Finančna omejenost in njen vpliv na posameznika

[MilkyWay]

Sedaj sem jiima (tudi očetu) hvaležna, ker me nista tako razvajala, kot so starši razvajali moje sošolke, čeprav sem takrat razmišljala drugače. Takrat sem klela vse po vrsti, zakaj nismo bolj bogati, zakaj se ne morem vklopiti v družbo, zakaj ne potujemo, tako kot ostali... In verjemi, da vsak starš hoče preprečiti takšno mišljenje otroka in mu nudi vse, kar mu lahko, samo da bo vključen v to materialistično družbo.

Sama si povedala vse v zadnjem odstavku. Vsak starš hoče preprečiti občutek prikrajšanosti pri otroku in ga zato raje razvaja? Sama pa zdaj vidiš, da je bolje, da te niso razvajali ...

Zame je bilo bolje, ker sem mogoče tak karakter. Vzgajali so me na odpornost in mi take stvari (kot je nezmožnost nakupa raznih stvari) niso pustile "posledic". Nekdo drug ni tak in bo krivil svoje starše za to tudi, ko že odraste, ker ne bo razumel.

Starš pa itak da ugodi svojemu otroku, ne razmišlja, da ga s tem razvaja, ampak razmišlja samo to, da bo sprejet v družbo in da ne bo nosil posledic zaradi morebitnega nesprejemanja.

Sicer tudi sama ne zagovarjam kupovanja raznih bedarij otroku. Znati mu je treba razložiti na primeren način. Treba je zbrati neko sredino, da mu z njo poveš, da nimaš denarja za tak luksuz, da ta luksuz ne rabi, in da mu namesto luksuza daš nekaj cenovno bolj dostopnega, bolj osnovnega...

[Roisin]

Rešitev ni v tem:

edini izhod iz revščine vidim v tem, da se vsak zase potrudi, da doseže neko izobrazbo, da uspe v svojem poklicu in potem sebi in svoji družini omogoči spodobno preživetje.

Ker tukaj ne govorimo o preživetju, ampak o luksuzu.

preberi si moj post še enkrat. izhod iz REVŠČINE vidim v tem, da se človek potrudi, doseže neko izobrazbo in dobi dobro službo. nisem govorila o luksuzu, ampak o tem, da lahko z dobro službo in posledično dobro plačo svojim otrokom lahko zagotoviš, da so preskrbljeni. ne govorim o bajnih vsotah denarja, potovanjih, avtomobilih, temveč o tem, da si sposoben preživet čez mesec.

[Zvoncica]

Pomoje si malo narobe razumela kr.eno. TUKAJ se nanaša na to temo, na naslovni post prve punce. Ki ne beži ven iz revščine, ker ji ni čisto nič hudega. Ampak hoče kao luksuz in ne vem kaj vse.

Tvoja rešitev torej zanjo ni primerna, ker nima revščina čisto nič skupaj s tem, o čemer naj bi se šla tale tema. Ker iščemo rešitve za prvi post, ne pa za neko hudo revščino

[stevens]

denar ni vse,ampak pomirja živce..

[AnjaL]

Vedno bolj ugotavljam kako malo se da kupiti z denarjem tiste prave stvari, ampak po drugi strani pa, da do tistih stvari prideš...če pogledaš nazaj, je bil nekje v začaranem krogu denar. Vse je povezano.

No skratka..Nekaj na to temo sem se spomnla zdej, ko se zanimam za eno izobraževanje v tujini.
Vsi vemo, da je v Sloveniji šolstvo itak poceni. Zdej ko gledam ene programe sem se sprijaznla, da pod 8000 € ne bo nič (bivanje za 1 leto+ šola)...
Zdej pa me kontaktirajo eni iz Švice in ko izvem ceno, nism najprej mogla zapret ust. Sem misnla, da je vejica narobe postavljena..
35 000 €! Potem se vprašam kje za vraga nej bi človek dobil tolk denarja.

Verjetno vse pojasni dejstvo, da gre za ameriško šolo, ampak useen.

Noro.

[_kocka_]

denar ni vse,ampak pomirja živce..

dobr in definitivno drži...

Znašli smo se v situaciji, ko prižgemo televizor, radio, odpremo časopis konstantno poslušamo o recesiji, kako se gospodarstvo ruši in blabla...

Sama sem v primeru, ko menjam službo... Stara služba ni bila ne vem kaj, vendar sem z nadurami in pridnim delom (stimulacija ipd.) zaslužila toliko, da sem imela zase in zdraven precej privarčevala... Zdej tega ne bo več... Vendar sem kljub vsemu hvaležna, da sploh imam delo... Več pomeni pozitivna energija, volja in smisel v življenju... Na trenutke tudi mene obhaja obup, ker bi kaj čisto vsakdanjega rada kupila, se mi pokvari avto in poruši drug nakup, ne morem si ravno vsak teden kupovat (povprečno) dragih cunj, konstantno gledam na denar, da pridem skozi mesec...

Vendar z mal domišljije, iznajdljivosti ipd. ravno tako dobro oz. kvalitetno živim. Imam (zame) sanjsko stanovanje, čudovitega fanta, ne morem ravno na Havaje v tem trenutku, lahko pa si privoščim vikend v sosednji državi (in se s tem odrečem novim S. Oliver hlačam). Stvar kompromisa... Da pa bi se obremenjevala z mnenjem družbe, sem pa prerasla to mejo in mi več pomeni to, da me imajo ljudje radi v smislu, kakšna pač sem (prijatelje imam pa iz vseh družbenih slojev)...

Življenje ni potica

[Mju]

pri meni je bilo tako, da sem vedno dobila, kar sem si želela. no, seveda govorim o normalnih željah... je že res, da sem imela kakšne hlače preveč in da mi je mami kupla tudi neko majco, ki mi je bila všeč, čeprav sem jih mela doma že tko preveč, vendar pa to name nikoli ni vplivalo negativno.

nekateri boste rekli, da ne znam ravnati z denarjem, ker se do srednje šole nikoli nisem ubadala s tem, vendar je to daleč od resnice... sedaj imam zoisovo štipendijo, poleti tudi kej delam, zato, da si (vse razen šolskih stvari) lahko kupujem sama, ker hočem dobiti občutek, hočem se navaditi upravljati in kontrolirati. pa nisem imela v 4letih niti enkrat najmanjše težave s tem. če pa bi bila prikrajšana za kakšne banalne stvari že prej, sploh ne bi bila jezna na starše (no, mogoče začetni naval jeze kot pri vseh otrocih), vendar nevem, zakaj ne bi uživala, če lahko.

in potem vidim sošolce in prijatelje, ko iz dneva v dan jokcajo, da jim doma ne devajo dost žepnine, da ne morjo na pijačo, da si ne morjo kupit ne-vem-česa, v isti sapi pa poudarijo, kako mi je lepo, da imam štipendijo in nimam teh težav. sem jim js kriva, da so tisti čas, ko sem js v osnovni šoli sedela za knjigami in pa vadila, da sem na tekmovanjih pobirala priznanja, oni uživali pred televizijo in zato ostali brez štipendije?! zase vem, da sem "pridna" - že zato, da so mi jo dodelili, sem mogla vložit veliko truda in tudi celo srednjo šolo držim povprečje, da se mi štipendija veča in seveda ne odvzame. in zato sploh nimam slabe vesti, če si vsake toliko privoščim kakšno popolnoma nepotrebno stvar...

[stevens]

pri meni je bilo tako, da sem vedno dobila, kar sem si želela. no, seveda govorim o normalnih željah... je že res, da sem imela kakšne hlače preveč in da mi je mami kupla tudi neko majco, ki mi je bila všeč, čeprav sem jih mela doma že tko preveč, vendar pa to name nikoli ni vplivalo negativno.

nekateri boste rekli, da ne znam ravnati z denarjem, ker se do srednje šole nikoli nisem ubadala s tem, vendar je to daleč od resnice... sedaj imam zoisovo štipendijo, poleti tudi kej delam, zato, da si (vse razen šolskih stvari) lahko kupujem sama, ker hočem dobiti občutek, hočem se navaditi upravljati in kontrolirati. pa nisem imela v 4letih niti enkrat najmanjše težave s tem. če pa bi bila prikrajšana za kakšne banalne stvari že prej, sploh ne bi bila jezna na starše (no, mogoče začetni naval jeze kot pri vseh otrocih), vendar nevem, zakaj ne bi uživala, če lahko.

in potem vidim sošolce in prijatelje, ko iz dneva v dan jokcajo, da jim doma ne devajo dost žepnine, da ne morjo na pijačo, da si ne morjo kupit ne-vem-česa, v isti sapi pa poudarijo, kako mi je lepo, da imam štipendijo in nimam teh težav. sem jim js kriva, da so tisti čas, ko sem js v osnovni šoli sedela za knjigami in pa vadila, da sem na tekmovanjih pobirala priznanja, oni uživali pred televizijo in zato ostali brez štipendije?! zase vem, da sem "pridna" - že zato, da so mi jo dodelili, sem mogla vložit veliko truda in tudi celo srednjo šolo držim povprečje, da se mi štipendija veča in seveda ne odvzame. in zato sploh nimam slabe vesti, če si vsake toliko privoščim kakšno popolnoma nepotrebno stvar...

lastna hvala-dalje pa tak sama veš kak se nadaljuje... p.s.LAČNI SITEMU NE VERJAME

[a_pikica_a]

pri meni je bilo tako, da sem vedno dobila, kar sem si želela. no, seveda govorim o normalnih željah... je že res, da sem imela kakšne hlače preveč in da mi je mami kupla tudi neko majco, ki mi je bila všeč, čeprav sem jih mela doma že tko preveč, vendar pa to name nikoli ni vplivalo negativno.

nekateri boste rekli, da ne znam ravnati z denarjem, ker se do srednje šole nikoli nisem ubadala s tem, vendar je to daleč od resnice... sedaj imam zoisovo štipendijo, poleti tudi kej delam, zato, da si (vse razen šolskih stvari) lahko kupujem sama, ker hočem dobiti občutek, hočem se navaditi upravljati in kontrolirati. pa nisem imela v 4letih niti enkrat najmanjše težave s tem. če pa bi bila prikrajšana za kakšne banalne stvari že prej, sploh ne bi bila jezna na starše (no, mogoče začetni naval jeze kot pri vseh otrocih), vendar nevem, zakaj ne bi uživala, če lahko.

in potem vidim sošolce in prijatelje, ko iz dneva v dan jokcajo, da jim doma ne devajo dost žepnine, da ne morjo na pijačo, da si ne morjo kupit ne-vem-česa, v isti sapi pa poudarijo, kako mi je lepo, da imam štipendijo in nimam teh težav. sem jim js kriva, da so tisti čas, ko sem js v osnovni šoli sedela za knjigami in pa vadila, da sem na tekmovanjih pobirala priznanja, oni uživali pred televizijo in zato ostali brez štipendije?! zase vem, da sem "pridna" - že zato, da so mi jo dodelili, sem mogla vložit veliko truda in tudi celo srednjo šolo držim povprečje, da se mi štipendija veča in seveda ne odvzame. in zato sploh nimam slabe vesti, če si vsake toliko privoščim kakšno popolnoma nepotrebno stvar...

Nekako se strinjam s tabo, da je prav, da uživaš.
Ne strinjam pa se, da so vsi sami krivi, da štipendije niso dobili. Jaz sem bila tudi cele dneve za knjigami, pa mi je malenkost zmanjkalo, pa nisem lena in nism ležala pred tv.

[Mju]

lastna hvala-dalje pa tak sama veš kak se nadaljuje... p.s.LAČNI SITEMU NE VERJAME

1. zelo si izviren (not)
2. najprej moraš poznat sistem, da mu lahko vrjameš. če bi ga poznal, ne bi bil "lačen" (če bi bil tvoj cilj bil "biti sit").

Nekako se strinjam s tabo, da je prav, da uživaš.
Ne strinjam pa se, da so vsi sami krivi, da štipendije niso dobili. Jaz sem bila tudi cele dneve za knjigami, pa mi je malenkost zmanjkalo, pa nisem lena in nism ležala pred tv.

no, to je letel samo na nekatere moje koelge, nisem mislila nasplošno še vedno pa trdim, da se delati vsak lahko spravi

[a_pikica_a]

Mju
Ma ja, sej nisem nič resnega mislila.
Drugač pa od kar delam, se je finančno stanje doma dosti izboljšalo. Moji mi ne dajajo več za obleke in te prčkarije in tako tudi on lažje pridejo skozi. So pa bili že zelo hujši časi.
Mislim, da sem malo izgubila rdečo nit

[gaby_]

Nekako se strinjam s tabo, da je prav, da uživaš.
Ne strinjam pa se, da so vsi sami krivi, da štipendije niso dobili. Jaz sem bila tudi cele dneve za knjigami, pa mi je malenkost zmanjkalo, pa nisem lena in nism ležala pred tv.

no, to je letel samo na nekatere moje koelge, nisem mislila nasplošno še vedno pa trdim, da se delati vsak lahko spravi

se strinjam. nekateri imajo štipendijo (so se za njo pošteno trudili, ali pa tudi ne), drugi pa pač delajo. ampak potem je tudi vprašanje, ali si še vedno želiš zapraviti ta zasluženi denar za nepotrebne precenjene stvari...

[~NIA~]

uči

[lorelaj]

Vedno bolj ugotavljam kako malo se da kupiti z denarjem tiste prave stvari, ampak po drugi strani pa, da do tistih stvari prideš...če pogledaš nazaj, je bil nekje v začaranem krogu denar. Vse je povezano.

No skratka..Nekaj na to temo sem se spomnla zdej, ko se zanimam za eno izobraževanje v tujini.
Vsi vemo, da je v Sloveniji šolstvo itak poceni. Zdej ko gledam ene programe sem se sprijaznla, da pod 8000 € ne bo nič (bivanje za 1 leto+ šola)...
Zdej pa me kontaktirajo eni iz Švice in ko izvem ceno, nism najprej mogla zapret ust. Sem misnla, da je vejica narobe postavljena..
35 000 €! Potem se vprašam kje za vraga nej bi človek dobil tolk denarja.

Verjetno vse pojasni dejstvo, da gre za ameriško šolo, ampak useen.

Noro.

To kako drage so tuje šolnine dobrih univerz, predvsem ameriških, pomoje vemo vsi. Kje dobit toliko denarja, ja z štipendijami. Jih moraš pa zaprosit ne v Sloveniji, ampak v tisti državi, kjer boš študirala. Če imaš dobro povprečje, gotovo dobiš saj eno štipendijo (govorim za zda).

Glede avtorice teme, pa bi rekla samo to, naj raje pogleda tiste, ki imajo manj od nje in ne samo tistih, ki imajo več. Smiljenje samemu sebi ni še nikomur pomagalo in vse kar ti opisuješ (d&g hlače, potovanja) je luksuz. Razumem, da bi se sekirala npr. zaradi potovanj, ampak da se sekiraš zaradi d&g hlač je pa butasto. Raje malo razmisli kakšne so tvoje vrednote in poskušaj uživati v tem kar imaš. Če imaš pa take prijatelje, ki te stalno opozarjajo na tvoje "pomankljivosti", ki to sploh niso, pa zamenjaj družbo.
To seveda ne govorim za tiste, ki imajo resnično malo, stisko takih razumem in res spoštujem, ko vidim kako nekateri delajo, da bi pomagali svojim staršem in se prebili skozi študij.

[čivava]

Tud jaz menim, da tisti ki imajo dovolj denarja, bodo vedno kupovali vse živo reči, ampak srce po svoje ni srečno, ti ljudje ne bojo nikol znali nekaj "prišparati", vedno vse sproti zapravijo, mi,pa vsak cent znamo lepo ceniti.
Tud jaz sem ena tistih, ki nima vse, ampak sem zaradi tega povsem srečna, sploh me ne mika, da bi nosila ne vem kakšne hlače neke znamke, ali pa pulover, skratka oblačila, lih tko se da fino nositi neke cunje, obleke, kar koli pač iz trgovine kjer so cunje nekolk cenejše... Ne vem, vsako stvar ki jo bom kupila vem, da sem jo kupila z € ki sem ga sama zaslužila in bom vsako stvar z veseljem nosila..Avto sem si tud kupila z mojim zaslužkom, ko sem delala preko študenta... Vsako stvar znam cenit, en bogataš tega ne bo znal... boli ga k***c, če se mu kaj strga, umaže, pokvari... na vse zadnje se mu še prat ne bo dalo in si bo kupil robota da bo dal cunje v stroj, takšni ljudje so zame kr nekaj, nikol ne bodo znali nobene stvari sami naredit, nikol sami postorit, nič v glavnem....s takšnih ljudi pridejo ven samo smeti...Raje sem kmetica ki bo znala vse narest, kot pa mestna pi**a, ki zapravlja svoj drgaoceni čas samo zato da bo lepa pa lepa pa lepa... grrr

A si ti zihr da te ne razjeda favsija? Mislim to je tako grdo posploseno in stereotipno, da se mi je obrnl zelodec in sem se obenem pocutila osebno napadena. A hoces ti meni dejansko dopovedat, da sem kaj manj sposobna-intiligentna-vredna od tebe ker so se moji starsi pac znasli v zivljenju in imeli vec srece od tvojih? Bos mi rekla, da nisem srecna, ker sta mi starsa kupila avto in stanovanje? Ali da smo se doma prepirali ker smo pac imeli denar? Na kratko povedano, da sem slaba oseba ker si pac lahko privoscim stvari, ki si jih zelim? Daj odrasti.

Avtorici teme pa - ljudlje si vedno zelimo to, cesar nemoremo takoj dobiti, pa naj bodo to najdrazje cunjice za nekoga ki nima denarja, ali modre oci, za nekoga ki ima rjave. Ampak kot si nakazala, delas pridno na tem, da pa tvoji otroci ne bojo imeli enakih tezav kot jih imas sedaj ti in to je veliko bolje kot pa se smilit sama sebi ker nimas d&g kavbojk (ki pa se unicijo in razvlecejo enako hitro kot tiste in h&m).

Sorči, nisem hotla tukaj izpostavit vse vse vse in še enkrat vse ljudi, ki imajo pod palcem veliko... Temu se opravičujem (upam da opravičilo sprejmeš) mogoče sem res pozabila povedati da ne govorim za vse....
Samo lahko pa rečem da je veliko ljudi ki se bahajo s temi znamkami in s svojimi polnimi denarnicami. Saj vem, vsak je svoje sreče kovač, jaz zaslužim zase in za svoje potrebe drugi zase in za svoje potrebe... vsak po svojih mičeh, ne moreš mi pa reči, da nekateri ljudje, ki imajo polne denarnice, živijo lepše kot tisti ki svoje stvari zna ceniti. So ljudje, ki nimajo nikoli "raka" v denarnici, ampak svoje sreče na drugih področjih pa nimajo...