Ekstrovert in Introvert

[Ananhas]

Kje je potem tista meja med introvertiranostjo in socialno fobijo/(tesnobnostjo)? Ko oseba čuti tako potrebo po čimprejšnjem "pobegu" iz večje družbe oz. določene družabne situacije. Ne vem, če je to ravno samo stvar introvertiranosti, sploh, če te ovira pri interakcijah, ki naj same po sebi ne bi bile nek problem...

[Led Zeppelin]

Dobro vprašanje.

Vsaj moj pogled je tak, introvertiranost je pač potreba da si sam, in te družabni dogodki izčrpavajo oz. imam manjšo potrebo po njih.

To da pa nisem potrpežljiv in da ne znam ustvariti small talka, je samostojni problem. Ne bi rekel da je fobija, fobija je strah.

Sploh pa nisem kriv sam, krivi so starši

[sweety87]

Ne moreš kriviti staršev v celoti za ta tvoj 'problem'. Lahko pa ga poizkusiš rešit ali pa vsaj pripomoreš k temu da je le ta čim manjši.

[Led Zeppelin]

to je bila šala

[Mishela]

Terapevtka pravi, da sem oboje (odvisno od stanja moje osebnosti)

lahko podrobneje opišeš? :3

men se tudi zdi da sem oboje.
ko se mi ne da in bi rada mir pa se takrat nahajam v novi ali stari družbi, potem sem pač tiho, komuniciram samo če da kdo pobudo, torej me kaj vpraša al pa se vidi da hoče razvit nek pogovor.
večinoma pa sama začnem pogovor, al pa se kar priključim kaki debati, uživam v small chatu, sem rada obkrožena z ljudmi, po kavi s kolegicami že kličem sošolce, če bi se kdo družil pa ful mi polepša dan, ko srečam dost poznanih ljudi ko hodim po mestu al pa na kakih eventih
dost krat se zgodi tudi da rabim samo prisotnost drugih, ni nujno da z njimi komuniciram, samo tolko da vem, da so blizu, da se nekaj dogaja
da bi pa več kot en dan samevala, bi se mi pa zmešalo

[sweety87]

to je bila šala

v vsakem hecu je nekaj resnice

[s0nckic4]

jaz sem potemtakem ambivert.

uživam v družbi, sem ekspresivna, znam z ljudmi, uživam, ko se družim.

po drugi strani pa rabim ogromno časa zase in uživam sama s sabo.

seveda me pa preveč enega ali preveč drugega izčrpa: biti sama 3 tedne skupaj mi je tečno, prav tako biti 3 tedne nonstop v družbi brez zasebnosti in samote mi je tečno.

[*Lani*]

Jaz sem pa totalni introvert, ki si odpočije tako, da je sam, občasno pa se tudi druži z enim ali nekoliko prijatelji, ampak si mora nato tudi vzeti nekoliko časa in prostora, da si odpočije od druženja.

[dayđremer]

http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razm ... ijateljih/

In nikogar ne morete obsojat, kaj te vi mislite da ste, če nekdo zapusti zabavo, ker mu pač več ni, ker ga druženje utruja- kakor komu paše, sto ljudi, sto čudi. WWhatever. Ne more se človek, ki rabi mir in samoto iti sam proti sebi in se silit v nekaj kar mu ne paše, zato da bo ugodil drugim, da bo zadostil idealom naše družbe -.- Da ma probleme sam s sabo?
Razumam Leda (čeprav sem bla rojena ekstra ekstrovertirana-do 8 leta stalno v središču pozornosti, pozneje pa sem s časom postala vedno bolj negotova, ker sem mela v življenju precej težke preizkušnje in zdej tudi rabim tisti svoj mir občasno, ko se čist zaprem vase in nočem sploh z nikomer met nič), če mi ni do zabave več, pač grem. Če se začnem počutit osamljeno, grem domov. In se počutim ful slabše, če se silim govorit in bit v neki družbi, kjer ne čutim, da spadam zraven. Mislim, da to neprestano trudit se ugajat drugim, slabo vpliva na človeka- tisto, kar si, pač si.
(Rather be hated for what you are, than to be loved for something youre obviously not.)

[blackrainbowxd]

Tudi jaz sem bolj introvert kot ne. Pomembno mi je edino to kar mislim jaz, uspeh je za mene, če sem jaz ponosna na sebe, čisto vseeno mi je če sem drugim všeč ali ne, če so ponosni name ali ne itd. Ne maram velikih skupin ljudi, prav tako me utruja če sem preveč dolgo v družbi. Rabim pač čas zase, da se malo zbistrim. Ljudje ki me ne poznajo dobro verjetno mislijo, da sem neka tiha miška, tisti ki pa me že dolgo spoznajo pa zelo spoštujejo moja mnenja....

ne maram sklepati nova prijateljstva, to mi je največja muka. Imam pa dolgoletne prijatelje, s katerimi pa se čisto dobro razumem. Sem vljudna pa to, tak da če sem že predolgo v družbi in me začne "bolet glava" še pač počakam do primernega trenutka in potem odidem. Na kakšnih družbenih dogodkih se ne znajdem glih najbolje.... saj se ne pogavarjam rada z ljudmi, ki niso moji najbližji. Enostavno me ne briga kaj tam kar nekdo misli o kar nečem. Tako, da se v takšnih primerih čim hitreje skušam odstraniti. Na predavanjih nikoli ne podam svojega mnenja pred celim razredom. Ko pa smo v majhni skupini pa mi že malce bolj steče jezik. Drugače pa mi ni problem biti sama. V veliki družbi, ko je vse polno ljudi in se vsi nekaj pogovarjajo in smejijo, me začne boleti glava. Sicer pa nimam nekih težav z ljudmi. Živim pač v svojem majhnem svetu. Ne brigam se za druge ljudi, oni pa ne za mene.

Oče in brat sta tudi zelo introvertna, mama pa je dokaj ekstrovertna. Drugače pa se itak poznamo med sabo pa spoštujemo individualnost drug drugega, tako da v družini ni nekih problemov glede tega.

To, da sem introvertna ne dojemam kot težavo. Res je, da sem včasih bolj tiho in da si drugi o meni mislijo bog ve kaj, da sem sramežljiva, zaprta, nedružabna, nezainteresirana.... ampak itak mi je za to vseeno. Sama imam raje introvertne ljudi. Ekstrovertni mi včasih grejo na živce, da so tako glasni, da kar nekaj blebetajo in da nekaj rinejo v mene. Zdi se mi, da imajo ekstrovertni večje težave. Bolj so odvisni od mnenj drugih in to jih lahko spravlja v slabo voljo, če komu niso všeč in podobno.

[CorrectionPen]

Čisti introvert bi rekel. Bolj zaprt vase, 10x več razmilšjam kot govorim, g33k, inžinirc, druženje z veliko ljudi naenkrat za dalj časa me nenormalno utruja.

Jaz sem pa totalni introvert, ki si odpočije tako, da je sam, občasno pa se tudi druži z enim ali nekoliko prijatelji, ampak si mora nato tudi vzeti nekoliko časa in prostora, da si odpočije od druženja.

+1

[emanuela]

In nikogar ne morete obsojat, kaj te vi mislite da ste, če nekdo zapusti zabavo, ker mu pač več ni, ker ga druženje utruja- kakor komu paše, sto ljudi, sto čudi. WWhatever.

Če nisi za zabave, pa tja ne greš in ne spravljaš nikogar v čudni položaj

Eni tu ne razlikujete invertiranosti in dejstva, da ste asocialni/ nimate kot je napisala floribunda, social skills-ov, če povzamem.
Koliko je na svetu ljudi.... če jih delimo strogo po tem, kako to, da so introverti lahko obiskovali šolo, predavanja, kako lahko potem sploh zdržijo v družbi lastne družine? Saj, mi je jasno, da je čistih intro/ekstrovertov zelo malo.
Ampak da si toliko ignorantski, da ne prepoznaš lastnega egoizma v svojem početju, potem boljše, da ostaneš doma, za štirimi zidovi v svoji sobi, kot pa da moraš sploh kdarkoli stopiti v stik z drugim človekom, ki pa mogoče nima cilja s tabo debatirati o prihodnosti sveta. In potem smo čudni tisti, ki imamo zabave (anede ) kot pa tisti, ki na njih grejo in potem tam težijo o samem trajanju in omg, ne zdržim več kot pet min pogovora, ki ni po mojem okusu. Buhuhu.
Zdaj sem sicer malo odtavala, ampak iskati razlage v tej delitvi, namesto da se malo prilagodiš ali pa enostavno ne hodiš preveč v bližino ljudi, ker si samotar je pa IMHO mimo.
In če še sebe nekam vtaknem, sem mešanica obojega. Sicer sem rajši v družbi, ampak sem včasih rada tudi sama. Ampak je več prvega kot drugega.

[softTouch]

V katero skupino spadate?
jaz sem mešanica obojega. Kot otrok sem bila sicer precej introvertirana, spomninm se, da so moji starši non-stop organizirali piknike in razna srečanja in mene je že dan prej stiskalo, ker sem vedela da bo ogromno ljudi. Ampak to je bilo pomoje zato, ker sem bila zelo nesamozavestna in sramežljiva. Moj problem je bil, da sem si vedno želela družbe, ampak nisem vedela kako se obnašat. V srednji šoli sem bila nekaj časa zelo osamljena, zato sem prav načrtno začela delat na tem, da sem postala bolj družabna. Sedaj mam veliko prijateljev, zelo rada hodim ven, uživam v bolj intelektualnih debatah, sem pa brez problema tudi sama in to v bistvu tudi potrebujem. Ogromno sem tudi prepotovala sama in po pravici povedano mi je blo takrat tudi najbolje. Na ta način sem spoznala ogromno zanimivih ljudi, mi pa ni bilo bit težko sama ob večerih ali na dolgih vožnjah z valkom/busom, ker sem brala ali samo premišljevala o vsem mogočim, sanjarila itd.

Če ste ekstro, kako se znajdete ko ste osamljeni, če ste intro..kako se znajdete na družabnih dogodkih?
Kot že rečeno sem zelo rada tudi sama, včasih sem se bivšemu fantu prav zlagala, da zvečer kam grem, pa sem bila samo doma (nisva živela skupaj) in uživala po svoje.

Kakšno je razmerje v družini, in kako drugi člani gledate na karakter drugih članov družine?
Kaj pa vem, po moje smo vsi bolj ekstroverti. Brat se mi zdi še najbolj introvertiran od vseh, ker se mi zdi, da mu je včasih neprijetno na večjih druženjih (in teh je naši familiji ogromno). Za mami težko rečem kakšna je, ker je pravzaprav ne poznam dobro (ja žalostno, vem), ampak kolikor vidim, nima nobene prave prijateljice samo zase, s fotrom se vedno druži v paru, medtem ko foter ima samo svoje kolege in se tud drži sam z njimi, brez mami. Vem pa, da mami ne zna oz. noče bit sama, foter pa zna in mu je tud fajn it kam sam.


Kaj mislite da je največja prednost in pomanjkljivost posamezne skupine?
Ne vem zakaj bi morale bit kakšne prednosti ali pomanjkljivosti. Vsak dela tisto kar mu najbolj paše, če pa je recimo introvert in si želi več bit bolj ekstrovert, se pa tud to da spremenit, samo delat je treba na tem.[/b]