Imam prijatelje, a se vseeno počutim zelo osamljena.

[Filozof!]

Pozdravljeni!
Torej, kako naj začnem? Že kakšno leto imam problem, ki se v teh hladnejših mesecih le stopnjuje. Navzven izgleda vse odlično, sem pridna študentka, delam ter imam precej prijateljev, nekaj od teh zelo dobrih. Ko sem zaposlena (torej ko sem na faksu ali v službi), je vse v redu, počutim se dobro. Problem nastane, ko sem doma. Razpoloženje se mi takoj spremeni, počutim se grozno osamljeno in žalostno. Lahko pišem ali pokličem prijatelje, a z njimi seveda ne morem govoriti cel dan. Če jim ta občutek omenim, mislijo, da se dolgočasim in da pretiravam, ali pa me skušajo razvedriti s "ah daj no, saj veš, da imaš mene". Skušam se zaposliti, ampak slej ko prej pride čas, ko sem spet v sobi s svojimi temnimi mislimi.
Ta občutek osamljenosti je s seboj prinesel tudi razne psihične težave in temne misli.
Drugače sem zelo odprta in komunikativna oseba, ponavadi z nasmehom na obrazu.

Ima kdo od vas podobne probleme? Kako se teh občutkov znebiti?

[*Abby**]

Sem prebrala v drugi temi, da misliš na bivšega in nisi prebolela razhoda.

Meni se je podobno kot tebi dogajalo v podobni situaciji - po mojem ti povezuješ občutek osamljenosti s tem, da nimaš fanta. Dejansko pa ta občutek izvira predvsem iz tega, da ne zaupaš sama vase, v svoje sposobnosti, se ne znaš imet dobro samo sama s seboj.

Odgovor je da pretehtaš stvari iz pretekle zveze, zakaj sta se razšla, kaj je bila tvoja krivda, kaj njegova - pri tem bodi stroga do sebe, ampak ne popustljiva do njega ... Poskušaš pač delat na sebi in tudi sicer okrepiti samopodobo, samozavest, zavedanje o tem, da si samostojna in ne potrebuješ stalne podpore neke osebe.

Seveda je lažje v dvoje, ampak se moraš naučiti biti sama, odgovorna, stabilna - si zaupat. To je po mojem bistveno.

[Filozof!]

Ma ja, sej stvar je zdaj v tem, da ne vem, ali iz "dolgčasa" premišljujem o bivšem in sem si ustvarila problem, ki ga v resnici sploh ni ali pa so čustva po dolgem času prišla na plan

[Fatalna]

Je možno, da enostavno ne znaš biti sama s sabo?

[Special CHICK]

Najprej moras zaupati sama vase... Pojdi malo po nakupih, ceni sama sebe in se poskusi razvajati. Pojdi preprosto k frizerju, kupi kaksno lepo malenkost in spostuj to da imas cas zase. Nisi sama, imas pac pravico do luksuza ki se mu rece cas zase. V tem casu poskrbis zase za svoje veselje in dobro pocutje, medtem ko zvecer naprimer oddides na obhod Ljubljane s prijateljicami (in ker si imela cas zase si spocita in pripravljena na nove pogovore, zabave...itd). Ne jemlji vsega tega kot samoto, pac pa najdi najboljse v sebi. V vsaki situaciji ko se ti zazdi da si osamljena in sama se vprasaj zakaj se tako pocutis in kmalu bos ugotovila da nimas nobenega pametnega razloga za taksne obcutke. Nihce ni na tem svetu popolnoma sam. Raje bodi ponosna na to da si sposobna studirati in delati obenem in pomisli koliko propadajoce mladine je med nami (sploh v teh casih). Kar se tice bivsega pa...ne razmisljaj o njem in se raje izpopolni, tako bo vsak bivsi, zdajsni in bodoci zelel tvojo druzbo

Be happy

[Fatalna]

Jah no ni ti treba glih zapravljati zato, da boš sama s sabo. Jaz ti rajši svetujem, da greš na sprehod sama in se ukvarjaš s svojimi občutki. Kako se počutiš, zakaj se tako počutiš, o čem razmišljaš itd. Vse to lahko tudi zapišeš itd.

[Trish.]

Ja, jaz imam iste probleme. Ko sem bilokje drugje sem komunikativna, se zabavam in vse.. takoj ko pa pridem domov se moje razpoloženje takoj spremeni. In ja, pri tem je pa problem moj predragi fant, ki ga mam tako rada, in sem se tako navezala na njega da groza probavam delat stvari, da se malo zamotim, ampak mi ne uspeva. Ponavadi samo gledam TV v prazno, al pa sem na računalniku za brezveze.

In ja.. vem da to ful ni dobr, ampak nevem kko naj naredim, da se nebom več tako počutila. In vsakič ko se skregam z starši takoj začnem jokati.. ah, jaz sem zgublena duša

- btw. probaj prebrati kakšno dobro knjigo o življenju!

[slovenc79]

sam, sej prijatelji niso sam zato da se po telefonu pogovarjate lahko bi šli kej ven, na pijačo recimo? šla u šoping s prijateljico, al kar pač ve punce že rade počnete.. al se pa s čim ukvarjat začni, s telovadbo, začni kakšen hobi, poglej si kak film al pa serijo, preberi kakšno knjigo, karkol..

[Kaycii*]

Prej ko se boš naučila živet sama s seboj, prej boš pregnala te črne misli, ki se ti sprehajajo po glavi. Moram priznat, da sm tudi jaz mela te strašne občutke osamljenosti ...in je dostikrat prišlo do joka, pozno v noč. In nekega dne sem si enostavno rekla, da ne mislim več trpet. Vzela sem pot pod noge in šla v kako večje mesto pohajkovat, usedla sem se na vlak in se peljala na drug konec Slovenije, usedla sem se v avto in se peljala na ogled kakih slovenskih znamenitosti...in verjemi pomagalo je. Začela sem pisati dnevnik dokaj redno, brati knjige, risati (čeprav sloh risat ne znam), plesati po stanovanju, prepevati, rolati...skratka, misliti o slabih stvareh in se smiliti samemu sebi, ker si sam in se počutiš osamljeno, se je enostavno prenehalo. In moram povedat, da sem presrečna

[bucibabyka*]

Ja, jaz imam iste probleme. Ko sem bilokje drugje sem komunikativna, se zabavam in vse.. takoj ko pa pridem domov se moje razpoloženje takoj spremeni. In ja, pri tem je pa problem moj predragi fant, ki ga mam tako rada, in sem se tako navezala na njega da groza probavam delat stvari, da se malo zamotim, ampak mi ne uspeva. Ponavadi samo gledam TV v prazno, al pa sem na računalniku za brezveze.

In ja.. vem da to ful ni dobr, ampak nevem kko naj naredim, da se nebom več tako počutila. In vsakič ko se skregam z starši takoj začnem jokati.. ah, jaz sem zgublena duša

- btw. probaj prebrati kakšno dobro knjigo o življenju!

Meni se dogaja isto...skoraj isto...ko sem doma sem kar taka zamorjena pa res nevem zakaj... tako da grem kar spat al pa gledat tv da me pustijo pri meru... rada bi to spremenila pa nevem zakaj ko me včasih doma mami kej vprasa ji lepo odgovorim vcasih pa se grdo obnasam ... pa vem da jo to boli zakaj imam tak odnos.. nevem res sama nevem. ko sem zunaj sem pa cist druga oseba.