Družina in problemi

[*Lani*]

Kdor si sam ne zna zaslužit za preživetje in sam uresničit svojih sanj, ne more bit kdo ve kako sposoben.

Taka oseba je pravzaprav lahko izjemno sposobna, če to pomeni izjemno inteligentna, ustvarjalna, uvidevna in prijetna ali kaj drugega, kar bi ji omogočalo opravljanje določene vrste dela na visokem nivoju, a nima pravih površnih lastnosti in ni na pravem kraju pravi čas. Dokler živimo v rasističnem, seksističnem in na tisoč drugih načinov zatiralskem kapitalizmu, ne moreš reči, da je vsem enostavno si zaslužit za preživetje, kaj šele opravljat svojo sanjsko službo. Če pa kdo tudi pod pravičnimi zunanjimi pogoji ni samostojen in sposoben za delo, ker živi z drugačnimi notranjimi pogoji, pa tudi ne vem kako lahko govoriš kot, da naj bi taka oseba bila kaj osebnostno slabša ali manj vredna spodobnega življenja kot druga, pa tudi če ji pri tem drugi pomagajo. Saj to, da nam je vsem lažje živeti skupaj kot posamično in da si zato pomagamo naj bi bil smisel življenja v družbi, pri tem pa naj bi upoštevali, da tudi če bi bili zunanji pogoji isti za vse, notranji nikoli ne bodo, in temu primerno nekaterim bolj pomagali kot drugim, da dosežejo nekakšno osnovno, spodobno raven življenja.

[lollypop-@]

Ash. in s0nckic4 sta res odlično napisale.
Sploh pa ko je avtorica še vse obrazložila, se vidi da se oba s fantom trudita. Vsak začetek s svojim podjetjem je težek. Vsi ki so si s podjetništvom vsaj malo blizu, vejo koliko veliko denarja in časa moraš vložiti, preden vse skupaj sploh zalaufa in začne prinašati denar. Dobra ideja je nujna, a v primerjavi z vsem kar moraš narediti, je majhen delček. Pozoren moraš biti da boš konkurenčen in sploh uspel. Tisti ki denar vloži v podjetje je vlagatelj in nikakor ni lastnik podjetja.

Kaj pa če se vsi skupaj usedete dol in se o tem pogovorite? Ti, tvoj fant in tvoja starša. Ker če se to reši, potem (predvidevam) da bi vama s fantom bilo ok stanovati tam (vsaj predvidevam da je "samo to" problem in da se v drugem s starši razumete). Se recimo dobite na nekem nevtralnem okolju (recimo greste na sprehod) in položite vse karte na mizo. Kaj kdo pričakuje od koga in kako bi lahko sprejeli nek kompromis. Recimo da fant pove koliko časa dela in truda vloži v podjetje in v kolikšnem času misli da bo začelo prinašati dobiček itd. Mogoče vajine finančne, delovne plane za vnaprej. Da starši vidijo da se trudita itd. Starša pa povesta kaj niju skrbi. Na koncu pa sta seveda vidva s fantom tista, ki živita svoje življenje in je pomembno da sta vidva srečna. V kolikor pa ne dosežete nekega kompromisa za vse udeležence in vidita da ne bo nič pomagalo, si pa res nekje drugje poizkušajta najti stanovanje.

[MarijaNana]

Lani*, moja izjava se je nanašala konkretno na primere, ko se ljudje obesijo na nekoga (v tem primeru na starše) in v nedogled ''sanjajo''. Nisem govorila o ljudeh, ki se trudijo, dajejo vse od sebe, nenehno poskušajo, imajo izjemne ideje, so izobraženi, sposobni in tako dalje in potrebujejo nekoga, da jim priskoči na pomoč v kakem kriznem momentu ali so onemogočeni ipd. Ampak nekdo, ki ni nikoli sam skrbel zase, ki ni nikoli vodil svojega gospodinjstva, ki je nesamostojen in ''cincav'' zelo verjetno ne bo uspel na trgu, kakršen je današnji in absolutno je to tudi njegova krivda. In oprosti, ampak moje mnenje je (in seveda imaš ti absolutno pravico do svojega), da oseba, ki ni pripravljena npr. sprejet malo slabše službe, je pa pripravljena jemat denar od nekoga drugega nesamostojna in nezrela.

Ker oprosti: a to je rešitev? Da te nekdo drug financira, da nekdo drug namesto tebe dela, da nekdo drug odnaša tvojo rit? (Ne zdaj tvojo konkretno, da ne bo pomote.) A ni to najbolj klasična oblika zatiranja? Ni to skrajno neoliberalistična in ''umazano kapitalistična'' poteza? V tem primeru izkoriščaš delavce in se obnašaš kot da si na poziciji moči, celo zahtevaš, da se vedejo do tebe, kot da si na poziciji moči, čeprav to nisi ... meni je to, oprosti, zgrešeno. Ampak seveda, glede na to, da smo vzgojeni v kapitalizmu, nam je tako mišljenje pač normalno ... normalno je, da nekoga izkoriščamo (v tem primeru pač svoje starše), ker tudi nimamo odgovornosti do ničesar, ker je od dvajsetih let prejšnjega stoletja pač ne rabimo več imet ... ne? In če si že načela pogovor o kapitalizmu, s tem pa tudi o socializmu. V socializmu se naj ne bi na ta način nikomur odnašalo riti, socializem, v bistvu, zahteva izjemen angažma (no, socializem in - recimo - direktna demokracija), navadno gre za angažma, na katerega ljudje niso pripravljeni.

Nočem reč, da če ti v enem letu ne uspe tisto, o čemer si vse življenje sanjal, nisi sposoben. Hočem reč, da če si sposoben in imaš sanje, se ženeš za njim in se jih trudiš uresničit. In po mojem mnenju k temu sodi tudi to, da si sposoben prevzet odgovornost(!) zase in svoje življenje. In če pustiš, da te nekdo drug preživlja - in v to nisi PRISILJEN - te odgovornosti ne sprejemaš.

Ne, nismo vsi v istih pogojih da si zgradimo močno kariero, uresničimo sanje, nismo vsi isto sposobni ... ampak ko pristanemo na to, da je okej, da za nas skrbi nekdo drug in to v nedogled (ta tip iz tega konkretnega primera je star 28 let: do kdaj naj živi na tuj račun??), kot družba hitro propademo, ker težko prosperira družba, v kateri stari delajo, da se lahko mladi iščejo ... in se redko najdejo in v kateri mlada generacija postaja zajedalska in spodžira staro generacijo, sama pa ne vlaga ničesar.

[*Lani*]

Lani*, moja izjava se je nanašala konkretno na primere, ko se ljudje obesijo na nekoga (v tem primeru na starše) in v nedogled ''sanjajo''. Nisem govorila o ljudeh, ki se trudijo, dajejo vse od sebe, nenehno poskušajo, imajo izjemne ideje, so izobraženi, sposobni in tako dalje in potrebujejo nekoga, da jim priskoči na pomoč v kakem kriznem momentu ali so onemogočeni ipd. Ampak nekdo, ki ni nikoli sam skrbel zase, ki ni nikoli vodil svojega gospodinjstva, ki je nesamostojen in ''cincav'' zelo verjetno ne bo uspel na trgu, kakršen je današnji in absolutno je to tudi njegova krivda.

Vem, kaj si mislila, se mi pa taka izjava vseeno zdi nepotrebno posplošujoča in namenjena vzpostavljanju hierarhije v družbi, ne samo na račun privilegiranih oseb, čigar privilegiranost je privedla do tega, da so prepričane, da so več vredne od ostalih in si torej zasužijo prestol in poveličevanje že samo ker obstajajo, ampak predvsem na račun nekaterih izmed najbolj ranljivih družbenih skupin, kot so prej omenjene ali pa nevrološko in fizično atipične osebe, na kar ne vem, če nisi pomislila ali se ti ni zdelo dovolj pomembno, da bi se drugače izrazila.

Zdi se mi, da je nekaj izredno, srhljivo narobe z idejo, da je nekdo človek kot vsak drug, vreden spoštovanja in osnovnih življenskih pogojev in potrebščin, samo, če je delaven, vztrajen, inteligenten, ustvarjalen, izobražen, sposoben, samo občasno potrebuje pomoč, skrbi zase in vodi svoje gospodinjstvo. Za moje pojme je človek isto vreden kot vsak drug že samo, če je človek. V primeru, da se sam ni sposoben preživljati ali doseči svojih sanj ker ni na kognitivni ravni, ki bi sploh dopuščala, da je delaven ali vztrajen, ni inteligenten, ni ustvarjalen, nima vseh lastnosti, ki jih ti ali jaz verjetno iščeva pri partnerjih in prijateljih, take osebe seveda nismo kot družba dolžni postavljati na nadrejen položaj sebi, smo ji pa dolžni zagotoviti najbolj osnovno kakovost življenja, če si je sama ne more. Ko od nekoga zahtevamo, da je del družbe in se vede po družbenih pravilih, ki nam ostalim omogočajo si zagotoviti osnovno kakovost življenja, medtem ko taki osebi ne, moramo biti pripravljeni tudi njej zagotoviti isto.

[MarijaNana]

^^ Lani, jaz se strinjam z večino reči, ki jih napišeš, se mi pa zdi, da je v tvojem mišljenju precej opazen white man's guilt - verjetno malo zato, ker se sama čutiš na hierarhično neugodnem mestu v družbi (ne vem ali še kako drugače, ampak mislim, da dovolj dobro razumeš družbeno stanje, da imaš tak občutek kot oseba, ki je na zunaj prepoznana kot ženska) in malo zato, ker je to splošna zagata sodobne levice.

Seveda je treba upoštevat številne odklone, številne izjeme, številne različne možnosti itd., ampak je pa dejstvo, da na ta način težko zavzameš kakršnokoli pozicijo, ker je vse relativno in je vsaka kritika zelo hitro razumljena kot nestrpnost. En tak fin primer je primer nemške učiteljice, ki so ji muslimanski dečki rekli, da je ne bodo poslušali, ker jim ženska ne sme ukazovat, oče pa je predlog pogovora zavrnil, ker z žensko ni pripravljen govorit ... desnica se je pričakovano odzvala v smislu, da je treba vse muslimane izgnat, ker so zatiralski teroristi, na drugi strani je levica molčala. In zakaj? Ker je levica potisnjena v kot z ''odprtostjo'', čeprav je jasno, da v tej situaciji ni mogoče ravnat tako, da bi se ne opredelil ... tudi vrednostno opredelil na nek način. In nihče ne pravi - in jaz nisem nikoli tega rekla, zato mi tega ne podtikaj, prosim - da ta musliman iz tega primera ni nič vreden kot oseba. Je pa dejstvo, da če kot levičar ob tem utihneš, spet dopuščaš zatiranje šibkejšega. Ženske, v tem primeru ...

Se opravičujem za to zastranitev, hotela sem reč, da ta ''vrednost osebe'' ni nekaj, kar se da izmerit in ni nekaj, kar je smiselno upoštevat v pogovoru o tem ali je družbeno koristno/ima družba prihodnost, če nekdo živi absolutno na račun nekoga drugega. In ne, ljubi bog, tu ne govorim o osebah z zmanjšanimi umskimi sposobnostmi, trajnimi poškodbami, starejših in tako dalje ... govorim o zdravih mladih osebah, ki se odločijo, da ne bodo prevzele odgovornosti za svoje življenje.

In ne gre zato, da bi se jim s tem zmanjšala vrednost, da bi bilo smiselno govorit o kakršnemkoli kršenju njihovih splošnih pravic (ki so na nek način ''določilo vrednosti''), govorim o tem, kakšne so posledice za družbo, v primeru, da začne neka generacija množično živet na plečih neke starejše generacije, predvsem, če se za to ODLOČI in v to ni prisiljena. Ker, kajpak, so primeri, ko so ljudje v to prisiljeni.

In tule zdaj malo mešaš jabolka in hruške (sem šla še enkrat brat in šele zdaj to opazila) ... če je nekdo kognitivno nesposoben skrbet zase, je razumljivo, da družba zanj poskrbi. Bi pa težko rekla, da kognitivno niso sposobni ljudje, ki naredijo magisterij, ki potujejo po svetu, ki imajo svoj socialni krog, hodijo ven, ustvarjajo subkulture ... ipd. in vseeno raje živijo na plečih nekoga drugega, ker jim je izpod časti, da bi počeli nekaj, kar ni ''na njihovem nivoju'', četudi samo tako dolgo, da bodo lahko prišli do tistega, kar ''je na njihovem nivoju''.

Ne vem kako ne vidiš, da se ravno TAKA oseba postavlja v superiorni, nadrejeni položaj napram osebi, ki jo preživlja. Pogosti so primeri, kjer tudi starši ne opravljajo sanjske službe ali pa niso zelo premožni, pa vseeno preživljajo otroke, ki imajo možnost, da bi delali sami, pa se za to ne potrudijo. Poznam precej takih primerov ...

In še to: malo se nestrpno bere tvoj prispevek, ko pišeš, da moramo poskrbet za tiste, ki niso na ''takem kognitivnem nivoju, da bi živeli svoje sanje'' itd. - takih ljudi je zelo malo, vmes je pa cel kup ljudi, ki trdo delajo, pa ne reči, ki bi jih zelo izpolnjevale, ker nimajo možnosti, da bi nekoga zažirali in ker se tudi ne bi postavljali v tak superioren položaj, da bi bili pripravljeni nekoga zažirat. Recimo vse prodajalke, delavci na bencinskih črpalkah, natakarji, kuharji, pomočniki slaščičarjev, vrtnarji, poštarji ... mogoče so nekateri sanjali o tem, ampak večina jih preprosto opravlja neko delo.

To, da zavračaš delo in živiš na plečih nekoga drugega ČEPRAV BI LAHKO živel drugače, je zelo zelo priviligirana pozicija, ki jo marsikdo grdo izrablja.

In na ta način se spet vzpostavljajo neka hierarhična razmerja, kjer pa ni zatiralec nujno tisti, ki je to na prvi pogled ali pa vsaj ni le ta, ki se to zdi na prvi pogled, dejansko zatiralec.

Ne vem. Mogoče samo jaz tako razmišljam, ampak čeprav so bili moji starši nadpovprečno strogi in se mi že zato upira, da bi od njih jemala denar, sem hvaležna za to, kar so mi dali in mislim, da niso dolžni skrbet zame, ko sem enkrat na tem, da sem tega sposobna tudi sama. Seveda je normalno, da bi mi pomagali, če bi izgubila vse vire dohodkov, ampak vem, da bi jaz v takem primeru zelo hitro poiskala nekaj drugega, kar bi lahko delala, če bi delala zastonj, kot prostovoljka, če drugega ne bi bilo, pa to ... družba funkcionira samo, če vsi vlagamo vanjo in ravno zato, ker se vedno nekdo postavlja na pozicijo moči, funkcionira tako, kot funkcionira zdaj - nepravično.

[*Lani*]

Pripisuješ mi veliko idej, ki jih ne držim in veliko izrazov, ki jih nisem napisala. Moje prvo stališče je enostavno, da se ne strinjam z idejo, da je vsak, ki ni sposoben sebe preživljati, sploh pa s sanjsko službo, nesposoben ali pa da ima točno določene osebnostne ali etične lastnosti ter da se mi zdi izražanje te ideje na tak način kot si jo ti, ki izpušča različne družbene in individualne pogoje, izjemno škodljivo najbolj ranljivim družbenim skupinam. Moje drugo stališče pa je enostavno, da si vsak, od kogar zahtevamo, da je član družbe in sledi družbenim pravilom, ki nam ustrezajo, zasluži osnovne pogoje in potrebščine nujne za življenje, če si jih priskrbi sam ali pa mu jih priskrbi družba, pa tu ne mislim mlajših, starejših, staršev, partnerjev ali drugih posameznikov, ampak družbo kot sistematično skupnost vseh njenih članov.

Ker so vse raziskave opravljene na ljudeh in različnih vrstah živali, razen tistih opravljenih na mačkah , do sedaj pokazale, da bitja težijo k delanju za resurse, tudi ko bi jih lahko bila deležna brez dela, ne vidim, da družba ne bi delovala, če bi vsem zagotovila osnovno, zares osnovno, raven življenja, če si je sami ne bi. Po drugi strani, ker vidim koliko predsodkov in ignorance je do določenih družbenih skupin, ne verjamem, da bi družba lahko delovala približno tako dobro, če bi se pri tem trudila označiti kdo naj bi bil zares umsko, fizično ali drugače nesposoben se sam preživljati in kdo ne ter tako določiti komu bi zagotovila osnovne življenske pogoje in potrebščine in komu ne. Velika večina družbe bi še dandanes rekla, da je oseba, ki je recimo stara 26, ni izobražena, ni zaposlena in se ne preživlja sama enostavno lena, če bi vedela, da ima ta oseba kronično depresivno motnjo, pa bi dodala samo še, da so vsi kdaj depresivni, da to ni nič takega, da naj se malo nasmehne, gre malo ven, povoha malo rožice, da naj ne bo tako lena, mogoče še gre malo k zdravniku po čaroben paket tablet in bo že takoj in nujno bolje. Verjetno pa se ne strinjaš z mano ne glede tega, da tvoj način izražanja samo spodbuja del družbe, ki tako razmišlja, ne glede tega, da si tudi najbolj lena oseba ne zasluži stradati, zmrzovati in še huje samo zaradi tega ker je lena, če lahko preostanek družbe poskrbi, da ne bi, sploh pa če lahko to še dokaj enostavno opravi.

[MarijaNana]

Lani, enkrat si mi očitala, da nočem prisluhnit temu, kar imajo povedat drugi, ampak tudi ti ne bereš tega, kar se ti jaz trudim povedat.

Družba lahko podpira določen delež ljudi in obstajajo ljudje, ki drugače enostavno ne morejo funkcionirat. Ampak preprosto dejstvo je, da družbo sestavljajo posamezniki in v kolikor bi vsi želeli, da jih podpira nekdo drug, bi ne bilo na koncu nikogar, ki bi te ljudi lahko podpiral. In tudi to je družbeno pravilo - nekaj vložiš in nekaj dobiš nazaj. To je v osnovi to, tako deluje ''baza''. In ne strinjam se, da vsak nujno nekaj prispeva - obstajajo ljudje, ki ne prispevajo ničesar, npr. ležijo doma na kavču, hodijo v kavarne, igrajo računalniške igrice ... in preživlja jih nekdo drug. In ob tem nimajo depresije.

''Družba'', ki bi samo dajala, bi se sesula in prosim, pojasni mi, kako ne razumeš, da se tudi na ta način vzpostavljajo represivna hierarhična razmerja? Ja, moje stališče je del družbenega in verjetno bi se z nekaterimi mojimi stališči (recimo, da mora vsak nekaj prispevat v družbo oz. prispevat po svojih najboljših močeh) strinjal kdo, ki verjame, da je depresivna oseba samo lena. Ampak to ne pomeni, da jaz osebno mislim, da je depresivna oseba samo lena in nisem govorila o depresivnih osebah, ampak sem govorila o permisivno vzgojenih, razvajenih, brezinteresnih osebah, ki bi absolutno lahko same kaj prispevale v družbo, pa so odločene, da ne bodo.

Še enkrat te sprašujem (in potem se mi ne bo dalo več, ker se v bistvu precej ponavljaš): kako razrešit nova hierarhična razmerja, ki se vzpostavljajo? A misliš, da je pravična družba tista, v kateri nekdo gara , drugi pa živi na njegove stroške? In če gre za cele generacije? Če gre za nekakšne nove družbene razrede?

Nivo znanja med mladimi pada, pada nivo zanimanja, viša se ignoranca in egoizem (podatki izhajajo iz izsledkov v slovenskem šolstvu). In ne, ti ljudje ne nudijo družbi ničesar. To so ljudje, ki jih zanima, s koliko ljudmi bodo lahko seksali, kdo bo naredil kaj namesto njih, ščitil njihove ''pravice'', ljudje, ki hodijo ven in so cele dneve pijani, ljudje, ki jih bolj kot vse zanimajo fitnes in pop-kultura. To so nekritične generacije mladih ljudi, ki reprodukcirajo obstoječe družbene matrice na vsakem koraku, ki ga naredijo v svojem življenju. Tisti, ki utrjujejo družbo patriarhalno, šovinistično, nestrpno ... in se z neverjetno ignoranco vzpostavljajo kot tisti, ki so v hierarhično višjem razredu.

Ampak to ni problematično, ker ... ?

Ne, ne mislim, da bi bilo treba koga pustit stradat, mislim pa, da če se nekdo spravi tako daleč, da je na tem da strada z lastnim neodgovornim ravnanjem, z lastno nedisciplino, pohajanjem etc., bo prej ali slej na točki, ko bo moral nekaj spremenit sam pri sebi ali pa bo dejansko zmrznil. Ker tako deluje družba in ker je hkrati to njegova osebna odločitev - ne moreš iz zadovoljevanja svojih kulturnih potreb strgat s ceste ljudi, ki so se odločili bit tam. Razumeš? In ti ljudje niti niso problem.

Problem so tisti, ki niso pripravljeni it tako daleč, ki se postavljajo v avtoritarno pozicijo in zahtevajo - ker se ti ljudje ne zadovoljijo s socialno podporo in minimumom, ampak dobesedno izčrpavajo druge ljudi in si domišljajo, da jim mora pripadat to in on in tretje.

In na tej točki se je treba vprašat, kam vodi tako stanje in v kaj se transformirajo družbena razmerja spričo tega stanja. In res me zanima, kaj je tvoj odgovor na to vprašanje. In ali misliš, da dejansko ne obstajajo ljudje, ki so leni in ignorantski in egoistični. Bi ti bila pripravljena dejansko preživljat nekoga takega? Recimo partnerja? Bi bila pripravljena čistit doma, kuhat, prat, urejat stanovanje, hodit v službo, po nakupih in se kreativno izražat, hkrati pa podpirat nekoga, ki bi cel dan ležal doma, igral video igrice in pil pivo na tvoj račun? Resno? Tudi če ne bi bil depresiven, ampak bi bil samo razvajen, ker so ga starši naučili, da je center sveta? Bi se ti zdelo okej, če bi taka oseba npr. kričala nate, ker si prepozno pripravila večerjo? in če taka oseba nenehno čustveno manipulira s tisto, ki skrbi zanj in je slednja tako žrtev psihičnega nasilja? Iskreno zelo dvomim. In ali lahko rečeš, da je prav, da to nekdo prenaša? Samo zato, ker je taka oseba tudi človek, nič manj vreden od tistega, ki v vseh pogledih skrbi zanj?

[*Lani*]

Lani, enkrat si mi očitala, da nočem prisluhnit temu, kar imajo povedat drugi

Verjetno res in verjetno se bo pri tem, da ti nekaj takega ponovno povem, ta diskusija tudi zaključila, ker se mi zdi, da zaradi lastnega dojemanja družbe domnevaš, da imam nekatere poglede, ki jih enostavno nimam, jih imaš pa ti, nato pa zahtevaš od mene, da ti odgovorim na vprašanja, ki so zasnovana na premisah, ki jih sploh ne sprejemam, jih pa ti.

Vse kar sem povedala o svojem stališču je, da verjamem, da družba, pa ne današnja, ampak izboljšana, bolj razumna, bolj razvita, bolj enakopravna družba lahko deluje tako, da ima vsak na voljo osnovne življenske potrebščine, seveda pa se posameznik lahko odloči zraven še delati, ker čuti kar mislim, da znanost kaže, da je naravna potreba velike večine zdravih ljudi po delu ali pa lahko tudi zavrne tako ponujeno najbolj osnovno pomoč kot delo, če želi. Ne, ne bi nekomu odtegnila svobode zavrniti oboje; ne, ne bi se mi seksizem zdel sprejemljiv, če bi seksist naključno bil pripadnik neke druge zatirane skupine; ne, ne bi podpirala še več neenakopravnosti, ampak prav obratno; ne, to ne bi izgledalo tako, da bi nekoga vzela v stanovanje, delala in mu obenem prala, kuhala, likala in pospravljala medtem, ko bi name kričal in me pretepal. Ne vem od kod ti sploh ta zadnja, ko pišem o družbeni odgovornosti zagotoviti vsem najbolj osnovne potrebščine, ne pa o posameznikovi odgovornosti se vesti kot suženj znotraj medsebojnih odnosov. Ne, dokler boš iz napisanega ekstrapolirala veliko več o mojih stališčih kot sem dejansko napisala, predvsem napačnega, in me posledično spraševala napačna vprašanja, ti nanje ne bom mogla odgovoriti.

[s0nckic4]

ta tip iz tega konkretnega primera je star 28 let: do kdaj naj živi na tuj račun??

Do takrat ko so te drugi pripravljeni živet.

Kaj natančno pa je zate življenje na tuj račun? Tudi delavec v bistvu živi na račun delodajalca, v zameno pa nekaj naredi. Pa ne naredijo vsi delavci z enako plačo enako. Dalje, mati ki je pustila službo da vzgaja 5 otrok živi na račun očeta? Kaj pa mati enega polnoletnega otroka brez kariere? Kaj pa kmetovalec, ki se je posvetil majhni kmetiji, pridela nekaj hrane, denarne prihodke pa prinaša žena, ki hodi v službo? A živi na ženin račun? In potem hipotetični 28 letnik (ker tapravi iz te teme živi od svojih prihrankov), ki full time dela na svojem podjetju, stojnici s hot dogi in medtem živi v svoji otroški sobici pri starših? Je len in egoističen in izkorišča starše? Kaj pa če je odkril recept za hot doge po katerih serješ zlat drek, traja pa cca 2 leti da uredi vse potrebno in začne biznis.. A potem je pa ok in bo to pač družinska investicija? Ali naj po tvoje ta 28 letnik počaka s svojo podjetniško idejo dokler ne bo imel dovolj prihrankov, da bo lahko tisti 2 leti delal full time na ideji nekje na svojem?

Ne zastopim najbolj, kaj je tak problem (in tako obsojanje) pri t.i. življenju na tuj račun, če ta preživljavec nisi ti? Že imata obe strani nek trade off, da jim fukcionira. Marsikateri straši so veseli, da so otroci doma in jim kuhajo in perejo in razvajo kot da so še vedno v OŠ. Po drugi strani pa jim to zagotavlja, da imajo vpogled v otrokovo življenje ker itak niso sposobni pretrgati pokovine. Enim pač tako ustreza, let it be. Pa ne rabiš fovšije zganjat, če v vaši familji to ni mogoče.

[MarijaNana]

Lani*: Moda bi bilo smiselno v prihodnje opozorit, ko presedlaš s konkretnih družbenih dogajanj, premen ipd. na teoretiziranje o tem, kakšna bi bila ''idealna utopistična družba''. Moja idealna utopistična družba je taka, kjer so vsi ljudje vegani, pacifisti, kjer spoli ne obstajajo in tudi denar ne in imajo vsi ljudje možnost razvijat svoje potenciale in se ne dogaja, da so ljudje brezinteresni, depresivni, tesnobni, anksiozni, temveč so vsi samoaktualizirani in iz vseh vre veselje do življenja ...

Saj ne, da ima to kaj dosti opravit s tem, o čemer sva govorili ... jaz sem precej konkretno govorila o sprevračanjih razmerij moči, ustvarjanju nekih novih hierarhičnih razmerij in tako dalje ... in glede na to, da družba ni nekaj statičnega, ampak obstoji kot nenehno razvijajoč se proces, je seveda pomembno, na kakšen način se ta družba razvija ... ker trendi, kakršni so ta, o katerem sem zgoraj pisala, ne vodijo (nujno) k taki družbi, o kateri si pisala ti, Lani.

s0nckic4: Mislim, da sem na tvoj post posredno že zgoraj dovolj natančno odgovorila.

[*Lani*]

Še enkrat, dokler boš iz napisanega ekstrapolirala veliko več o mojih stališčih kot sem napisala ter posledično podajala napačne ocene tako stališč kot njihovega obsega in spraševala napačna vprašanja, ti ne bom mogla odgovoriti.

[Ash.]

To počne v večini tem, kjer se kaj debatira - vsem polaga besede v usta, se spotika ob nepomembne detajle in piše neke klobase, ki so plod njenega napačnega razumevanja prispevkov.

[MarijaNana]

Lani*, jaz pa samo mislim, da na vprašanja, ki sem jih zastavila, ne znaš odgovorit. In nikakor nisem ekstrapolirala ničesar o tvojih stališčih, pisala sem s svoje perspektive, s svojih stališč in analizirala razsežnosti, ki jih ima lahko to, kar si ti napisala (da ne bi nikomur odrekla pravice do tega, da ne dela in bi mu kljub temu nudila osnovne za življenje potrebne dobrine) v različnih okoliščinah. Ker kakor je moja prvotna izjava, ki si jo ti citirala res lahko površna, je lahko na drugačen način površna tudi ta tvoja izjava (v prvem oklepaju pojasnjena), ker so posledice izpeljave take prakse lahko družbeno pogubne. In izgovor, da bi veliko ljudi vseeno delalo, je problematičen zato, ker je jasno, da služi temu, da zakrije dejstvo, da ne more vsakdo izbrati ne-dela in hkrati prejemati osnovnih dobrih, potrebnih za preživetje. Če pa neka možnost ni izvedljiva tako, da je dostopna vsem, pa to enostavno že eliminira enake možnosti vseh ljudi, kajne? In hkrati taka možnost tudi povsem spregleduje problematičnost tega, da nekdo nima interesa za katerokoli delo sploh. (Če delo recimo zelo odprto pojmujemo kot katerokoli tako ali drugače družbeno-tvorno dejavnost, pa bodisi to pomeni profesionalno igranje računalniških iger, gojenje debelega krompirja ali pa razvijanje tehnologije, ki nas bo naredila nesmrtne.)

[MarijaNana]

*dvojni post

[*Lani*]

Lani*, jaz pa samo mislim, da na vprašanja, ki sem jih zastavila, ne znaš odgovorit.

Ne skrbi, mi je že bilo jasno.