Jokica - pretirano čustvovanje

[marypa]

odkar jemljem kontracepcijske je huje oz je hudo.

Prej.. no ja:)

Če mi gre pred nekom na jok, bi se najraje vdrla v zemljo. Res sovražim, če me kdo pomiluje. Takrat bi si želela biti sama oz. imam najraje, da me pustijo pri miru, da se pomirim, obvadam.... in mi potem tega sploh ne omenjajo več.. nikakor

Nekako mi takrat res prija tišina. Nič. To moja naj prijateljica ve in pri njej res cenim, da je z mano in me sploh nič ne sprašuje, tolaži, ampak je tiho, z mano:)
Takih prijateljic kot je ona.. je Malo.premalo.in tega za nič na tem svetu ne bi zapravila.

[Claudia22]

Sem prebrala večino postov v tej temi in moram povedati, da sem tudi jaz eno zelo občutljivo in čustveno dete.

Se znam zjokat ob kakem žalostnem filmu ali pa če v kakem dokumentarcu vidim mučenje živali ipd., vendar pa opažam, da sem najbolj občutljiva v medsebojnih odnosih z drugimi ljudmi, predvsem s tistimi, ki so mi zelo blizu (starši, sestra, fant, prijatelji/ce).

Kadar koli me kdo od teh prizadane ali pa če jaz naredim kaj narobe, me popade en tak grozen občutek tesnobe (prav stiska in boli, duši me v prsih), da bi najraje kar umrla, da ne bi več bolelo, ker preveč boli. In ta agonija se pol ponavlja vse do takrat, dokler se problem ne razreši. V tem času tudi nimam apetita, slabo se počutim, tresem se, mrazi me po telesu, mi gre včasih celo na bruhanje.

Mislim, da je za tak obrambni mehanizem na probleme, ki se pojavijo v odnosih, krivo moje življenje, v katerem ni bilo nekih velikih problemov, sem bolj ali manj živela popolno življenje v hišici z belo ograjo, psom, starši in sestro. Mislim, da so me celo preveč ujčkali pa cartali in me vedno obvarovali pred vsem, da se sama tekom socializacije in odraščanja nisem naučila kognitivno in konstruktivno spopadati s težavami in da takoj vklopim grozne občutke žalosti, strahu, tesnobe, ki jih spremljajo solze, pomanjkanje apetita, občutek, da je konec sveta in da ne bom mogla naprej ...

Rada bi nehala biti taka jokica pa občutljivka, ker se bojim, kaj mi bo to prineslo na dolgi rok. Rada bi se naučila spopasti s problemi in znati iskati rešitve, ne pa da takoj mislim, da ni izhoda in da vse skupaj nima smisla. Rada bi se naučila pozitivno razmišljati in ne obupavati ob vsaki še najmanjši krizi. Se prav bojim, kaj bi bilo npr., če bi mi kdo od bližnjih umrl ali pa če bi se mi kaj hudega zgodilo (kaka nesreča ali kaj podobnega), kako bi se s tem spopadla, ker čutim, da se ne bi mogla.

Saj, ko sem srečna in mi vse klapa v življenju, takrat sem največji sonček na svetu (vsaj tako pravijo ljudje okoli mene), ful pozitivna, optimistična ... Kakor koli pa gre kaj narobe, pa "umiram" v svoji notranjosti od bolečine in pesimizma. Kot da imam v sebi dva obraza, ki sta si popolnoma različna.

Mogoče sem tudi prevelika perfekcionistka in bi bilo dobro, da bi življenje in odnose vzela malo bolj na easy, da bi bila malo bolj flegma glede vsega, samo kako naj to naredim?

Lp,

K.

[Tonja]

Težko iz perfekcionistke postaneš flegmatik, se ti ne zdi? Najbrž karakterja ne moreš menjati kot majco. Ali pač?

[Claudia22]

Že že, karakterja kar tako ne moreš spremeniti, lahko pa bi recimo poskusila omiliti svojo "sekirancijo", občutljivost, perfekcionizem, vprašanje pa je kako.

[bonboniera]

ja, jaz sem tudi precejšnja občutljivka, vse me prehitro prizadane.
pa sem si že stokrat rekla, da bom ratala mal bolj flegma...

nazadnje sem bila zelo močno prizadeta, in sem zgradila nek zid okoli sebe, ampak ne v tem smislu, da ne bi nikogar spustila zraven, ampak veliko manj se obremenjujem z dejanji drugih ljudi. ne prizadane me več.

če so oni taki, da me prizadanejo, in to namerno, potem pač nimajo kaj iskati v mojem življenju. če pa že ostanejo, se pa ne oziram več toliko na njihova mnenja.
sem taka, da redko kaj pozabim, in si zapomnem vse malenkosti.

moj spomin mi dela težave, ker nikoli ne morem pozabiti stvari, ki mi jih je kdo naredil, in me z njimi prizadel.

mi je pa uspelo, da nisem več občutljiva na mnenja drugih. boleče spomine poskušam pozabiti, in le če vidim tako bivšo prijatelja/ico, se
še spomnem, a je to izguba časa in mojih živcev.

če se počutim fajn, pa če me drugi ne sprejemajo take kot sem, pa kaj.

[mucamaca5]

joj men gre pa moj jok tok mocno na zivce
jokam cisto za vsako najmanjso malenkost, ponavadi, ce mi kaj ne upe, imam obcutek da me kdo ne spostuje ipd. Najvecji problem pa je to, da jokam za take stvari, ki me dejansko sploh ne prizadanejo tako mocno, da bi se mi zdelo, da je konec sveta in da ni izhoda. ta jok se ponavadi v 5-10 min. umiri in ce zginm v kopalnico za 2minuti sem nazaj kot da se ni nic zgodilo. ampak ko se zavedam da jokam in me vsi gledajo me je na nek nacin sram, da sm se spet pred vsemi zlomila in ker me imajo nekateri za zelo mocno osebnost potem mislijo kako hudo mora biti da jokam.. pa sploh ni tako: solze se mi spustijo v sekundi ko pomislim, da ta situacija v kateri sem v tistem trenutku ni najboljsa in ze v naslednjih nekaj trenutkih si recm vse bo ok, ampak solz kar ni se konec. v otrostvu sem bila dalec od tega, ker sm bila vedno tista 'taglavna', se mi pa zdi da se je vse skupaj zacelo ko sem zacela hodit s fantom, ki ga se zdaj nisem prebolela in se kar naprej jokam (ceprav kaze na bolje in morda celo se pristaneva skupaj ), jokala pa sem tudi takrat ko sva bila skp ker sm bla pretirano oz. bolje receno prehitro ljubosumna.. ma katera podobno situacijo, da joka za stvar ki jo prizadane za 1sekundo?

[*pupika*]

Uh, js sem še ena taka, ki je zmožna jokat zaradi sreče, žalosti ali pa samo naboja čustev...
Nekaterim je zares težko to dojet, js pa se ne morem kontrolirat niti takrat, ko bi to najbolj želela... Tudi sama prevečkrat razmišljam kaj če se bo staršem kaj zgodilo, ali bog ne daj, mojemu fantu.
Js sem mišljenja, da je vsakemu točno odmerjen čas na tem svetu- in to je potem grozno... Ko začnem razmišljat, da bi kdo zapustil svet prej od mene... Pa nisem pesimist!!!

Ker me tudi "kontra čustva" sreča, zadovoljstvo,.. spravijo v jok. Včasih ko sva z mojim skupaj na lepem začnem jokat, ker premišljujem kako zelo srečna sem ob njem...

Mislim, helou?
Js sem tudi jokica, moj pravi sicer, da s tem ni nič narobe, pa vseeno. Meni gre na živce, da sem tolk emocionalna za vsak drek...

[*pupika*]

Uh, js sem še ena taka, ki je zmožna jokat zaradi sreče, žalosti ali pa samo naboja čustev...
Nekaterim je zares težko to dojet, js pa se ne morem kontrolirat niti takrat, ko bi to najbolj želela... Tudi sama prevečkrat razmišljam kaj če se bo staršem kaj zgodilo, ali bog ne daj, mojemu fantu.
Js sem mišljenja, da je vsakemu točno odmerjen čas na tem svetu- in to je potem grozno... Ko začnem razmišljat, da bi kdo zapustil svet prej od mene... Pa nisem pesimist!!!

Ker me tudi "kontra čustva" sreča, zadovoljstvo,.. spravijo v jok. Včasih ko sva z mojim skupaj na lepem začnem jokat, ker premišljujem kako zelo srečna sem ob njem...

Mislim, helou?
Js sem tudi jokica, moj pravi sicer, da s tem ni nič narobe, pa vseeno. Meni gre na živce, da sem tolk emocionalna za vsak drek...

[[She.]]

ma jst ne da bi tela.. kr prtečejo souze.
npr: usa vesela ko so šli moji na morje,. a ko so odpeljali mi je kr souza prtekla..
- učirej sva bla ceu dan skupu.. je šou na trening in pol naj bi se še vidla.. ko sva govorila po tel. in ugotaulala da nebo možno mi je šlo kr na jok:?
pa še ful takih primjrou je. me kr prime in bi jokala.. ma mi paful pomaga, pol se bolš počutim

[Mishela]

jaz mam ponavadi napade joka pred menstruacijo
z tabletkami ali brez, nima veze.

jočem se če je kaj tak bednega na tv, da se človek pač more zjokat.
jokala sem se pri kravici milki, ki je v mesto prinesla spet toplino in ljubezen.
jokala sem pri pujsi pepi, ko noben ni mogo pihnit na rog, nato pa je malemu pujsku uspelo, čeprav noben ni verjel da mu bo
na cajte pa se zjočem tudi ko se spomnim vseh temačnih časov motenj hranjenja in koliko sem šele takrat prejokala

stvari, kot so nasilje do živali ipd. pa raje sploh ne gledam, ker pol sem celi dan uničena.

[carrie_]

"Punce smo narjene za jokat"

/Sarkazem na stran

Jaz skoraj nikol ne jočem, ampak tega ne vidim ravno kot nujno pozitivno stvar. Pomoje je jokanje kar dober ventil za čustva in ste tisti, ki ste jokice, navznoter olajšani zaradi tega oblinega jokanja. Temu se reče "dober jok".
Jaz si sebe včasih predstavljam, kako bi se zjokala ob kakšni stvari, ki je "za zjokat", potem se pa ustavim, ker bi se sama sebi zdela preveč "dramska" (drama queen). Jočem navznoter!

[Inaa**]

ma to da se za vsako stvar zjočeš, pa tut ni fajn. vsaj meni ne..se pretirano za vsako stvar obremenjujem, in mi to res ne lajša življenja mam tut take čudne izpade - npr. jokala sem pri The big bang theory, ko je Sheldon objel Penny zakaj? ne vem

[wasd]

http://www.youtube.com/watch?v=KLVq0IAzh1A

Evo pa se zjokajte.

[Dioniz]

jaz se zelo redko jočem ampak mi ful "paše" jokat. Oziroma bolje rečeno mi paše pol po joku, da sem se zjokal. Običajno je to res kaka stresna situacija kot je blo nazadnje zadnji večer pred selitvijo iz Ljubljane, ko me je res vdarlo, da naslednji dan grem... Sem se pa še pošteno zjokal nazadnje ob eni knjigi, ki ima res pretresljivo zgodbo in sem pol knjige bral čez solze (The Fault In Our Stars - najboljša knjiga na svetu!).
Se mi pa zdi, da mi je branje knjig v zadnjem času precej dvignilo ta nivo za jokanje. Dosti prej mi gre ob nečemu na jok kot bi mi pa drugače šlo. Bolj čustven sem postal. Hooray za knjige I guess!

[Leyla_]

Moja sestra je stara 17. Ker je bila upornik, je morala nekaj časa hoditi k psihologinji, reševati psihološke teste...

No, rezultat le-teh je bil, da je čustveno nezrela za svoja leta. Takrat (cca. 4 leta nazaj), jo je brigalo za to, mislila je, da so neumni in da jih ne potrebuje.

Danes več ni upornik, vsaj ne tak kot je bila. Ima pa še vedno težave s čustvi oz. jih kaže bolj intenzivno kot pa naj bi jih. Npr. njen izbruh jeze je tak kot mojih 10 skupaj (se dere, trma, meče stvari...), zjoče se takrat, ko to sploh ni potrebno in obratno. Obenem se pa sploh ni sposobna pogovarjati o čustvih. To jo pahne v neko čudno depresivno stanje.

Sedaj je opazila, da je nekaj narobe z njo, ker ne more normalno funkcionirati v družbi. Pa ji ne morem, ne vem pomagati. Vem, da je večinoma kriva napačna vzgoja in starši, ki se ne pogovarjajo, izsiljujejo, podkopujejo itd.

Svetovala sem ji, da naj pokliče psihologinjo, h kateri je hodila. Prej ni hotela njene pomoči, sedaj jo. Isto svetujem tebi, če opažaš, da so tvoje reakcije res moteče in ne moreš živeti z njimi.

Pa srečno