Ignoriranje in odraslost/zrelost

[Boris]

Zanima me, kako razmišljate o ignoriranju. Recimo, da se pojavi nesporazum med dvema osebama, med katerima so bila prisotna močnejša čustva. Na eni strani se pojavi odpor zaradi slabih pomislekov in stereotipov, na drugi pa trpljenje. Nesporazum vodi v nevšečnosti.
Je odraslo "reševati" nesporazum z ignoriranjem in čakanjem, da bo čas "zacelil" rane? Je pogovor, ki bi rešil nesporazum potreben?

Je za vas bilokakšno ignoriranje odraslo?
Odgovorite si še predno berete dalje.

Tako...

...sedaj pa preberite še spodnje in si znova odgovorite na prvo vprašanje.

Definicija: "Osebnostna zrelost pomeni razvito in skladno delovanje osebnosti, ki posameznika usposablja, da na ustrezen in konstruktiven način uravnava svoje življenje. Ne pomeni odsotnosti konfliktov in težav, temveč razumevanje in uspešno reševanje le-teh."

Torej, če oseba ni sposobna (oziroma če noče) reševati konfliktov in če ni sposobna konstruktivnega pogovora in če nima nobenega razumevanja, je oseba nezrela.

Osebnostno zrela oseba naj bi bila sposobna nadzorovati svoja čustva v tolikšni meri, da bi bil njen odnos do sebe in drugih čustven, toleranten, spoštljiv, na nekem nivoju, kjer nista prisotna aroganca in poniževanje. Osebnostno zrela oseba se zna prilagoditi določenim situacijam in na to gleda konstruktivno. Sposobna je vživljanja v druge, ima "nos" za etiko, je sposobna načrtovati svojo prihodnost, ...

Te lastnosti se potem še razčleni:

1.) Čustvena zrelost:
• nadzorovanje čustev?
• pozitiven odnos do sebe in drugih
• sprejemanje drugih
• empatija

2.) Socialna zrelost:
• prilagojenost
• realno primerjanje z drugimi
• spoštovanje kulturnih dosežkov?

3.) Moralna zrelost:
• spoštovanje sprejetih načel
• zmožnost moralnega presojanja
• izoblikovana etična prepričanja?

4.) Spoznavna zrelost:
• umska zrelost?
• interesi?
• načrtovanje prihodnosti
• ustrezna samopodoba?

Vsakdo se v življenju sreča s težavami, konflikti, stresi. Če so v zmerni obliki, imajo pravzaprav pozitiven učinek, ker nas spodbujajo k delovanju. Če pa so problemi prehudi, imajo seveda negativen učinek. Je takrat potreben pogovor? Je ignoranca z ene strani sporna?
Je oseba zrela, če ima fobijo (neupravičen strah) pred tem, da bo konstruktiven pogovor ranil njen ponos in ali je tako mišljenje sploh častno?

[nutella]

Hm... Morm priznat da sm se mal zamislila nad vsem kar piše zgoraj, ampak vsejen.

Pred neki časa je med mano in mojo takratno zlo dobro prijateljico pršlo do kr hudega konflikta. Js sm se počutla totalno izdano, izkoriščeno in še marsikaj. recimo da se je ona po konfliktu počutila podobno. Prvih par dni sm bla čist na tleh in nism mogla verjet, da je do tega prišlo. Full me je bolelo, da sm zgubila res dobro prijaeljico. Po kakšnem tednu pa sem ugotovila da to sploh ni bla prjatlca, delč od tega pojma. Lepo sm jo dala na ignore in si rekla da bo svet brez nje lepši. Nisva se slišale, če sva se vidla, sm se obrnla stran, skratka čist na off. In veste kaj? Res je blo lažje. svet je bil lepši, ker sm se prepričala da takih ljudi ne rabim v svoji bližini. Pred kratkim pa me je poklicala in mi reklla da se ji zdi bedno da se ignorirava. Otročje. zmenle sva se da pozabva na stare zamere, in se normalno pogovarjava. meni je ta ignore full pomagu, pa se niti nimam za nezrelo . Tko da pomoje čist odvisno od človeka. jst sm zdej ta ignore povezala z osebno izkušnjo in se kr mal razpisala ... Je pa res, da v nekterih primerih pomaga pogovor, ampak če človek čuti da se s tisto določeno osebo nima kej več pogovarjat pol se preprosto ignorira. In jst v tem ne vidm nč slabga...

[*QueenBitch*]

Uh glih sm razmisljala o eni podobni temi..zaradi ene situacije v kateri sm. Vem da trenutno nism sposobna za pogovor, vsaj ne racionalen in odrasel. Zato sm se odlocla za prekinitev za nekaj casa, da ugotovim kaj hocem, da razmislim kaj hocem povedat in da se prepricam da se pr pogovoru ne bom se bolj sesula. Zavedam pa se da se je treba pogovorit ker pri dolocenih stvareh gres lahko naprej le s feedbackom od osebe s katero si se zapletu v konflikt/cuden odnos/karkoli.
Ne mislim da sem nezrela ampak ravnam prvic v zivljenju tko da najprej pomislim nase in poskusam resit sebe.

[Boris]

Uh glih sm razmisljala o eni podobni temi..zaradi ene situacije v kateri sm. Vem da trenutno nism sposobna za pogovor, vsaj ne racionalen in odrasel. Zato sm se odlocla za prekinitev za nekaj casa, da ugotovim kaj hocem, da razmislim kaj hocem povedat in da se prepricam da se pr pogovoru ne bom se bolj sesula.

Koliko časa predvidoma je potrebno za tak razmislek?

Zavedam pa se da se je treba pogovorit ker pri dolocenih stvareh gres lahko naprej le s feedbackom od osebe s katero si se zapletu v konflikt/cuden odnos/karkoli.
Ne mislim da sem nezrela ampak ravnam prvic v zivljenju tko da najprej pomislim nase in poskusam resit sebe.

Vplivaš s tem slabo na tistega, s katerim si se zapletla v konflikt? Mu je jasno, da potrebuješ le čas in nič drugega?

[*QueenBitch*]

Uh glih sm razmisljala o eni podobni temi..zaradi ene situacije v kateri sm. Vem da trenutno nism sposobna za pogovor, vsaj ne racionalen in odrasel. Zato sm se odlocla za prekinitev za nekaj casa, da ugotovim kaj hocem, da razmislim kaj hocem povedat in da se prepricam da se pr pogovoru ne bom se bolj sesula.

Koliko časa predvidoma je potrebno za tak razmislek?

Zavedam pa se da se je treba pogovorit ker pri dolocenih stvareh gres lahko naprej le s feedbackom od osebe s katero si se zapletu v konflikt/cuden odnos/karkoli.
Ne mislim da sem nezrela ampak ravnam prvic v zivljenju tko da najprej pomislim nase in poskusam resit sebe.

Vplivaš s tem slabo na tistega, s katerim si se zapletla v konflikt? Mu je jasno, da potrebuješ le čas in nič drugega?

Koliko casa je potrebno ne vem. Gre se tudi za to, da razmislim tudi o drugih stvareh ki s tem konfliktom nimajo nobene povezave ampak jih moram razcistit.
Vsekakor zdj ne gre za ne vem polletni razmislek..razumes..pac par dni da se ostale stvari mal normalizirajo in da se lohk potem posvetis tisti.

In ja..jasno mu je da rabim cas, sem sporocila da se oglasim ko se spravim k sebi.

[Boris]

QueenBitch, tvoje ravnanje potem ni niti malo podobno ignoriranju. To, kar si opisala, je povsem moralno.

[**SiMoN@**]

o kdaj prou za dušo paše če kerga ignoriraš. jst se poru bulš počutm če do česa pride da ignoriram stvar al pa osebo. prou prija

[allessya]

Če kdo ignorira mene, se pač odzovem tako, da ga ignoriram nazaj, kaj pa češ. Verjetno zna boleti ignoriranje nekoga, ki ti je (ali ti je bil) zelo blizu, pol pa kar naenkrat spremeni svoj odnos. Nisem še imela takšnih izkušenj, ker večinoma se je dogajalo, da sem zaradi določenih stvari jaz začela prej ignirirati druge kot pa obratno.

[Boris]

o kdaj prou za dušo paše če kerga ignoriraš. jst se poru bulš počutm če do česa pride da ignoriram stvar al pa osebo. prou prija

To si povedala prav "hedonistično".
Ignoriranje je bežanje od razjasnitve problema.

Drugim škoditi prija?
Ali si imela v mislih ignoriranje nekoga, ki je nesramen do tebe? Se je on tega zavedal (da je nesramen namreč)?

Nisem še imela takšnih izkušenj, ker večinoma se je dogajalo, da sem zaradi določenih stvari jaz začela prej ignirirati druge kot pa obratno.

Pa se je tisti, ki si ga ignorirala strinjal s tem, da ga ignoriraš?

[renatka_]

Eh, če mene kdo ignorira se sploh ne obremenjujem. Lahko bi se reklo da me tok boli k****, da ga skoraj niti nazaj ne ignoriram Bi me pa bolelo, če bi me ignoriral kdo izmed tistih, ki jih mam rada, sploh, če bi me ignorirali po krivem (recimo zaradi kakšnega nesporazuma)

[*FaLLeN*AnGeL*]

Dobra tema .Jst pa ignoriranja totalno ne prenesem.To me res najbolj potre sploh,če ne vem iz kakšnega razloga me kdo ignorira.Ok če je kdo k ga ne poznam dobr mi je več al manj usen.Se mi je pa neki časa nazaj zgodil,da sm končala s tipom in me je na polno ignoriru in sm bla res čist slabe volje skos,ker nism vedla zakaj in sm bla prepričana da me sovraži.Kasnej k sm zvedla,da je blo to zato kao da bom u miru zrihtala use u šoli pa zato,ker je on na tak način najlaži prebolel to k sm ga prizadela se mi je zdel use skup čist neumno.Mislim,da je u usakem primeru bolš povedat kaj je narobe in pol postopoma prekint stike kot da daš nekoga na 'ignore'.Jst tud vedno pa če se ne vem kaj zgodi pa komu ne vem kok zamerim usen odpišem na usak sms pa ne ignoriram,ker se še predobr zavedam kok lahko to boli in tega nobenmu ne privoščim.
Ok spet sm mal zašla...hotla sm sam povedat,da je to men ena najhujših stvari k ti jo loh kdo nardi (sploh oseba k jo maš rad) in upam,da ne bom več nikol tok trpela zarad tega kot sm do zdej.Sicer pa usak sam zase ve zakaj hoče koga ignorirat in če mu pomaga pol dobr zanga sam jst na tak način res ne rešujem problemov

[anči82]

Jest tud ignoriranja ne prenesem, me prou spravlja ob živce, sploh če ne vem zakaj me človek ignorira. Seveda me to boli samo če kaj čutim do človeka, če pa je to neko bežno poznanstvo, mi je pa popolnoma vseeno kaj si kdo misli o meni in ali me ignorira ali ne.
Ja, jest pa tudi ponavdi ne ignoriram in se mi zdi to popolnoma otročje. Raje imam da se človek pomeni kaj je narobe, kot pa da se neki ignorirata, na koncu pa še ugotovita da je prišlo samo do nesporazuma in da stvari sploh niso takšne kot so se nam zdele.

[marateja]

Če mene kdo ignorira ga pač ignoriram nazaj in si mislim, da človek pač ni sposoben normalne komunikacije (če se temu reče nezrelost tudi prav).

[~NIA~]

<<<<

[Boris]

Če mene kdo ignorira ga pač ignoriram nazaj in si mislim, da človek pač ni sposoben normalne komunikacije (če se temu reče nezrelost tudi prav).

hmmm... dvoumen stavek ... tisti, ki ignoranta ignorira nazaj, nekako ni nezrel (če si imela to v mislih... ampak dvomim), če to počne le toliko časa, dokler ga ignorant (tisti, ki je začel) ne ogovori.

Saj ga ti sama verjetno poskušaš parkrat ogovoriti... in ko ugotoviš, da ni sposoben normalno skomunicirati, potem imaš na voljo več rešitev. Ena izmed njih je, da ga enostavno pustiš pri njegovem destruktivnem ravnanju in mu s kontra ignoriranjem prikažeš njegov odsev.

P.S.: uredništvo, kaj je z mojim avtarjem, da se ne pokaže moja podoba