Daj no...se spodobi

[_vampirk'ca]

kompromisov ne delam pr mnenjih...mam oster jezik in povem naravnost...okej ne v najhujši možni obliki ampak povem...tuki nima kdo kj zmeri se zve kar je res...tut s kolegico k sva šle v šoping sva se mele dobr k sm sam kritizirala k ji u eni glupi trgovini ni nč pasal=) tut do tega sva pršle d je u eni jopci taka d gre ovce past =D
ko pa se gre za udeleževanje dogodkov je pa tko...ful rada grem kamorkoli, če mi kej ne sede al pa d bi mi blo nerodn al pa karkol vzamem s sabo tipa ker povečini je čist logičn d s tipom prideš...al pa ne grem.zakaj bi jz nekje visela če se men ne da....okej če je to oseba k mi velik pomen in osebi velik pomen d pridem kamorkoli že pol ni problema, ajde...grem...ampak povem d mi ni všeč in d če mi družba al karkol ne bo odgovarjal se bom sam oglasila tam pa šla mal prej...
kar pa se tiče kompromisov v odnosu s tipom se pa vse zmenva...itak pa si skor iste stvari zamislva tko d to ni nobenga problema....
pač, kadar vidm d nekomu neki velik pomen popoustim, ko pa men neki ogromn pomen pa ni popuščanja....pač men se zdi d v mejah normale=) edin mal krajši jezik bi lah mela...=D

[*QueenBitch*]

Ta tema je v bistvu do neke mere povezana s tisto o ljubezni do samega sebe ( ), sploh z Migreninim odgovorom, ampak nisem hotela tam offtopica delat. Pisala je namreč o kompromisih in prilagajanju željam drugih.
Kako daleč greste pri tem? Ali znate zavrnit povabilo na rojstni dan svoje pratete, ker vam v bistvu ni do celodnevnega visenja na kmečkem turizmu? Ali vedno greste na kavo s sošolci, čeprav bi se raje čimprej zavalile na kavč in vegetirale?
Ta tema mi že cel dan hodi po glavi, ker stalno poslušam očitke, da sem nevljudna, ker se pač ne udeležim vsakega dogodka, na katerega sem povabljena. Če se stvar sliši dolgočasno in turobno, res ne mislim tam viset iz čiste vljudnosti. Zdaj me pa zanima, kakšno je vaše stališče glede tega in če sem res neolikan hlod

Ooooooo kok mi je to znano...se spodobi, se pricakuje...katastrofa.

In ja tudi jaz sem vestno hodila na kmecke turizme, plesala z nasekanimi strici, se zahvaljevala za nekoristna darila, vsake toliko časa poklicala stare starše, pošiljala razglednice, bila vljudna, prestavljala svoje plane zaradi drugih..over and over again.
To je še ena izmed stvari, ki so grozno naporne..in jaz sm se navadila v določenih stvareh ne popuščat. Vsem sm razložila svoj urnik obveznosti in da jih prestavljala ne bom. Na rojstne dneve še vedno grem ampak ponavadi med prvimi odidem, če mi ni za bit tam...za razne večje family reunions se odločam na podlagi tega a mi je za it al ne, ne na podlagi tega da se spodobi ali pričakuje od mene.
Ja, včasih še vedno kaj naredim mami na ljubo čeprav mi ni tok do tega ampak ne grem več čez sebe..tko da definitivno sem napredovala v tej smeri

[*purple*]

pri meni, se spodobi varianta, obstaja samo na kakšnih pogrebih ljudi, ki jih poznam oziroma njihovih bližnjih, pa izrekanje sožalij.kar je iz tega ranga zame se spodobi ne obstaja.
razni familijarni pikniki, žlahtna kosila in poodben crap, to ni zame.če ni v krogu družbe kakšnega ki bi me zanimal in ki bi z mano krajšal čas, na take stvari ne hodim.Naj se tastari zabavajo sami, me ne mika viset v družbi, ki ni moja.
No,. razen rojstni dnevi mojih bližnjih spadajo pod tiste must go dogodke ampak ne iz muke, tenveč iz veselja

[*sanja*]

Jaz hodim na vse rojstne dneve in praznovanja mojih stricev/tet/bratrancev/sestričen,... čeprav je tam ponavadi zelo dolgočasno, ker so vsi bratranci in sestrične še v OŠ ali pa celo še mlajši. Ampak grem, ker se spodobi in bi mi doma težili, če ne bi šla (ča imam res tehten razlog, potem mi ni treba iti). Tako je že od malega in mi je že skoraj samoumevno, da grem, čeprav vem, da se ne bom ravno zabavala.
Glede kolegov in kolegic pa je tako, da če smo zmenjeni že vnaprej, potem skoraj nikoli ne "zahinavim". Na splošno je tako, da nisem dovolj močna oseba, da bi nekomu rekla ne in ga nekam poslala. In ja, veliko ljudi začne to izkoriščati. Prevečkrat gledam na druge in ne nase; najprej poskrbim za druge, potem šele zase. Zavedam se, da bom morala to spremeniti, ampak nekako ne gre. Naivno verjamem, da če bom jaz pomagala drugim, bojo tudi drugi meni (čeprav sem bila že prevečkrat razočarana).
Npr. pred nekaj časa sem daljni sorodnici, ki je prej sploh nisem poznala, veliko pomagala pri matematiki. Sigurno sem jo inštruirala 15 ur ali pa še več. Za to nisem zahtevala nič denarja, ker je pač sorodnica. Pričakovala sem samo povratno informacijo, kako je pisala, če je naredila test. Obljubila je, da mi sporoči, pa mi je sporočila šele po treh tednih. Seveda tik pred tem, ko je rabila pomoč za nov test.
Hočem povedati, da če se ne upreš in postaviš zase, začnejo ljudje to izkoriščati. Samo problem je, da potem ti izpadeš največji prasec. Pa tudi, če se nikoli prej nisi postavil zase, je potem težko kar naenkrat vse spremeniti.

[~NIA~]

[[vanessa]]

Odvisno za koga se gre..
NA tiste family meetinge ne hodim več, kr me stari ne silijo. Itak sm bla vedno tm samo za lepo videt.
Če se mi ne da it kak večer vn rečem s ful težkim srcem ne.. samo zadnje čase mi uspeva. V primeru da je že vse zmenjeno pol pa nikoli ne zajebem!
Tudi po šoli če se mi ne da it na pijačko, grem kar domu..

[~NIA~]

[Tysia]

Super tema. In tudi, kot si napisala, lepo povezana s temo Imeti se rad ( niti ne bi bil OT ).
S prilagajanji je pa tako. Večinoma je res odvisno od tega, kako rad se imaš. Ampak to ne pomeni vedno, da nekam, npr. na tetin rojstni dan ne greš, ker ti to ne odgovarja. Če se imaš rad in vidiš, da bi teti to veliko pomenilo, ti pa nimaš kakšnega neprestavljivega dela, boš šla do nje že iz samega spoštovanja do nje in posledično do sebe.
Nekaj povsem drugega pa je, če se to ponavlja in če človeka utesnjuje. Na primer, da veš, da si res ne želiš do tete in imaš nekaj drugega, to te utesnjuje in ti je že skoraj slabo ob misli, da moraš iti ( malo karikiram), pa vseeno greš na željo drugih ( in ne, kljub temu, da ti ni za iti, zaradi spoštovanja). V tem primeru verjetno ne spoštuješ ne sebe ne tete.

Za moje pojme je vsekakor bolje, da ostaneš doma, če se ti upira ( in bi bila tam slabe volje), kot pa da greš pod lastno prisilo. Če pa ti samo ne paše, zaradi lenobe npr., potem se splača premisliti.
Veliko pove to, kaj mi čutimo ob tem. Zato bi bilo dobro, da je to neke vrste vodilo, združeno z razumom, seveda.

[Miss N.]

hhhm...zanimiva tema

js grem na rojstne dneve od stricev (brat od mame in od tatu) in njunih družinskih članov... pa nona in nono... neke tete u 35. kolenu...pustmo stat
pr nas je pa tako da so po tatovi strani ful bolj žlahtajo in pole ker bratranci in sestrične od tatu povabijo mojo sestrično in bratranca (mi smo črne ovce družine, ma se ne sekiramo zaradi tega), "morajo" še mene in sestro, da ne bo kšne zamere...ma, mi smo se zmenli, da ne bomo hodili...nobeden od nas štirih...

s frendi pa če se zmenim, se načeloma tega tudi držim. razen če pride kej vmes

drugače mi pa ni noben problem rečt NE, ker se mi ne da

[Maudisa]

Če mi paše,grem.Če ne,preprosto odklonim.Sebe vseeno vedno postavljam na prvo mesto.Edino izvzeto je to,da če nekomu obljubim,da recimo čez en teden mu grem pomagat pri čem (primer). Potem tud če se mi bo ne vem kolk ne dalo,bom šla,saj ne želim prelomit svoje obljube in to pričakujem tud od ostalih.Pa tudi grem/storim nekaj,če vem,da bom z tem dejanjem nekoga osrečla. Kar se pa tiče teh družinskih srečanj pa to..Sorodnikov mam ogromno,tričetr jih niti ne poznam oz. vem samo kam spadajo,kako zgledajo in kako jim je ime (pa tud ne za vse).Tako,da če si oni priredijo kakšno zabavo,jaz se jih nikol ne udeležim.Ker vem,da od tega n bi imela nič,sam so mi,čeprav so sorodniki,meni tujci.In vedno rečem ne.

[študentka20]

mi mamo pa tako žlahto, da če kao en del familje (od osmih otrok po mamini strani), je ful zamere in ne vem kaj še vse. no razn če je res kaj nujnega vmes, ampak večinoma se zadeve tak prirejajo da vsi pridemo.

kaj pa se kolegic tiče?? če mi kdaj res ni, pač rečem da mi ni, in ne grem. bolše to ko pa da sem tam na drinku in tam vegetiram, in bluzim pa sem tečna! vse se da zmenit!

[kafrca]

Hja pr men je tak, včasih iz vljudnosti grem, ker vem da bi dotičnemu osebku to velik pomenilo če bi bla tut js tam... se pravi, rojstni dnevi ala babice in vseokol kar je sorodstva... včas pa tut ne grem, se vljudno zahvalim, voščim ko se vidimo in to je to... gresta mami in ati pa je ...

drugače kavice pa kr odklonim, povem da šibam domov pa je ... se nikol lepe ne delam pa ždim zram sam zato ker mislim d moram ... kolegice itak zastopijo, ker so same isto zaposlene k js ...
pač vse vedno ne gre in tu ni zamere, ker vejo da takrat k se dobimo, sm res vesela in komi čakam, da pa se nebi počutla okei pa bi silila nekam sam zato d drugi nebi misli kaj o meni ... to pa ziher ne

sploh zdej, ko so izpiti pa se ful učim pa nimam časa okoli skakat, moram čeprav nerada, odklonit stvari ker ne gre drugač in zaenkrat vsi zastopijo, tisti ko pa ne pa ne morm pomagat ...

[kr.ena]

Če mi nekaj res ne paše, odklonim. Zahvalila sem se za povabilo na bratrančevo poroko in se opravičila, da ne morem priti (nisem se trudila z iskanjem izgovorov, pravi izgovor pa je bil, da so mi te kmečke ohceti neizmerno dolgočasne in da če že vidim bratranca vsakih 5 let enkrat, naj bo to raje na nevtralnem obisku, ne pa sredi takega cirkusa)

Problem imam ponavadi glede hrane. Sem pač izbirčna, priznam. In če mi nekdo ponuja pecivo, ki ga je sam spekel in sploh, jaz pa vidim, da vsebuje nekaj, kar jaz ne maram, ga ne bom vzela. Samo zaradi vljudnosti ne morem poskusiti niti grižljaja in pika. Mogoče je kdaj kdo užaljen zaradi tega, ampak čez to res ne morem.

Tako kot je rekla Purple - edino pogrebi so taka stvar, ki se jim res ne trudim izogibat. Seveda ne uživam hodit tja, ampak tu velja aksiom "spodobi se, treba je, ...". Iz spoštovanja do svojcev, ki žalujejo, pa čeprav meni umrla oseba ni bila tako zelo blizu.

In še nekaj je neizogibno - usluge ljudem, ki so mi najbliže (partner, starši, ...) Pred časom sem staršem obljubila, da jih peljem na letališče, ko sem zvedela za datum in uro, pa se je izkazalo, da je to najbolj neugoden čas - edini dan po celem tednu gužve, ko bi lahko malo dlje spala, sem jih morala ob šestih zjutraj peljat. Ampak nisem niti za trenutek pomislila, da jih ne bi. Nenaspanost in utrujenost sta malenkost v primerjavi z občutkom, da si pustil na cedilu nekoga, ki ga imaš rad.
In seveda vem, da bi oni zame naredili isto.

Take vsakodnevne banalnosti - kavica s prijatelji, obisk pri svaku, ... pa čisto po občutku. Če se mi da, grem, če pa ne, pa tako tudi povem.

[jullia_]

Ja, to da te nekdo prosi za uslugo, je popolnoma druga stvar, ker te takrat res potrebuje.
Pri meni je trenutno situacija pač taka, da sem ravno sredi izpitnega obdobja in se mi življenje trenutno vrti bolj ali manj okrog knjig. Prosti čas imam pa precej omejen in se mi ga res neumno zdi preživljat z ljudmi, ki niso ravno moja glavna prioriteta v življenju.
Pa še tako je, da večina žlahte rojstni dan praznuje ravno v teh mesecih in je družinska fešta na sporedu vsak vikend. Ok, sej jih je fajn videt na vsake toliko časa, ampak pri taki frekvenci druženja si v bistvu nimamo več kaj povedat.

[shtrukeljchek]

Jst mam tak odnos da če jst lahk druge pustim pri miru oz. jim pustim da upravljajo s svojim časom kukr hočejo, tut če me skenslajo ne zamerim ker razumem, da se včasih človeku pač ne da posledično pričakujem to tut od drugih do mene. Če nimam časa ga pač nimam. Ne gremo se zdej tuki nekih otročjih for (kok si svinja k si mi oblubla zdej pa nočeš it ipd.). Poveš tko kt je če un na drugis trani to sprejme oz. si kako drugače interpretira je pa to njegov problem. Razen če je kdo v stiski potem ni problema, bom že dviglna svojo leno rit...


Tut na pogreb babice nisem šla iz čist preprostga razloga (naj se sliši še tok kruto), ker enostavno sm jo mela full rada, in me bolli ko morm tm gledat hinavski folk k kr neki joka, medtem ko jo niso vidl že 20 let, da župnikov in ostale hinavščine ne omenjam. Mam tako mišljenje da se mi zdi da če grem na pogreb se ne bo nič spremenilo, tut počas jih mam že polhn kufr k mi vsako leto skor nekdo umre. Ona oživela ne bo, jst jo mam še vedno rada, in jo bom nosila v svojem srcu ne glede na to kolk časa bom visela na njenem grobu. SLabo se lahk počutim ravn tko na pokopališču al pa doma... Je pa res da mam doma vsaj mir, ne pa da pol še na sedmini gledaš kako se pride folk sam zastonj nažret.