Kaj čutite?

[..Evelyn..]

Če ljubezen gre, ker se je ne vzdržuje, potem tudi pride in ostaja z "vzdrževanjem". Kar pa počnemo zavestno in na podlagi odločitve. do tega človeka bom gojil ljubezen, do tega je pa nočem gojiti. To bom vzdrževal, to bom zavrgel. Načrtno in z odločitvijo.
.

Ne. jaz se ne odločim vsak dan "danes bom pa ekstra prijazna do svojega dečka, poljubljala ga bom in izkazovala nežnost in ljubezen, ker to moram, ker hočem vzdrževat ljubezen". Aja pa še! "Zvesta bom in ne bom lizarila drugih, ker hočem vzdrževati ljubezen".
To pride samo od sebe, saj pa lahko tudi čutiš naklonjenost partnerja kljub temu, da ti danes zate ni nič posebnega naredil, oziroma se sploh ni potrudil, da bi ti vedela, da ga ljubiš. Če bi to moral počet vsak dan bi znorel, dokazovat na raznorazne načine, da nekoga ljubimo- ni šans. Dokazuje se preko medsebojne naklonjenosti, želje po kontaktih, stikih, vedeti vse o partnerju etc..in včasih tudi samo želji po prisotnosti, tudi če od partnerja nimaš nič. Imaš ga tam in to te dopolnjuje. Takšnih stvari, vsaj jaz, ne načrtujem ampak je spontano- ker ga ljubim. To da bi pa jaz načrtovala, da bom fantu dokazala ljubezen v smislu kakšnih darilc, spontanih odločitev ipd..- bi pa spet to počela iz ljubezni. Ampak to je samo extra.

In ravno cel point je v temu, da ljubezni ne moremo nadzorovati.. Se nebi drugače zaljubili v popolno osebo po vseh kriterijih? Nebi večno iskali nečesa, kar nam bo v nulo ustrezalo? Ravno, ker ljubimo, smo sposobni it čez vse napake in bedarije, ki jih partner počne in nam ne ustrezajo.

[Džeki]

^^ampak po tej logiki, bi se lahko vsak zaljubil v vsakogar.

Govora je o ljubezni, ne zaljubljenosti.

Zaljubljenost je površinska, ljubezen pa globlja. Ljubezen se lahko rodi le med človekoma, ki sta dlje časa skupaj.

Zaljubljenost je na nek način optična prevara. Šele, ko ta prevara mine oz. popusti, pa se vidi, ali ima zveza sploh prihodnost, ali je pa nima.

Seveda pa praktično vsi dijaki, študentje..furajo svoje "zveze" na zaljubljenosti. Ko te več ni, pač gredo dalje.

[sanjaanja]

In ko ljubljenega človeka vidiš skakati po drugi, za nameček ti naredi eno plavo oko in te pošlje v tri pisane marjetice (samo scenarij), se ti v tistem trenutku in leto za tem ljubezen do njega še vedno "dogaja" neodvisno od zavesti ali si jo morda sposobna "načrtovano" prekiniti?

Komu je to namenjeno?


Se strinjam s tem kar je že Claire komentirala. A si lahko narediš zavesten načrt, da x človeka boš pa ljubila celo življenje. Jaz ne. Ljubezen se zgodi ali se pa ne zgodi. Da z nekom sem, mora biti skoz prisotno čustvo.
Ni biti z nekom načrtno kot it v trgovino, ampak obstaja razlog, da ti je ugodno bit ravno s to osebo.

Do človeka, ki ga omenjaš zgoraj pa bi lahko gojila edin sovraštvo in ne ljubezen.

[barbie_girl_85]

Torej so propadli zakoni posledica usode. Ker je ljubezen odšla. Ne zato, ker sta se dva nehala truditi za ohranjanje te ljubezni. Tudi poroke in zveze so posledica usode in zvezd....ker nam je tako dano....ker drugače ne more biti.....ker srcu se ne da ukazovati in ljubezni se ne da nadzorovati. No, upam, da vam bodo zvezde naklonjene

PS Men je fajn, jst svoje ljubezensko življenje vodim in držim v svojih rokah, celo nadzorujem ga. Bravo jst in škoda za vas

Drugače je pa smešno, da priznate, da če "greš stran" se "odljubiš", v drugi sapi pa, da ni moč vplivati na ljubezen (če se z odhodom odljubiš, po moji kmečki pameti to pomeni, da odhod vpliva na ljubezen, odhod pa je zopet v naši domeni).

Da ne moremo vplivati na to, koga bomo ljubili, a cel proces je pod našo voljo.....Lep pogled, nasmeh, izmenjava telefonske, dejti, poljub, seks, kompromis okoli dopusta......potem pa nastopi ljubezen. In če se ne bi takrat odločili za lep nasmeh, če nam tipo ne bi bil tako kjut da bi šli na pijačo z njim, če nam seks ne bi pasal in ga ne bi ponovili.....tudi ljubezen ne bi prišla. Vsaj pri meni ne, so pa še drugačni čudaki na svetu.

--------------------------------------------------
Sanjaanja, kva pa ti veš, kva bi gojila do tistga člvoeka. Sej to ni odvisno od tebe. Ne bit pametna zdej, usoda je usoda

[Džeki]

Heh, ravno ločitve so dokaz, da je ljubezen na dolgi rok garanje in trud. Dlje je par skupaj, več truda je potrebnega, vprašajte nekoga, ki je 15-20 let poročen.

Polizat smetanco je lahko. Prav vsak kekec lahko živi 2 leti v idealnem razmerju. Pač, ko je sanjsko zaljubljen, rožice rastejo, ptički pojo..

Na dolgi rok pa je vseeno malo drugače. Ljubezen je sprejemanje, odrekanje, kompromisi, odpuščanje...Kdor trdi, da ljubezen ni odločitev, enostavno ne vidi big picture.

[..Evelyn..]

Ne odločiš se, da boš nekoga nehal ljubiti. Odločiš se, da boš šel stran od takšnega primerka, kot si ga zgoraj opisala, definitivno pa lahko trdim, da tudi če te mož pretepa boš ljubezen definitivno še čutila, vzajemno s stranjo sovraštva, samo krhala se bo zaradi njegovih dejanj. ljubezni ne moreš načrtno prekiniti, lahko pa prekineš proces zveze, se oddaljiš od partnerja, se psihično pripraviš do oddaljevanja-z njegovimi slabimi, tebi nevšečnimi dejanji, jasno in postopoma bo ljubezen šla, ker se je ne vzdržuje.

Barbie ne trgat iz konteksta
Sem še izpostavila, da je ženska po zlorabljanju s strani moškega sposobna še ljubiti(in obratno seveda). Ampak bo zbledelo- ne zato, ker je šla stran, ampak zato, ker vsi slabi trenutki preživeti s partnerjem izločajo ven dobre trenutke- to uničuje ljubezen. To da si pa "daleč od oči, daleč od srca" pa definitivno pomaga tistim, ki želijo zvezo prekiniti.

[barbie_girl_85]

jasno in postopoma bo ljubezen šla,[/b] ker se je ne vzdržuje.

Čist si me zmedla Evelyn. Gremo počasi. Se strinjave, da bo ljubezen šla, če se je ne vzdržuje?

PS Ženske v slabem zakonu večinoma vztrajajo zaradi strahu pred tem, kaj jim bo prinesla sprememba, ne zaradi ljubezni. Po domače, ker so reve, ne ker ljubijo.

[..Evelyn..]

Ja. Poglej, sj smo si na istih tirnicah, samo ti daješ poudarek temu, da je vse načrtovano in da si se ti zavestno odločila, da boš ljubila svojega fanta. Seveda je to prisotno kasneje, ko potrebuješ za to, da zveza zdrži, malce več kot začetno zaljubljenost, ki sprva odigra vlogo povezovanja. In jasno da je zveza polna odločitev, kompromisov, tudi odrekanja.. Ampak je nezavedna ljubezen tista, ki te sili, da si ti sposobna narest te odločitve, se odreči kaki stvari za skupno dobro, zaradi nezavedne ljubezi, ki je ne moreš kar odstraniti.. In je izvir tvoje "načrtne" ljubezni, ki vzdržuje zvezo. Če nezavedne ljubezni nebi bilo, ti nebi ničesar storila za vajino skupno dobro, bolil bi te za kar on misli in kako se počuti. To je tista ljubezen, ki bo še ostala, če te bo bognedej kdaj partner pretepel ali prevaral. Še ga boš ljubila, tudi če boš prekinila svoje načrtno vzdrževanje ljubezni- noben je ne bo več vzdrževal, ne ti, on pa še manj s svojimi dejanji. Nezavedno pa bo ljubezen še tu in če bo tvoj racio sposoben se oddaljit od takega človeka, se ločit, bo hmalu tvoj racio začel nadomeščati vse dobre trenutke s slabimi, to pa bo skrhalo še nezavedno ljubezen. Je pa velika možnost, da ga boš imela rada še po tolikih letih, po tolikih slabih dejanjih, ki jih je storil.. Ker bo potekala neodvisno od tvojega razuma. Skratka- ne moreš se kar odločit "bam! ne bom ga več ljubila".

No, s tvojim PSom se ne strinjam, menim, da ženske v slabih zakonih vztrajajo, ker še ljubijo in upajo na preobrat, da se bo vse poboljšalo in bo partner takšen, kakršen je bil. Seveda ne izključujem opcije strahu, ampak tudi v primeru strahu- definitivno verjamem, da ohranijo minimalna čustva do partnerja- ne moreš kar izbrisat zgodovine(ko so nekateri skupaj tudi po 20let).

[barbie_girl_85]

vem, da ne gre kar bam....sem tudi v enem postu to poudarila, ker sem dobila občutek, da se na to obešate.

Ne pravim, da je vse načrtovano, pravim samo, da je ljubezen odvisna (od nas, naših želja, kompatibilnosti, seksa, živcev....), ne neodvisna. Ne morem ljubiti kogar hočem, za to morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Mora me privlačiti, mora se vklapati v moj življenjski prostor, mora mi nuditi to, kar potrebujem, .... Še vedno je pa v končni fazi odvisno od mene. Ker če človeku ne bom pustila zraven, se nanj ne bom čustveno navezala, pa naj se še tako trudi in naj bo v zvezdah še tako zapisano. Če se čustveno zaprem do določene osebe, je ne bom ljubila. Če se mu odločim čustveno odpreti, se nanj navezati, mu pustiti, da me ljubi.........ga bom tudi sposobna ljubiti. Preko moje volje pa ne more nič, razen zaljubljenost seveda.

Pa nisi direktno odgovorila na vprašanje, zato ga ponovim. Se strinjave, da ljubezen postopoma izgine, če je ne vzdržujemo?

-----------------------------------------------------------------------
Podvprašanje.......kaj pa čustveno nedostopni ljudje? Ljudje, ki se bojijo čustveno navezati na kogarkoli? Se njim lahko "zgodi" ljubezen ali ne? Se jebač sam odloči, da se ne bo navezal na "plen", ali se mu enostavno pač ljubezen ni zgodila? Je njegova hladnost do osebe načrtovana ali slučajna?

[..Evelyn..]

Pa nisi direktno odgovorila na vprašanje, zato ga ponovim. Se strinjave, da ljubezen postopoma izgine, če je ne vzdržujemo?

-----------------------------------------------------------------------
Podvprašanje.......kaj pa čustveno nedostopni ljudje? Ljudje, ki se bojijo čustveno navezati na kogarkoli? Se njim lahko "zgodi" ljubezen ali ne? Se jebač sam odloči, da se ne bo navezal na "plen", ali se mu enostavno pač ljubezen ni zgodila? Je njegova hladnost do osebe načrtovana ali slučajna?

Na prvo vprašanje, ki je zame preveč poenostavljeno in zaradi tega, ker je poenostavljeno(ker sem že razložila dodatne faktorje in ne nebom še enkrat) je moj odgovor ne. Podzavestno bo ostala, vsaj minimalna.

"Jebač" v takšnem pomenu, kot ga ti opisuješ ima težavo. Takšne težave ljudje zdravijo pri psihiatrih, če se gre za radikalen primer opisanega, da je človek "čustveno nedostopen". Ti naši "jebači", o kterih je miljon tem na cosmopolitanu, so pa takšni, ker se odločijo, definitivno pa so sposobni nenačrtne ljubezni, kar je velikokrat tudi podlaga za njegovo nadaljnje zajebavanje z ženskami. Ena ga je "zjebala" in zdaj bo do žensk leden- vseeno, sigurno lahko znova nastopi neka ženska, ki ga bo zavrtela okoli mezinca, tudi če on tega ne bo hotel in bo želel izpat hladen jebač. Ljudje, ki pa imajo dejansko težavo, da se bojijo navezanosti etc. pa tudi ljubijo, so sposobni ljubiti, ampak ne pustijo osebi blizu, da bi to postalo nekaj resnega in s tem škodujejo sebi.

In, ti trdiš, da je ljubezen odvisna- jaz pa trdim, da je ljubezen neodvisna IN odvisna.

[barbie_girl_85]

Dobro. Sprejmem. Hvala za debato, bilo je zanimivo

[..Evelyn..]

Enako.

[Džeki]

Povprečna ženska itak ni za krmilom svojega ljubezenskega življenja, ampak se predaja "dogajanju". Če jo vlečejo normalni tipi, ima normalnega. Če jo bedaki, menja 20 bedakov, pri tem se pa ne sprašuje, kaj je z njo narobe.

Kakšni tipi jo vlečejo, pa je ponavadi odvisno od njene inteligence in pa iz kakšnega socialnega okolja izhaja, kakšne so bile razmere v matični družini..

To, da zna spreten plejer sam narediti tako, da se ženska zaljubi vanj, pa je za marsikatero višja matematika.

V glavnem, ogromno žensk se poroči enostavno iz zaljubljenosti in potem šele čez ene par let pogruntajo, s kom so sploh skup.

[najstnica]

..

[Džeki]

Zaljubljenost in spolna privlačnost zame ni isto, daleč od tega. Zaljubljenost je to, čemur ženske pravite metuljčki; v bistvu v drugo osebo projiciraš vsa svoja pričakovanja; ko to mine, pa šele odkrivaš, kakšna oseba sploh je.

Spolna privlačnost je nekaj drugega. Iti v zvezo brez spolne privlačnosti je po moje farbanje samega sebe.