kr mal strah met otroke...

[Smreka]

Hm..jaz sem mela podobno kot pikica - dostkrat brez večerje za kazen, fotr me je včas tolk nalomu da sm bla vsa plava. S palco al pa pasom.
Do 19. leta nisem smela nikamor, še po šoli ne na pijačo, še potem ne bi smela, pa sem začasno raje pobegnila.
Da ne govorim o tem, da mi je dons problem rečt nekomu rada te mam, ker men tega niso govoril. Itak se tud kej preveč ne štekata, mami je bla več al manj slabe volje, nism se mogla niti zaupat ji ne nič.
Sej ne rečem, materialno so mi dal skori vse, ampak to je pa tud to. Kakšne strašne ljubezni oz. izkazovanja ni bilo.
In to je prva stvar, ki bi jo pri otroku izpostavila - izkazovanje ljubezni in zaupanje. Meni pač že v defoltu nista zaupala, ker je mami zanosila pri 17ih. Fotr mi je še celo par let nazaj reku, da če ne bi bilo mene, da bi mami pustil, da ne govorim o tem ,da mi je razlagu da mu je zdej tolk bed z njo, da bo kr samomor naredu.
Res ful dobr.
In rajši sama vzgajam otroka, kot pa da otrok kasira probleme med nama. Tko da mislim, da iz tega potem izhaja vse... Medsebojno spoštovanje, zaupanje in ostalo... Upam no...

[lakeesha]

tud jez sm bla pr 14, 15 letih večkrat tepena, tok d si nism mogla kavbojk slečt, k sm mela noge tok otečene!

vzgajala bom popolnoma drugače kot so mene...
predvsem bo več komunikacije v družini, odnosi bodo prijateljski, jasno bodo postavljene meje, več spoštovanja, več druženja z družino...

[majaoko]

Jaz sem imela res veliko srečo in starša sta me na lep način vzgajala in jaz nebi veliko spreminjala.

Drugače pa bi svojo hčerko vzgojila tako, da bi:

- spoštovala ljudi in samo sebe
- da bi zaupala svojim staršem svoje probleme
- da bi znala ceniti vse kar ima (tudi če nima veliko)
- da bi bila samozavestna in odgovorna
- da bi se ukvarjala s čim kar jo veseli

...

[mirella]

zelo je tesko rec, kako bi vzgojila otroka.. odvisno vse od karakterja tega otroka. Zase vem da sm bla ful uporniška ko sm bla majhna in preveč krat tepena zarad tega, sem pa dan danes za to hvaležna svojim staršem, ker sem se zaradi kazni in batin spremenila. Poznam pa osebke ki so bili uporniški in ko so dobili batine so še hujše delali. Tko da to res ni čisto nič pomagalo. Zato mislim da je od vsakega posameznika in glede na situacijo odvisno kaksno strategijo ubrati. Vazno je otroka nauciti vrednote in da otrok ze zelo zgodaj razloči, kaj je dobro in kaj ne.

[*QueenBitch*]

Uf, jaz morm reč da je moja mami super. Sploh glede na to, da naju je s sestro vzgajala sama in da je bil oče več al manj neprisoten in niti preživnine ni plačeval.

Imela sem postavljene meje, kar se tiče žuranja in do kdaj sem lahko zunaj ampak to tam do 16 oz. 17 leta. Sem bila pa tako ali tako precej odgovorna in tud mami mi je zaupala, tako da ni bilo tistega stalnega preverjanje kje si, s kom si, kdaj prides...ponavadi sem itaq sama povedala da recimo grem s prjatlco ali prjatli na kavo ali karkoli.

Nikoli ni uporabljala naslinih metod, spomnim se edino da me je enkrat po riti z roko. Tudi sama se strog zagovornik tega, da je nasilje nedopustno.

Z nama se je ukvarjala ful veliko, hodile smo na izlete, razstave itd. vedno naju je poskusala se kaj naucit zraven npr. o umetnosti ali arhitekturi itd.

Edina stvar je, da se o custvih nismo kaj dosti pogovarjal, kar meni sedaj malo probleme dela ampak sem se tudi ze spremenila kar se tega tice.

Tako, da v bistvu upam da bom tako dobra mama kot je moja, ker je vzpostavila med nami neko zaupanje in pa medsebojno spoštovanje. Recimo pri nas nikol ni bilo izjav v stilu: kaj boš ti govorila sej si samo otrok, ali pa tvoje mnenje ne šteje ker nimaš pojma itd. To je po mojem ful pomembno, ker vidim pri prijateljicah kjer tega ni bilo da imajo sedaj probleme pri izrazanju svojega mnenja.

[g00fy_qa]

Ravno pri pikici85 in Smreki (s tem ne mislim nič slabega) se vidi kako pomembna je vzgoja in kako pomembni so starši za vso naše nadaljno življenje. Če ti v prvih letih starši ne nudijo ljubezeni in pravilne vzgoje, se v življenju preprosto ne znajdeš, ne razlikuješ kdo te ima res rad, kdo ne, ljudje te veliko lažje izkoriščajo, samozavest je očitno slabša itd.. Krute zadeve.

Jaz imam nek strah pred vzgojo lastnih otrok, ker se bojim da ne bom zmogla biti dovolj dobra mama. Zaenkrat raje ne premišljujem o tem. Najprej izobrazba, stalen partner in enkrat pri tridesetih menda otrok, če bo.

[rdeče vrtnice]

pa ja pomoje bi na en tak način js vzgajala kot moja stara mama ki ve kje so meje in to...in ve da se otroka malo poči po riti ko je res poreden in si zapomni da tega ne bo več počel...
drugače bi pa tko vzgajala da bi vse gradila na prijateljskem odnosu da ne bi sovražila kakšnih drugačnih ljudi-npr druge vere,rase in to...ampak da smo si vsi enakopravni...
glede odnosa z menoj pa tako...ona bi vedla da mi lahko vse zaupa in če ima težave da se lahko obrne name...
glede večernih ur pa bo omejila sevede...tako kot moj fotr...če 15 min zamudim drugič tok manj časa...in bi bila vedno točna...
vem če bom kdaj imela otroke hočem da bi mi zaupali in da se mi ne bi bali povedati kakšnih stvari...ampak lih tistih pogovorov kot jih imajo dekleta med sabo to bi bilo pa vedno njeno...
in sevdeda bi jo dobro navadila na zdravo prehrano in da se vedno rekreira...ker to je navsezadnje tudi del vzgoje...

[Tamala_mrha]

Jaz pa otrok nočem imeti, ker nisem takšne vrste (družinski) človek, zato se mi tudi ni potrebno ubadati s tem ali bi bil moj otrok dobro vzgojen, če bi ga imela. Vem samo, da bolj kompliciraš pri vzgoji, uvajaš neke stroge zapovedi ipd., bolj oddaljiš otroka od resničnega stanja življenja, ki je tam zunaj in s tem tudi stopnjuješ odtujitev otrok od staršev. Mene sta starša večkrat izolirala od resničnega življenja in me "zavijala v vato" kot temu pravimo, zato sem morala sama toliko bolj delati na sebi, na svoji samopodobi, samozavesti, prepričanjih itd. Ustvarila sem si nek svoj svet in poskušala najtežje trenutke prebroditi, pretekle pa pozabiti in čim bolj ponosno iti naprej. Še moji sestri, ki bo kmalu stara 25 let, komplicirata praktično pri vsem, še najbolj nasprotujeta njeni dolgoletni zvezi s fantom, ker sta materialista in hočeta imeti popolnega zeta v "družini" in mi je žal, da je tako, ker si želim, da se v življenju ne bi toliko prepirali, sekirali za vse (onadva, jaz sem precejšen egoist), ampak hočeta imeti vpliv na otroke kar v največji meri. Z marsikakšno napako, ki sem jo naredila v življenju, bi jima lahko prizanesla, če ne bi imela vsa ta leta moje mladosti strog pristop kar se tiče vzgoje, s čimer sta marsikdaj le še bolj potencirala probleme, jih vzela preveč resno ali jih še doprinesla. Ravno zato sem že od ranih let bila navajena ostati dolgo časa na kakšnih počitnicah, tečajih, kampiranjih itd. poleti, ker sem se vedno veselila odhoda od doma in novih doživetij, vračala pa se ne tako navdušeno. In medtem ko so moji vrstniki v otroštvu imeli grozno domotožje in so jokali, ko so klicali domov, sem jaz dejansko živela. Tako je bilo tudi vsa prihodnja leta in še danes je tako. Dobra stran njune vzgojne strategije je edino to, da se me doma prav rada znebita za par tednov poleti in me pošljeta v tujino (vsaj financirata, če že drugega ne, glede na to, da se ne razumemo najbolje in zato tudi ne preživljamo dopusta skupaj).

[jagoda-malina]

Jaz bi svoje otroke vzgajala, da bi:
- imeli delovne navade (npr. doma v gospodinjstvu, okoli hiše,...)
- spoštovali druge ljudi
- da bi bili samostojni, da bi se čimbolje znašli sami

Popolno se strinjam s tistimi, ki pravite, da ni spodobno oblačenje današnjih najstnic, in da ni primeren način prehranjevanja. Otrok rabi kvalitetno, raznoliko hrano, ki je pripravljena doma. Naličena dekleta, z dekolteji, petami,... nikakor ne sodijo v osnovno šolo, mislim, da tudi v srednjo ne.

Doma sem očitno imela dobro vzgojo in sestra ter brat tudi, glede na to, da nikoli nihče od nas ni bil problematičen, da smo uspešno končali študij, da imamo delovne navade, da nihče ne pije, ne kadi, ne dela lumparij,...
Nikoli me niso tepli, nikoli mi niso postavljali ure do kdaj smem biti zunaj. Očitno so mi zaupali.

Je pa težko reči, da je za vse kriva, ali pa dobra vzgoja. Naša dva sta pač imela srečo, da takšni smo. Ni bilo kakšnih debat o vzgoji, odprtih pogovorov, zaupanj. Sreča pač.
Nekateri se hudo trudijo z vzgojo, a mislim, da človeka več kot toliko ne spremeniš z nobeno metodo.

[Tamala_mrha]

Zakaj pa vprašanje ne velja tudi glede sina? Tako eni kot drugi so lahko problematični, sinovi še prej (če zaidejo npr. v slabo družbo in se pretepajo, kradejo itd.).

[Toya]

Zakaj pa vprašanje ne velja tudi glede sina? Tako eni kot drugi so lahko problematični, sinovi še prej (če zaidejo npr. v slabo družbo in se pretepajo, kradejo itd.).

Mislim, da se vzgoja fanta precej razlikuje od punce. Že zato, ker so punce bolj občutljive, rabijo več ljubezni in starše za punce veliko bolj skrbi glede žuranja ipd.

[leoncinha]

A-a.
Fantje morajo prav tako pri vzgoji biti deležni veliko ljubezni in razumevanja. Mogoče je res sina lažje spustit na žurko kot hčer, ampak vseeno obstajajo nevarnosti ki ga lahko doletijo.
Mislim da če bi mela sina in hčer, ju ne bi različno vzgajala. Obema bi izkazovala enako mero ljubezni...

[no angel]

Mene kr skrbi kak bo ko bom js mela otroka (sicer upam na sina ) ... pač bojim se da bi ga, kljub temu da bi ga vzgajala po najboljših močeh in bi se ful trudla da bo nekoč odrastu v dobrega, odgovornega človeka (:D), vseeno "odneslo". Da bi zapadu v slabo družbo, da bi bil slab do drugih ljudi, brez morale ... kaj js vem. Ne vem kak bi prenesla to.

Nikol mi nista postaulala nekih omejiteu in pravil, kaj smem in česa ne, pa sm ena redkih, k ni zabluzila s čiki, alkotom, drogo, nikol mela "sumlive" družbe, u šolo je mami pršla sam usake tok se pokazat, lih tok, da je "tršica" rekla, da sm čist neopazna in neproblematična, nikol me nista rabla preverjat, kr sm vedno znala precent, kaj lahko in kaj ne, kaj se najbol splača, do kje lahko grem, nikol nism ničesar pomembnga prikrivala ...

Točn tak je tud pri nas. Men tud starša nikol nista nč prepovedovala, sta mi oz. mi zaupata in mislim da se še ni zgodilo, da bi izdala njuno zaupanje, pa niti nimam nobene potrebe po tem da bi ga kej "srala". Ne vem kaj si eni starši mislijo kaj nardijo s tem ko so prestrogi do otroka in mu marsikej ne pustijo, potem pa itak pride sam do tega da otrok laže in sam išče načine kak bi pretental starše in vseen posegu po nečem prepovedanem. Recimo poznam enga ki ma res ful strogo mamo, včasih mu ni čist nč pustila, pa je itak recimo ponoč pobegnu čez okno pa so ga sral okol. In kaj je ona nardila s tem? Več škode kot koristi.