iskanje novega doma

[Peterca18]

^^
kot bi brala svojo zgodbo, ne pretiravam. Ko si napisala, da imaš občutek, da za njega družina nikoli ne boste ti in otroci, ampak pričakuje, da boš ti postala del NJEGOVE družine, sem rekla: to so moji občutki. Tudi, ko si napisala, da se ti zdi, da je za njega edina in najpomembnejša ženska njegova mama.
Moj edini komentar je samo: žalostno.
Moj fant je nasplošno zelo prijetna oseba, pameten, razgledan, družaben. Ampak od njega nikoli ne bom dobila tiste prave ljubezni in podpore, nikoli ne bova družina, nikoli ne bova 100% držala skupaj, nikoli ne bova "ekipa". Ker nikoli ne bom najpomembnejša v njegovem življenju. Ne, nisem se sprijaznila s tem in se nikoli ne bom. Se pa zaradi te njegove "bolne" navezanosti na mamo večkrat vprašam, ali si res želim dolgoročno biti z njim. Vem, da ni njegova krivda, kriva je mama, ki ga že od rojstva vzgaja na tak način. Tudi jaz imam rada svoje starše in se z njimi odlično razumem, pa nimam želje celo življenje živeti z njimi. Meni se zdi normalno, da si otroci nekoč ustvarimo SVOJO družino in gremo živet SVOJ lajf, kar ne pomeni, da staršev več ne maramo, pomeni samo to, da odnosi med nami postanejo drugačni.
Svetovati pa ti ne znam. Jaz sem za enkrat naredila samo to, da sem sama pri sebi določila, preko katerih mej pač NE bom šla. Sem prilagodljiva oseba, ampak vse ima določene meje.

[odsotna]

Uf Peterca18, nebi si mislla-do pike ista zgodba, tudi kar si napisala o njegovi vzgoji in svojih starših, tudi pri meni 100% drži. Še celo mami sem vprašala o tem, je rekla nekaj v tem smislu ja itak da boš enkrat šla na svoje, pa vem da bom takrat pač sama živela, tudi je rekla, da bi sama raje živela zelo skromno amak na svojem, kot pri starših od nekoga.

In ja, je zelo žalostno. Sploh zato ker je v bistvu tašča čisto v redu oseba in se zastopiva, ampak mam filing da se nama ne bo izšlo ker ga hoče privezat nase.

Ja določene meje pri meni so bile že prestopljene (vtikanje v neko stvar, ki nama je pokvarila dopust, ker so bili vsi tako v skrbeh za svojega sinčka), zelo bi mi bilo pa žal it narazen, ker po 7h letih ga mam še vedno noro rada in si ne predstavljam bit z drugim.

No vso srečo ti želim, upajva, da vsaj koga sreča pamet

[s0nckic4]

odsotna, a sta se vidva dejansko kdaj zares usedla pa pogovarjala o eventuelnem skupnem življenju? ker pač nekje po 7 letih bi se meni to zdelo kar normalno. in mislim da mu nikakor ne smeš prikrivat, da ti ne želiš živet z njegovo mamo, niti s svojo, ampak samo z njim. mogoče bi jaz na tvojem mestu za začetek pristala na idejo, da bi živela blizu njegove mame, npr isti kraj ipd.. toliko stran, da tašča ne more ravno v copatih do tebe in on tudi ne bi imel občutka da mamo pušča samo, ker lahko še vedno gre k njej 3x na dan na kavo, če že hoče. sploh če bi ti finančno zneslo..

[Peterca18]

^^ ne morem odgovorit v imenu Odsotne, lahko pa iz svojih izkušenj povem, da takim "maminim sinčkom" ni dovolj, da so blizu mame (npr. v istem kraju, v sosednji ulici). Moj pač čuti dolžnost, da je s svojo mamo, da ji dela družbo, da ji nudi podporo, da ji pomaga ... in tega ne bi mogel dovolj dobro izkazovati, če bi stanoval nekje drugje.
Tudi jaz si sploh nisem znala predstavljat takega odnosa mama-sin, dokler nisem začela hodit z mojim in ga po določenem času dovolj dobro spoznala. Poleg tega midva niti nisva iz istega kraja in meni bi se zdelo fer in normalno, da bi si življenje uredila nekje na pol poti. O tem pa seveda noče niti slišati, ker je nesprejemljivo že to, da bi moral it od doma. Pač od mene pričakuje (in računa na to), da bom nekoč popustila. Midva sva se že pogovarjala o tem, ampak ker za enkrat sploh še nisva finančno zmožna, da bi razmišljala o skupnem življenju, sva se za enkrat samo pogovarjala, ne pa še dogovarjala in odločala.
Midva sva sicer skupaj "šele" 3 leta, ampak vseeno se v tem času navežeš na človeka, poleg tega je sicer izjemno fajn oseba in bi se mi zdelo škoda vse skupaj pustit ... pač, nisem se še odločila, kaj natančno si želim in kako bom ukrepala.

[mimikad]

^^ Peterca 18, se popolnoma strinjam s tabo od stavka do stavka, kot da bi brala svojo zgodbo.

da takim "maminim sinčkom" ni dovolj, da so blizu mame (npr. v istem kraju, v sosednji ulici).

Tako je tudi pri meni, sicer bi bili oddaljeni 10 minut vožnje, ampak on čuti neko dolžnost, da finančno pomaga mami in bi živel z njo.

Pač od mene pričakuje (in računa na to), da bom nekoč popustila.

Moj tudi, ampak sem si zadala mejo do kje grem in cilj. Ne bom popustila, da grem živet k njemu, ker bom čez nekaj let sama en tečna razvalina.

Midva sva se že pogovarjala o tem, ampak ker za enkrat sploh še nisva finančno zmožna, da bi razmišljala o skupnem življenju, sva se za enkrat samo pogovarjala, ne pa še dogovarjala in odločala.

Midva se tudi pogovarjava o tem, vendar vsak vleče na svojo stran in ni dogovora. Zaenkrat se tolažim s tem, da čakam da dobim službo in da bom finančno neodvisna.

Zadnje kar je, je to, da bi živela pri njegovoih, že zdaj imamo drugače poglede na svet, kako bi šele bilo če bi živela tam.

[odsotna]

odsotna, a sta se vidva dejansko kdaj zares usedla pa pogovarjala o eventuelnem skupnem življenju? ker pač nekje po 7 letih bi se meni to zdelo kar normalno. in mislim da mu nikakor ne smeš prikrivat, da ti ne želiš živet z njegovo mamo, niti s svojo, ampak samo z njim. ...

ja sva se pogovarjala, seveda. Ampak nisva nikoli prišla do konca On ne zastopi kako, da jaz nočem bit del njegove družine in pika. Sem mu povedala tudi na tak način, da tudi jaz ne bi nikoli pričakovala od njega, da gre on živet k moji mami, pa ni bilo dovolj. V bistvu sem se v prvem postu narobe izrazila: ne kako naj mu povem, ampak kako naj mu DOpovem. Tako kot je rekla Peterca18, bi se tudi meni zdelo fer, da bi bila nekje vmes (živiva 8km narazen, kar ni nič, če se hočeš vsak dan videt z mamo) ali pa še bolje-da bi se preselila bolj proti Ljubljani saj bova najverjetneje oba tam imela službi.

Je prišlo vse skupaj tako daleč, da mu ta problem počasi postaja razlog, da bi šla narazen, jaz pa nimam več moči se kregat o tem, pa še malo za malo se mi zdi, ker ne more dojet, da bo njegova mama vedno njegova mama, ne glede na vse, jaz bom pa mogoč enkrat imela dosti vsega. Mi gre pa tolk na živce ker sem čisto nemočna ob njegovem odnosu z mamo, ker se res do njega obnaša kot da ima 15 let. Oba sta za h psihiatru...

[jullia_]

Po eni strani tudi vidve malo komplicirata s tem, kje bi bilo fer živet. Če je razlike par kilometrov, je povsem vseeno, če se preseliš 8 km daleč ali pa samo 4. S tem, ko se sploh spuščata v takšna prerekanja, v bistvu priznavata, da je to, kje živijo starši, blazno pomembno za mlado družinico, pa v resnici ni.
Bližina vrtca, šole, služb, infrastruktura,... to so bistvene zadeve, ko iščeš dom, ne pa, da si na polovici razdalj do obeh staršev.

[s0nckic4]

mislim da je julija dobro podala razloge, kje si je fajn poiskat dom, ko načrtuješ družino
za prepričat fanta rabiš kak boljši argumet kot to da tudi pri tvoji mami ne bosta živela in pa da bi bilo fer biti na polovici, vsaj po mojem mnenju. poskusi forsirat v smeri ljubljane, zaradi službe, kot si omenjala. in pa v pogovoru naj se tudi on potrudi poiskat neko možno rešitev, ki bo odgovarjala obema. poskusi ne preveč pritiskati nanj naj se odloči, če se ne mislita preselit ravno naslednji teden

[sirova štručka]

...

[odsotna]

Bližina vrtca, šole, služb, infrastruktura,... to so bistvene zadeve, ko iščeš dom, ne pa, da si na polovici razdalj do obeh staršev.

se povsem strinjam, tisto o vmes in ostalo sem navedla le kot primere za dokazat svoj point, ker žal nevem več kako drugače naj ga dokažem. Narišem mogoče...

[Peterca18]

No, med nama je kar precej večja razdalja, pa v bistvu je meni čist vseeno kje bi živela (al v njegovem kraju, al na pol poti, al čist nekje drugje), kot sem rekla lahko tudi v sosednji ulici od njegove mame. Samo ne v stanovanju skupaj z mamo.

Sirova štručka, sem iz te vrste stroke in sem tudi jaz že rekla, da bi to lahko bil ojdipov kompleks, v bistvu pa je čist vseeno kako se temu reče. Jaz vem, da je vzrok bila egoistična vzgoja (s strani njegove mame) in vem tudi, da je vsako stvar možno rešit, če je človek za to zainteresiran. Ampak on ni zainteresiran, ker v tej situaciji sploh ne vidi problema in je trdno prepričan, da z njegovim obnašanjem ni nič narobe - če si celo življenje bil tako vzgajan, je logično, da se ti zdi to normalno. Takega človeka nima smisla probat prepričat, da nekaj ni normalno in da bo treba kaj spremenit. Jaz sem večkrat poskusila omenit (prijazno, diplomatsko, "nežno"), pa sem dobila nazaj: "Kaj imaš ti proti moji mami? Kaj imaš ti proti moji družini? Mi smo najboljša družina. Mi se super razumemo. Jaz imam rad mojo družino, kaj je narobe s tem?"

[*mala*]

Punce, ampak ve dejansko mislite, da boste fanta prepričale na svojo stran? Resno dvomim. Prej si boste nakopale zamero s strani fanta in njegove družine.

[Peterca18]

Itak da ne pričakujem. Tako kot on mene ne bo mogel prepričat v svoj prav. Pa tudi ne bom šla tako daleč, da bi si nakopala kakšno zamero, ker se mi to zdi nesmiselno. Kot sem rekla se še nisem čist odločila kaj je za ukrepat glede tega, vem pa, da tako ne bo šlo v nedogled. Če se ne bo dalo sprejet enega pametnega kompromisa, bova pač morala it narazen. Škoda, ampak tako je.

[pulsar23]

pozdravljeni.
upam da ta problem paše v to rubriko.

z punco živiva v najemniškem stanovanju. začela pa sva razmišljat o tem da si kupiva svoje stanovanje. sami veste kakšne so danes cene stanovanj. osebno mi nakup stanovanja ne diši. prvič, ker niti ne vem če imam dovolj dnarja za tako investicijo, drugič pa zato ker že imam stanovanje. in sicer so starši pred kratkim zgradili hišo v kateri je celotno zgornje nadstropje (150m), z ločenim vhodom, predvideno za mene.
Problem je v tem se punci nekako ne dopade najbolj da bi živela v isti hiši kot moji starši. čeprav bi dejankso imela povsem ločeno stanovanje z ločenim vhodom. pa ne gre za nikakršne slabe odnose men njimi, celo nasprotno izredno dobro se razumejo. meni se zdi res nesmeiselno se zakreditirat za neko malo stanovanje, če me doma čaka 150m novega in opremljenga stanovanja z vrtom, garažo...
jasno da bi vsak najraje živel čisto sam na svojem, ampak mi res ni problem potrpet 5-10 let pri starših, pa se mogoče kasneje odprejo kake druge možnosti za selitev.
nevem ali mogoče zahtevam preveč od nje če jo prosim da se presliva "k staršem"?
prosim za mnenja in nasvete.

[purple_rain]

Nč pametnega ne znam povedat, tole so zoprne stvari, ampak za začetek si lahko prebereš temi, kjer smo o podobnih zadevah že na dolgo in široko debatiral:
Preseliti, ali ne preseliti se
Kje naj si ustvariva dom?