Kaj bi naredila, če bi ti fant povedal... (samomor)

[sirova štručka]

...

[Led Zeppelin]

Precej hitro sem se izrazil, samomor kot dejanje, je seveda odraz velike stiske....ljudje ki pa govorijo okoli o samomoru in ga uporabljajo kot orodje, pa so iskalci pozornosti.

Problem samomora med moškimi, po mojemu mnenju nastane zaradi:

1. težjega izražanja čustev
2. sramu, družbena stigma, vedno trd in močan
3. ker smo manj družabna bitja, lahko zaradi propada zveze pride do krize identitete in izgube družabnega kroga

[sirova štručka]

...

[Fi-Fi]

glede tega kolega pa... samomor ni ravno malenkost... partner bi naj bil nekdo, s komer bi naj želel in lahko delil sebe v polnosti. Svoje pluse in svoje minuse. Svoje sanje in svojo zgodovino. To, da lahko poveš prijateljem, partnerju pa ne... kaj ti da to čutit? Plus, če ne poveš, ne pomeni, da se ni zgodilo. Prikrivanje ni lastnost zdrave zveze. Jaz bi tu priporočala iskrenost, hkrati gre pa za deca, ki je odrasel. Strokovne pomoči je na voljo več kot dovolj. Takih stvari človek sam ne more poštimat. Tudi, če je trenutno v redu, realno stanje se pokaže v kriznih situacijah. Skratka, naj kot odrasel dec poštima stvari, da bo lahko ženska ob njem občutila to, kar bi vsaka ženska ob svojem moškem morala čutit - varnost.


aja, pa samomor ni iskanje pozornosti, iskanje pozornosti je, ko si oblečeš rdeče hlače z rumenimi pikami. Pri samomoru gre za eno največjih možnih stisk, ki jih človek lahko občuti. Če lahko to da komu vedet, tega ne počne, ker bi rabil več pozornosti, ampak zato, ker bi rad ŽIVEL - utaplja se in kliče na pomoč.

Se strinjam s tabo v celoti od prve do zadnje črke. Še posebej s tistim delom, ki je oddebeljen.

Tudi sam sem hotel svetovati kolegu to kar si ti omenjala ampak sem se potem poskusil vživeti v njegovo kožo in ga po svoje razumem zakaj bi to rad prikrival. Ravno zaradi takega razmišljanja kot ga ima Ananhas, ki ga po svoje tudi razumem. Če je ženska čustveno šibka je to družbeno bolj sprejemljivo, kot pa če je to pri moškemu. On mora predstavljati steber zanesljivosti, odločnosti, varnosti, moči... če tega ne dosega, je slabič. Ni vreden ženske kot je npr. Ananhas, pa tudi tebe sirova štručka - ker si takega moškega želite ob sebi, ne pa slabiča s slabimi izkušnjami iz preteklosti.



Tudi sam bi bil malo v dvomih, če bi mi punca povedala, da je imela neko hudo čustveno motnjo (bipolarno, rezanje, poskus samomora itd.), ker si tudi sam želim imeti žensko ob sebi, ki bo sposobna dati najinim otrokom to kar potrebujejo, v dobrem in slabem.
A naj jo zato zavržem, ker je imela v preteklosti hude težave in je v nekem trenutku klecnila? Naj končam vezo s tako žensko samo zato, ker ji starši niso dali dobre popotnice v lajfu?

Jaz ne bi mogel... jaz bi ji dal šanso. Ostal bi z njo, mogoče bi bil še bolj razumevajoč. Nekdo, ki je že bil na dnu, ki je dosegel rock-bottom, tak človek bo mogoče drugače gledal na življenje kot pa nekdo, ki je za psihiatra slišal samo iz filmov in s posmehom gleda na čustvene stiske. Taka ženska z izkušnjami bo mogoče najinim otrokom znala bolje svetovati, ko bodo prišli k njej po nasvet če bodo oni v stiski.



Pač mal filozofiram, zato sem tudi odprl to temo...ker mi je dala tista debata med kolegi za razmišljat... toliko govorimo o enakopravnosti, a hkrati to v večini velja samo tam kjer ste ženske "bolj zadaj". Kadar se govori o moških, takrat pa mora biti vse tipi-topi. Vsi ostali primerki moških so za v smeti. Vsaj to sporoča družba. In dokler se bo to dogajalo, bo razmerje moški-ženske v uspešno izvedenem samomoru še vedno 4:1.

[Fi-Fi]

ljudje ki pa govorijo okoli o samomoru in ga uporabljajo kot orodje, pa so iskalci pozornosti.

tudi govorjenje o samomoru je klic na pomoč. Mislim, kako iskanje pozornosti, to je fin stavek, s katerim se najlažje, brez slabe vesti distanciraš. Človek, ki ima misli o samomoru, ki ga omenja, ga ne zato, ker bi mu bilo v življenju preveč fajn. Nekaj je hudo narobe.

Točno to! To je že drugi post v katerem se strinjam s tabo

Tole z iskanjem pozornosti je ratal že nekakšen kliše...tko kot si rekla, da se folk distancira od tega.


Še vedno pa sam pri sebi ne vem kaj bi svetoval temu kolegu...matra me, ker sem bil tiho in nisem nič rekel, sem samo poslušal tisto debato, ki se je razvila.
Verjetno mu bom enkrat rekel naj bo na začetku te veze še tiho okoli te njegove črne preteklosti in naj ji ne pove...pa naj ji po pol leta ali enem letu veze pove celotno zgodbo, če se jima bo veza razvila v nekaj bolj trdnega. Takrat bo mogoče ona lažje sprejela to resnico.


Hvala vama, da sta potrdile svoj pogled s strani žensk glede tega.

[Ananhas]

Obstajajo tudi taki, ki s tem iščejo pozornost ali izsiljujejo in ga ne bodo dejansko izvedli. Bivši, za primer.
Če imaš veliko izkušenj z ljudmi s psihičnimi motnjami sčasoma kar dobro lahko prebereš človeka in takih temnih izkušenj ali preteklosti se ne da večno prikrivat in skrivat, ko si enkrat v odnosu. Drža v življenju, odnos, način razmišljanja...

In kdor ima izkušnje živet s samomorilnimi ali le depresivnimi ljudmi, ve kako naporno zna to bit. Sestra se spopada z depresijo in samomorilnostjo, sem v oporo, vem kako težko je. Ne zaničujem teh motenj.

Za partnerja pa vseeno ne želim take osebe. Za partnerja in bodočega očeta svojih otrok želim moškega, ki zna bit moški v odnosu - to pomeni, da zna biti steber, da zna poskrbet zame in jaz zanj. Ki ima kljub slabim stvarem pozitiven ali vsaj realen odnos do živlenja. Če pa pade, se pa zna pobrat. Tako kot jaz, mentaliteta, naravnanost. Ne želim nekoga, ki bi ga morala za rokico vodit skozi življenje, nekoga, ki se ves čas smili sam sebi, kot je bilo to pri bivšem. Ubije čustva, ubije privlačnost. Sem tudi prijateljevala s takimi moškimi, z moje strani nikoli ni prišlo do privlačnosti, ker kot rečeno do takih čutim predvsem usmiljenje (rada pa pomagam). A še enega otroka oz. nekoga za katerega moram skrbeti in ves čas porivati naprej, nočem.

LZ in Sirova imata prav - sposobnost izražanja čustev in spopadanja s težavami ter varnost, zanesljivost ob svojem moškem. Brez bojazni, kje ga boš našel obešenega ali kdaj te bo pustil na cedilu itd...
Če zelo, zelo poenostavim - labilen in "šibek" moški na primarnem nivoju ženskam ne bo privlačen, tako kot npr. možačasta ženska, brez trohice materinskega čuta ne bo privlačna moškim. Če je še tako krivično, tako pač je.

Vsak ima pravico, da v partnerju želi nekoga, ki ga bo dopolnjeval, s katerim bo nekaj ustvarjal. Niso vsi mati Tereze in nimajo vsi moški in ženske sindrom rešitelja/ice. Kdor ga pa ima pa kaj naj rečem, srečno. Izkušnje nas marsikaj naučijo.

Pa dobro, da ne bo vse črno,obstajajo tudi taki, ki se izkopljejo iz globokih depresij in si življenje in mišljenje zelo popravijo. V veliko primerih pa se epizode ponavljajo skozi celo življenje.

[Fi-Fi]

Sestra se spopada z depresijo in samomorilnostjo, sem v oporo, vem kako težko je. Ne zaničujem teh motenj.

Za partnerja pa vseeno ne želim take osebe. Za partnerja in bodočega očeta svojih otrok želim moškega, ki zna bit moški v odnosu - to pomeni, da zna biti steber, da zna poskrbet zame in jaz zanj.

In kaj bi ti rekla sestri, če bi prijokala k tebi in te prosila za nasvet, če bi rekla, da ne more zgraditi resne veze zaradi svoje preteklosti in bolezni? Ker si noben moški ne želi graditi življenja z njo zaradi take zgodovine.

Kaj naj sestra naredi v takem primeru? Naj išče podobno "poškodovanega" tipa, ki bo imel kanček razumevanje za to?
Ima sploh smisel da še živi naprej, razen če ji odgovarja biti sama celo življenje?

[Ananhas]

Tako kot sem ji - da naj dela na sebi in se preden vstopi v odnos izgradi kot osebnost in pobere, izoblikuje bolj zdrave vzorce, okrepi samozavest. In kar je najpomembneje - da njena sreča/nesreča ne sme biti odvisna od prisotnosti/odsotnosti neke osebe v njenem življenju. Vidim, da počasi razume. Ko to mentaliteto osvojiš, te težje zamaje. Ljudje pa prihajajo in odhajajo. Ne dvomim, da bo v prihodnosti tudi spoznala pravega moškega. Odnosi in razmerja v splošnem - gre le za kombinacije ljudi, ki si dajejo tisto kar potrebujejo (v življenju ali v določenem obdobju), najsi je to pozitivno ali negativno. Princev in princes ni, so samo izkušnje. Princi in princeske z napako, če hočeš.
Fant jo je pa pustil na cedilu, ko je bila slabo, mimogrede. Tako da niso samo ženske "grde" "grde".
Noben ni obvezan, da ostane ob neki osebi in od nikogar ne moreš zahtevat, da ti stoji ob strani ali da nekaj na tebi sprejme. Na druge vplivat ne moreš, lahko pa vplivaš nase in na svoje odzive na ljudi, na probleme, na življenje. Tega ti noben ne more vzet.

Več pa o svoji družini tu ne mislim diskutirat.

[sirova štručka]

...

[Ananhas]

Ampak taki primeri rabijo strokovno obravnavo.

Saj jo nočejo.
Le ljudje, ki jim najedajo se menjajo...ker ga vsak slej ko prej skuži. Vzroki seveda so globji, stvar je samo v tem, da se ti ob nekom, ki ni pripravljen nič spremenit, ne da več kopat do jedra. Nekaj časa že, ko dejansko misliš, da osebi pomagaš, potem pa vidiš, da enim pač ni pomoči, ker preveč radi ujčkajo svojo bolečino in se smilijo sami sebi, nonstop eno in isto, vse je negativno, vse je težko, najmanjši problemi...Oni se hranijo s tem, drugače ne znajo živet. Jim ponudiš rešitve pa najdejo 10 protiargumentov. Popolnoma brez slabe vesti lahko rečem, da se mi taki popolnoma nič več ne smilijo, niti nimam potrpljenja s takimi ljudmi. Na živce mi grejo.

[sirova štručka]

...

[Ananhas]

To je res, a še vedno so

partnerji, prijatelji, sorodniki, znanci...

tisti, ki morajo živet in shajat s takimi pijavkami.

[Fi-Fi]

No pa počasi prihajamo na tisto kar hočem izpostaviti že od samega začetka, hkrati pa vas opazujem ali imate dvojna merila.

Ananhas, ali si mnenja, da je tvoja sestra vredna, ali pa nekoč bo vredna nekega normalnega moškega kljub svoji preteklosti? Si mnenja, da si to zasluži?
Ampak, ko se gre za tvojo kožo si pa moškega s tako preteklostjo nikoli ne bi želela ob sebi. Ali niso to malo dvojna merila?


Torej, npr. ženska, ki je v preteklosti imela težave, si po terapiji zasluži biti nekomu žena, partnerica in bo tudi vredna svojega moža, saj se je ozdravila in postala trdnejša in odrasla oseba.


V primeru, če si moškega spola ti pa kaj takega ne pripada, nisi vreden, ker "če si nekoč bil tako labilen, boš lahko tudi v prihodnosti", posledično nisi vreden "boljše, cosmo" ženske ob sebi. Ker moški mora biti moški, se ne sme zlomiti ali privoščiti kaj takega.
Imam občutek, da je za moškega avtomatično konec zgodbe pri takih ženskah, če si na glavo nabere tako črno piko kot je poskus samomora.



Škoda mi je tega kolega, ker zdaj vidim kaj ga dejansko muči in kako zelo prav ima, da zataji svojo preteklost....pa čeprav sem proti temu, da si partnerja karkoli prikrivata.
Za tega kolega je dejansko bolje, da nikoli ne pove svoje celotne zgodovine pa četudi bo nekoč osebnostno zrasel, se poboljšal, delal na sebi in se ozdravil. Ker pri takih ženskah kot je večina cosmopolitank, ne bo imel podpore in bo takoj izgubil 70% vrednosti v njihovih očeh.

Če bom še kdaj z njim zašel na to debato mu bom svetoval točno to...da naj ne pove nikomur resnice o svoji zgodovini. Odnese naj jo v grob, kar je blo je blo, dela naj na sebi, resnice pa naj nobeni ne pove.

[Ananhas]

Čisto vse odgovore ki me sprašuješ sem že napisala in pojasnila. Kdor pa prebere in izlušči iz tega samo tisto kar hoče pa pač...

[Fi-Fi]

Ampak taki primeri rabijo strokovno obravnavo.

Saj jo nočejo.
Le ljudje, ki jim najedajo se menjajo...ker ga vsak slej ko prej skuži. Vzroki seveda so globji, stvar je samo v tem, da se ti ob nekom, ki ni pripravljen nič spremenit, ne da več kopat do jedra. Nekaj časa že, ko dejansko misliš, da osebi pomagaš, potem pa vidiš, da enim pač ni pomoči, ker preveč radi ujčkajo svojo bolečino in se smilijo sami sebi, nonstop eno in isto, vse je negativno, vse je težko, najmanjši problemi...Oni se hranijo s tem, drugače ne znajo živet. Jim ponudiš rešitve pa najdejo 10 protiargumentov. Popolnoma brez slabe vesti lahko rečem, da se mi taki popolnoma nič več ne smilijo, niti nimam potrpljenja s takimi ljudmi. Na živce mi grejo.

Mislim, da sta vedve zašle... to kar vedve opisujeta so verjetno osebe z Mejno Osebnostno Motnjo.
"Pravi" samomorilci, če se ne motim, ponavadi niso taki, so depresivni, se umaknejo in ne želijo obremenjevati familije ali družbe. Izgubijo stik s svojo družbo.

To kar pa vedve opisujeta so ljudje, ki pijejo energijo, hočejo pozornost, grozijo s samomori ob razhodih, delajo "samomore" z 10 lekadoli (čeprav vedo, da ne bodo umrli od te količine) samo zato, da dobijo pozornost.


Pravi in uspešni samomorilci to običajno naredijo iz danes na jutri, brez opozoril (razen manjših indicev). Jaz od samega začetka govorim o takih ljudeh.