življenje tukaj in zdaj in življenje po smrti

[*inkica*]

Moje mnenje, še zdaleč ne pravim, da je pravilno, je, da ljudje, ki smrt preveč poenostavljeno povzemajo in pogovore o smrti zaključujejo s stavki "raje uživajmo in se ne obremenjujmo s tem", še zdaleč tako ne mislijo. V tem zaznam rahel strah. Mislim, da je prisoten nek odklonilni odnos do smrti same, čeprav bi, če bi se poglobili v samo smrt, lahko naredili popolnoma enake ali podobne zaključke.
Ko se človek začne zavedati smrti in njenega smisla ali nesmisla, dela in sklepa drugače. Ne more biti tako enostavno in sploh ne rabi biti strašljivo.
Ne zdi se mi ravno zrelo razmišljanje v stilu, po smrti smo hrana za črve. To je sicer res.. vendar je tu še toliko drugega. Tak pogovor meni nič ne da, zato me tudi ne tolaži, ne straši ampak me pušča prazno. Da ne bo narobe razumljeno, ne iščem razlag, ki bi mi bile v tolažbo, ampak pogovor o smrti je lahko tudi bolj resen, pa vseeno ne bom po njem melanholična. Zdi se mi, da taki pogovori zapirajo še eno pomembno stvar in to je žalovanje.

[slovenc79]

največji problem je da družba smrt kot del življenja vedno manj sprejema, vedno bolj se je boji in mitizira. ljudje pozabljajo, da nismo neki superčudeži narave kljub vsem "dosežkom" in razvitostjo ampak bitja iz krvi in mesa, ki se rodijo in umrejo. in sprejemat to resnico in nasploh naravo življenja in telesa se mi ne zdi nezrelo in neresno. ravno obratno.

človek precej hitreje preboli smrt in manj žalovanja potrebuje, če jo sprejme tako kot je, ne pa da si ustvarja razne pravljice o nebesih, dušah.. to je prazno zatekanje k nekem upanju da nečesa še ni nečesa dokončno konec.
jasno pa v vsakem primeru človek, ki žaluje, je pod hudim pritiskom močnih čustev (ZELO vpliva tudi to, kako je nekdo umrl in koliko star), rabi svoj čas in tudi spoštovanje mora biti. da rečeš takemu, da je truplo njegovga bližnjega pač hrana za črve je nedopustno. bluzit o nebesih in dušah pa je še huje, vsaj zame je bilo.

nima pa to nobene veze s tem kako živiš. ne rabiš vere v višje sile, da živiš odgovorno in se izogibaš smrti.

smrt je zelo enostavna stvar. samo človek (oz. zahodna kultura) jo komplicirano doživlja (ker je noče sprejeti).

[Led Zeppelin]

Zahodna kultura se boji smrt, ker imamo vedno neke nerealne sanje o življenju ki si ga zaslužimo.

In smrt je samo neka opomba, da je vse kar si si nabral in ustvaril, popolnoma nepomemben k***c.

Da se kolo vrti, mora imeti folk materialne cilje.

[*inkica*]

Da se samo še enkrat povzamem. Sama se kar konkretno poglabljam v smrt (ne v posmrtno življenje!), in bolj ko se poglabljam, manj so mi stvari jasne, manj se mi zdi, da lahko jaz o tem pametujem, pa vendar se vedno manj bojim.

In smrt je samo neka opomba, da je vse kar si si nabral in ustvaril, popolnoma nepomemben k***c.

Točno to imam v mislih, ampak se ne znam tako izražati V bistvu sem želela samo omeniti, da je zame pomembno, da temo smrt vključujem v pogovore (na koncu se vedno pogovarjam sama s sabo), saj me edino to venomer postavi na realna tla. In dejansko je smrt tista, zaradi katere si postavljam vprašanja, ki se tičejo mojega življenja tukaj in zdaj.

[hayley]

http://www.theguardian.com/science/2011 ... -no-heaven

[Flavij]

^^
Stephen Hawking je fizik in kot tak popolnoma nekompetenten za to področje.
Če se ne motim, se je z ženo razšel ravno zaradi tega.

največji problem je da družba smrt kot del življenja vedno manj sprejema, vedno bolj se je boji in mitizira...

Neumnost! Ljudi je že od pamtiveka strah smrti.

...človek precej hitreje preboli smrt in manj žalovanja potrebuje, če jo sprejme tako kot je, ne pa da si ustvarja razne pravljice o nebesih, dušah.. to je prazno zatekanje k nekem upanju da nečesa še ni nečesa dokončno konec...

Pri večini je ravno obratno. Umirajočim in svojcem je ravno vera v onostranstvo največja tolažba.