Hitra "izguba živcev"
Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine
-
*LooBika* - Kofetarica
- Prispevkov: 545
- Na forumu od: 27. 5. 2008
js sm bla vcasih ful vzkipljiva..ce mi kej ni pasalo, sem se obrnala, pa ni blo osnovnih sans, da bi sploh koga poslusala... no kaj kmalu sem videla da s takim nacinom obnasanja, ne bom dalec prisla, ter da si samo zakompliciram stvari se bolj, kot so... in priznam,da sem se glede tega ful spremenila..dolocene stvari, jemljem bolj na easy, dolocene stvari sploh ne vzamem toliko resno kot bi jih vcasih, ampak jih vzamem kot foro, ali pa skozi eno uho noter skozi drugo ven..sem clovek, ki si dolocene stvari zelo jemlje k srcu, ampak cedalje manj..se odvajam tega.. ker bolj k si jemljes k srcu, bolj k premlevas stvari ter tuhtas, slabse je... zakaj bi se obremnjevala s stvarmi, ki niso vredne, mojega zivciranja, sekiranja in obremenjevanja..rajsi uzivam v stvareh, za katere vem, da mi prinasajo korist, da me delajo srecno ter zadovoljno..in po vsem tem, res niam razloga, da bi bila vzkipljiva...
-
ryu10kyu - Cosmofrik
- Prispevkov: 2140
- Na forumu od: 14. 6. 2005
- Kraj: Sonce
Tysia:
Morda je modrost spremeniti tisto jezo ali energijo ki se je nabrala v odločnost.
Še vedno sem s to energijo soočen ampak je ne izražam preko jeze in z vzkipljivostjo ampak z odločnostjo in še bolj vztrajno zagrizem v izziv.
Če je pa morda mišljena ta jeza na kakšen odnos med dvema, pa se zadeve lotim racionalno in s pogovorom...nemalokrat sem opazil, da se v ljudeh nabere neki bes in jeza, ki slej ko prej pride na plano.
Včasih moramo tudi opaziti nemir v človeku in pobezati ven iz njega kaj mu tišči na srcu.
Ravno par dni nazaj se mi je zgodilo, da sem opazil neki vzorec pri prijatelju in se mi je zdelo smešno zakaj tako komplicira in iz ene malenkosti ratuje slon...ko sem pobezal vanj se je vsul plaz čustev iz njega.
Lahko pa nastane velik problem, ko se soočita dve osebi kateri sta obe prepričani, da imata prav in vsak zagovarja svoje vrednote prepričanja in delovanje.
Velikokrat nastane problem zaradi pričakovanj in se ljudje ne odzivajo tako kakor bi mi želeli oziroma delujejo po svojih prepričanjih.
Takrat se pač lahko sklene neki kompromis in potegne neko zrelo potezo...v kolikor osebi nista dovolj zreli za to pa to ni mogoče.
Morda je modrost spremeniti tisto jezo ali energijo ki se je nabrala v odločnost.
Še vedno sem s to energijo soočen ampak je ne izražam preko jeze in z vzkipljivostjo ampak z odločnostjo in še bolj vztrajno zagrizem v izziv.
Če je pa morda mišljena ta jeza na kakšen odnos med dvema, pa se zadeve lotim racionalno in s pogovorom...nemalokrat sem opazil, da se v ljudeh nabere neki bes in jeza, ki slej ko prej pride na plano.
Včasih moramo tudi opaziti nemir v človeku in pobezati ven iz njega kaj mu tišči na srcu.
Ravno par dni nazaj se mi je zgodilo, da sem opazil neki vzorec pri prijatelju in se mi je zdelo smešno zakaj tako komplicira in iz ene malenkosti ratuje slon...ko sem pobezal vanj se je vsul plaz čustev iz njega.
Lahko pa nastane velik problem, ko se soočita dve osebi kateri sta obe prepričani, da imata prav in vsak zagovarja svoje vrednote prepričanja in delovanje.
Velikokrat nastane problem zaradi pričakovanj in se ljudje ne odzivajo tako kakor bi mi želeli oziroma delujejo po svojih prepričanjih.
Takrat se pač lahko sklene neki kompromis in potegne neko zrelo potezo...v kolikor osebi nista dovolj zreli za to pa to ni mogoče.
Žene so zato, da jih ljubimo, ne pa da bi jih razumeli. Oscar WILDE
- Tysia
- Kofetarica
- Prispevkov: 748
- Na forumu od: 11. 5. 2008
Ja, tisto jezo in energijo, jaz bi rekla agresijo, je modrost spremeniti v odločnost ali pa še bolje, v asertivnost. Velikokrat pa obstaja še kakšna pred modrost in sicer opaziti, da se nekaj dogaja. Nekatere osebe so tako vajene tlačenja čustev, da ne opazijo (ali pa bolj slabo opazijo), kaj se dogaja z njimi. Njim se določene zadeve lahko nalagajo na dolgi rok, potem pa jim kot para iz vrele vode dvigne pokrovko, sprožilec pa je lahko neka "banalna zadeva", ki je zgolj v posredni povezavi z resnično težavo, zaradi katere se to dogaja. Takrat je umetnost sploh opaziti, da se nekaj dogaja. Zato se mi zdi koristna ena predstopnja ("prave asertivnosti", odločnosti,...) izražanje agresije na kakršen koli način, ki pa ni škodljiv nikomur. Torej, da se sploh začuti, kdaj je človek agresiven, kaj to v njem izzove in da to usmeri navzven, ne pa vase.
Ryu10kyu, ko pišeš o tem, da opaziš in pobezaš na plano nemir v človeku - se strinjam s tem. Dobro pa je, da veš, kaj počneš oziroma da veš, da si to pri določeni osebi lahko dovoliš. Načeloma pa so zadeve super in preko provociranja lahko zelo pomagaš človeku - če seveda znaš na prav način, z občutkom.
Drugače pa mislim, da je vsak človek, ki preseže določeno starostno mejo (kar smo jo vsi/e Cosmopolitan člani/ce) in ki ima vsaj povprečno razvito splošno inteligenco, sam odgovoren za svoje življenje. V nekaterih primerih se kruto sliši, a vedno lahko izbereš odziv na neko dejanje, provokacijo, ipd. Zato je osebnostna rast, za moje pojme, izredno pomembna zadeva. Seveda ne gre vedno pod kotom 45 stopinj navzgor in se kdaj tudi zalomi, to je normalno (ponavadi). Pomembno je, da se takrat ne obupa, ampak se pobere ter počasi in relativno stabilno koraka naprej.
Ps. Če koga zanima - nekaj časa nazaj sem na blogu napisala članek o agresiji, ki je dosegljiv tule.
Ryu10kyu, ko pišeš o tem, da opaziš in pobezaš na plano nemir v človeku - se strinjam s tem. Dobro pa je, da veš, kaj počneš oziroma da veš, da si to pri določeni osebi lahko dovoliš. Načeloma pa so zadeve super in preko provociranja lahko zelo pomagaš človeku - če seveda znaš na prav način, z občutkom.
Drugače pa mislim, da je vsak človek, ki preseže določeno starostno mejo (kar smo jo vsi/e Cosmopolitan člani/ce) in ki ima vsaj povprečno razvito splošno inteligenco, sam odgovoren za svoje življenje. V nekaterih primerih se kruto sliši, a vedno lahko izbereš odziv na neko dejanje, provokacijo, ipd. Zato je osebnostna rast, za moje pojme, izredno pomembna zadeva. Seveda ne gre vedno pod kotom 45 stopinj navzgor in se kdaj tudi zalomi, to je normalno (ponavadi). Pomembno je, da se takrat ne obupa, ampak se pobere ter počasi in relativno stabilno koraka naprej.
Ps. Če koga zanima - nekaj časa nazaj sem na blogu napisala članek o agresiji, ki je dosegljiv tule.
Kdo je na strani
Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov