^^ker si pač obični tumpl.
Moram pa reči, da jaz potrpežljivosti s takim partnerjem ne bi imela. Nekako pričakujem (mogoče egoistično), da nekdo gre v zvezo že dovolj samozavesten, brez da bi mu moral nekdo ves čas odnašati rit s pumpanjem samozavesti, ker če ne bo le-ta čisto na podnu.
Saj ne rečem, včasih se zgodi, da si na tleh in ti čisto paše kaj podobnega, ampak vedno biti tak je pa preveč naporno in gre zveza v eno čisto čudno smer, torej "reševanje" drugega.
Mogoče se sliši klišejsko, ampak drugo kot delanje na sebi ne bo pomagalo.
Depresivna
CP, me veseli, da te za spremembo zanima konstruktivna debata. 
Ananhas: Mislim, da je to, da hodi k psihologu že delo na sebi in to, da ''psiholog ne pomaga'' ni nujno signal, da je potrebno psihologa menjat. Zadeva je takšna, da pri določenih motnjah - npr. borderline osebnostna motnja, ki bi jo avtorica teme čisto lahko imela - veliko pomeni že to, da je oseba pripravljena sodelovat/hodit na obravnave k psihologu, hkrati pa je dejstvo, da terapija pomaga šele na daljši rok, morda v enem letu ali več še niti ne bo bistvenega napredka, odvisno pač od stopnje težav/diagnoze. Včasih ljudje preprosto ne zmorejo več in je dejstvo, da jim je tu treba veliko pomagat.
Fant bi lahko veliko naredil, če bi se recimo začela skupaj gibat - hodit npr. na izlete, v hribe, teč, če bi si omislila psa, začela igrat košarko s kolegi ... karkoli pač, odvisno od tega, kaj bi ustrezalo urniku. Punca bi najbrž tako imela več motivacije, z rednim gibanjem pa tudi lahko pride do nekoliko ojačane samozavesti, vsekakor pa šport deluje proti stresu ...
Se vsekakor strinjam da je večina dela seveda na punci sami, ampak je pa treba upoštevati, da določni ljudje potrebujejo več vzpodbude, nekateri ne razumejo dobro, kaj se jim dogaja in zakaj ... in tako dalje. Tu je mogoče pomagat. Seveda pa stiske rešuje vsak sam.
Avtorica teme verjetno tudi ve, da njen vrednostni sistem ni pravilen, v svojem vedenju pa vidi problem - nekateri ljudje tudi tega niso sposobni. (Recimo CP.) Tudi to, da na forumu išče pomoč je znak, da bi rada nekaj spremenila. Vem pa, da je to težko, dokler ti ljudje rečejo zgolj, da si nezrel/da je to in to tvoj problem itd.
Jaz vem, da je zame osebno bil recimo odločilen odnos z očetom in prevara v prvi zvezi in dejansko sem potrebovala ''nov vzorec'', da sem lahko stare, čisto ponotranjene vzorce zavrgla. Sam na sebi težko to narediš, tudi določene težave se ne kažejo izven zveze, ko si samski, ker se takrat ne čutiš ogroženega - te npr. ni strah, da boš prevaran ali zapuščen, problem jasno nastopi, ko si v zvezi.
Skratka: Mislim, Ananhas, da govoriva o isti stvari. Punca mora delat na sebi, njen fant pa ne sme nanjo izvajat pritiska (''Šel bom!'', ''Škoduješ mi!'' ''Ti si najlepša!'' v kombinaciji s strmenjem v druge ženske itd.) ampak se bodisi umaknit, v kolikor ne zdrži njenih frustracij, bodisi se o njih poučit in ji ustrezno pomagat.
emanuela: Pomoč partnerju =/= ''pumpanje ega''. Slednje niti ni učinkovito, ne deluje in ni dobro ne za enega in ne za drugega partnerja. ''Reševanje partnerja'' v tem slabšalnem smislu je pa mogoče tudi zgolj v primeru, da partner, ki ima težavo sam nič ne prispeva k reševanju le-te.
Ananhas: Mislim, da je to, da hodi k psihologu že delo na sebi in to, da ''psiholog ne pomaga'' ni nujno signal, da je potrebno psihologa menjat. Zadeva je takšna, da pri določenih motnjah - npr. borderline osebnostna motnja, ki bi jo avtorica teme čisto lahko imela - veliko pomeni že to, da je oseba pripravljena sodelovat/hodit na obravnave k psihologu, hkrati pa je dejstvo, da terapija pomaga šele na daljši rok, morda v enem letu ali več še niti ne bo bistvenega napredka, odvisno pač od stopnje težav/diagnoze. Včasih ljudje preprosto ne zmorejo več in je dejstvo, da jim je tu treba veliko pomagat.
Fant bi lahko veliko naredil, če bi se recimo začela skupaj gibat - hodit npr. na izlete, v hribe, teč, če bi si omislila psa, začela igrat košarko s kolegi ... karkoli pač, odvisno od tega, kaj bi ustrezalo urniku. Punca bi najbrž tako imela več motivacije, z rednim gibanjem pa tudi lahko pride do nekoliko ojačane samozavesti, vsekakor pa šport deluje proti stresu ...
Se vsekakor strinjam da je večina dela seveda na punci sami, ampak je pa treba upoštevati, da določni ljudje potrebujejo več vzpodbude, nekateri ne razumejo dobro, kaj se jim dogaja in zakaj ... in tako dalje. Tu je mogoče pomagat. Seveda pa stiske rešuje vsak sam.
Avtorica teme verjetno tudi ve, da njen vrednostni sistem ni pravilen, v svojem vedenju pa vidi problem - nekateri ljudje tudi tega niso sposobni. (Recimo CP.) Tudi to, da na forumu išče pomoč je znak, da bi rada nekaj spremenila. Vem pa, da je to težko, dokler ti ljudje rečejo zgolj, da si nezrel/da je to in to tvoj problem itd.
Jaz vem, da je zame osebno bil recimo odločilen odnos z očetom in prevara v prvi zvezi in dejansko sem potrebovala ''nov vzorec'', da sem lahko stare, čisto ponotranjene vzorce zavrgla. Sam na sebi težko to narediš, tudi določene težave se ne kažejo izven zveze, ko si samski, ker se takrat ne čutiš ogroženega - te npr. ni strah, da boš prevaran ali zapuščen, problem jasno nastopi, ko si v zvezi.
Skratka: Mislim, Ananhas, da govoriva o isti stvari. Punca mora delat na sebi, njen fant pa ne sme nanjo izvajat pritiska (''Šel bom!'', ''Škoduješ mi!'' ''Ti si najlepša!'' v kombinaciji s strmenjem v druge ženske itd.) ampak se bodisi umaknit, v kolikor ne zdrži njenih frustracij, bodisi se o njih poučit in ji ustrezno pomagat.
emanuela: Pomoč partnerju =/= ''pumpanje ega''. Slednje niti ni učinkovito, ne deluje in ni dobro ne za enega in ne za drugega partnerja. ''Reševanje partnerja'' v tem slabšalnem smislu je pa mogoče tudi zgolj v primeru, da partner, ki ima težavo sam nič ne prispeva k reševanju le-te.
Jah no meni je potegnilo živec, ker si v prvem odgovoru pisala kot, da so osebe, ki dvignejo roke nad takim partnerjem skrajno egoistične; ker namreč, ko sva se razhajala s fantom mi je on očital, da se ne trudim dovolj, da ga ne potolažim, jaz pa sem se skoraj prelomila napol zanj. Naredila vse in še več, zato me zmoti, da nekdo misli, da se mora osebi brezpogojno stati ob strani v nedogled, kljub temu, da oseba ne pokaže nobene prave volje po napredku (samo pije energijo). Ker potem, kot omenja emanuela, odnos hitro preide v namesto ljubezenski (obojestransko pretočen) odnos, v odnos psihoterapevt - oseba s težavami.
Tudi jaz vem o čem govorim, zato želim, da oseba spozna, da mora sama začeti reševati svoje vzorce, ker v nasprotnem bo vsak odnos razpadel...kar bo posledično še slabše na to osebo vplivalo, skratka začaran krog.
Sama sem se znašla že v obeh vlogah...Torej v zvezi, ki sem jo prej opisovala in v zvezah kjer sem jaz bila tista, ki "potrebuje". V preteklosti sem bila spolno in psihično zlorabljana, zato sem razvila zelo napačne vzorce. V odnosih s fanti je bilo zame vse skupaj samo "preizkušanje moči", vedno sem ravnala destruktivno...nisem verjela, da sem vredna ljubezni, pričakovala sem, da me bo fant rešil in, ker me ni znal, je moja jeza samo naraščala. In tako iz veze v vezo, skratka polom. Dokler nisem spoznala, da moram sama spoznati svojo vrednost, to da sem vredna ljubezni, da se me ceni. In šele, ko sem to sama pri sebi razrešila, sem videla, da so me fantje imeli radi in se trudili, ampak jaz tega zaradi vseh teh svojih misli lastne nevrednosti, manjvrednosti, nisem zmogla videti. in tako se mi zdi, da tudi avtorica ne vidi. Zato vedno, ko preberem kaj takega me žalosti, ker vidim, da oseba zaradi lastnih negotovosti in vzorcev projecira na odnose in jih uničuje... In vem, da ima edino ona moč, da ta krog prekine.
V odnosu s tistim fantom pa sem spoznala, da je ta potreba osebe kot je on, nenasitna, skratka taki osebi nikoli ne moreš dovoljkrat zagotovit, da je zate naj, nikoli jo dovolj nasitit. To je nekaj kar si moraš sam dati in, ko si enkrat daš, ti tega nihče ne more vzet. Postaneš sam svoj gospodar in gospoda svojih odnosev, ne samo lutka svojih travm in čustev/psihe.
Tudi jaz vem o čem govorim, zato želim, da oseba spozna, da mora sama začeti reševati svoje vzorce, ker v nasprotnem bo vsak odnos razpadel...kar bo posledično še slabše na to osebo vplivalo, skratka začaran krog.
Sama sem se znašla že v obeh vlogah...Torej v zvezi, ki sem jo prej opisovala in v zvezah kjer sem jaz bila tista, ki "potrebuje". V preteklosti sem bila spolno in psihično zlorabljana, zato sem razvila zelo napačne vzorce. V odnosih s fanti je bilo zame vse skupaj samo "preizkušanje moči", vedno sem ravnala destruktivno...nisem verjela, da sem vredna ljubezni, pričakovala sem, da me bo fant rešil in, ker me ni znal, je moja jeza samo naraščala. In tako iz veze v vezo, skratka polom. Dokler nisem spoznala, da moram sama spoznati svojo vrednost, to da sem vredna ljubezni, da se me ceni. In šele, ko sem to sama pri sebi razrešila, sem videla, da so me fantje imeli radi in se trudili, ampak jaz tega zaradi vseh teh svojih misli lastne nevrednosti, manjvrednosti, nisem zmogla videti. in tako se mi zdi, da tudi avtorica ne vidi. Zato vedno, ko preberem kaj takega me žalosti, ker vidim, da oseba zaradi lastnih negotovosti in vzorcev projecira na odnose in jih uničuje... In vem, da ima edino ona moč, da ta krog prekine.
V odnosu s tistim fantom pa sem spoznala, da je ta potreba osebe kot je on, nenasitna, skratka taki osebi nikoli ne moreš dovoljkrat zagotovit, da je zate naj, nikoli jo dovolj nasitit. To je nekaj kar si moraš sam dati in, ko si enkrat daš, ti tega nihče ne more vzet. Postaneš sam svoj gospodar in gospoda svojih odnosev, ne samo lutka svojih travm in čustev/psihe.
Mogoče se je tako bralo, nisem tako mislila. Jaz sem predvidevala, da ima avtorica interes za delo na sebi, da se zaveda težav, da obiskuje psihologa, da ve, da je ona tista, ki ima problem in ne fant itd.
Mene namreč jezi ravno nasprotno - ko ljudje mislijo, da lahko nekdo kar sam od sebe vse napravi, se čudežno spremeni, da za to ni potrebno nič drugega kot volja, da bi bil ''drugačen'' ... In seveda - ko je bil fant depresiven, je bil pogoj, da hodi k psihoterapevtu, da se trudi ... hkrati je bila moja pomoč usmerjena v to, da sva debatirala o tem, zakaj se počuti kot se počuti in da sem ga spodbujala k temu, da naredi to ali ono in se tudi kdaj ''razjezila'', če ni šlo drugače, pokazala, da mi to in to ni všeč, bila odločna ...
Pri meni je bilo drugače, ampak mi je on stal ob strani na podoben način. Jaz sem bila vzgajana kot očetov sin, zato sem bila vedno prepričana, da moram vse narediti sama, da nisem nikoli dovolj dobra, da moram biti vedno bolj uspešna, kakor sem, ker ni nikoli dovolj, da je kariera neizmerno pomembna, da moram biti ambiciozna, da ne smem nikoli odnehati ... in to je agresivno zatiralo tisto, kar je bilo v meni negotovega, nikoli nisem nikomur zaupala, (ker ''bi naj'' vse zmogla sama) ... po tem pa še sedem mesecev prevar pri bivšem fantu ... nekako sem tudi bila na tem, da nisem verjela, da si zaslužim ljubezen (ker nisem nikoli dovolj dobra, ker sem bila varana ...) in isto sem pač potrebovala nekoga, da mi pokaže, da so moji priučeni vzorci okej v enih situacijah in zelo problematični v drugih. In moj fant je to uspel ...
Nikakor ni bilo tako, da bi bila en drugemu psihoterapevta, bolj sva si bila res v oporo in sva uspela ''zrasti'' en ob drugem in premagat neke stiske. Ampak se pa strinjam, da je POGOJ, da človek sam dela na sebi, ima interes in je pripravljen na to, da je to delo res delo in ne ''kar nekaj'' ...
Se pa tudi zavedam, da je takšen odnos - v bistvu katerikoli partnerski odnos, ker se povsod pojavijo takšne ali drugačne preizkušnje - težek, naporen in da morata v njem aktivno sodelovat oba partnerja. Če tega en ali oba ne zmoreta, stvar pač ne deluje. In seveda ni egoističen tisti partner, ki se trudi, če drugi na sebi nič ne dela, če partner pije energijo obema, se ne trudi, nič ne spremeni, ne poskuša ... Če pa partner dela na sebi in nisi sposoben mu stat ob strani, ga pa tudi ne zapustiš z obrazložitvijo, da je to zate prenaporno/tega ne zmoreš, temveč podajaš neke grožnje, se vedeš enkrat tako, drugič drugače, se ne poglobiš v partnerjev problem ... no, potem pa po mojem mnenju res nisi zrel. Ampak nisem nikjer napisala, da je to tvoj primer in tudi ne mislim, da je.
Mene namreč jezi ravno nasprotno - ko ljudje mislijo, da lahko nekdo kar sam od sebe vse napravi, se čudežno spremeni, da za to ni potrebno nič drugega kot volja, da bi bil ''drugačen'' ... In seveda - ko je bil fant depresiven, je bil pogoj, da hodi k psihoterapevtu, da se trudi ... hkrati je bila moja pomoč usmerjena v to, da sva debatirala o tem, zakaj se počuti kot se počuti in da sem ga spodbujala k temu, da naredi to ali ono in se tudi kdaj ''razjezila'', če ni šlo drugače, pokazala, da mi to in to ni všeč, bila odločna ...
Pri meni je bilo drugače, ampak mi je on stal ob strani na podoben način. Jaz sem bila vzgajana kot očetov sin, zato sem bila vedno prepričana, da moram vse narediti sama, da nisem nikoli dovolj dobra, da moram biti vedno bolj uspešna, kakor sem, ker ni nikoli dovolj, da je kariera neizmerno pomembna, da moram biti ambiciozna, da ne smem nikoli odnehati ... in to je agresivno zatiralo tisto, kar je bilo v meni negotovega, nikoli nisem nikomur zaupala, (ker ''bi naj'' vse zmogla sama) ... po tem pa še sedem mesecev prevar pri bivšem fantu ... nekako sem tudi bila na tem, da nisem verjela, da si zaslužim ljubezen (ker nisem nikoli dovolj dobra, ker sem bila varana ...) in isto sem pač potrebovala nekoga, da mi pokaže, da so moji priučeni vzorci okej v enih situacijah in zelo problematični v drugih. In moj fant je to uspel ...
Nikakor ni bilo tako, da bi bila en drugemu psihoterapevta, bolj sva si bila res v oporo in sva uspela ''zrasti'' en ob drugem in premagat neke stiske. Ampak se pa strinjam, da je POGOJ, da človek sam dela na sebi, ima interes in je pripravljen na to, da je to delo res delo in ne ''kar nekaj'' ...
Se pa tudi zavedam, da je takšen odnos - v bistvu katerikoli partnerski odnos, ker se povsod pojavijo takšne ali drugačne preizkušnje - težek, naporen in da morata v njem aktivno sodelovat oba partnerja. Če tega en ali oba ne zmoreta, stvar pač ne deluje. In seveda ni egoističen tisti partner, ki se trudi, če drugi na sebi nič ne dela, če partner pije energijo obema, se ne trudi, nič ne spremeni, ne poskuša ... Če pa partner dela na sebi in nisi sposoben mu stat ob strani, ga pa tudi ne zapustiš z obrazložitvijo, da je to zate prenaporno/tega ne zmoreš, temveč podajaš neke grožnje, se vedeš enkrat tako, drugič drugače, se ne poglobiš v partnerjev problem ... no, potem pa po mojem mnenju res nisi zrel. Ampak nisem nikjer napisala, da je to tvoj primer in tudi ne mislim, da je.
-
Green Cookie
- Kofetarica
- Prispevkov: 568
- Pridružen: 01. Okt. 2013 1:10